Blink 182: Nine

Glasba Blink 182 nikoli ni bila odlična, daleč od tega. A ob koncu devetdesetih letih so bili Blinki zastavonoše najstniškega pop punka, ki je nekaj let uzurpiral MTV, njihovi cedeji pa so se vrteli v vsakem tretjem discmanu mozoljastih najstnikov. Četudi so ustvarjali ceneno, a – roko na srce –zabavno glasbo, sestavljeno iz treh akordov in plehkih besedil, je to zapuščina, na katero so člani zasedbe lahko ponosni in ki bi jo morali spoštovati. Pa je ne. Namesto tega se nanjo z vsako novo izdajo suvereno podelajo. Člani zasedbe, ki zdaj štejejo več kot štirideset let, na Nine, svoji deveti plošči, zvenijo tisočkrat bolj infantilno, kot so zveneli pri dvajsetih. Resnično neposlušljiv album, s katerim bo trojec razočaral stare fene, novih pa zagotovo ne bo pridobil.

Young M.A: Herstory In The Making

Z zadnjim valom konkretnega preboja ameriških raperk v srednjetok Young M.A še zdaleč ni dosegla največje prepoznavnosti, zato pa pomeni največjo osvežitev. Čeprav ostaja zvesta uličarka, ki ničesar ne stavi na tržne trike prodajanja seksualnosti in vestno popisuje klasična poglavja žanra – od odraščanja v revščini do trenutnega stanja na bančnem računu –, so jo prav zaradi svojstvenosti hitro vabili na vse strani. A Young M.A se je zadeve še enkrat lotila po svoje: za snemanje prvenca si je vzela čas, izdajo pa je posvetila bratu ob 10. obletnici smrti. Herstory In The Making je življenjska zgodba, povedana z nezloščeno pristnostjo in v vulgarnem slengu brez mejkapa, ki bi bila učinkovitejša v malce bolj jedrnatem formatu.

Devendra Banhart: Ma

Stvari, o katerih poje Devendra Banhart, ali pa časi, v katere nas odpelje, v njegovih pesmih vedno zvenijo boljši, kot so v resnici. Verjetno tudi zato, ker tegob in veselja ne postavlja na nasprotna pola. Skladbe z nove plošče, v katerih se posredno, univerzalno ter avtobiografsko dotakne izgube staršev in katastrofe v domači Venezueli, bi lahko delovale morbidno. Ampak tako, kot se jih loti Banhart, še posebej takrat, ko zapoje kot Leonard Cohen konec šestdesetih let, zvenijo kakor življenjski nauki zrelega človeka. Tudi zaradi bogatih indie pop folkovskih aranžmajev, ki tokrat z atmosferičnim minimalizmom dobijo še kontemplativnejše značilnosti.

Metronomy: Metronomy Forever

Metronomy Forever, torej Metronomy za vedno, lahko beremo kot pretenciozen naslov, s katerim se zasedba baha, da je brezčasna, čeprav morda ni. Lahko pa njegovo sporočilnost povežemo s tem, da se je Joseph Mount, idejni vodja skupine in avtor vse glasbe, ki jo ta izvaja, z novo ploščo vrnil h koreninam. K tistemu »metronomyjskemu zvoku«, po katerem si zasedbo želimo zapomniti »za vedno«.

Mike Patton & Jean-Claude Vannier: Corpse Flower

To sodelovanje širšemu občinstvu na prvi pogled verjetno ne pove veliko, povsem drugače pa je, če vemo, da je Vannier skladatelj, ki je v sedemdesetih letih predrugačil podobo francoskega popa. Ni naključje, da sta se s Pattonom prvič srečala prav na retrospektivni razstavi o Sergeu Gainsbourgu v Hollywoodu, tam hitro našla skupni jezik in zdaj za prvo skupno ploščo posnela nekaj angleških priredb Vannierjevih starejših skladb in nekaj povsem novih pesmi. Rezultat je obilica Pattonovega črnega humorja, duhovitosti in zrelih življenjskih naukov, ki skozi Vannierjeve nenavadne orkestracije v spomin prikličejo zlato obdobje (francoskih) popevk. Ko se spajdašita vrhunski vokalist in interpret in mojster orkestralnih aranžmajev.

Miles Davis: Rubberband

Ko se je Miles Davis leta 1985 odločil za nepričakovano potezo in tridesetletno zaveznico, založbo Columbia, zamenjal za Warner, je bila njegova prva zamisel posneti synth funk album, zavestno zasidran v morju popa. Po nekaj sešnih je založba projekt ustavila in zagnala nastanek mojstrovine Tutu. No, prvotna producenta nesojene pop plate Randy Hall in Zane Giles sta – v navezi z Milesovim nečakom Vinceom Wilburnom Jr.--jem, ki je na njej igral bobne – zadevo zdaj pripeljala do konca. Rekonstrukcija je tudi poskus posodobitve, a vsi sodobni vložki – z r & b pevkami in pevcem na čelu – učinkujejo klavrno. Vokalni posnetki so zreli za takojšen odpis, pobudo pa delno rešijo prebliski ostrih trobentarskih fraz in basovskih slapov.

M83: DSVII

DSVII je instrumentalna plošča, nadaljevanje serije, ki jo je Anthony Gonzales, gonilna sila zasedbe M83, začel že pred dvanajstimi leti. Ker je avtor večino src oboževalcev osvojil s spevnimi synthpop hiti, se zdi namen ambientalne izdaje, ki zveni kot glasbena spremljava za vintidž računalniško igro ali za znanstvenofantastični B-film iz osemdesetih let, predvsem to, da nas zamoti, medtem ko čakamo na še eno »pravo« ploščo M83. Čeprav številni odseki zvenijo kot ostanki izvrstne plošče Junk na DSVII predstavi tudi nekaj izvirnih zamisli. Njihov potencial sicer do popolnosti razvije le redko, a tudi nedonošeni odseki odražajo njegov prefinjeni občutek za skladanje in čut za izbiro toplih analognih synth zvokov.

Charli XCX: Charli

Charlotte Aitchison, bolj znano kot Charli XCX, je po izidu drugega albuma Sucker (2014) marsikdo napovedoval kot naslednjo veliko stvar v mainstreamu. Uporniški tinejdžerski pop z elementi (kvazi) punka in plesne razvratnosti je angleški glasbenici takrat odprl vrata do turnej s Katy Perry, Sio in Taylor Swift, s sporadičnimi hiti(či) pa se je priložnostno znašla tudi na opaznejših mestih na pop lestvicah. Veliko jih je pričakovalo, da se bo s tretjo dolgometražno ploščo dokončno povzpela v prvo kategorijo pop zvezdnic, toda kmalu se je izkazalo, da je za kaj takega preveč svojeglava.

Sampa The Great: The Return

The Return je precej neroden naslov za prvenec, a za v Zambiji rojeno, v Bocvani odraščajočo in sedaj v Avstraliji prebivajočo raperko Sampo The Great je kar ustrezen. Namreč, mlada rimometalka je v zadnjih štirih letih redno – tudi z dvema mikstejpoma – opozarjala nase s svežino mičnega, a ostrega soulovskega rapa. Če k temu dodamo še eksplozivno prvo, napovedujočo singlico Final Form, je vse skupaj kazalo na še en osredotočen udarec prepričljive vneme. A ne povsem. The Return je mlačna in razvlečena neskončnost novosoulovske ležernosti, ki bi ji zlahka odstrigli drugo, močno oslajeno polovico. Pajdašenje z večjo produkcijsko ekipo in večjo založbo včasih pomeni preprosto in nedvoumno ... preveč.

Alex G (Sandy): House of Sugar

Osemindvajsetletnik Alex Giannascoli, enigmatični indie posebnež, ki ustvarja pod imenom Alex G (Sandy), s čudaškim kantavtorskim delom poleg oboževalcev Elliota Smitha in lo-fi izbirčnežev, ki domujejo v obskurnih kotičkih platforme Bandcamp, navdušuje tudi tam, kjer ne bi pričakovali: mesto je našel denimo v delih virtuoznega pop velikana Franka Oceana in na plošči eksperimentalnega elektroničarja Oneohtrixpointnever. House of Sugar, njegova osma plošča, pojasni, zakaj je tako: zbirka značilno zblojenih skic odraža njegove izjemne songwriterske in pesniške veščine, ki jih je sicer dokazoval že takrat, ko je ustvarjal zgolj z glasom in kitaro, zdaj, ko skladbe bogati z razkošnimi aranžmaji in uporablja različna elektronska glasbila, pa svoj glasbeni izraz in žanrski eklekticizem ponese še na višjo raven.

Pixies: Beneath the Eyrie

Kaj se mota po glavah Pixiesov, je še vedno uganka. Čeprav so se stvari zmeraj lotevali svojeglavo, si je težko predstavljati, da se jih ogorčeni odzivi na prvi dve povratniški plošči niso dotaknili. Glasbeni kritiki in dobršen del fenov so preprosto hoteli stare Pixies in na prvi posluh se zdi, da z novo ploščo zdaj poskušajo ponuditi točno to. Surovejši zvok in temačnejše pesmi o smrti, grobovih in duhovih res spomnijo na njihove legendarne plošče s konca osemdesetih let, vendar to ne pomeni, da za vsem skupaj tiči načrtna strategija. Verjetno gre prej za logično posledico intenzivnega koncertiranja v zadnjih letih, s katerim zasedba dokazuje, da je še vedno v izvrstni formi in da ne namerava delati kompromisov.

JPEGMAFIA: All My Heroes Are Cornballs

Barrington Hendricks zna z naslovi projektov, pa tudi posameznih posnetkov. Pod imenom JPEGMAFIA (krajše in bolj domače kar Peggy) je prvič opozoril nase leta 2015 z mikstejpom Communist Slow Jams, leto kasneje pa nadaljeval s prvencem Black Ben Carson. Precej prahu je prebrisano dvignil s posnetkom I Might Vote 4 Donald Trump (ki so ga tisti brez smisla za humor poslušali dobesedno), svetovno kritiško srenjo pa dokončno pridobil na svojo stran z albumom Veteran, ki je konsenzualno obveljal za enega izmed alter raperskih presežkov lanskega leta.

Post Malone: Hollywood’s Bleeding

Ameriški rap superzvezdnik Post Malone tudi tokrat namesto rapanja predvsem jamra ter izliva svoje zlomljeno srce, seveda s pomočjo autotuna in vojske gostujočih vokalistov. Med njimi je tokrat presenetljivo tudi Ozzy Osbourne, ki ga Malonovo nerazgledano občinstvo zaznava kot novinca na pop sceni. Solzavost zaznamuje prav vsako od sedemnajstih skladb na tej mučni plošči: Malone zveni, kot da neizmerno trpi tudi takrat, ko se baha o svojem bajnem premoženju. Hollywood’s Bleeding naj bi bila plošča na presečišču med rapom in popom, a s hiphopom pravzaprav nima skoraj nič skupnega: če bi generične trap beate zamenjali s preprostimi kitarskimi rifi, bi plošča zvenela kot cenen najstniški pop punk s preloma tisočletja.

Bat for Lashes: Lost Girls

Peta plošča angleške glasbenice Natashe Khan se je zgodila nenačrtovano. Po nedavni selitvi v L. A. se je namreč posvetila pisanju scenarijev in filmske glasbe, vmes pa je neobvezno posnela še nekaj novih komadov, ki jih je zdaj osredinila okoli zgodbe o dekliški vampirski bandi, postavljene v Los Angelesu iz osemdesetih: v čas kultnega komičnega hororja Izgubljeni fantje, neona, neskončnih kalifornijskih cest in rožnatih sončnih zahodov. Plošča Lost Girls, polna opojne in osladne sintovske melodike, se zato znajde globoko v kalifornijski nostalgiji po osemdesetih, za nameček pa se Khanova s svojo senzibilnostjo še nikoli ni tako zelo prepričljivo približala svoji vzornici Kate Bush. Hiperočarljiva kombinacija!

Iggy Pop: Free

Iggy Pop je živ dokaz, da rock ’n’ roll še ni mrtev. Kadar ne izvaja svoje prepričljivo večne in visoko prepoznavne točke zviranja po odru, še zmeraj snema spodobne plošče, kakršna je bila tudi zadnja, Post Pop Depression iz leta 2016. No, album številka 18 polzi povsem brez rockovskih udarcev, še najbolj pa ga zaznamuje sodelovanje kitaristke Noveller in trobentača Lerona Thomasa. Free je počasen in recitirajoč razmislek po (ali posledica?) izžetosti življenja na turneji, z občasno ambientalnimi pejsaži in vrinki površnega tekstopisja. Je projekt, na katerem so večino skladanja in muziciranja opravili drugi, Iggy pa zavzame položaj nekakšnega umetniškega vodje in modrega poeta, a tudi brezkončen neumornež proti koncu zgubi zalet.

Lana Del Rey: Norman Fucking Rockwell!

Če bi bila Lana Del Rey bralka Mladine, bi morali biti pri ocenjevanju njene nove plošče izjemno pazljivi, da bi se izognili spletni vojni z njo. Čeprav lahko številne opazke v recenziji glasbene kritičarke Ann K. Powers – kot je denimo ta, da gre za najprepričljivejši album Lane Del Rey doslej, ter ta, da nekateri odlomki plošče zvenijo kot premalo kuhane skladbe Joni Mitchell – razumemo kot komplimente, je pevko kritika prizadela: »Nobena moja razsežnost ni premalo kuhana. Pisati o meni ni nič takšnega, kot je biti z mano,« je zapisala v užaljenem odzivu na omenjeno recenzijo. A roko na srce, »premalo kuhana Joni Mitchell« je v kontekstu dosedanjega opusa Lane Del Rey pravzaprav sijajna pohvala. In resnično, pevka še nikoli ni zvenela tako prepričljivo: Norman Fucking Rockwell! je nedvomno njena najboljša plošča doslej. Kljub temu da je z vsakim albumom napredovala za vsaj eno stopničko, je nova plošča verjetno prva, ki na neki točki ne začne dolgočasiti z monotonostjo in utrujati s pretirano melodramatičnostjo. A tudi če odmislimo njen dosedanji opus, gre za odličen album.

Alleged Witches: Initiation Rituals

Kristjan Kroupa zdaj že slabo desetletje dokazuje, da se izvrstno znajde v številnih izpeljankah plesne elektronske glasbe, nedvomno pa pri tem močno izstopa izraz, ki se mu v zadnjih letih posveča pod imenom Alleged Witches, kar navsezadnje potrjujejo tudi odzivi uglednih tujih producentov. Čeprav se je v osnovi oprl na preizkušeni tribalni (minimal) techno, mu je iz njega uspelo iztisniti povsem izvirno estetiko, kar je danes, ko je bila plesna elektronika že tolikokrat obrnjena navzven in navznoter, dosežek, ki govori sam zase. Za nameček ne preseneti le z izvirnostjo, temveč še bolj z izjemnim občutkom za neustavljivi, tolkalsko poudarjeni, hipnotični plesni drajv, ki na tretji plošči oživi v doslej najlepši podobi.

Young Thug: So Much Fun

Dobesedno deseti brat (drugi najmlajši od enajstih otrok, ki so odraščali v eni od trapovsko najrodovitnejših sosesk Atlante) Young Thug se je na lepem številu mikstejpov z gibkim obračanjem vokalnih postopkov uveljavil kot eden najsuverenejših jadralcev melodičnih podlag v trapovski igri. Sedaj končno streže z uradnim prvencem, ki je vse, kar bi pričakovali: paket nalezljivo enodimenzionalnih refrenov in melodičnih kaveljcev, ki jih Thug plasira v sodelovanju s številnimi gosti. So Much Fun ni niti za ped celovitejši od vseh predhodnih »nepravih« albumov, a noben drug projekt, pri katerem bi imeli prste vmes Future, Quavo, Lil Uzi Vert, 21 Savage in Travis Scott, ne bi zvenel niti približno »tako zelo zabavno«.

Taylor Swfit: Lover

Zdi se, da želi Taylor Swfit svoj vodilni položaj v popu s ploščo Lover, »ljubezenskim pismom ljubezni«, zacementirati tako, da se med kar osemnajstimi skladbami z nje najde nekaj za vsakogar: od pompoznega popa in izpovednih balad, značilnih za plošči 1989 in Redemption – ki sta avtorico ponesli na vrh mainstreama –, prek country popevk –, ki so tlakovale njeno pot do vesoljnega uspeha – do kvazidrznega electro popa. Vanj je presedlala s prejšnjo ploščo Reputation in z njo dramatično oznanila, da je stara Taylor Swift mrtva. Očitno se je spet prebudila, saj Lover opozori na prav vsa poglavja iz njene kariere. Čeprav to pomeni, da so skladbe s plošče razmeroma raznolike – kar bi teoretično lahko bilo pozitivno –, pa imajo vse tudi skupno točko: zvenijo tako, kot bi jih slišali že kdaj prej.

Tool: Fear Inoculum

»Album desetletja«, »najbolj pričakovana plošča zadnjih let« ... Takšna hvala je pospremila izid pete dolgometražne plošče kultnih kalifornijskih art/ prog metalcev iz skupine Tool. Ker je od izida prejšnje plošče minilo trinajst let in ker gre za eno najbolj priljubljenih metalskih zasedb zadnjih treh desetletij, se vsaj z zadnjo trditvijo ni težko strinjati. Vse drugo je zaradi njihovih pregovorno obsesivnih fenov treba vzeti nekoliko z rezervo. Plošča Fear Inoculum ne bo redefinirala progresivnega metala. Je pravzaprav tipično toolovska plošča, s katere pa je, čeprav so trije od štirih članov zakorakali globoko v petdeseta leta – ali pa prav zato –, lepo razvidno, da zasedbo še vedno poganja radovednost.

Različni izvajalci: DeepEnd! Chapter II

Slovenska založba DeepEnd je po kakovosti globoko nabasiranih izdaj izjemno konsistentna, pa naj gre za solistične plošče njenih varovancev ali za kompilacije, prereze lokalne produkcije prefinjenega dubstepa. Glasbena scena, ki temelji na premikanju notranjih organov z globokimi subbasi in silno zmogljivim ozvočenjem, je pri nas precej robna, a DeepEnd postaja prepoznavna etiketa tudi na širši evropski sceni. Zato ni čudno, da je založba razprodala vse izvode plošč prvega vinilnega poglavja svojih basovskih vragolij, skoraj zagotovo pa ji bo to uspelo tudi z drugim poglavjem, saj je to prav tako resnično mojstrsko izvedeno: Chapter II ne dokazuje zgolj izjemnih tehničnih veščin lokalnih dubstep producentov, temveč tudi njihovo očitno poznavanje glasbe – sodobne bass produkcije in starejše glasbe, ki jo semplajo.

Missy Elliott: Iconology

Ko je Missy Elliott leta 1997 močno zavrtela kolesje industrije hiphopa, je, to lahko rečemo brez zadržkov, spremenila igro – z osvežujočo, klube stresajočo muziko in kričeče barvito vizualno predstavitvijo. Pop ikona, ki presega okvire neke »scene«, je zadnje resnejše založniško poglavje pisala pred kar štirinajstimi leti in tako se je na stavnicah špekuliralo, da se utegne povratniška mala plošča izkazati za nekaj edinstvenega, drugačnega, izstopajočega in samosvojega. Pa se ni. Iconology je mimobežen, linearen, ne preveč prožen in po formuli 2 + 2 na dve predvidljivi polovici razdeljen skupek: spodobni klubski gibanici, ki jima sledita hitro pozabljivi r & b-jevski baladi. Kratko, a presladko.

Različni izvajalci: Gathering 2

Vsakoletni gathering, zbor domačih beatmejkerjev pod kuratorstvom založbe rx:tx, je spet proizvedel kompilacijsko ploščo, na kateri se je letos znašlo kar petnajst komadov in prav toliko različnih domačih avtorjev (še nekaj več, če preštejemo goste in člane veččlanskih zasedb). Skupni imenovalec ostajajo beati, si pa te pri založbi rx:tx razlagajo precej široko, razlog pa je deloma tudi to, da so jih prispevali ustvarjalci različnih generacijskih in izraznih profilov. Nekateri sledijo aktualnim trendovskim (traperskim) smernicam, drugi prisegajo na bolj starošolsko rapersko produkcijo, tretjim je blizu beatovska elektronika, vse to pa botruje užitkarskemu, dinamičnemu posluhu, ki ga lepo poveže premišljeno zaporedje.

BROCKHAMPTON: GINGER

BROCKHAMPTON, samooklicani »vseameriški boy-band«, je verjetno ena prvih takšnih skupin, ki je ni nastavila glasbena industrija, temveč se je v ameriški mainstream povzpela povsem samostojno. Redefinicija pojma »boy-band«, za katero je odgovoren ta raperski kolektiv, izraža duha časa: najbolj jo zaznamujeta internet – člani zasedbe so se seznanili na spletnem hiphoperskem forumu – in kultura DIY. Ker so v trinajstčlansko skupino vključeni raperji, producenti, pevci, tekstopisci, vizualni umetniki, fotograf, menedžer, kreativni direktor in spletni oblikovalec, so v džungli glasbene industrije samozadostni; od produkcije do vizualne predstavitve glasbe – BROCKHAMPTON v rokah drži vse vajeti. Potem ko se je zasedba oblikovala na spletu, so se njeni člani skupaj vselili v ustvarjalno komuno, kjer so spali kar na tleh in dan za dnem kot po tekočem traku producirali hitiče. Trud se je izplačal: s prvimi tremi ploščami so zgradili tolikšno bazo sledilcev, da so za izdajo četrte sklenili (petnajst)milijonsko pogodbo z založbo velikanko.

Oh Sees: Face Stabber

Kalifornijski psihedelični garažni rockerji so v dvaindvajsetih letih delovanja posneli prav toliko plošč. Zavidanja vredni števili, ki pa sta glede na raziskujoči ustvarjalni način delovanja zasedbe skoraj samoumevni. Ja, (Thee) Oh Sees ne mara pravil. To je z novo ploščo morda še očitnejše kot kadarkoli prej. Ni veliko bendov, ki bi si na isto ploščo upali stlačiti dvajsetminutne psihedelične jam sessione, dvominutne punkovske izbruhe in nekje na polovici med njimi ujete izpeljanke prog rocka, folka, free jazza in metala. Toda še bolj kot ta nenavadna žanrska križa(rje)nja je morda presenetljivo, da vse skupaj vedno zveni kot glasba Oh Sees. Za tiste z izbranim okusom brez vsakršnih zadržkov.

King Gizzard & The Lizard Wizard: Infest The Rats’ Nest

Avstralski psihedeliki in albumski hitropotezneži iz zasedbe King Gizzard & The Lizard Wizard po predlanski ekstremni saturaciji uspešno izpeljane taktike »eno leto, pet albumov« in razmeroma tihem letu 2018 popuščajo le zmerno, saj strežejo z že drugo ploščo letos. Če je kaj stalnica benda, so to občutni slogovni zasuki, zato album fatalistično-distopično-ozaveščenega in ortodoksnega trash metala s planetovarstveno noto niti ni presenečenje. Zemljo smo zavozili, gremo s težkimi rifi, grlenim bevskanjem in hitrostnim bobnarskim udrihanjem poskusit po galaksiji. Z albumom Infest The Rats’ Nest pa Gizzardi kljub doslednosti ne bodo resneje zarezali v metalsko sceno, vsaj ne bolj, kot so to že storili v preteklosti. Mahanje s čupo na koncu vesolja.

Blanck Mass: Animated Violence Mild

Benjamin Power, polovica britanskega dvojca Fuck Buttons, ki se je na začetku desetletja s svojimi hrupnimi sunki nekoliko presenetljivo znašel celo v mainstreamu, na solističnih ploščah še z brutalnejšo vnemo ozvočuje zadnji stadij evolucije človeštva. V spremnem zapisu ob izidu četrte plošče na podlagi prispodob iz Rajskega vrta razmišlja o uničujočih posledicah turbopotrošništva, to brezizhodno razpoloženje pa – sicer nekoliko naivno, a hkrati učinkovito – uokviri v glasbo apokaliptičnih razsežnosti. Hrupno tektoniko tokrat postavi na (retro)elementih industriala, EBM-a, evforične melodike in kričavih vokalov, vse skupaj pa s prepoznavno (pop) senzibilnostjo poveže v še vedno razmeroma svež izraz.

Širom: Svet, ki speče konju cvet

Neizpodbitne avtoritete (glasbene) medijske krajine, kot so britanske institucije BBC, The Wire in The Guardian, redko zaznajo podalpski vrvež. No, prav vse omenjene – in še kakšna zraven – so zaznale kraško-tolminsko-prekmursko navezo izmuzljivega sloga, trojec, ki niza natančne strukture glasbenih segmentov z iluzijo spontanosti, ki improvizira redko in v detajlih, na razpotju raznorodnih folkaških izročil in popularnega, skupka tradicij, spretnosti in domišljije, ljudskega in sodobnega ter skoraj popolno v kraljestvu akustičnega. Skupina Širom pa ne izstopa le po neoprijemljivosti formalnih nazivov, ampak tudi po izjemnem naboru brenkal, tolkal, pihal in godal z različnih koncev sveta – tudi po doma narejenih glasbilih in predmetih za alternativno rabo. »Namišljena ljudska« glasba je za površno opisovanje trojca primerna »(samo)oznaka«. Poleg očitnega, da zaobjame tehnično komponento delovanja – namreč, velik del glasbil, ki jih druščina uporablja, je izrazito folkaški –, jo lahko priročno beremo tudi kot ohlapno sklicevanje na »zamišljene skupnosti« irskega družboslovnega misleca Benedicta Andersona. »Ljudskost« trojca Širom je tudi v tem, da ga sestavljajo pretežni samouki. Tu pa se nekako konča. Že s prvencem I. in potem prelomnim nadaljevanjem Lahko sem glinena mesojedka se je hitro utrdil kot izrazito izviren, avtorski ustroj.

Datach’i: Bones

Širše občinstvo elektronskim producentom pogosto očita, da njihova glasba zveni, kot da so jo ustvarili stroji in ne ljudje. Mednje s kompleksno IDM-ovsko in breakcorovsko ritmiko že dve desetletji nedvomno sodi tudi ameriški producent in oblikovalec zvoka Datach’i. Bo pa to verjetno zdaj vsaj deloma spremenila plošča Bones, ki jo je posvetil svojemu nadavno preminulemu očetu. Tudi to je sicer v celoti posnel z modularnim sintetizatorjem, toda zaradi močno poudarjene tople, nostalgične melodike po zgledu dvojca Boards of Canada je njegova glasba zdaj veliko bolj čustvena. Ni presenetljivo, da se je plošča zato (upravičeno) že znašla med resnimi kandidati za letošnji najboljši elektronski album.

Drake: Care Package

Raper najokornejšega stava in najprepričljivejše r ’n’ b-jevske draži sredice svetovne smetane, kanadski pridni deček Drake, po dobrem letu pretežne glasbeniške tišine, ko je bil v končnici letošnje sezone košarkarske lige NBA glasnejši ob igrišču kot v studiu, streže s preračunljivo zbirko posnetkov iz osvajalskega obdobja med letoma 2010 in 2016. Venček že slišanega, a do sedaj komercialno pretežno nedostopnega gradiva potrdi vsaj troje: da je Drakovo bahaštvo z vrha glasbene industrije še bolj dolgočasno, kot so njegovi rimarski začetki preprosti. Da ima neverjeten občutek za pop formo in da gre nezanemarljiv delež, če govorimo o sposobnosti za štancanje hitov, pripisati njegovemu producentu Noahu »40« Shebibu. Utrjevanje jasnega.