Dizzee Rascal: Raskit

Sedaj, ko je britanski grime na pohodu oziroma je priljubljen kot še nikoli, se k formi vrača tudi ime, ki je pred desetletjem in pol z uličarskim pljuvanjem rim s te scene edino zares preskočilo v srednjetok. A vrača se samo približno. Raskit ni klasičen grajmerski album, je pa obrat Dizzeeja Rascala k ostrejšemu zvoku, k družbenemu komentarju in grenkejšim vrsticam. Po prvencu Boy In The Corner je začel snemati plesne pop žajfnice in klubske udarce. Komercialo. Toda sedaj, ko je klima ugodna, je nazaj, heca je bilo dovolj. Šesti album nas sicer spomni na edinstveno prodornost ali neposrednost londonskega raperja, hkrati pa pokaže tudi, da se ta ne more kosati s trenutnimi vrhunci živahne britanske scene. Kompilacijsko.

Mura Masa: Mura Masa

Albumski debi producenta, ustvarjalca pesmi in multiinstrumentalista Mure Mase je ob izidu priplezal »le« do 19. mesta na britanskem chartu, kljub temu pa je bil pri tistih, ki prej 21-letnega Mase niso poznali, zlasti zaradi impresivnega seznama sodelavcev deležen precejšnje pozornosti. Med sodelavci so se znašli Damon Albarn, sicer osrednji motor projekta Gorillaz, ki je Maso navduševal v najstniških letih, pa ameriški raperski zvezdnik ASAP Rocky, Desiigner, varovanec Kanyeja Westa, zvezdniška pop ekscentričarka Charli XCX, R & B posebnež Jamie Lidell ... No, poznavalce je zanimal predvsem Mura Masa. Ta je s singli in izvirnim izrazom že v preteklosti nakazal, da bi utegnil biti eden tistih ustvarjalcev, ki bodo krojili podobo sodobnega mainstreamovskega popa. Album Mura Masa ta pričakovanja nedvomno upraviči.

Com Truise: Iteration

Ameriški sint mojster Com Truise, ki je lani precej nepričakovano povsem napolnil veliko dvorano ljubljanskega Kina Šiška, se po petih letih vrača s tretjo ploščo, s katero ostaja zvest prepoznavni retro estetiki. Sodeč po njegovi priljubljenosti in priljubljenosti sorodne glasbe, ki je v času od prejšnje plošče le še narasla, se zdi, da prave potrebe, da bi karkoli spreminjal, niti ni. Ja, dvoma o tem, da se (mlademu) občinstvu, ki zganja nostalgijo po pravzaprav nikoli doživetih osemdesetih letih in bendih tipa New Order, z novo ploščo ne bi prikupil, ni. Je pa hkrati res, da se ne moremo izogniti občutku, da se je Com Truise ustvarjanja tokrat lotil preveč ziheraško. To postane še očitneje ob peščici skladb, s katerimi spretno in všečno nadgradi preverjeni obrazec iz preteklosti.

Tyler, The Creator: Scum Fuck Flower Boy

Tyler, The Creator je zvezdnik generacije. Dokaz za to je, da je deležen prevelike pozornosti. Secirajo se vsak njegov zapis na Twitterju, vsaka izjava, vsak premik. To je v preteklosti temeljito izrabljal za samopromocijo. Za šok, polemiko, spornost. Z grobimi izjavami se je postavil v vlogo ignoranta, najbolj pozornost zbujajoče pa v vlogo homofoba. A zdaj naj bi na novi plošči namigoval ... da je gej! Ali vsaj, da so mu všeč moški. Predvsem pa se zdi, da je naveličan. Rapa in ogromno tudi poje o osamljenosti, izoliranosti, avtomobilih. O dolgočasju, banalnosti. Najstniška jeza je precej skopnela, udarec distorzije in preklinjanje so zamenjali novosoulovske linije in napevi. Počasni, težki ritmi so še zmeraj tu. Spretna plošč a , ki pa si jo le stežka zapomnimo.

Laibach: Also sprach Zarathustra

Laibach je zadnja leta naredil več opaznih korakov naprej v karieri. Leta 2014 je izdal ploščo Spectre, na kateri se je lotil ostre družbenopolitične kritike razmer v svetu. Sprva je plošča, zlasti med oboževalci, sprožila negativne odzive, a po vnovičnih poslušanjih se je ustoličila kot ena ključnih iz novega ustvarjalnega obdobja skupine. Toda to ni bilo vse: dogodek, o katerem so poročali vsi zahodni mediji, je bil obisk Severne Koreje, te »trdnjave zla«; tam je Laibach ob 70. obletnici osvoboditve Korejskega polotoka izpod japonske nadvlade uprizoril nastop pred tisočglavo množico v Pjongjangu, o vsem skupaj pa je norveški režiser Morten Traavik posnel dokumentarni film. K temu lahko prištejemo še letošnji nastop v Južni Koreji, s čimer Laibach nesporno dokazuje, da je na simbolni ravni »razbil« marsikatero železno zaveso, kar navsezadnje počne že od začetka osemdesetih let.

TLC Fam: Isbethelo seGqom

Za 23-članski kolektiv producentov, emsijev in plesalcev TLC Fam smo Evropejci prvič slišali lani, ko je londonska založba Gqom Oh! objavila kompilacijo skladb najpomembnejših ustvarjalcev glasbene zvrsti gqom. Glasba iz predmestij južnoafriškega Durbana, ki je zulujsko tradicijo križala z estetikama grima in plesne elektronike, si je iz tamkajšnjih klubov zdaj utrla pot na svetovna plesišča, TLC Fam pa je izdal albumski prvenec, ki je doslej najbolj dodelana in zaokrožena plošča tega specifičnega sloga. Za napovedi, ali ima gqom potencial, da postane taka senzacija kot pred leti (zaradi zasedbe Buraka Som Sistema in glasbenice M.I.A.) elektronski kuduro, je še prezgodaj, nedvomno pa gre za ploščo, ki bi jo moral preveriti vsak angažiran privrženec svežih klubskih pojavov.

NOAIR: Superhuman

Čeprav koprska četverica NOAIR s prvencem Existential (2014) ni navdušila glasbenih kritikov, je že takrat ponudila avtorski koncept glasbenega izraza, ki je temeljil na zanimivi interakciji dveh kitar, sugestivnih vokalov ter trdne in razigrane ritem sekcije. Alternativni rock, kot ga vidi in predvsem izvaja NOAIR, je mešanica kakovostnega progresivnega rocka, elementov grungea, stoner rocka in popa, podkrepljena z družbenokritičnimi besedili v angleščini. Na novi plošči Superhuman je čutiti svojevrsten napredek v glasbenem izrazu, predvsem v tehnološkem smislu, kar kaže na pozitiven razvoj. Morda pa nova plošča napoveduje tudi svež veter v slovenski alter rock ustvarjalnosti.

Toro y Moi: Boo Boo

Chaz Bundick se je od leta 2010, ko je izdal prvenec Causers of This, večkrat levil. Začel je kot producent instrumentalnega chill-synth-hopa, potem z različnimi slogovnimi zasuki postal manjša zvezda med sodobnimi vokalisti. Nekaj pa ga je vedno spremljalo: izrazita pop senzibilnost ali izostren občutek za pisanje skladb z apilom. Nova plošča Boo Boo je skupek trendov: je indie, je izrazito »80’s«, malo rocka, malo elektronike. Brez naglice ali ihtavosti. Je sanjavi pop, ravno prav retro in ravno prav drugačen kozmetični odklon za manj raziskovalna ušesa in preveč standarden za alternativo. Je počasni tok ležerne Kalifornije, baladni kupček klišejskih ritmičnih prehodov, ki nikakor ne dobi zaleta. Brezhibna enoličnost.

Shabazz Palaces: Quazarz Born on a Gangster Star & Quazarz vs. The Jealous Machines

Shabazz Palaces ni edini protagonist čudaškega, afro-kozmičnega, impro-elektronskega in abstraktnega hiphopa. Je pa najopaznejši. Dvojec je v zadnjih osmih letih premikal oziroma krivil meje udobja naših poslušalskih razvad, zdaj pa streže s hkratnima ploščama, s katerima nas odpelje na popotovanje v črna, neraziskana, a tudi ne več čisto neznana območja.

Dj Khaled: Grateful

Heroj Snapchata, mojster brezpomenskih krilatic, neskončni vir navdihujočih citatov in splošnih nasvetov za uspeh, modrosti, ki jih sicer najlažje najdemo v kitajskih piškotih. Neutrudni ameriški samopromotor Dj Khaled streže že z deseto ploščo, na kateri je hvaležen. Predvsem za sina, ki ga je seveda moral dati tudi na naslovnico, a prav tako za uspeh. Ta se kaže na neskončnem seznamu gostujočih vokalistov, od Rihanne do Migosov, Guccija in najbolj znanega glasbenega para, Beyonce in Jay Z-ja. Ne manjka nihče. Tako kot je gneča med nastopajočimi, je gneča tudi v zvoku. Grateful je sestavljanka slogov, ki se nikakor ne sestavi. Ne, ker bi kakšen košček manjkal, ampak ker jih je pošteno preveč. Kompilacija zmede.

Haim: Something To Tell You

Sestre Este, Danielle in Alana Haim iz Los Angelesa so se s prvencem Days Are Gone (2013) dokazale kot dobre avtorice kakovostnega popa, saj jim leži mešanje različnih, večinoma »osladnih« žanrov, kot sta denimo soul in soft rock iz osemdesetih let. Druga plošča Something To Tell You je nekakšno logično nadaljevanje prve, spet se ozirajo v preteklost popularne glasbe z namenom, da bi si zagotovile boljšo prihodnost. Všečne pop melodije z lahkotnimi besedili so sicer primerne za posedanje na poletnem soncu in uživanje ob ohlajeni pijači, vendar je glasbeni izraz tria Haim zdaj že tako predvidljiv in prežvečen, da se mu bodo resnejši poslušalci izognili v najširšem loku.

Calvin Harris: Funk Wav Bounces Vol. 1

Peta plošča zadnja leta največjega zaslužkarja med didžeji je pričakovano parada zvezdniških sodelovanj. Škotskemu producentu so glasove tokrat posodili Katy Perry, Frank Ocean, Pharrell Williams, (t)raperji Migos, Snoop Dogg, Nicki Minaj, Schoolboy Q in še kopica popularnežev, ki zadnja leta krojijo vrhove glasbenih lestvic. Večje presenečenje je dejstvo, da gre za stilsko precej nepompozno, celo zadržano ploščo. Ja, lahkotne, retro diskoidne pop popevke so precejšnje nasprotje aktualnim EDM-trendom, kar pa ni preprečilo tega, da bi se plošča Funk Wav Bounces že ob izidu znašla pri vrhu najbolje prodajanih albumov. Spodobna poletna glasbena ležernost za mainstreamovsko občinstvo brez kakšnega očitnega velehitovskega presežka.

Goldie: The Journey Man

Lani mu je princ Charles za prispevek k britanski glasbi in delo z mladimi podelil odlikovanje reda britanskega imperija (MBE) in takrat se je z njim ponosno nastavljal fotografom pred Buckinghamsko palačo. Jeseni, potem ko so lokalni oblastniki zaradi z drogami povezanih smrti clubberjev zaprli legendarni londonski klub Fabric, pa je didžeje z istim odlikovanjem pozval, naj jih vsi skupaj protestno pretopijo in kovino zamešajo v kavo uradnikov, ki ne razumejo pozitivnega vpliva takšnih klubov na kulturo mladih. Ja, Goldie, eden od pionirjev rejva, je bil v svojem poslanstvu nekakšnega ambasadorja (britanske) klubske kulture vedno brezkompromisen. Navsezadnje je ta, kot je vselej rad poudarjal, tudi njemu rešila življenje.

Beach House: B-Sides and rarities

Baltimorski dream pop duet Beach House se znova oglaša, tokrat z zbirko skladb, ki so nastajale preteklih deset let, a se zanje ni našel prostor na dosedanjih ploščah. Oboževalci eteričnih zvokov tandema so zadnji dve leti imeli priložnost prisluhniti kar dvema ploščama, izdanima v kratkem razmiku, Depression Cherry in Thank Your Lucky Stars, tokratna, B-Sides and Rarities, pa ju dopolni in jima doda še 14 skladb, ki se ponašajo z značilnim glasbenim izrazom Beach Housa, vseeno pa ne presežejo ustvarjalnih vrhuncev z omenjene plošče Depression Cherry in plošče Teen Dream iz leta 2010. Za oboževalce.

Washed out: Mister Mellow

Ameriški producent Ernest Greene, eden pomembnejših predstavnikov chillwava, s tretjo ploščo ostaja zvest svoji prepoznavni estetiki, oprti na nostalgično (sint)psihedelijo in retro pop, toda hkrati se selitev od Sub Popa k bolj hiphoperski založbi Stones Throw zdi logična. Razlog za to so kratke zvočne vinjete, s katerimi ploščo poveže v celoto. Temeljijo na skoraj klasičnem hiphoperskem vzorčenju – pri Washed Outu – zvočnih fragmentih, nabranih na YouTubu in pri podobnih spletnih virih, s katerim Greene po svoje razkrije značilno tehniko pisanja pesmi. Negativna plat tega je, da ostane manj prostora za dodelane skladbe, je pa teh še vedno dovolj, da bo Mister Mellow ena prikupnejših izbir za letošnji poletni soundtrack.

Jay-z: 4:44

Limonada se nadaljuje. Potem ko naj bi bila ameriška zvezdnica Beyoncé na zadnji plošči Lemonade moža, poslovneža, podjetnika, »inovatorja«, samorastniškega bogataša, tudi raperja Jay-Z-ja »kregala« zaradi nezvestobe, on sedaj odgovarja s kesanjem in opravičilom. 4:44 je po popolni pretencioznosti prejšnje plošče Magna Carta ... pravo posipanje s pepelom, korak nazaj h klasičnemu zvoku in soulovskim semplom newyorškega rapa. Je premišljen, razumen in skromen projekt praznovanja »črnskosti«, ki bo nedvomno pokazal, da fokusiranost in jedrnatost delujeta bolje od objestnega hajpanja. Družinske zdrahe zvezdnikov se prodajajo bolje kot glasba – na plošči, katere presežek najdemo v iznajdljivem obračanju semplov producenta No I. D.-ja.

Broken Social Scene: Hug of Thunder

Kanadska indie rock skupina Broken Social Scene se je z redno diskografsko izdajo nazadnje oglasila leta 2010, kar pomeni več kot konkretno pavzo v glasbenem delovanju. A zdaj se je vrnila in s tem dala vedeti, da še obstaja. Ko je Kevin Drew, ki je poleg Brendana Canninga ustvarjalni motor kolektiva, pred štirimi leti izjavil, da si bodo po izidu odlične plošče Forgiveness Rock Record vzeli premor za nedoločen čas, si je namreč marsikateri oboževalec te torontske zasedbe mislil, da je to to, zgodbe je konec.

BROCKHAMPTON: SATURATION

V Los Angelesu delujoči kolektiv in samooklicani prvi »vseameriški boy band« BROCKHAMPTON je skupek klišejev, kaj pomeni biti trendovska raperska ekipa v letu 2017: imajo videospote z retro vinjeto, obnašajo in oblačijo se blesavo, vodja Kevin Abstract ima oddajo na Vicelandu. Vse, od svojega imena do naslova nove plošče in vseh posnetkov na njej, pišejo z velikimi tiskanimi črkami. So »kreativci«, ki rapajo, pojejo, producirajo, dizajnirajo, fotografirajo. Na papirju torej neresneži, ki ne ravno izvirno zapolnjujejo luknjo po razpadu kolektiva Odd Future. Prvenec SATURATION z nekaj fokusiranimi udarci tovrstne označbe sicer utiša, a mešanica bangerjev in (akustičnih) pjevalic na koncu pusti voden okus. Študentski rap.

Moby & The Void Pacific Choir: More Fast Songs About the Apocalypse

Ameriški glasbenik Moby se je lani približal svojim punkovskim in postpunkovskim koreninam, po slabem letu pa se vrača z novo ploščo, ki je očitno logično nadaljevanje lanske These Systems Are Failing. Tokrat znova poudari trdne ritme in zgoščene kitare ter sintetizatorske prijeme, ki pa se žal le stežka približajo Mobyju, kot smo ga poznali v devetdesetih, čeprav je sam projekt izrazito aktivistično naravnan in se večinoma ukvarja z družbenopolitičnimi frustracijami po zadnjih ameriških predsedniških volitvah. Aktivističen ali ne, Moby očitno ni več v takšni formi kot nekoč. Povprečno.

Laurel Halo: Dust

Ameriška glasbenica Laurel Halo je svojo novo, tretjo ploščo okarakterizirala kot pop album, predvsem zato, ker je v ospredju spet več vokalov, ki sta jih med drugim prispevali Julia Holter in Lafawndah. Tokratni album je tudi bolj igriv od njenega prejšnjega. Gre pa še vedno za tiste vrste »pop«, ki lahko, tako kot njen prvenec, pristane le na vrhu lestvice revije The Wire, kjer je ta prostor po navadi rezerviran za najbolj avanturistično glasbo. Ja, Laurel Halo ni bistveno spreminjala svojega izraza. Še vedno se napaja v logikah techna, duba, jazza in sintpopa, s katerimi oblikuje izvirne skladbe, ki izpadejo ekscentrično celo v primerjavi z drugimi posebneži cenjene založbe Hyperdub. Balzam za ušesa radovednežev in čudaškost par exellence za vse ostale.

Vince Staples: Big Fish Theory

Intervjuji, ki jih je Vince Staples dajal v mesecih pred izidom svoje druge plošče, so zveneli tako zeitgeistovsko. Raper z zahodne obale ZDA je v značilnem slogu ravninsko artikuliranega hitrostnega gobezdanja nametaval mešanico lucidnih asociacij, samohvale in samoironije, čistega trolanja in resne kritike. Med sijajno parolo in čistim nesmislom je postavil le kakšno besedo ali ločilo. Večkrat se je bilo težko odločiti, ali gre za prvo ali drugo. Včasih je navdušil, včasih nasmejal, pogosteje samo zmedel, ključno pa je, da je bilo vse skupaj zelo težko natančno spremljati.

Ride: Weather Diaries

Po izjemnem povratniškem albumu britanske skupine Slowdive se v kolesja (še zmeraj neodvisne) glasbene industrije vračajo tudi njihovi soborci Ride, ki so v prvi polovici devetdesetih veljali za predhodnike shoegaza. Ker je ta žanr v fazi vnovičnega razcveta, je bilo pričakovati njihovo povratniško ploščo, ki pa se precej razlikuje od zadnjih dveh (Carnival of Light in Tarantula), kar je zaradi več kot dvajsetletnega zamika logično. Toda Weather Diaries se nekoliko umakne od shoegaza, pri čemer vseeno zadrži določene prepoznavne značilnosti izraza skupine Ride, ki ga je mogoče povezati z njihovim začetnim ustvarjalnim obdobjem. Soliden povratniški album kultnega britanskega benda.

Big Boi: Boomiverse

Medtem ko že kakšno desetletje nestrpno čakamo na novo ploščo dvojca Outkast, kar se zna še precej zavleči, se moramo zadovoljiti predvsem s ploščami založniško bolj fokusiranega od njegovih dveh članov, Big Boia. Ta je v preteklosti že večkrat dokazal, da zna tudi sam poskrbeti za nenavadne, a privlačne in antologijske kose rapa juga ZDA, njegova nova plošča pa je nihajoči skupek zadetkov v polno in prazno. Boomiverse odlikuje nekaj domiselnih stilskih vinjet, pokvarita pa ga vsaj dva resna felerja plastično-generičnega popa. Gostovanja Guccija Mana, Killer Mika, Snoop Dogga ... so na mestu, a ne postrežejo z ničimer nepozabnim. Projekt, ki prevečkrat sledi konvencijam zvoka radijskih valov, namesto da bi jih vsaj malo krivil in obračal.

Katy Perry: Witness

Po zadnji plošči, ki je zaznamovala njen vstop v zrelo življenjsko obdobje in s katere je eno od skladb za predvolilne shode uporabila Hillary Clinton, so od Katy Perry mnogi pričakovali podobno zrelo nadaljevanje. S parom novih skladb, v katerih se posredno dotakne širših družbenih vprašanj, ameriška pop zvezdnica zdaj ta pričakovanja deloma upraviči, je pa hkrati res, da se z romantičnimi peripetijami in plesno podobo večine ostalih spet vrne v mladostnejše obdobje. Samo po sebi s tem ne bi bilo nič narobe, sploh ne za poslušalce, ki jim kvaziresnost pop div dviguje pritisk. Toda Witness je tako poln klišejskih fraz, da vse skupaj meji že na parodijo. Boleče ga je poslušati, kar pa kakopak ni preprečilo, da se album že v prvem tednu ne bi povzpel na vrh ameriške lestvice.

Lorde: Melodrama

Novozelandski zvezdnici, tedaj stari komaj 16 let, se je po izidu albumskega prvenca Pure Heroine (2013), prodanega v več kot pet milijonih izvodov, življenje obrnilo na glavo. Za singel Royals je prejela dve nagradi grammy, pri newyorškem Timu so jo razglasili za eno najvplivnejših najstnic, začela je prijateljevati s Taylor Swift, njenemu (glasbenemu) zgledu so sledile številne pevke ... postala je nova pop ikona aktualnega desetletja. Sodeč po prvih odzivih na njeno pravkar objavljeno drugo ploščo, v kateri mnogi vidijo edino resno kandidatko za letošnji naziv najboljše plošče, bo svoj status očitno le še utrdila.

Vesna Pisarović: Naša velika pjesmarica – The Great Yugoslav Songbook

Vesna Pisarović, ki se je najprej uveljavila kot pop pevka na domačem Hrvaškem, pa tudi v drugih državah nekdanje Jugoslavije, se je pred leti odločila za drugačno pot in končala študij jazz petja v Den Haagu. Naša velika pjesmarica – The Great Yugoslav Songbook je njena prva zbirka jazzovsko obarvanih priredb zabavnih skladb, ki so zaznamovale velike jugoslovanske festivale zabavne glasbe in eter jugoslovanskih radijskih postaj. Ob pomoči berlinskih glasbenikov tako na jazzovski način interpretira ponarodele šlagerje Indexov, Arsena Dedića, Tereze Kesovije in drugih velikanov zabavne glasbe iz nekdanje skupne države, pri čemer se ne izgubi v pretirani pretencioznosti.

Phoenix: Ti Amo

Francoski sintpoperji Phoenix na svoji šesti plošči kitare zamenjajo s sinti, a to za njihov izraz ne pomeni nič drastičnega. Namesto (indie)rockovske rezkosti se kot osrednji glasbeni motiv pojavlja disco melodičnost, jedro vseh skladb pa še vedno tiči v phoenixovskem pisanju pesmi, sorodnem tistemu, ki ga gojita tudi dvojca Daft Punk in Air. Ja, francoski pop mojstri so vedno znali nostalgično brskati po glasbeni preteklosti in tudi plošča Ti Amo se tej logiki ne izneveri. Toda sladkobno, retro spogledovanje se redkokdaj sliši bolj šik. Zato je to plošča za lagodna poletna križarjenja ali pa izvrsten soundtrack za poznovečerne poletne zabavice ob sredozemskih plažah. Phoenix si z njo najbrž ne bo razširil občinstva, se bo pa gotovo še bolj prikupil starim fenom.

SZA: CTRL

Solána Rowe ali SZA, mlada pripadnica zvezdniške raperske ekipe TDE, je s prvencem čakala dolgo. Vmes je že skoraj skočila z vrtiljaka glasbene industrije. Zdaj je postregla s ploščo sladko melodičnega, mičnega in mirnega toka, z R & B-jem ali novim soulom brezhibne biološke pridelave, ki je posledica studijskega muziciranja in pridiha 90. let. In čeprav v enem od posnetkov o sebi pravi ravno nasprotno, pevka izstopa zaradi svoje navadnosti. Nenavadna je, ker je tako navadna. Ker kadi džointe, meče fante iz stanovanja, gleda serijo Narcos in, najpomembnejše, ker odkrito govori o svoji negotovosti pri vživljanju v vlogo pop vokalistke. CTRL je bil živčno pričakovan, a je nepompozen, skuliran in nebahav.

Cigarettes After Sex: Cigarettes After Sex

Cigarettes After Sex je še ena indie rock skupina, ki je prek spleta zaslovela še pred uradnim izidom prve prave plošče. Njena priljubljenost je začela strmo rasti po selitvi iz domačega El Pasa v ameriški zvezni državi Texas v newyorško sosesko Brooklyn in izdaji prvih nekaj singlov, ki so hitro postali hiti na YouTubu. O tem, kakšna senzacija so, priča tudi njihov – že dolgo vnaprej razprodani – nastop v ljubljanskem Kinu Šiška, ki smo ga dočakali v sredo. Le nekaj dni zatem torej, ko se je skupini po približno desetletju obstoja vendarle posrečilo izdati prvo ploščo.

Dan Auerbach: Waiting on a Song

Žlahtno-sočen retro slog, s katerim sta stregla soul-funk založba Daptone in popularizator Mark Ronson, ni več »novica s prve strani«, prav tako ne R & B-jevska dratanja Jacka Whita in dvojca The Black Keys. Polovica tega, Dan Auerbach, pevec in kitarist, ki obvlada tudi studijska opravila, se te ugotovitve očitno zelo dobro zaveda. Na novem samostojnem albumu opusti vso kričečo distorzijo, vso zapacano zrnatost in se loti čisto klasičnega popevkarstva tako popolne produkcije, da posnetki zvenijo že generično, kakor da jih vlečemo iz kakšne knjižnice za televizijske oglase in ne s prave plošče. Pop-soul-folkrock, kot se je stregel včasih, a s pomembno podrobnostjo: da je izžet in torej brez vsakega soka.