SUUNS: Felt

Kanadski veščaki avantgardnega post punka SUUNS so s prvencem navdušili. Z naslednjima ploščama so se odločno ohranili na zemljevidu in eksperimentirali, se iskali in se ponovno našli, visokih meril, ki so jih postavili s prvencem, pa jim vendarle ni uspelo doseči, kaj šele preseči. Vse do zdaj: s ploščo Felt, ki najbolj prepriča v trenutkih sodobne interpretacije krautrocka, ponovno dokazujejo, da so eni največjih mojstrov svoje domene. Impresija intergalaktičnega popotovanja, h kateri pripomorejo predvsem znanstvenofantastični synthi, se pogosto prizemlji s spokojnimi vokali in psihedeličnimi kitarskimi rifi. Edinstvena zvočna izkušnja, ki zaradi kompleksnosti vztrajno vabi k ponovnemu poslušanju.

Moby: Everything Was Beautiful, and Nothing Hurt

Generacija, ki je odraščala na začetku devetdesetih let, Mobyja pozna po njegovem prvem klubskem hitu Go, ki si je izposodil godalno melodijo iz kultne TV-nadaljevanke Twin Peaks. Tisti, ki smo odraščali v drugi polovici devetdesetih let, smo ga spoznali ob poslušanju kasnejših plesnih kosov, kot je Feeling So Real, ali pop balad, kot je Why Does My Heart Feel So Bad. Mlajše generacije pa ga morda bolj kot po muziki poznajo po pravičništvu, po tem, da je vnet borec za pravice živali in zagrizen vegan. Ne poznajo ga toliko kot sukača plošč, temveč bolj kot sukača jezika v katerem od številnih dokumentarnih filmov o elektronski muziki. V teh se je kot gost pojavljal in se še zmeraj redno pojavlja, saj ima status spomenika, pionirja plesne elektronike.

U. S. Girls: A Poem Unlimited

Ameriško-kanadska glasbenica U. S. Girls je kot solistka, ki je ustvarjala v izolaciji, ljubitelje obskurnega indieja zalagala s hrupnim direndajem, ki je pod površjem šumenja že od nekdaj skrival spevno hrbtenico z resničnim pop potencialom. Pri sodelovanju z vojsko soavtorjev in producentov v studiu je ta potencial dobro izkoristila. Projekt, ki se je začel kot lo-fi noise pop, postaja vedno bolj izčiščen. Ko avtorica opusti lo-fi, ostane pač pop; izjemno dodelan, premišljeno aranžiran in presenetljivo plesen. Nasprotje radostnim harmonijam na plošči so protestna besedila o zlorabah, maščevanju in ameriški politiki. Te teme avtorica očitno čuti iskreno in goreče, saj pusti vtis, da je s svojim edinstvenim glasom v vsakem komadu izlila srce.

Against All Logic: 2012–2017

Ko je Nicolas Jaar postal zvezdnik elektronske scene, je plesne čevlje že obesil na klin. Bolj ko je rastla njegova priljubljenost, manj plesna in bolj sofisticirana je bila njegova muzika. A klubski zvok je napol anonimno še zmeraj izdajal pod različnimi imeni in eno od njih je Against All Logic. Tokratna plošča ni prava plošča, ampak zbirka gradiva, ki se je nabralo v zadnjih petih letih. Je skupek editov, predelav posnetkov iz povsem različnih kontekstov in časov. Od Kanyeja Westa do žlahtnega soula. Od disca do housa in electra. Impregnirano s kančkom distorzije in z Jaarovim prefinjenim občutkom za aranžiranje, za hipnotično počasno grajenje ritmov in atmosfer, ki so hkrati intimne in rahlo odtujene. Rutinska zverziranost.

Dita Von Teese: Dita Von Teese

Tale plošča je še ena vzporednica, ki jo lahko potegnemo med Sergeem Gainsbourgom in Sebastienom Tellierjem. Pokojni dekadent je kopico skladb in plošč napisal za francoske igralke, njegov nič manj ekscentrični naslednik pa je muzo našel v »kraljici sodobne burleske« Diti Von Teese. Ta si je nekaj pevskih izkušenj pridobila že v preteklosti, med drugim s kontroverznimi južnoafriškimi rap rejverji iz zasedbe Die Antword. No, za albumski prvenec bi težko našla primernejšega sodelavca. Tellier, mojster minimalistične, čutne pop poezije, je zanjo (skupaj s soprogo) napisal deset pesmi o zapeljevanju, ki v obliki lahkotnega, a dodelanega elektronskega popa dajo vedeti, da se za ploščo Dita Von Teese skriva resnejša namera, kot se morda zazdi na prvi pogled.

Warrego Valles: Botox

Članici domačega producentskega dvojca Warrego Valles, Nina Hudej in Nina Kodrič, sta že stari znanki z ljubljanske klubske scene. Prav občudovanja vredno se zdi, da ob vsem didžejskem, organizatorskem in aktivističnem delovanju najdeta čas še za avtorsko produkcijo, ki je iz izdaje v izdajo bolj dovršena. To dokazuje tudi njun skupni dolgometražni prvenec Botox.

Različni izvajalci: Black Panther: The Album

Franšize generirajo denar v paketih in naveza stripovskega velikana Marvela in filmskega mogotca Disneyja ni nobena izjema. Njuni skupni velikopotezni filmi pa potrebujejo tudi velikopotezno glasbo. Tako so za kuratorja glasbe, ki spremlja superjunaško megauspešnico Črni panter, angažirali kar Kendricka Lamarja. Ta se je naloge lotil preračunljivo: del sestavljajo generični, bledi pop kosi, drugega pa modne širokopaletne domislice v navezah s številnimi vokalisti. Pričakovano je tu Kendrickova ekipa založbe TDE, a tudi kup drugih: superzvezdi Future in The Weeknd pa James Blake in južnoafriško presenečenje Yugen Blakrok. Zajetno, s pop-olnimi kiksi, suverenimi gosti in begajočo povezavo s filmom.

Franz Ferdinand: Always Ascending

Zdi se, da priljubljeni Škoti nosijo precejšnje breme odgovornosti za nekakšno novo revitalizacijo britanskega indie rocka. Denimo po zgledu tiste, ki so jo z inovativno posodobitvijo postpunkovskih obrazcev sprožili kmalu po letu 2000. Za peto studijsko ploščo Always Ascending so se zato spajdašili s francoskim producentom Philippom Zdarom (polovica kultnega dvojca Cassius), in pomagal jim je sooblikovati bolj sintovsko, diskoidno podobo novih skladb, tematsko naslonjenih na politične komentarje in (ekscentrično) zabavanje. Člani Franza Ferdinanda so še vedno mojstri pisanja (pop) rockovskih skladb, ni dvoma. A z njimi so stopili na uležan teren, s katerim najbrž ne bodo prebudili niti največjih fenov indie rocka.

Laurie Anderson & Kronos Quartet: Landfall

Vsestranska umetnica Laurie Anderson si je v petdesetletni karieri upravičeno pridobila status kultne avtorice, ki je soodgovorna za popularizacijo obskurne in eksperimentalne elektronike osemdesetih let. Za letošnji album Landfall, ki je nevrotična zbirka komorne godalne glasbe, minimalistične elektronike in »spoken word« poezije, je združila moči z neoklasičnimi veterani iz Kronos Quarteta. Besedila delujejo kot branje dnevnika, ki ga je pisala, medtem ko je po vzhodni obali ZDA (in glasbeničinem stanovanju) divjal orkan Sandy. Njegovo opustošenje je torej temeljna téma te precej mučne plošče, ki še najbolj očara, ko v napsihiranih rafalih violin prepoznamo neskončno moč viharja.

Rich Brian: Amen

Ko slišite njegov trendovsko monoton, napol momljajoč, avtentično ameriško naglašen flow, s katerim dostavi tipične verze o puncah, blišču in uličnem nasilju, je prva misel, da gre za še enega v vrsti povzpetniških ameriških raperjev, ki danes krojijo vrhove svetovnih pop lestvic. Prvi šok sledi, ko na spletu poiščete katerega od njegovih videospotov. Rich Brian je namreč tipičen mozoljast azijski tinejdžer »geekovskega« videza, ki ga bolj kot glasbeni odri najbrž zanimajo videoigre in internet. Moč tega je Brian, s pravim imenom Brian Imanuel, odkril že pri desetih letih, ko se je doma, v indonezijski prestolnici Džakarti, prek družinskega računalnika znašel na YouTubu. Ker se je šolal doma, takrat menda ni razumel niti besede angleško. Zdaj, osem let pozneje, se je z dolgometražnim prvencem Amen znašel na četrtem mestu iTunesove lestvice.

Grad gori!: Grad gori!

Privrženci ljudske glasbe Brino Vogelnik dobro poznajo. Pevka in ustvarjalka pesmi to tradicijo z različnimi zasedbami raziskuje, drugači in posodablja že skoraj dve desetletji, vedno izvirno, avtorsko. Nič drugače ni s ploščo Grad gori!, ki jo je posnela z istoimensko zasedbo, v kateri je moči združila z violinistko Barjo Drnovšek in harmonikarjem Matijo Solcem. Motive za (prepesnjena) besedila in (prearanžirano) glasbo so si izposodili iz slovenskih, švedskih, ameriških in čeških ljudskih pesmi, iz njih pa izoblikovali melanholičen, igriv in predvsem intimen izraz. Ta se bo zaradi pevkinega prepoznavnega glasu in interpretativne senzibilnosti bržkone prikupil tudi fenom njene zasedbe Brina, dasiravno se nova plošča oklene bolj klasičnih ljudskih tradicij.

Rhye: Blood

Naslovnica druge plošče projekta Rhye je videti kot kopija prve: tudi to krasi koledarski črno-beli akt ženskega telesa. A vse le ni isto. Nekoč dvojec prijetnega R & B-ja, naveza danskega producenta Robina Hannibala in kanadskega pevca Milosha, je medtem postal enojec. Milosh je šel po svoje in novo ploščo posnel s koncertnim bendom, s katerim zares veliko nastopa. Na Blood je zato vse uigrano na svojem mestu, je popolnoma pravilen, kliničen in počasen scenosled šepetanja, vzdihov in izdihov. Je plošča, ki z vsemi violinami, violami, čeli, pozavnami, rogovi ... zvočno prestavi v prestavo višje, slogovno pa večji del le lovi skrivnostno nežno izrezano nišo prvenca.

MGMT: Little Dark Age

Čeprav je dvojec MGMT pred desetletjem zaslovel z nekaj elektropop uspešnicami, gre pravzaprav že od nekdaj za napredno misleča in eksperimentalna glasbenika. Odpor do razmer v sodobnem popu sta izkazala z izrazito psihedeličnima albumoma, s katerima sta prepričala zgolj nekaj glasbenih sladokuscev: prodala sta le peščico izvodov in se zamerila večini oboževalcev. Z letošnjo mojstrovino Little Dark Age pa sta dokazala, da še vedno premoreta veliko pop senzibilnosti, nadarjenosti za pisanje spevnih refrenov, skladanje ganljivih melodij in oblikovanje bogatih aranžmajev. Album, ki z edinstvenim pristopom niha med psihedelijo šestdesetih let in synthpopom osemdesetih, je njuno najboljše delo doslej.

Nightmares On Wax: Shape The Future

Nightmares On Wax ali na kratko N.O.W. je pravi veteran. Je projekt, ki je nastal v Leedsu nekje ob koncu osemdesetih let kot posrečen spoj navdušenja nad breakdanceovskim zviranjem, surovostjo hiphop ritmov in razburljivostjo novih hibridov čisto sveže britanske klubske plesne scene. O njem se da govoriti veliko, a največ, na najkrajši način povemo z dejstvom, da gre za ime, ki je najdlje vpisano v katalog kultne sheffieldske založbe Warp. Tam je od samega začetka, od leta 1989, ponosno se ponaša z drugo izdajo v zgodovini te založbe. Od takrat se je spremenilo veliko – v postavi projekta, pa tudi v njegovem slogu.

Dirtmusic: Bu Bir Ruya

Projekt Dirtmusic se je pred debelim desetletjem začel kot akustično folk-bluesovsko pripovedništvo. Potem je v kameradski navezi s tuareško skupino Tamikrest za nekaj let zavil v srčiko saharskega peskovnika. In sedaj sta se Chris Eckman (The Walkabouts) in Hugo Race (nekoč prvotni Bad Seed) ustavila v garaži v predmestju Istanbula. Garaži Murata Ertla, vodje turških visokopsihedeličnih ekscentrikov iz zasedbe Baba Zula. Trojec streže s hipnotično in (tematsko) temačno veduto krasnega spoja izrazov, globokoglasne naracije in markantnega šepetanja, z zračno masivno glasbo premikov in preseljevanja, ki ruši meje med rockom, folkom in turškim psychom. Pa tudi tiste v naših glavah. Zvočna špura ob koncu sveta.

Nesesari Kakalulu: Nesesari Kakalulu

Slovenska afrobeat zasedba Nesesari Kakalulu z Obale izjemne veščine dokazuje že s tem, da kljub številčnosti deluje neverjetno usklajeno. Če nas ne očara že skladnost devetih krovnih članov, se zasedbi na odru in plošči pridruži še osem vokalistov. Čeprav so vsi vrhunski glasbeniki, nihče ne pretirava s soliranjem, delujejo povsem harmonično in enakovredno. Prvenec nazorno odraža energičnost in tehnično dovršenost živih nastopov, a žal pri tem tudi ostane, saj deluje bolj kot zbirka izbranih koncertnih posnetkov. Plošča je sicer prežeta z žmohtom, soulom in groovom, toda manjka ji svežine in prave izvirnosti: bolj kot avtorsko delo namreč deluje kot poklon Feli Kutiju, očaku afrobeata in glavnemu navdihu zasedbe.

Nightwave: Sanctuary

Za Majo Medvešek, clubberjem bolj znano pod imenom Nightwave, so klubi za plesno elektronsko glasbo postali svetišča že v devetdesetih letih, najprej v Ljubljani, potem v Londonu in zadnjih pet let v Glasgowu. Je veteranka na sceni, toda hkrati tiste vrste producentka, ki je ves čas v stiku z najaktualnejšimi trendi, pod vplivi katerih brusi svoje žanrsko pisane plošče. S house in jungle »bangerjema« z nove male plošče, s katerima mojstrsko ulovi ravnotežje med starošolsko plesno evforičnostjo in sodobnimi plesnimi zapovedmi, se zdaj znajde na krilih rejverske renesanse. Tiste, ki obuja zapuščino »zlatih« 90. let, kar pa ne pomeni, da jo daje nostalgija. Lep namig za to sta navsezadnje že z bassom in radovedno ritmiko zaznamovana, žanrsko težje ulovljiva druga dva komada z EP-ja.

Justin Timberlake: Man of the Woods

Justin Timberlake je na prelomu tisočletja iz vloge boyband marionete presedlal v vlogo inovatorja sodobnega MTV-popa. K temu je pripomoglo dejavno sodelovanje z vrhunskimi producenti, kot sta The Neptunes (Pharell Williams in Chad Hugo) in Timbaland, ki so pravzaprav odgovorni za največje MTV-uspešnice v prvem desetletju novega tisočletja in so z drznimi produkcijskimi postopki zaznamovali zvok blockbuster R’ n’ B-ja tega. Z albumi, kakršna sta Justified in FutureSex/LoveSounds, je Timberlake zacementiral svoj status vodilne pop superzvezde in ga pred petimi leti vsaj deloma upravičil z nekaterimi vrhunci z dvojne plošče The 20/20 Experience, ki je prav tako nastala v sodelovanju s Timbalandom.

Sun Ra: Sun Ra Plays Gershwin

V zadnjih letih je izšlo kar nekaj kompilacij z zapuščino neutrudnega raziskovalca vesolja improvizacije Suna Raja. Večina se ga trudi predstaviti, »kot ga do zdaj nismo poznali«, skozi prizmo (zgodnjih) singlic, pop forme ali lahkotne jazzovske eksotike. Tako je tudi tokrat, na kratki zbirki širokega diapazona muziciranja (1951–1989), na kateri prišlek s Saturna v raznih navezah, ki ne ponujajo prav nič radikalnih ali ekscentričnih izrazov, tipka in rearanžira kanon jazz standardov Georgea Gershwina. Dokument je vreden pozdrava že zato, ker gre za redke posnetke, nekateri so objavljeni celo premierno. Ti so večinoma slabo posneti in za silo restavrirani, kar nas vrže na prijetno finto pečata avtentičnosti neke preteklosti.

Nils Frahm: All Melody

Tudi pri nas zelo priljubljeni nemški skladatelj, pianist in elektronski producent se je z novo ploščo lotil doslej najambicioznejšega projekta. V Berlinu si je v dveh letih zgradil povsem nov studio, vanj povabil kopico inštrumentalistov in pevski zbor, odprl prosto pot domišljiji ter se predal skladateljskemu in zvočnemu raziskovanju. Rezultat je vrhunska, subtilna sinteza raznoterih akustičnih in elektronskih zvokov, ki jih s kirurško natančnim fraziranjem sestavi v izraz, naslonjen na (minimalistične) nauke Steva Reicha, cinematično ambientarjenje in newagersko eteričnost. Ja, All Melody je Frahmova najkompleksnejša plošča, na kateri lahko občudujemo zanimive nove ideje ali pa jo izkoristimo za kakšno poznonočno kontemplacijo.

No Age: Snares Like A Haircut

Kalifornijski noise-pop duo ustvarja zgolj s kitaro, bobni in vokalom, a zaradi simfonije hrupnih tekstur nas ob poslušanju njune tokratne plošče spremlja občutek, da gre za veččlansko zasedbo zapohanih srednješolcev, ki špricajo pouk, v garaži preigravajo melanholične akorde in pišejo pesmi o odraščanju. No Age vseprisotno pop senzibiliteto vztrajno skriva pod debelo fasado kitarskega hrupa in zasanjane lo-fi produkcije. Rezultat je čudovit: konsistentna zbirka najstniških pop punk komadov, ki jih lahko tudi najbolj konzervativni indie geeki poslušajo brez občutka krivde, saj dvojec svojo infantilnost sproti upravičuje s prefinjenim sklicevanjem na klasični art rock 90. let, predvsem pa z izjemno dovršenim »songwritingom«.

Migos: Culture II

Najbrž ni naključje, da je megapriljubljeni hip hop trojec Migos svojo tretjo studijsko ploščo Culture II objavil ravno prejšnji vikend, ko so v newyorškem Madison Square Gardnu podelili nagrade grammy za lanske glasbene dosežke. Tudi sam je bil namreč med nominiranci. Kipec gramofončka v kategoriji najboljši raperski album mu je sicer izmaknil Kendrick Lamar, a do uresničitve napovedi »osvajali bomo grammye« iz novega Migosovega komada Culture National Anthem (Outro), je le še vprašanje časa. Samozavest trojca je vsekakor upravičena. S prejšnjo ploščo Culture, izdano pred natanko enim letom, se je pridružil platinastim kolegom iz Atlante, ki je v tem desetletju postala svetovno središče hip hopa. Še več, Quavo, Offset in Takeoff so se z njo povzpeli celo na vrh ameriškega popkulturnega mainstreama.

Samo Šalamon & Howard Levy: Peaks of Light

Plošča Peaks of Light ponudi točno tisto, kar obeta sodelovanje njenih avtorjev, mojstrov svojih glasbil. Na eni strani je Samo Šalamon, eden najbolj cenjenih sodobnih jazzovskih kitaristov in skladatelj, ki je podpisal večino skladb tudi na tokratni plošči. Na drugi je inovator na (diatoničnih) orglicah, grammyjevec Levy, ki se že zaradi narave svojega inštrumenta rad opira na bluesovsko senzibilnost. Rezultat je vrhunska plošča novega jazza s pridihom bluesa, kar pa ne pomeni, da se glasbenika preprosto zabarikadirata v coni ugodja. Raje se poslušata, preizkušata in kljub bogatim izkušnjam – ali pa prav zaradi njih – presenetita z novimi zanimivimi domislicami.

SMRT BOGA IN OTROK: III

Smrt boga in otrok so ljubljanski neresneži, spletni troli, odrski kričači in bahači. So šokerji in vznemirjevalci zainteresirane javnosti. Z nedavno izdano ploščo Trake ljubezni in sedaj z malo, kaj malo, mini ploščo III pa so postali tudi malce resnejši (t)raperji z oprijemljivejšimi izdelki. Tokrat postrežejo s tremi posnetki in z novim, nič kaj »naredi-sam« videospotom. Sicer skupina še zmeraj cepi, filingira, se zadeva in plete igre asociacij, nesmislov in ništrcev nihilizma ljubljanskega brezdelja. In prehiteva, saj v nametavanju antidogodivščin prednost da »profesionalizaciji« (umetniškemu vodenju in naphani produkcijski ekipi spota) pred osnovami, kot je lirična spretnost. »Br’ti« so še zmeraj mrtvi.

Jonny Greenwood: Phantom Thread OST

Čeprav je Jonny Greenwood sedmo ploščo s filmsko glasbo zložil kar med turnejo z matično zasedbo Radiohead, je glasba za Fantomsko nit (Phantom Thread) njegovo najbolj dovršeno delo za film. Deloma zato, ker je z glasbo opremil že prejšnje štiri filme režiserja Paula Thomasa Andersona. Še bolj pa zato, ker gre za zgodovinsko dramo, postavljeno v povojni London, in se je lahko osredotočil le na glasbo, ki jo je protagonist filma (igra ga Daniel Day-Lewis) domnevno poslušal v tistem času. Navdih je našel v baročni in romantični klasični glasbi, s 60-članskim godalnim orkestrom posnel kopico zapomnljivih melodij in za soundtrack prejel že več uglednih nagrad, med drugim je bil nominiran za zlati globus. Ja, morda letos naposled dobi tudi oskarja.

Tune-Yards: I Can Feel You Creep Into My Private Life

Tune-Yards je bil sprva »one woman band« ameriške pevke Merrill Garbus. Na odru je stala sama, opremljena le z malo ukulelo, tolkalom, loop pedali in frenetičnim, huronsko gromkim glasom, kasneje pa se je projekt razvil v pravo bendovsko atrakcijo ali šov in zdaj je tudi uradno postal dvojec v navezi z dolgoletnim sopotnikom in soavtorjem večine glasbe Natom Brennerjem. Od začetka do konca te evolucije je bil Tune-Yards sinonim za kričeče sijajne nastope, in to je ključni razlog, zakaj je postal festivalska stalnica. Z drugimi besedami: kontinuirano brezkompromisen odrski pristop Garbusove je za preboj v začarani festivalski krog pomemben vsaj toliko kot njena muzika.

Omega Sun: Opium For the Masses

Vodilni predstavniki obalne in širše domače stoner rock scene so se z izidom prvenca resnično izkazali. V zadnjih letih so občinstvu že s koncerti dokazali, da imajo težke, s hašiševim oljem podmazane kitarske rife v malem prstu, s prvo ploščo pa so to suvereno potrdili. V šestih težkokategornih epopejah so celostno zaobjeli udarnost svojih živih nastopov. Album se očitno sklicuje na vrhunce zapohanega metala devetdesetih let, hkrati pa so, predvsem pri vokalu, prisotne tudi reference na zapuščino klasičnega hard rocka sedemdesetih. Album se v sporočilnosti besedil občasno sicer spotika ob klišeje, vendar jih zasedba s počasnim, a ognjevitim žaganjem družno preglasi.

cupcakKe: Ephorize

Dvajsetletni raperki cupcakKe zaradi naglo naraščajoče priljubljenosti, ki so ji botrovali izzivalni komadi, videospoti in sodelovanje s Charlie XCX, ponudb velikih založb najbrž ne manjka. Kljub temu je tudi tretjo ploščo izdala v samozaložbi. Ker ne mara cenzure in ovijanja v celofan. Ja, ob njenih vulgarnih, eksplicitno seksualnih besedilih bi verjetno nerodno postalo celo Lilu Waynu in Lil’ Kim. Ravno najbolj umazani komadi bodo gotovo največji magnet na novi plošči Ephorize, vendar cupcakKe z njo dokaže, da v rokavu ne skriva le enega aduta. Suvereno, s humorjem, intimnostjo in brez klišejev se loti tudi bolj angažiranih tem, najsi bo to podpora LGBTQ-skupnosti ali pa vprašanje dvojnih meril za raperke in raperje. Varuhi spodobnosti si zatisnite ušesa.

Esperanza Spalding: Exposure

Nova plošča ameriške basistke, pevke, nekoč wunderkinda, zdaj splošne jazzovske obvladačice Esperanze Spalding je igra sedmic. Posneta je bila v 77 urah neprekinjenega dela in izdana v 7777 fizičnih izvodih. Z nično spletno prisotnostjo. So pa zato na spletu v živo predvajali celotni malce več kot tridnevni delovni proces. Exposure, Izpostavljanje, razkrinkanje ali demistifikacija studijskega čaranja, je še eden od ambicioznih izzivov Spaldingove, je projekt mičnega manevriranja med spomeniki jazzovskega srednjetoka in šablonskimi rockerskimi prijemi. Je plošča zavidanja vrednega znanja žanrskega jezika, kar bi nedvomno držalo tudi brez pretiravanj z vokalno gimnastiko po lestvicah kanona. Dostava pričakovanj.

Errorsmith: Superlative Fatigue 

Kadar se glasbeniki z novo ploščo na sceno vrnejo po desetletju ali več, bi bilo po navadi bolje, če bi karierni premor podaljšali v nedogled. Vrnitve veteranov so najpogosteje pač razočaranje. Zato je Superlative Fatigue, prvi dolgometražni album, ki ga je nemški producent Erik Wiegand, znan kot Errorsmith, izdal po trinajstletnem zatišju, še toliko večje in slajše presenečenje.