Bon Iver: i,i

Justin Vernon, idejni vodja zasedbe Bon Iver, s ploščo i,i zaključuje serijo štirih albumov, ki predstavljajo različne letne čase. S prvimi tremi je vztrajno poizumljal svoj slog: začel je z akustičnim folk minimalizmom in pristal v elektronskem popu, nova plošča pa je kot kolaž, ki združuje vsa prejšnja poglavja. Ta so ne glede na številne slogovne zasuke vedno zaznamovali mehkobni falzet, otožna besedila in rahlo naporna sentimentalnost epskih skladb. Nova plošča zato ne postreže z nikakršnim pretiranim presenečenjem, a vseeno navdušuje na številnih ravneh – od nekonvencionalnih aranžmajev do vrhunske produkcije –, na njej pa je tudi nekaj resnično ganljivih trenutkov, ki jih nedvomno lahko štejemo med vrhunce zasedbinega diskografskega kataloga.

Različni izvajalci: Once Upon a Time in ... Hollywood (OST)

Glasba, ki jo Quentin Tarantino uporabi v filmih, je za številne njegove fene skoraj tako vznemirljiva kot filmi sami. Tudi režiser pravi, da je na soundtracke enako ponosen kot na filme. Številnih prizorov iz njegovih filmov si sploh ne bi mogli več predstavljati brez skrbno izbranih skladb in obratno. Ob komadu Stuck in the Middle with You se nas večina najbrž najprej spomni na mesarski prizor z Michaelom Madsenom v Steklih psih. Bowiejevega komada Cat People (Putting Out Fire) verjetno nikoli več ne bomo poslušali brez misli na goreče nacije v Neslavnih barabah. Podobnih genialnih povezav glasbe in filmskih prizorov se je v Tarantinovi karieri nabralo ogromno, zdaj jim jih bomo dodali še kakšen ducat iz novega filma Bilo je nekoč ... v Hollywoodu.

Four Tet: Live at Alexandra Palace London, 8th and 9th May 2019

Kieran Hebden, britanska ikona zvedavo subtilne elektronike nezgrešljivega podpisa, v zadnjem času pa tudi čisto prave plesne muzike, se je s serviranjem zvočnih dokumentov svojih živih nastopov sprva precej obotavljal. No, v zadnjih letih smo jih dobili kar nekaj in tako laže kartirali precejšnje spremembe v metodi in izvedbi. Posnetek letošnjega nastopa v Londonu je meandrirajoča, a čvrsta konstrukcija neštetih legokock melodij, harmonij in zank, najpogosteje s Four Tetovih nedavnih albumov (Beautiful Rewind in New Energy). Prepleta jih lahkotno, tekoče, zbrano, ubrano in precej na plesišče naravnano ter dokazuje, da premike k bolj klubskemu zvoku brezhibno obvlada tudi v živo. Vse na svojem mestu.

Ty Segall: First Taste

Od izdaje prejšnje plošče Tya Segalla, prvega moža kalifornijskega garažnega rocka, je minilo osemnajst mesecev, in – glede na izjemen opus – to lahko obravnavamo kot dolgo diskografsko zatišje. Zdaj ga je suvereno prekinil z glasnim udarcem. Avtor se je zadnja leta nekoliko izgubljal v nasičeni gmoti pretirano raznolikih, a vedno drznih zamisli, zdaj pa je očitno našel fokus: posnel je ploščo, ki je verjetno njegovo najkoherentnejše delo doslej. Čeprav se je tokrat izogibal kitaram in poprijel za nekoliko bolj eksotična glasbila, kot so denimo japonski koto, grški buzuki in mandolina, njegova glasba še vedno zveni kot kitarsko žaganje. Ty Segall kar kipi od distorzirane lo-fi surovosti in psihedelije, in verjetno bi žgal tudi, če bi igral na harfo.

Clark: Kiri Variations

Elektronski producenti v polje akustične glasbe pogosto vstopijo zato, ker jim na domačem terenu zmanjka zanimivih zamisli. Za Britanca Chrisa Clarka, ki elektronski avanturizem širi že skoraj dve desetletji, to gotovo ne drži. V svet akustike ga je pred tremi leti zapeljal soundtrack za serijo The Last Panthers, zdaj pa še nekaj korakov dlje naredi s ploščo, katere osnutek je lani nastavil z glasbo za krimi serijo Kiri. Elektroniko tukaj skoraj povsem zamenjajo klavir, čembalo, strunska glasbila in (prvič) njegov glas, ki jih s prepoznavno, radovedno zvočno manipulacijo sestavi v introspektiven horror ambient folk, poln osupljivih zvočnih detajlov in izvirnih skladateljskih postopkov. Akustika za sladokusce!

Chance The Rapper: The Big Day

Chance The Rapper ne igra ravno vloge klišejskega raperja. Izhaja iz višjega srednjega sloja, oblači se rahlo piflarsko, njegova besedila in splošna drža so optimistični in veseli – skratka, je popolnoma neuličarski. Je raper za vse profile, tudi za nespecializirano glasbeno občinstvo in mlajše generacije. Glasbo je doslej večinoma ponujal zastonj, vodi mladinski socialni program, javnim šolam podarja milijone in je vključen v mestno politiko Chicaga. Lahko bi bil tvoj bogati, družbeno angažirani prijazni sosed.

Willow: Willow

Osemnajstletna hči Willa Smitha želi s tretjo ploščo ustvariti vtis razsvetljene upornice, ki bi se s kvazidrzno glasbo rada rešila okovov prekletstva zvezdniških staršev, čeprav so ti verjetno edini razlog, zakaj svet njenemu delu sploh prisluhne. Plošča, ki traja zgolj dvaindvajset minut, je slogovno sicer presenetljivo raznolika, vendar Willow ne prepriča z nobenim žanrom, ki se ga loti: ko ustvarja psihedelični folk in dream pop, kljub redkim prepričljivim trenutkom zveni kot spodletela imitacija Enye, ko ustvarja neosoulovski R & B, zveni pretirano baladno in izumetničeno. Z besedili, ki jih zakamuflira pod debelo fasado efektov, želi podobno kot njen starejši brat Jaden delovati poduhovljeno in globoko razmišljujoče, a namesto tega deluje izrazito plehko.

FFX: Crossroads

Vokalistka in producentka GPNGPN ter producent Loutseau sta se skupnega ustvarjanja pod imenom FFX lotila pred štirimi leti v Ljubljani, nato pa sta se preselila v Berlin in se začela s priložnostnimi nastopi uveljavljati na tamkajšnji klubski sceni. Tam jima je pot prekrižala prodorna argentinska glasbenica Catnapp in jima zdaj pri svoji založbi izdala dolgometražni prvenec, na katerem z logiko »manj je več« elegantno povežeta prvine R & B-ja, trapa in bassa. Rezultat je izrazito razpoloženjska, darkerska plošča, ki bo kljub pop apilu verjetno nagovorila predvsem občinstvo s posluhom za aktualne, alternativne R & B-trende. Mladostni in hkrati zreli hedonizem za izbran okus.

Nas: The Lost Tapes 2

Nas, eden najostrejših ameriških jezikačev in predstavnik zloglasne raperske šole iz Queensa, je očitno ostal brez zamisli. Po lanski izdaji na hitro spacane in še hitreje pozabljene plošče Nasir, ki jo je produciral Kanye West, letos nadaljuje z zbirko »ostankov preteklosti«. The Lost Tapes 2 je nadaljevanje izvrstne zloženke z začetka tisočletja in je kupček nepovezanih posnetkov, ki so zgrešili izbor veteranovih zadnjih treh, štirih albumov. Z razlogom. Nametanko medlih udarcev rešijo redki deli brezhibnosti vokalne tehnike in neverjetna druščina producentov. A tudi The Alchemist, RZA, Pete Rock, Kanye, Swizz Beatz, No I. D., Pharell ... na papirju obetajo več, kot potem dostavijo. Brez vrhuncev in padcev.

The Flaming Lips: King’s Mouth

King’s Mouth, psihedelična, konceptualna in pripovedna plošča, govori o plemiškem otroku z gigantsko glavo, ki je tako velika, da v njej najdemo številne galaksije, ekosisteme in podnebne pasove. Pravljica, ki jo poleg Wayna Coyna, idejnega vodje zasedbe The Flaming Lips, pripoveduje Mick Jones, nekdanji kitarist legendarnega punk trojca The Clash, govori tudi o tem, kako kraljevi otrok reši svoje ljudstvo tako, da z velikanskimi usti pogoltne grozeči plaz. Pri tem žal umre, ljudstvo pa po rešiteljevi smrti odreže njegovo gromozansko glavo, se vanjo vseli in v njej večnost preživi v utopični družbi. Zveni bizarno? Brez dvoma, a glede na pester katalog petnajstih konceptualnih plošč zasedbe The Flaming Lips ne gre za nič kaj posebej čudaškega. Konec koncev v opus skupine sodijo tudi božični B-filmi, plošče o bojnih robotih, mehanskih psih in telepatsko-kirurških posegih, številna (ambientalna) sodelovanja z Miley Cirus, sodelovanje s pozabljeno trashy pop zvezdo Ke$ho, pa tudi skladbe, daljše od štiriindvajsetih ur ter več dolgometražnih plošč blasfemičnih priredb, za katere bi bilo bolje, da sploh ne bi obstajale.

Khruangbin: Hasta El Cielo

Teksaški trojec s tajskim imenom, ki ga ne znajo izgovoriti niti nekateri njegovi najbolj goreči oboževalci, se je na glasbenem zemljevidu suvereno zasidral z lansko ploščo Con Todo El Mundo. Resnično gre za zemljevid celotnega sveta, saj zasedba vplive vleče od vsepovsod: od Irana prek Azije do Jamajke. Z novim albumom se posveti prav tej zadnji: je dubovska reciklaža lanske plošče, kar se zdi nekoliko nepotrebno, saj je dub občutno zaznamoval že izvirno gradivo. Hrbtenica plošče je – kot se za dub spodobi – spokojno nagruvan dialog med basom in bobni, je pa to skoraj vse, kar ponuja Hasta El Cielo.

Različni izvajalci: Revenge of the Dreamers III

J. Cole je eden redkih ameriških raperskih zvezdnikov, ki velik kos svojih hitov producirajo kar sami, in je eden številnih, ki krmarijo lastno založbo. Njegova, Dreamville, streže s tretjim delom kompilacije, namenjene promociji hišnih izvajalcev, a z edinstveno posebnostjo, da si protagonisti datotek niso podajali prek speta, ampak so deset dni dejansko skupaj ždeli v studiu. To se pozna. Revenge III je koherenten in kompakten paket ekipnih rezov, klubskih udarcev in (čezmernih) r & b-jevskih zibalic. Sanjači niso malenkostni, saj so k sodelovanju povabili več kot 300 glasbenikov in nazadnje jih je več kot 50 sproduciralo več kakor 120 posnetkov. Končni izbor 18 bi zatorej lahko bil prepričljivejši.

Beyonce: The Lion King: The Gift

Glasba, ki jo je sloviti (filmski) skladatelj Hans Zimmer ustvaril za sodobno predelavo Disneyjeve klasike Levji kralj, očitno ne zadošča. Trženje filma spremlja še plošča The Gift, ki jo je podpisala Beyonce. Za »darilo« kraljice popa je izbran nenavaden format, ki je nekje med Beyoncejinim avtorskim albumom, zbirko izbranih odlomkov dialogov iz filma in kompilacijo afropopa, ki jo je kurirala sama. Namen plošče, ki jo avtorica opisuje kot »ljubezensko pismo Afriki«, ni jasen: razen odlomkov dialogov, ki so uporabljeni za uvode v skladbe, album nima ničesar skupnega z Levjim kraljem: plesni afropop, ki ga je izbrala Beyonce, bolj kot v Disneyjevo pravljico sodi v kakšen plažni bar na portoroški rivieri. Razen dveh izstopajočih skladb ves izdelek deluje nekoliko medlo in nedodelano, pogosto pa je preveč osladen celo za Disneyjeve standarde.

Brian Eno: Apollo: Atmospheres & Soundtracks – Extended Edition

Brian Eno je pri ustvarjanju vedno raje gledal naprej kot nazaj. Tokrat je naredil izjemo. Zaradi 50. obletnice pristanka na Luni in ker je leta 1983 skupaj z bratom Rogerjem in Danielom Lanoisom, dolgoletnim sodelavcem, cenjenim kanadskim producentom in kitaristom, posnel glasbo za dokumentarni film o Nasinem programu Apollo. Ker je bil odziv na kolaž videoposnetkov Apollovih odprav in glasbe slab, so film nadgradili s posnetki intervjujev z astronavti in ga na platna poslali šest let pozneje, je pa glasba medtem že zaživela svoje življenje. Še veliko živahnejše po tem, ko se je Ewan McGregor ob sublimnih teksturah skladbe Deep Blue Day v filmu Trainspotting potopil v straniščno školjko. Skladbe s soundtracka so se pozneje znašle še v drugih kultnih filmih, navdihnile četo glasbenikov, plošča pa danes velja za klasiko ambientalne glasbe in eno najbolj prepoznavnih in priljubljenih Enovih del. Zdaj so jo za ponatis zvočno izboljšali, Eno pa se je prvič po 36 letih spet sešel z bratom in Lanoisom in skupaj so za razširjeno različico plošče posneli 11 novih skladb.

Kokoko!: Fongola

Kongovska zasedba Kokoko!, ena od favoritinj lanske Druge godbe, na dolgometražnem prvencu izvrstno ulovi vse tiste adute, ki so jo v zadnjih dveh letih izstrelili na (evropska) festivalska prizorišča. V srčiki plošče utripajo karnevalski (poli)ritmi, DIY-rešitve z doma izdelanimi glasbili in uporniška energija s kinšaskih ulic, vse to pa s privlačnimi in poznavalskimi elektronskimi posegi spretno nadgradi francoski producent Debruit. Včasih pobudo prevzame elektronika klubskega izvora, včasih posodabljanje afriških tradicij in še večkrat subtilno križanje obojega, rezultat pa je plesna, poltično angažirana plošča, ki ponudi avtentično glasbeno izkušnjo sodobnih Kinšase in Konga.

Ed Sheeran: No.6 Collaborations Project

Nekoč ulični glasbenik in kitarski kruner z britanske periferije, sedaj prvo (evropsko) ime svetovnega popa. Ed Sheeran je četrti album zastavil kot zbirko sodelovanj s smetano lokalne grimerske scene (Stormzy, Dave ...) in z včerajšnjimi (50 Cent, Eminem ...) ter današnjimi (Cardi B, Bruno Mars ...) pop zvezdniki. No.6 Collaborations Project je izdelek tovarne hitov, je plastično vešča demonstracija večne dostopnosti glavnega protagonista in vse kaže, da tudi izgovor, da je Sheeran lahko posnel pretežno r & b-jevsko-grimerski latino pop album (z obveznimi baladnimi pritiklinami), na katerem se dejansko in nerodno preizkusi tudi v pljuvanju rim. Če je Nr.6 zgoščeni skupek špice popa sedanjosti, kaj nas šele čaka?

Cassius: Dreems

Ušesa ljubiteljev plesne glasbe so bila konec devetdesetih let usmerjena proti pariškim house mojstrom, ki so s klubsko dediščino in pop senzibilnostjo osvajali vrhove glasbenih lestvic. V ospredju burnega dogajanja je bila prijateljska tekmovalnost med dvojcema Daft Punk, ki je pozneje z vijugo v pop postal svetovna senzacija, in Cassius, ki je v naslednjem desetletju poniknil v pozabo. S povratniško ploščo je nato pred tremi leti neuspešno pokukal v (daftpunkovski) pop, z novo ploščo pa se je zdaj vrnil k prefinjenemu, igrivemu housu s svojih začetkov. Ker se je tik pred izidom smrtno ponesrečil eden od članov, se zdaj vsekakor zdi prav, da Cassius še zadnjič slišimo v njegovi najprepoznavnejši podobi.

Blood Orange: Angel’s Pulse

Dev Hynes je eden tistih, s katerimi so se v pop kulturo vrnila osemdeseta leta, še preden so vse zasluge za to pripisali seriji Stranger Things. Z najbolj znanim projektom Blood Orange od leta 2011 ulice zalaga z muziko, ki sicer meša, upogiba in kombinira različne glasbene idiome, v kolektivno pa se je najbolj vtisnil s šumečimi r & b-baladami, ki stavijo na trike popa izpred tridesetih let.

Lil Nas X: 7

Najuspešnejši raperski osvajalec vrhov certificiranih pop lestvic zadnjega desetletja (morda tudi v zgodovini?) je bizaren. Je osnovno nastavljen in v uho takoj usedajoč se hit miks za vse generacije nenavadne, a tako očitne mešanice trapa in countryja. Še več, njegov avtor nosi kavbojski klobuk. Lil Nas X prihaja iz Atlante in je bil do izida megauspešnice Old Town Road popolna neznanka. Z obvezno malo ploščo, ki sledi neverjetnemu preboju, pa za čuda ne stavi vsega na isto finto. 7 je trening naivnega žongliranja z žanrskimi kalupi na igrišču popa. En posnetek je najstniški indie rock, drugi klasična sodobna r & b-jevska zibalica, eden dance popevka, eden celo met nazaj v čas grungea. Vprašanje tako ostaja: »Kdo zaboga sploh je Lil Nas X?!«

Futurski: Emotional Tourist 

Synthpop romantiki iz skupine Futurski, ki se je rodila iz ostankov garažne indie rock zasedbe Barley Modern, se vračajo z drugo malo ploščo. Ta je v primerjavi s prvo – ki je bila prav tako precej prepričljiva – na številnih ravneh bolj dodelana, najočitnejše pa je napredovanje v produkciji beatov. Futurski ponovno pričara melanholično, epsko in izrazito nostalgično razpoloženje, ki ga tokrat nadgradi z drznejšimi basovskimi linijami. Skrbno izbiro sintetičnih zvokov bi verjetno požegnal marsikateri purist, ki prisega zgolj na vintidž analogne sintetizatorje, a tisto, kar najbolj zaznamuje glasbo domačega elektronskega kvarteta, je težko naefektiran vokal, za katerega se zdi, da se nenehno sklicuje na Cher oziroma na njeno uspešnico Believe.

The Black Keys: ’Let’s rock’

Uspeh, razprodani stadioni in turneje so v delovanje dvojca The Black Keys prinesli veliko rutine. Preveč. Zato sta si Auerbach in Carney vzela premor, se posvetila stranskim projektom in delu z drugimi glasbeniki, konec lanskega leta pa sta se za slab mesec brez producenta in velikih ambicij spet skupaj zaprla v studio in posnela deveto – precej ziheraško – ploščo. Z vrnitvijo k surovejši kombinaciji bobnov, kitare, rifov in h klasičnemu, garažnemu blues rocku, vračata upanje starejšim fenom, hkrati pa zaradi pop oblike in senzibilnosti nove skladbe niso prezahteven zalogaj za njuno mainstreamovsko občinstvo. Soliden kompromis in potrditev tega, da je dvojec očitno dobil svež zagon.

Prince: The Originals

Kdo napiše tako očitno uspešnico, kot je Nothing Compares 2 U (ki je zaslovela v izvedbi Sinead O’Connor), in jo nato radodarno pokloni drugemu izvajalcu, ne da bi pretirano poudarjal svoje avtorske zasluge, včasih celo anonimno, pod skrivnimi psevdonimi. Princeov briljantni ustvarjalni um je bil tako poln izjemnih zamisli, da je avtor kot nekakšna dobrodelna tovarna hitičev radodarno razsipal svoje stvaritve in s tem v višave ponesel manj znane ustvarjalce, v katere je verjel. To, da je imel Prince nadnaravno sposobnost skladanja brezčasnih uspešnic, je popolnoma jasno. Tudi dejstvo, da je bil hiperproduktiven izvajalec, pisec in producent, je splošno znana resnica: ne le da je v življenju izdal skoraj štirideset dolgometražnih plošč, za sabo je pustil tisoče ur neizdanega gradiva, ki zdaj postopoma kaplja v javnost. Manj znano pa je, da je bil izjemno dejaven tudi kot ghostwriter.

Drago Ivanuša: La Bête Humaine

Skladatelj, harmonikar in pianist Drago Ivanuša je eden naših najdejavnejših glasbenih ustvarjalcev. Redno sodeluje z gledališčniki, koreografi, filmarji in glasbeniki različnih pedigrejev, zdaj pa je posnel še solistično klavirsko ploščo La Bête Humaine, za katero je navdih našel v istoimenskem filmu Jeana Renoirja iz leta 1938. Občutek tesnobe, ki je takrat zaradi bližajoče se vojne ohromil Evropo, z natančnim, poznavalskim križanjem (avantovskega) jazza in klasične glasbe – deloma po naukih mojstrov Charlesa Mingusa in Billa Evansa – poveže z negotovostjo sedanjega časa in to virtuozno ujame v menjavah tempa in razpoloženj. Plošča za klavirske sladokusce in še en izvrsten vpogled v širino Ivanuševega ustvarjanja.

Peggy Gou: DJ-kicks

Južnokorejska producentka in didžejka Peggy Gou je na podzemni house, elektro in tehno sceni postala tako zaželeno ime, da je iz undergrounda takoj po izdaji prve male plošče začela naglo prodirati v mainstream. Postala je obraz številnih modnih oglaševalskih kampanj, po vsem svetu je začela vrteti vsaj dvajsetkrat na mesec, njene hitiče pa smo na plesiščih slišali tolikokrat, da so – čeprav so resnično vrhunski – postali že nekoliko prežvečeni. A vsej slavi navkljub ni spustila kriterijev: vztrajno navdušuje z miksi in produkcijo, s prispevkom za ugledno serijo miksov DJ Kicks pa nam z barvitim naborom svojih vplivov pokaže, kaj jo je izoblikovalo v tako eklektično ustvarjalko in selektorko. Učna ura iz sodobnih klasik plesne elektronike.

Freddie Gibbs & Madlib: Bandana

Naveza trdega uličarja, mojstra pronicljivih gangsterskih anekdot in brezkompromisnega metalca nezarobljenih rim Freddieja Gibbsa ter Madliba, samosvojega vinilnega arheologa, hiperproduktivnega klesalca beatov in neupogljive ikone hiphopa, je povsem utečena. Njen drugi album Bandana je udarec trdega zvoka in gibek sprehod po grenkih spominih na prigode z napačne strani tirov. Je eden tistih redkih primerov, ko obrtniško sodelovanje preseže svoj namen: Madlibov sijajno surovi izbor (predvsem soulovskih) semplov z Gibbsovim neizprosnim rapom zasije še močneje in Gibbsove zgodbe z Madlibovimi lucidnimi zvočnimi referencami postanejo emancipatorne. Eden raperskih vrhuncev leta.

Thom Yorke: Anima

Urnik Thoma Yorka je zdaj, ko je dopolnil petdeset let, verjetno bolj natrpan kot kadarkoli doslej. Potem ko je pred tremi leti izdal zadnjo ploščo z matično zasedbo Radiohead, sta najprej sledili obsežni svetovni turneji, konec lanskega leta pa je veliko pozornosti pritegnil s prvim soundtrackom za celovečerni film, rimejk horor klasike Suspiria. Aprila je francoski sestrski klavirski duo Katia and Marielle Labeque premierno izvedel njegovo prvo klasično skladbo. Začele naj bi se tudi priprave na prihodnje leto, ko bo Radiohead proslavil dvajseto obletnico izida prelomne plošče Kid A, ki je končala na vrhu številnih lestvic najboljših plošč prejšnjega desetletja. Zdaj pa je Yorke našel čas še za to, da je posnel tretjo solistično ploščo. Ta ne kaže nobenih znakov tega, da je z njo hitel. Celo nasprotno – Anima je brez dvoma najbolj dodelana Yorkova solistična plošča doslej.

Lifecutter: Rapture EP

Lifecutter je eden najkonsistentnejših in slogovno najbolj izklesanih izvajalcev ritmiziranega elektronskega hrupa pri nas, in to na obeh frontah. Njegova založniška dejavnost redno ostro reže po domači krajini robnih praks, prav nič tiše ne odmevajo včasih že brezkompromisno brutalni živi nastopi. Mala plošča Rapture, ki je izšla pri berlinski založbi Holotone, je prepoznavno kompaktna, večplastna in temačna raziskovalna tvarina, ki vseh kart še zdaleč ne stavi na šok glasnih udarcev in šusa, saj jo krasi širok nabor mračnjaških intenzitet – od tehnoidnega brbotanja in industrijskega žvenketanja do zloglasnega dronanja in prasketanja, z redkimi zametki zloveščih melodij. Kraljestvo teme še zdaleč ni monotono enobarvno.

Black Midi: Schlagenheim

Člani mlade londonske zasedbe Black Midi so se spoznali na umetniški šoli BRIT School, ki slovi po (v kritičnih očeh izrazito standardiziranem) urjenju pop izvajalcev, kot sta denimo njena diplomanta Adele in Ed Sheeran. Zasedba Black Midi je popolno nasprotje tega, za čimer stoji ustanova, ki je združila njene člane: ti ustvarjajo izrazito eksperimentalno kitarsko glasbo in pri tem skorajda pretiravajo z eklekticizmom. Rdeča nit njihovega sloga je nekje med math rockom in noise punkom, a pri improvizacijskem bahanju z virtuoznimi glasbenimi veščinami zavijejo marsikam: od krautrocka prek funka do postpunka ter celo countryja in industriala. Black Midi združuje nezdružljivo in pravzaprav ni čudno, da si je zvesto, skoraj privržencem kulta podobno sledilstvo pridobil zgolj z nastopi že dolgo pred izidom prvenca.

Mark Ronson: Late Night Feelings

Da je Mark Ronson plezanje po strmi lestvi glasbene industrije začel kot didžej na newyorški sceni, ni zanemarljivo. Pri vseh njegovih kasnejših producentskih veleuspehih so prisotni neki retro šik in, pomembneje, zvedavost obračanja k različnim žanrskim obrazcem ter totalni odpor do norme iphonovskega kričanja sodobnega popa. Njegov peti album Late Night Feelings je venček pop žalostink, ki meri široko – od countryja, synthpopa in R & B-ja do reggaetona. Posnet je z vokalistkami različnih kontekstov – z Miley Cyrus, Lykke Li, Yebbo, Camilo Cabello, Alicio Keys, Angel Olsen ..., odlikujeta ga nekaj veščih hitovskih kaveljcev in zvočna zmernost, zagon pa hitro izpuhti na ravnici blede baladne izpovedi.

Hot Chip: A Bath Full of Ecstasy

Veliko glasbe, ki je pred dobrim desetletjem nastala kot del synthpopa in elektropop revival scene, se ni lepo postaralo. Tudi številni izvajalci, ki so se v tem času odlikovali ne le ustvarjalno, ampak tudi komercialno, so že precej zastareli. A tega nikakor ne moremo trditi za pomembne krivce za prerod synthpopa, člane britanske zasedbe Hot Chip, ki po dvajsetih letih ustvarjanja navdušuje še bolj kot na začetku. V glasbenem smislu se zdi, da se zasedba zdaj zadev loteva resneje kot kadarkoli prej, toda to nikakor ne pomeni, da je popolnoma opustila sproščenost, norčavost in humor, ki so od nekdaj veljali za njene najprivlačnejše atribute.