Princess Nokia: A Girl Cried Red

Newyorška reperka Princess Nokia nam že na naslovnici novega mikstejpa kaže sredinca, tokrat ne zaradi jeze, usmerjene v rasiste in šoviniste, temveč zaradi strtega srca. Čeprav si je avtorica s preteklimi eklektičnimi izdajami že pripravila teren za pričakovano žanrsko eksperimentiranje, je občinstvo tokrat suvereno šokirala: ustvarila je zbirko emo pop žalostink in jih aktualizirala z generičnimi trap beati. Njen glas v tem kontekstu zveni, kot bi naključna (pevsko nenadarjena) najstnica z zamašenim nosom v svoji sobi snemala akustične priredbe nekega pozabljenega emo benda. Držimo pesti, da gre za parodijo.

Canyon Observer: NØLL

Ljubljanski post-sludge-black-doom metalci iz zasedbe Canyon Observer nas s šusi distorzije zalagajo že skoraj desetletje, leta 2015 pa so s prvencem FVCK potrdili status unikuma zlovešče temačnosti v domačiji. Kmalu zatem so postregli še z neortodoksno potezo, s krajšo turnejo po Kubi. Njihova druga plošča NØLL nas hitro povleče v kanjone pekla, v deželo mor in groze, v kraljestvo kruljenja iz globočin in neusmiljenega ritmičnega bombardiranja. A ne brez nečesa, čemur bi težko rekli občutek, prej gre za izpiljeno dinamiko. Druščina ne stavi (izključno) na doktrino linearnega šoka in hrušča, temveč se potovanja loti raziskovalno, z miniaturno veščimi slogovnimi zasuki in redkimi postanki brnenja, med katerimi je dovoljeno zadihati.

Alexis Taylor: Beautiful Thing

Ob vnemi, s katero osrednja člana skupine elektronskih pop posebnežev Hot Chip zadnja leta izdajata solistične plošče in plošče različnih stranskih projektov, se na prvi pogled pojavi vtis, da sta se z matično zasedbo znašla v slepi ulici. No, resnica je najbrž bliže temu, da sta oba pač izjemna kreativca, ki se rada preizkušata v novostih. Alexis Taylor je na novi (četrti) solistični plošči moči združil z genialnim producentom Timom Goldsworthyjem (DFA) in temu primeren je izkupiček. Radovedne, izpiljene sintpopovske skladbe, iz katerih subtilno pronicata Taylorjeva (in Hot Chipova) prepoznavna senzibilnost in (ironično) preizpraševanje glasbenih (in življenjskih) obrazcev. Predvidljivo, a hkrati še ena lepa potrditev Taylorjevega posebnega občutka za pisanje skladb.

Blaž: Steven

Blaž Gracar, včasih znan kot Dpek, danes preprosto kot Blaž, je obalni producent razigrane futuristične elektronike, ki je v zadnjih letih nase opozoril z malo ploščo b, albumom Don’t Listen to This, kompilacijo vrhuncev svojega opusa The b Of in albumom remiksov BMX. Njegov slog bi zaradi brezbrižnega eksperimentiranja z zvokom, eklektične zmesi neštetih navdihov in naprednih produkcijskih tehnik še najbolj celostno zaobjela nerodna oznaka IDM (intelligent dance music), vendar večino del zaznamuje tudi zvesta in očitna naklonjenost hip-hopu.

Novelist: Novelist Guy

Eden zastavonoš mlade generacije britanskega grima, občasni sodelavec zvezdnika Skepte in javno glasen podpornik Jeremyja Corbina Novelist si je za snovanje prvenca vzel kar nekaj časa. Njegovo početje v glasbenem podtalju spremljamo že od leta 2013 in po kratki epizodi s kultno založbo XL se je stvari lotil samostojno: album Novelist Guy je produciral sam in ga tudi izdal neodvisno. Potez južnolondonskega emsija pač ne narekujejo drugi, kar je že s prvimi takti takoj jasno tudi pri projektu s temačnim, resnim, ploskim in monotonim scenosledom. Natančni grimerski minimalizem v čisti obliki, brez kričanja in hajpanja. Z veliko vokalne repeticije in preprosto neposrednimi panči. Za ortodoksne fene žanra.

Mr. Fingers: Cerebral Hemispheres

Mr. Fingers je veteran, inovator in ikona chicaškega housa. S pestro diskografijo se je v dobrih tridesetih letih dokazal kot izjemno raznolik avtor, ki ima poleg nadarjenosti za skladanje brezčasnih house himn v malem prstu tudi acid bangerje in soulful izice ter pravzaprav vse, kar je vmes. Na novi plošči, prvi dolgometražni po petindvajsetih letih, predstavlja predvsem svojo nežno plat, a tokrat ta deluje neposrečeno. Zaradi osladnih saksofonskih vložkov in solzavih klavirskih solaž večina albuma zveni kot cenena lounge kompilacija. To razpoloženje k sreči preseka s kratkim poglavjem iz minimalističnega housa in melanholičnega acida, a se mu s tem ne uspe povsem odkupiti za izumetničenost in razvlečenost prevladujočih delov albuma.

A Place To Bury Strangers: Pinned

Newyorški hrupni rockerji so po snemanju prejšnje plošče pred tremi leti doživeli dve pomembni spremembi. Najprej so morali legendarni brooklynski studio Death By Audio, v katerem so vadili, prirejali koncerte in izdelovali (kitarske) efekte, odstopiti Vicu. Letos pa so kot polnopravno članico angažirali novo bobnarko Lio Simone Braswell, ki zdaj z bolj mehansko ritmiko in vokalom izvrstno nadgradi zvočno radovedno in še vedno hrupno kitarsko in basovsko manevriranje drugih dveh članov. Ja, skupina APTBS je s kadrovsko menjavo korenito osvežila izraz, s katerim ohrani največje adute iz preteklosti, hkrati pa skladbe po novem dobijo veliko več subtilnih prvin. Zdi se, da je zasedba po petnajstih letih delovanja celo boljša kot kadarkoli.

Cardi B: Invasion of Privacy

V uvodnem posnetku s prvenca Cardi B najprej na hitro povzame svojo medijsko precej hvaležno življenjsko zgodbo. Z dna do vrha. Prihaja iz južnega Bronxa v New Yorku, prvi ulični tolpi se je pridružila pri šestnajstih, do nedavnega si je kruh služila kot striptizeta, potem pa kaj hitro postala samonikla, nefiltrirana zvezda družabnih omrežij in resničnostnih šovov. Po dveh ogrevalnih mikstejpih je še hitreje postala raperska superzvezda. Potem ko je sklenila pogodbo z velikanko Atlantic, je lani njen prvi singel Bodak Yellow prišel na vrh Billboardove lestvice, kar se je v zgodovini ameriške popularne glasbe zgodilo šele drugič. Je prva samostojna raperska izvajalka na prvem mestu na lestvici singlic po Lauryn Hill leta 1998.

Unknown Mortal Orchestra: Sex & Food

Četrta plošča novozelandsko-ameriške zasedbe slogovno sledi predhodnicam. Tukaj so še vedno psihedelična lo-fi estetika, melanholija, funk in folk, več je trših rockovskih rifov in celo vzorci jazza. Vse skupaj pa je mojstrsko povezano v čudaški in hkrati očarljiv izraz, ki je tokrat nastajal v zasedbinih domačih studiih v Portlandu in Aucklandu ter z lokalnimi glasbeniki še v Ciudadu de Mexicu, Seulu, Hanoju in Reykjaviku. No, ta potovanja so bolj kot zvočni podobi verjetno botrovala drugačni tematiki skladb. Te sicer še vedno temeljijo na osebnih frustracijah avtorja in šefa zasedbe Rubana Nielsona, je pa intimo tokrat zamenjal z nekakšno univerzalnostjo. Ja, ljudi nas, ne glede na to, kje smo doma, pestijo zelo podobne težave.

Czarface & MF Doom: Czarface Meets Metal Face

Zadnja leta precej dejavna raperska naveza Czarface, ki jo sestavljajo wu-tangovec Inspecta Deck in Esoteric pri mikrofonu ter producent 7L, je ravnokar še pridobila nekaj privlačnosti. Njen jezik je že prej narekovala predvsem fascinacija s superherojskimi stripi, sedaj pa je zgodba dobila popolnega zlikovca, zamaskiranega skrivnostneža MF Dooma. Czarface Meets Metal Face je zato boombapovsko starokopitno poslušanje z veliko domišljije, ki z nekaj posnetki, pa tudi z duhovitimi vmesniki upraviči in preseže visoka pričakovanja ortodoksnih interesentov javnosti. A hkrati pomeni tudi zamujeno priložnost, največ zaradi Dooma, ki v glavnini skladb deluje neangažirano nezainteresiran. Tudi junaki se enkrat upehajo.

The Weeknd: My Dear Melancholy

Velikan alternativnega R & B-ja, The Weeknd, je zveste oboževalce presenetil z nenapovedano izdajo kratkega albuma. Avtor že z naslovom pojasni, da tokratno ploščo posveča otožnosti, ki ga preganja zaradi bolečega razdrtja zveze. Gre za brezčasno temo, s katero se bo zlahka poistovetila temeljna ciljna skupina te plošče: mladež v težkih letih odraščanja, ki bo z avtorjem sočustvovala v stanju neizmerne melanholije. Zasluge za prepričljivo (predvsem instrumentalno) plat te zbirke jeremijad gre pripisati premišljenemu naboru producentov: soavtor uvodne epopeje je Nicholas Jaar, osrednjo two-step žalostinko je sproduciral Skrillex, najprepričljivejši podlagi pa podpisujeta Francoz Gesaffelstein in njegov rojak Homem-Christo iz legendarnega dua Daft Punk.

Kali Uchis: Isolation

Med letošnjo podelitvijo grammyjev se je precej ugibalo, kdo bi utegnila biti naslednja velika pop zvezdnica. Sodeč po videnem in slišanem se je zdelo, da Beyonce, Taylor Swift, Rihanna in Katy Perry za zdaj nimajo zares pravih naslednic. Se pa zdi, da takrat ni nihče opazil, da je bila za najboljšo R & B-izvedbo kot gostja v skladbi Daniela Caesarja nominirana kolumbijsko-ameriška pevka, ustvarjalka pesmi, režiserka videospotov in modna oblikovalka Kali Uchis. Bolj angažirani poslušalci, ki se jim je prikupila z mikstejpom Drunken Babble (2012) in malo ploščo Por Vida (2015), bodo ob misli, da bi se prav ona utegnila povzpeti na pop prestol, verjetno sicer le zmajevali z glavo. Toda sama ima velike ambicije in z albumskim prvencem jih več kot upraviči.

Amen Dunes: Freedom

Glasbeniki včasih veliki preboj doživijo šele po desetletju delovanja in Damonu McMahonu, ki ustvarja pod imenom Amen Dunes, je uspelo prav to: prelomna mojstrovina Freedom, ki bo v glasbeni zgodovini nedvomno pustila globoko sled, je že njegova peta plošča. Tudi prejšnji albumi so izvrstni, a v preteklih raziskovanjih čudaške folk glasbe je učinek spevnosti malce zbledel zaradi odsotnosti pop občutljivosti. Zdaj pa je avtor svoje genialne – a v preteklosti rahlo begajoče – zamisli izčistil in jih postavil v aranžmaje, za katere se zdi, da so jih navdihnili najboljši trenutki alt-rocka devetdesetih let, poleg tega pa je ohranil kantavtorsko intimnost, ki celoten izdelek naredi še toliko bolj ganljiv.

Katalena: Človek ni zver

Album Človek ni zver se bo v Katalenino diskografijo zapisal kot zelo nenavaden. Namesto skladb z igrivimi in nagajivimi motivi na njem najdemo uglasbene presunljivo tragične osebne izkušnje fantov, ki jih je vojna grobo iztrgala iz domov. Ja, skupina se je naslonila na bogato dediščino slovenske ljudske poezije z vojaško tematiko, kar ob aktualni stoti obletnici konca prve svetovne vojne, ki je botrovala neštetim takim zgodbam, lahko razumemo kot spomin in hkrati opomin. Se pa zdi, da je Katalena zamudila lepo priložnost, da bi s ploščo postavila trajnejše znamenje. Tematika že sama po sebi odpira širok prostor za subverzivnost, skupina pa se namesto te raje oprime lastnih preverjenih pravil, ki žal vodijo v (preveliko) predvidljivost.

Sons of Kemet: Your Queen Is a Reptile

Ohlapna londonska scena mlajše jazzovske govorice je dobila potrditev kanona. Nova plošča četverca Sons of Kemet je izšla pri založbi velikanki Impulse! oziroma pri njeni reinvenciji. To je nenavadno, saj ne ravno standardni ustroj tube, dveh baterij in saksofona, ki ga vihti frontman žanrske sodobnosti Shabaka Hutchings, ustvarja precej daleč od ameriških učbenikov. Z zajemanjem iz različnih, predvsem afro-karibskih izročil ušpiči zmes delnega impra, že prav plesnega žmohta igrive gibkosti in ritmičnega buhtenja ali divjanja inherentnega prepleta pihal in bobnov. Hkrati kriči, da britanska kraljica nikakor ni njegova kraljica. Kraljic ne ustvarja kri, temveč dejanja in nekaterim se zasedba pokloni z naslovi posnetkov. Te dni v Ljubljani!

Big Foot Mama: Plameni v raju

Po več kot dvajsetih letih izjemne uspešnosti, po sedmih priljubljenih dolgometražnih albumih in kar dveh kompilacijah največjih uspešnic ima zasedba Big Foot Mama toliko zvestih oboževalcev, da je že povsem vseeno, če njena novonastala dela niso ravno presežna. Pri vztrajnem izdajanju plošč je članom skupine verjetno pomembneje to, da v očeh sledilcev še naprej delujejo kot aktivna zasedba, ki stadiona v Stožicah ne napolni zgolj zaradi stare slave. A ob poslušanju nove plošče Plameni v raju se izkaže, da počnejo prav to: pesmi skladajo po preverjenih formulah, na katerih so zgradili veličastno ime. Pravzaprav bi se občinstvu morda celo izneverili, če bi stopili iz svojih čevljev in ustvarili kaj svežega oziroma vsaj kaj, kar ne bi zvenelo skoraj identično z dosedanjim opusom.

YNGFirefly: how to be happy

Mladi mariborski beatmaker YNGFirefly je nase opozoril konec lanskega leta, ko je sproduciral večino podlag na Mitovem albumu Bratstvo in estradstvo, ki ga je Mladina uvrstila med najboljše plošče leta. Tokrat ponovno dokazuje obetavne producentske veščine, naklonjenost melanholični melodiki in brezsramno semplanje akustičnih žalostink, ki po pretirani čustvenosti mejijo na emo estetiko, a v kombinaciji s hip-hop beati zvenijo kot alternativni R’n’B. S surovo produkcijo spretno krmari med trapom, popom in lo-fi hip-hopom. K sodelovanju je povabil vojsko glasbenikov z vseh koncev Slovenije; številni prepričajo, za nekatere pa se zdi, da je to, da so dobili prostor za okorne verze, predvsem prijateljska usluga.

Sounds From Slovenian Bedrooms: ŠOP Greatest Hits

Pet let delovanja je lepa, če že ne nujna priložnost, da so se pri ŠOP records odločili pripraviti zbirko »največjih hitov«. Gradiva jim ne manjka. V katalogu založbe se je nabralo več kot 70 izdaj ustvarjalk in ustvarjalcev, ki jih srečujemo v podtalju domačega podtalja, pa tudi na eminentnejših prizoriščih (Kino Šiška, Metelkova, Rog). No, kompilacija zdaj voayersko odstre pogled v njihove spalnice in ponudi vpogled v njihove sprevržene (glasbene) prakse. V 28 skladbah se zvrsti prav toliko (ob) žanrskih akrobacij, od trans popa dua balans, proletarskega punka hišnega benda Šovinjista!, elektronskih ekskurzij šopovega šefa Joza Elektronika do aranžmajev terenskih posnetkov Nine Hlebec. Hiti za vsako priložnost, skratka.

Snoop Dogg: Bible of Love

Raperski kralj z zahodne obale ZDA med biznisiranjem v panogi, ki se je razcvetela z legalizacijo marihuane, in drugimi avanturami tu in tam ležerno navrže kakšno ploščo. Enkrat z reggae muziko, drugič s p-funkovskim petjem in sedaj … z gospelovskimi napevi! Bible of Love je več kot dveurni ultramaraton po cerkvi, posut z zborovskim R’n’B-jevskim sladkorjem in s Snoopom v vlogi kuratorja, na katerem bolj malo rapajo, ogromno pa pojejo, vlivajo vero, delijo razsvetljene življenjske nasvete in neprecenljive izkušnje. Je kraljestvo neskončnih prehodov akordov v nebeške višave in večno razigranega optimizma. Sprva blazno zabavno poslušanje zaradi dolžine hitro postane neke vrste križev pot, prihod na cilj pa pomeni pravo odrešitev. Snoop je ljubezen!

Jack White: Boarding House Reach

Jack White je sodobna ikona rock’n’rolla. Ustvaril je nekatere od najspevnejših kitarskih rifov, ki jih soglasno pojejo celo polne tribune navijačev, tudi takšnih, ki še nikoli niso slišali za The White Stripes. Od razpada te skupine, dvojca z bobnarko Meg White, s katero je začel graditi veličasten opus in nedvomno doživel tudi ustvarjalni vrhunec, je bil dejaven v številnih zasedbah, od The Raconteurs do The Dead Weather, zadnja leta pa se posveča predvsem solistični karieri. Ta je obrodila dve izjemni plošči, zato ni čudno, da smo od tretje, ki je izšla te dni, pričakovali veliko. Navsezadnje je Jack White kitarski genij in izjemen skladatelj, ki v sodobno (indie) rock produkcijo že dvajset let domiselno vpeljuje zvrsti, kot so blues, gospel in country.

Lolina: The Smoke

V Rusiji rojeno glasbenico Ingo Copeland najbolje poznamo po megleni navezi z Deanom Bluntom, torej po delovanju v zasebrigajočem se tandemu (art kolektivu?) Hype Williams. A v »posthypanem« obdobju je že nanizala tri samostojne plošče, zadnji z imenom Lolina. The Smoke je projekt, manj drzen od prejšnjega, Live in Paris, a še zmeraj prikupno čudaški. Je razmetan in raztresen sprehod od razmajanih atonalnih repeticij in rudimentarnih okostij do redkih konkretnih gmot. Je elektronski minimalizem, včasih synthovski, drugič triphopovski, najpogosteje pa binglja znotraj forme demo posnetkov. Ne da muzika zveni nedokončano, prej brez kozmetičnih popravkov in s skoraj nič obdelanim Inginim vokalom. Kislo-sladka mičnost »naredi sam« početja.

Soccer Mommy: Clean

Kantavtoric, ki ustvarjajo zasanjane lo-fi pesmi in snemajo kar v svojih spalnicah, na indie sceni mrgoli, a Soccer Mommy krepko odstopa od povprečja. Morda zaradi besedil, ki poslušalca neizbežno popeljejo skozi frustracije najstniških let, morda pa zaradi brezsramne pop senzibilnosti, ki jasno odraža njeno naklonjenost »upornicam« z MTV, kot je Avril Lavigne. Verjetno pa je najprepričljivejša zaradi dovršenega songwritinga. Ta je precej prefinjen in hkrati tako speven in nežen, da bi se dobro obnesel kot spremljava na maturantskih plesih v ameriških najstniških filmih. Album Clean pri poslušalcu ne povzroči le kurje polti, ampak v njem zbudi nenadno željo po ogledu kakšne dolgočasne indie dramedije o odraščanju.

Spejs kolektiv x zero6teen: paralela 16

Za tole ploščo sta vzporednico potegnili ekipi, ki v zadnjem času skrbita za pomembno in tako rekoč nujno prevetritev domačega klubskega dogajanja. Spejs kolektiv, kjer producenti interpretirajo v svetovnem undergroundu zelo priljubljene bassovske muzike, in zero6teen z izpeljankami trapa in cloud rapa. Plod sodelovanja je logičen: slogovno razgibane (avtoreferenčne) ulične rime, podložene z izpiljenimi, hipnotičnimi beati, ki predvsem z mastnimi, drobovje tresočimi basi ne skrivajo podtalnega izvora. S ploščo Paralela 16, na kateri se jima pridruži še nekaj gostujočih emsijev, na domačo sceno prinašata izrazito trendovsko glasbo, s katero bosta najbrž nagovorili predvsem urbano mladež. Branilci domače kontinuitete se zbirajo na okopih.

August Greene: August Greene

Tradicijo superskupin, v katerih moči združijo mogočniki različnih priznanih znamk, imen ali ustrojev, tradicionalno povezujemo z bolj rockerskimi ali – še bolj ideološko povedano – »kitarskimi« žanri. Pomislimo na nespregledljive, kot sta zasedbi Nick Cave & The Bad Seeds, Audioslave in Atoms For Peace, med tistimi res klasičnimi pa Traveling Willburys in Cream. Pogosto se je sicer težko otresti občutka, da gre pri teh projektih predvsem za trženjsko potezo, ki omogoči polnjenje dvoran in stadionov ter je lahko zelo dobičkonosna. No, so pa tudi drugi žanri črne Amerike že stregli s superskupinami. Na soul in R & B-sceni se najprej spomnimo zasedbe Shalamar, s konca devetdesetih let pa trojca Lucy Pearl. V rapu se je pred kratkim zgodila superskupina Prophets of Rage.

Lil Yachy: Lil Boat 2

Lil Yachy je eden on neštetih trap izvajalcev, ki so si pred ime dodali besedo »lil« (majhen), poustvarjajo klišeje svojega žanra in z digitalnim izpopolnjevanjem pevskih sposobnosti (auto tune) ohranjajo zapuščino pevke Cher. Pozitivna pričakovanja pred njegovo novo ploščo so bila prisotna samo zato, ker jo je »mali čolniček« naslovil kot drugi del prepričljivega prvenca. A ta se mu je, kot kaže, zgolj posrečil. Z vmesnimi izdajami mu je spodletelo, moral se je celo javno opravičiti, saj je v enem od verzov s ponesrečeno seksualno prispodobo vabil k igranju svojega čela, ker je mislil, da gre za pihalo. Po tem fiasku je obljubljal vrnitev h koreninam, dostavil pa zgolj obilico nerodnega bahanja z zavidanja vrednim premoženjem.

The Breeders: All Nerve

Ko se je razvedelo, da je Kim Deal leta 2013 tik pred snemanjem povratniške plošče zapustila skupino Pixies, je bilo razočaranje številnih fenov kultnih punkrockerjev neizmerno. Nekaj utehe so našli v tem, da je kot razlog za odhod oznanila ukvarjanje z novo ploščo svoje ne bistveno manj kultne zasedbe The Breeders. Upravičeno. Zanjo je spet zbrala zasedbo, ki je pred petindvajsetimi leti posnela megauspešno ploščo Last Splash. Ja, All Nerve se sliši kot njen neposredni naslednik, kar bodo nedvomno cenili predvsem stari privrženci. Čeprav se je težko otresti občutka nostalgije, nova plošča ne zveni zastarelo. Zaradi reaktualiziranih tem in brezčasnega izraza se celo zdi, da The Breeders s prvo ploščo po desetih letih na rockovsko prizorišče prinašajo svež veter.

David Byrne: American Utopia

Sampha, Dev Hynes, Oneohtrix Point Never, Koreless in (ne)glasbeniški mag Brian Eno. Pri nastajanju plošče je David Byrne naštel kar 25 sodelavcev, med katerimi je kupček znanih imen s precej različnih obronkov muzike, a niti ene ženske. Za ponesrečeno popotnico prvega »samostojnega« projekta po štirinajstih letih se je trzajoči ekscentrik newyorškega novega vala hitro opravičil, a opravičiti bi se moral tudi sebi. American Utopia je prostodušna zmeda pretirane okrancljanosti in kolažiranja, tudi nič kaj gibkega preskakovanja kontekstov zvočnosti. Byrnov optimizem kakor metoda spoprijemanja s svetom sicer je teatralno čudaški, a kljub vsej vnemi večji del zveni kot okoren muzikal za otroke.

Young Fathers: Cocoa Sugar

Skupino Young Fathers smo nedavno poslušali na ljubljanskem festivalu Ment, kjer so mu resda prisluhnili predvsem redni festivalski gostje. Pa vendar je trojec iz škotskega Edinburgha z izjemnim nastopom dal vedeti, zakaj je vse od prvenca Dead (2014), ki mu je prinesel nagrado mercury, eden najbolj čislanih bendov na (britanski) indie sceni. Lani ga je po zaslugi filmskega režiserja Dannyja Boyla, ki je šest njegovih skladb umestil na soundtrack za film T2 Trainspotting, spoznalo še mainstreamovsko občinstvo. Posledica tega je zdaj lepo vidna na novi, tretji plošči Cocoa Sugar, ki ponudi bolj spolirane skladbe in več pop senzibilnosti kakor prvi dve. A to ne pomeni, da je skupina pozabila na adute iz preteklosti; ti pravzaprav zaživijo v le še bolj dodelani in prepričljivejši podobi, zaradi česar utegne ta plošča obveljati za eno najboljših letos.

Black Milk: FEVER

Black Milk velja za najdoslednejšega učenca šole J Dille. Ker je, ko je bil še mladinec, sodeloval z njegovo skupino Slum Village, ker je iz Detroita in ker prepričljivo spaja hiphop s soulom in jazzom. In tako kot najbolj samosvoj klepar ritmov motornega mesta je tudi sam bolj vešč rezanja, lepljenja in programiranja kakor rapanja, čeprav pogosto poprime tudi za mikrofon. Pa vendar – Black Milk na novi plošči demonstrira, da leta prakse emsijanja še zdaleč niso bila zaman, poleg tega se še enkrat proslavi v vlogi nekakšnega bendliderja ali vodje snemanja, saj večino muziciranja opravijo drugi. FEVER je paket krasno žmohtnega produciranja v arhaičnem pomenu besede, a tudi melodično mehke političnosti.

Container doxa: Less Than Nothing

Container Doxa je superskupina uveljavljenih kreativcev (Dre Hočevar, Žiga Murko, Boštjan Simon, Domen Gnezda, Domen Bohte, Tine Grgurevič in Matic Sterle), ki so poskrbeli za osvežen zagon domače (ob)jazzovske scene. Ker so skoraj vsi znanje in izkušnje pridobivali tudi v ZDA, ni presenetljivo, da se njihov prvenec sliši kot nekakšen poklon vplivni newyorški downtown sceni. Ne nujno v smislu glasbenih referenc. Prej skozi prizmo ustvarjalnega modela, raziskujoče križanje raznoterih izrazov (jazz, hiphop, elektronika) in neobremenjenost s pravili. Kljub tej odprtosti pa plošča Less Than Nothing navduši z osredotočeno in koherentno podobo, v kateri se sicer razberejo izkušnje članov zasedbe, a hkrati ponudi tudi nekaj povsem novega in aktualnega.