Amaya: Fairytales

To, da Maja Keuc novo glasbeno poglavje začenja z novim imenom, je skozi prizmo izraza v šestih skladbah s pred kratkim izdane male plošče, pravzaprav logično. Sicer ostaja zvesta križanju slogov, s katerim se je s prvencem, izdanim pred šestimi leti, prikupila domačim sledilcem Eurosonga in šovov talentov, a ta na plošči Fairytales dobi precej drugačno podobo. Temu sta botrovala sodelovanje s švedskim producentom Orphéejem Noahom, mojstrom s popom križanih izpeljank jazza, soula in R ‘n’ B-ja, ter študij petja, ki zdaj morda celo preveč zaznamuje glasbo. Fairytales učinkuje kot nekakšen poligon, na katerem Maja Keuc raziskuje pridobljene izkušnje, plod tega pa je sicer zrel in dodelan, a hkrati precej formulaičen (študijski) album, ki bo verjetno nagovoril le nišno občinstvo.

Marika Hackman: I’m Not Your Man

Po opaznem prvencu We Slept at Last (2015) se londonska kantavtorica mlajše generacije vrača z novo ploščo, nekakšno mešanico folka in britpopa, kar da projektu izredno britanski prizvok. Toda Marika Hackman že s singlom Boyfriend nakaže, da se nekoliko umika iz miljeja alternativnega folka. Poslušalstvu se z mešanico folk, britpop, grunge ter novovalovskih vplivov predstavi kot sodobna pop heroina – tokrat ob pomoči skupine The Big Moon. Ta njena ostra besedila pospremi z glasbo, s tem pa pripomore k nekoliko odločnejšemu in drznejšemu splošnemu vtisu celotnega albuma. In seveda Marike Hackman kot kantavtorice. Plošča spremembe, sveža, odbita in drugačna.

Omar Souleyman: To Syria, With Love

Ko se je Omar Souleyman pred desetletjem pojavil na radarju trendovskih medijev, je navdušil predvsem s surovo neposrednostjo zvoka. S kričečim, prežganim, distorziranim vokalom in nizkokakovostnim šumom kasetnega traku. Sirski pevec pop folka, mešanice domačega dabkeja in različnih sosednjih regijskih (od kurdskih pa do iraških) izrazov, se je svetovnemu občinstvu predstavil s serijo kompilacij svoje muzike, prvo »pravo« ploščo Wenu Wenu pa izdal šele leta 2013, torej kar precej časa po tistem, ko je že postal festivalska zanimivost ali stalnica. Kar je zavajajoče. Namreč, od leta 1994, ko je začel občasno nastopati na porokah, pa do mednarodnega preboja, se je nabralo kar neverjetnih petsto kaset z njegovo glasbo. Posnetkov nastopov v živo, albumov, neuradnih zbirk ... le da je vsa ta glasba ostala zelo lokalna.

Perfume Genius: No Shape

Seattelski pevec in ustvarjalec pesmi Mike Hadreas, bolj znan pod imenom Perfume Genius, z novo ploščo v polnosti izživi vse potenciale s prvih treh albumov. Sprijaznjenje z osebnimi življenjskimi travmami, na katere se je v preteklosti odzival z jezo in frustracijami, s ploščo No Shape dobi čutnejšo podobo, ta pa poskrbi za veliko slogovne dinamike. Toda najsi gre za klavirsko balado, sintpopovsko reminiscenco na Kate Bush, retro spogledovanje s funkom ali triphopovsko sanjarjenje, sta osrčje vseh skladb Hadreasova potreba po spremembah in njegovo prepoznavno pisanje pesmi. Tako, ki ne stavi nujno na ugajanje na prvi posluh, čeprav od njega tudi ne beži. Plošča za ljubitelje zrelega, sofisticiranega in izjemno premišljenega (art) popa.

The Heliocentrics: A World of Masks

Člani skupine The Heliocentrics so »znalci«. Znajo poskrbeti za žlahtni žmoht in natančno naštudirati različne zahtevne sloge. Njihovih storitev si zato želijo številni, dobijo pa jih le izbrani; sodelovali so s precej različnimi izvajalci – Dj Shadowom, Mulatujem Astatkejem, Gaslamp Killerjem ... S četrto ploščo plujejo še globlje v neznane kotičke jazza, psihedelije in krautrocka, s seboj na pot pa vzamejo mlado slovaško pevko Barboro Patkovo. A World of Masks je še ena popolnoma zatripana plošča v kraljestvu analognega, je zvočna perfekcija, ohlapna v formi in konkretna v dostavi. Improvizacije in raziskovanje v vesolju gruva.

The Charlatans: Different Days

Britanska zasedba The Charlatans je še med nami, čeprav sta jo zapustila že dva izvirna člana. Toda z njo je še vedno frontman Tim Burgess, ki je obdržal prepoznaven vokalni izraz, na novi plošči pa najdemo tudi nekaj imenitnih gostov: Stephena Morrisa (New Order), Peta Salisburyja, Johnnyja Marra, Paula Wellerja ... Rezultat je prepoznavno, pozitivno razpoloženje ter ritmično obarvana in z dobrimi aranžmaji podkovana zbirka severnoangleških pop pesmi, ki v zadnjem času očitno doživljajo nekakšen revival. Different Days je nadgradnja povratniške plošče Modern Nature (2015) in najboljša diskografska stvaritev skupine The Charlatans po plošči Tellin’ Stories (1996), kar potrjuje, da je še vedno pomemben dejavnik na britanski indie-rock sceni.

Jlin: Black Origami

Producentka iz Indiane Jerrilynn Patton alias Jlin je pred izidom druge plošče prek družabnih omrežij potarnala, da ni ena tistih kreativcev, ki so vsak dan sposobni ustvariti po pet ali deset komadov. »Vsak dan je bitka in vesela sem že, če mi na dan uspe sestaviti le nekaj delčkov komada ...« je zapisala. No, ko slišite njene mojstrsko izklesane elektronske skulpture, to, da v glasbo vlaga ogromno časa in premisleka, pravzaprav postane samoumevno. Tako izdelanih zamisli in jasne glasbene vizije resnično ne slišimo pogosto.

!!!: Shake the Shudder

Zdi se, da je nekoč inovativni glasbeni izraz skupine !!! (izgovori se »chk chk chk«), mešanica disca in postpunka, ki je postala prepoznavna v obdobju disco-punk revivala, nekoliko zbledel. Na sedmi plošči Shake the Shudder se trudi obdržati prepoznavno plesno-postpunkovsko identiteto, pri čemer ji pomagajo tudi gostujoči vokalisti. Skladbe so še zmeraj kratke in nabite z ritmom, zato lahko rečemo, da je to ena bolj plesnih plošč skupine, ki je s plesnimi ritmi pravzaprav zasvojena že več kot dvajset let. Če pa ste pričakovali, da nam bo postregla s kakšno inovativno domislico ali kakšnimi novimi zvoki, ste se hudičevo motili. Predvidljivo in plesno.

Sevdaliza: ISON

Sevdaliza je iranska pevka, ki že tako rekoč vse življenje živi na Nizozemskem, kjer je bila celo članica državne košarkarske reprezentance. A šport je obesila na klin, se sama začela učiti petja in že po prvih EP-jih je bilo jasno, da je tu njena prihodnost. Oboževalci počasnejšega, meglenega elektropopa pa so njen prvenec nestrpno pričakovali vsaj toliko zaradi impresivnih videov kot zaradi same glasbe. ISON je plošča, ki zaradi prevladujočih upočasnjenih brejkov spomni na eksplozijo (bristolske) pop melanholije izpred dveh desetletij, ironija pa je v tem, da prav zaradi »polretro« sloga izstopa iz množice sodobnih, »napredno mislečih« R & B-izvajalk in zato zveni osvežujoče. Ne gre pa seveda brez pretiranih odmevov in debelih plasti godal.

At the Drive-In: In•ter a•li•a

Kultni teksaški rockerji iz skupine At the Drive-In so z zadnjo ploščo pred sedemnajstimi leti postavili enega od mejnikov posthardcora in se nato na vrhuncu priljubljenosti razšli. V naslednjih letih smo spremljali nove glasbene pustolovščine dvojca Bixler-Zavala in Rodríguez-López, ki si je s skupino The Mars Volta pridelal sloves ene najpomembnejših rockovskih zasedb novega tisočletja. Vse to pa je botrovalo velikim upom ob izidu plošče znova združene skupine At the Drive-In. Seveda bi bilo neprimerno pričakovati, da Inter alia lahko ponovi prelomnost predhodnika. Kljub temu gre za dovršen, drzen, s številnimi zasedbinimi atributi začinjen, nekoliko elegantnejši, a zato nič manj oster album, ki ne zganja nepotrebne nostalgije. Se boste pa ob poslušanju pomladili vsaj za desetletje.

Thurston Moore: Rock n Roll Consciousness

Ime Thurston Moore večino navdušencev nad rock’n’rollom, zlasti tistih, ki sta jim všeč avantgardna in eksperimentalna plat glasbe, najprej spomni na legendarno newyorško rockovsko zasedbo Sonic Youth. To je razumljivo, saj je bil Moore njen vrhovni član. Skupina je bila celo njegov življenjski projekt. Vseeno pa je v dolgih letih glasbenega delovanja sodeloval tudi s številnimi drugimi glasbeniki in pri žanrsko precej različnih projektih, med katerimi so številni ovekovečeni na ploščah. Njegova obsežna diskografija med drugim razkriva, da je samo v zadnjih nekaj letih sodeloval z vsestransko japonsko-angleško umetnico Yoko Ono, ameriškim skladateljem in multiinštrumentalistom Johnom Zornom in švedskim freejazzovskim saksofonistom Matsom Gustafssonom. Njegova glasbena širina in radovednost se zdita brezmejni.

Blondie: Pollinator

Blondie je tista skupina, ki je nekoč gradila most med kultnimi newyorškimi klubi in čisto pravim popom, in tista, ki je najelegantneje povzela presek mestnega downtown umetniškega novega vala in bronxovskega rapa. Po zgodnjem razpadu, ponovni združitvi in stilskih obratih se vrača z 11. albumom. Ta je izrazito bendovsko retro in na njem sta Debbie Harry in Chris Stein glavnino materiala zaupala kar gostujočim peresom – zvezdnikom, kot so Dev Hynes (Blood Orange), Charlie XCX in Sia. Na kratko se pojavi celo še ena newyorška legenda Laurie Anderson. Pollinator je plošča »singalong« refrenov – med žlahtnim in zastarelim, med synth popom in pop rockom, a v delih, ki gredo bolj v korak s časom, zveni nerodno.

J Hus: Common Sense

J Hus, prvo ime trenutno najbolj vročega in razmeroma novega londonskega glasbenega pojava, ki je podobo začel dobivati, ko so tamkajšnji raperji afriških korenin uvozili afrobeats ter ga križali z elementi grima in R ‘n’ B-ja, je nase opozoril pred dvema letoma. Zdaj, pri nedopolnjenih 21 letih, ima prvi singel Did You See z njegovega albumskega prvenca po dveh mesecih na YouTubu že 15 milijonov ogledov, to številko pa bo najbrž hitro dosegla še kakšna skladba. Ja, J Hus je mladostniške rime o odraščanju na ulici in sveže glasbene skovanke zapakiral v hitro všečen izraz, s katerim se na krilih vse večje priljubljenosti grima spogleduje tudi z ameriškim trgom. Izvrsten prvenec, ki morda napoveduje prevetritev mainstreamovskega dogajanja.

Širom: Lahko sem glinena mesojedka

Tolminsko-prekmurska naveza Širom je od lanske izdaje prvenca prehodila dolgo pot, saj se je po zanimanje zbujajočih in dobro sprejetih nastopih doma in v tujini ustalila pri znani založbi Glitterbeat Records, ki izdaja world music. Nedavno je pri njej izdala novo ploščo. Ta predstavi pet glasbenih popotovanj Ane Kravanja, Sama Kutina in Iztoka Korena, ki odločno nadaljujejo zvočna raziskovanja različnih svetovnih glasbenih tradicij in ritmov ter interakcijo med svobodno improvizacijo, jazzom, godbami sveta in klasično tradicijo. Glasba, ki nas (že zaradi rabe številnih tradicionalnih in doma narejenih glasbil) s sočasno minimalistično preprostostjo in kompleksnostjo popelje v neke druge dimenzije.

Šuljo: Scrap Metal

Šuljo je nedvomno eden najizkušenejših producentov, ko govorimo o slovenskem rapu. Na njegove beate so rime pljunili številni domači in celo tuji rimači, še največkrat pa člani njegove matične ekipe, štajerski udarniki Tekochee Kru. Pred nekaj leti se je odločil, da je dovolj nakladanja, in se preizkusil v instrumentalni formi. Sam, brez raperjev; tako je nastal »raziskovalni« prvenec Green Winter.

Juana Molina: Halo

Že ko je argentinska kantavtorica Juana Molina, nekoč priljubljena igralka, na začetku novega tisočletja padla v takrat zelo popularen žanr folktronice, je bilo jasno, da je ne zanimajo smernice, ki jih je gojil denimo severnoameriški folkovski podmladek. In s to drugačnostjo ji je uspelo relevantnost ohraniti do danes. Čeprav formule tudi z novo, osmo ploščo ni bistveno spreminjala, z njo spet naredi viden korak naprej. Osnova resda ostajajo zazankane kitarske linije in manipulirani glas, ki si teme tokrat izposodi tudi iz argentinskih ljudskih mitov, ter subtilna elektronika. Toda z natančnim plastenjem in radovednim zvočnim raziskovanjem ji iz prepoznavnega izraza spet uspe ukrojiti vrhunsko, sicer precej čudaško, a hkrati očarljivo glasbeno indie pop avanturo.

Katja Šulc: Kamlisajlan Remixed

Zbirke remiksov so vse prepogosto zvočno grobo nametani kupčki, kjer vsak povabljeni producent ali remikser pač demonstrira slog, po katerem je znan. A paket premetank zadnje plošče pevke Katje Šulc ni te sorte. Njena lanska plošča Kamlisajlan je bila natančna študija sodobne romske poezije v domiselni, nenavadni in povsem akustični preobleki, sedaj pa je dobila drugi del, elektronski alter ego ali pa elektronsko preobrazbo. Remiksi remiksa torej. Za predelave je poskrbel posrečen nabor domačih in tujih mojstrov, in čeprav bi bile skladbe žanrsko težko bolj različne, saj segajo od klasičnega drum ‘n’ bassa do electro cumbie, duba, počasnih obratov in ravnejših ritmik, povsem tekoče in logično dopolnijo in tudi sklenejo glasbeničino fino lepljenko tradicij.

Mac DeMarco: This Old Dog

Mladi kanadski pevec in kantavtor Mac DeMarco se, potem ko je presenetil z albumom Salad Days (2014) in kratko ploščo Another One (2015), vrača z novo kolekcijo skladb, ki bi utegnila zasenčiti njegovo nenavadno, z grotesknim humorjem obarvano pojavljanje v medijih in javnem življenju. This Old Dog je njegov najbolj dodelan in hkrati tudi oseben album doslej, na katerem se besedila večinoma nanašajo na odnos z očetom. Značilna poetika in vokal ter nagnjenost k mešanju različnih žanrov iz polpretekle zgodovine rocka lepo zaokrožijo večinoma umirjene skladbe in ga v kopici indie rockerjev povzdignejo med najvidnejše. Tokrat gre zares.

Gorillaz: Humanz

Po plošči The Fall iz leta 2010 je bilo videti, da je virtualna zasedba Gorillaz, ki sta jo konec devetdesetih let na noge postavila frontman britpop fenomena Blur Damon Albarn in stripar/animator Jamie Hewlett, dočakala konec. Hewlett ni bil zadovoljen z vse manjšo vlogo vizualnega dela projekta, Albarn pa je bil vse bolj vpet v druge glasbene pustolovščine. V naslednjih letih je napisal glasbo za muzikal in opero, posnel je solistični prvenec in povratniški album zasedbe Blur, vmes pa je na glasbene odprave v Mali in Kongo vozil še britanske producentske somišljenike. Kljub tem raznoterim izkušnjam je očitno začel pogrešati izrazno širok manevrski prostor, ki sta si ga odprla s Hewlettom, in konec aprila smo po sedmih letih dobili nov, peti album zasedbe Gorillaz.

Ryuichi Sakamoto: async

Legendarni japonski glasbenik Ryuichi Sakamoto je pred osmimi leti z zadnjim solističnim albumom ovekovečil spoj klasične in elektronske glasbe, ki ga je pred tem nekaj let izpopolnjeval z Alvom Notom. S slednjim sta pred dvema letoma posnela še odmeven soundtrack za Inarritujev film Povratnik (The Revenant), na to izkušnjo pa se je Sakamoto zdaj oprl z novim albumom. Resda se oddalji od cinematične estetike, toda z manipulacijo terenskih in klavirskih zvokov postane ločnica med elektroniko in akustiko manj jasna kot v preteklosti. Življenjska spoznanja, ki mu jih pri 65 letih ne manjka, mojstrsko ujame v resonanco zvokov, ne da bi se pri tem zapletal v newageovsko ezoteriko. Rezultat je presunljiv ambientalen album, ki Sakamotojevo radovednost pokaže v najlepši podobi.

Brest feat. Vesna Zornik: Nemi film

Kaj se zgodi, ko ustvarjalne moči združijo priznani slovenski kitarist, vrhunska vokalistka in pesnica mlajše generacije? Zgodi se projekt – skupina Brest, ki uglasbi poezijo pesnice Kristine Kočan ter jo predstavi skozi skladateljske dosege jazzovskega kitarista Sama Šalamona in vokalno interpretacijo Katalenine vokalistke Vesne Zornik. Nemi film je zbirka pesmi, ki se z neverjetno lahkotnostjo dotakne vsakdanjih življenjskih stvari ter skupino predstavi kot nekaj lepega in pomembnega. Če k temu dodamo izredno prilagodljivost izurjenega vokala Vesne Zornik in Šalamonovo prevladujočo kitaro, ki se izredno dobro znajde tudi v nejazzovskih žanrih, dobimo nadžanrsko skupino, ki svojo kakovost gradi na nepretencioznosti. Sveže.

Feist: Pleasure

Peti album pevke Leslie Feist prihaja deset let po njeni nepričakovani osvojitvi kanadskih vrhov in svetovnega pop miljeja na krilih singlice 1234 in plošče The Reminder. Pleasure je še ena potrditev, da njene ambicije sežejo krepko preko luštkanih štiklov, ugodnih za pospešeno rast na spletu in masovnejšo potrošnjo. Je prostorni album, ki diha in na katerem ne slišimo nobenega odvečnega elementa. Je album, ki raziskuje »emocionalne meje, osamljenost, skrivnosti ...«, a ne zveni zamorjeno. Na trenutke zveni »naredi-sam-ovsko« šumeče, na druge spominja na opus PJ Harvey, na tretje gre za klasični kitarski folk. Z značilnimi spremljevalnimi vokali. Premišljen piš svežine kanadske prerije.

Slowdive: Slowdive

Ponovne združitve večjih ali manjših glasbenih skupin, ki so v prejšnjih desetletjih pustile opazne sledi na tedanji glasbeni sceni, so v zadnjih letih postale stalnica glasbene industrije. Popularna glasba se navdihuje pri prednikih ali, bolje rečeno, mlajše generacije glasbenikov praviloma iščejo navdih v starejši glasbi ter jo nato prilagajajo svojemu prostoru in času, in že zaradi tovrstnih trendov je logično, da prihaja do ponovnih obuditev že ugaslih skupin, tudi tistih najbolj kultnih, ki so v svojem času zaznamovale določene glasbene stile.

El Michels Affair: Return to the 37th Chamber

Newyorška skupina instrumentalnega retro soula El Michels Affair se je še drugič spoprijela z zgodnjim opusom kultne skupine Wu-Tang Clan. Spet se je poklonila zrnati in surovi produkciji wu-tangovskega veleuma RZA-ja in ponudila večinoma instrumentalne predelave, domiselne priredbe zvoka, ki je zaznamoval hiphop sredine devetdesetih let. V prvo ji je to uspelo lucidno in navdušujoče, v drugo pa doseže skoraj isto. Ne popolnoma, saj je tokrat kljub vsemu šumenju analognega pristopa in magnetofonskega traku priredbe le preveč sčistila. Vrnitev v šaolinsko šolo je preveč dodelan, preveč premišljen izdelek in prav zato izgubi košček stika z nepopolnostjo in nekonvencionalnostjo izvirnika.

Clark: Death Peak

Britanski producent, ki ga poznamo tudi z naših odrov, se po lanski avanturi s filmsko glasbo vrača z novo vrhunsko elektronsko ploščo. Ta ne skriva, da je njen avtor odraščal z glasbo Warpovih ekscentričnih veljakov iz devetdesetih let, toda hkrati z njo naredi še večji korak v smer povsem njemu lastnega, žanrsko neobremenjenega izraza. Gre za glasbo, polno nasprotij, prefinjenih, subtilnih zvočnih odtenkov in zvočne surovosti, ugajajočega, po novem tudi s (houserskim) vzorčenjem nadgrajenega zvočnega dizajna in preteče, apokaliptične temačnosti. Clark ponudi zahtevno, intenzivno in drzno vizijo sodobne (ob)plesne glasbe, s katero si utrjuje položaj med najpomembnejšimi elektronskimi kreativci.

All Strings Detached: There’s Something Painful About the Pearls

Po opaznem prvencu Heavy Rain, ki sta ga Jana Beltran in Vesna Godler izdali pred tremi leti, se vračata z logičnim nadaljevanjem, albumom There’s Something Painful About the Pearls, na katerem v značilnem minimalističnem slogu predstavita svoj pogled na odnose v sodobnem svetu. Z uporabo zgolj elektroakustične kitare, električnega basa, z dodatkom občasnih bobnov, predvsem pa z besedili in ekspresivnimi vokali popeljeta poslušalca globoko v najintimnejši svet občutkov – jeze, hrepenenja, bolečine, ljubezni in še marsičesa, kar predstavita v prevladujočem melanholičnem razpoloženju. Devet skladb, izraženih z očarljivimi vokali ter minimalistično in hkrati učinkovito glasbeno kuliso.

Kendrick Lamar: DAMN.

Že samo pogled na »špillisto« nove plošče zvezdniškega raperja Kendricka Lamarja razkrije (ponovno) velikopoteznost. Kot da gromki, »veliki«, tematski, enobesedni naslovi (smrtni grehi, vrline, Bog) ne bi bili dovolj, so zapisani še z velikimi tiskanimi črkami. A Lamar pač nikoli ni bil skromen ali malenkosten, vedno je rapal gosto, nametaval kup zamisli, zgodb, kup zvočnih plasti. Vedno je bil tudi večplasten, konceptualen, versko razpoložen in ulično neposreden. Izrazite spremembe ritma in toka rapanja znotraj posameznih posnetkov, epski citati, skriti pomeni, miniaturne reference in tehnično brezhibne ostre rime ... vse to so metode in triki, s katerimi se je K-Dot prelevil v Lamarja in se ustoličil kot najbolj izpopolnjen ali celovit raper sodobne ere.

Actress: AZD

Britanski producent plesne elektronske glasbe je z zadnjo ploščo pred tremi leti sprožil ugibanja, ali se je z izrazom, ki ga goji pod osrednjim psevdonimom Actress, nemara iztrošil. Novi album te dvome razblini. Navdih zanj je našel v delu odpadniškega umetnika Jamesa Hamptona, hiphop filozofa Rammellzeeja, v filmu Iztrebljevalec (Blade Runner) in teorijah Carla Junga, rezultat pa je glasba, ki zapuščino detroitskih techno pionirjev postavi v sodobni čas. V podobi, za katero je že po prvih sekundah jasno, da gre za novo (klubsko) pustolovščino za občinstvo, željno ekscentričnih domislic. Ja, AZD je najlepša potrditev tega, da techno, čeprav ukrojen po starošolskih zapovedih, lahko še vedno brez težav tekmuje z novimi sodobnimi plesnimi pojavi.

Jarvis Cocker and Chilly Gonzales: Room 29

Čeprav se je Jarvis Cocker v zadnjem času nekoliko umaknil iz glasbe in se posvetil delu radijskega voditelja, se še zmeraj oglasi s kakšnim albumom. Takrat po navadi ne gre za nadaljevanje zgodbe z njegovo nekdanjo skupino Pulp, eno najvidnejših z britanske brit pop scene. Tokratno ploščo je ustvaril skupaj s kanadskim pianistom Chillyjem Gonzalesom. Room 29 je apartma v hollywoodskem hotelu Chateau Marmont, ki je Cockerja navdihnil, da razišče njegovo zgodovino, in nastalo je šestnajst skladb – od recitacij s klavirsko in godalno spremljavo do kabarejskih zgodb o zgodovini nekega javnega prostora, njegovih znanih gostih in njihovih usodah. Nekoliko drugačna, a pozornosti vredna stvaritev zanimivega tandema.

Little Dragon: Season High

Skupina Little Dragon s približno desetletno založniško kilometrino je švedski prispevek k visokemu valu ponovne popularizacije zvoka osemdesetih let v elektronskem popu. Slogovno vse bolj uniformno, tehnično vse bolj suvereno – na petem albumu se zasedba še enkrat potunka v retro trendovske vode in prikaže obvladanje forme, ne pa tudi kakšne pretirano sveže zamisli. Plesno, a prav nič divje, nežno zibajoče se in rahlo zasanjano odtujeno. Pevka Yukimi Nagano vsakič znova očara s hladnim pišem glasu, ki se nikoli ne sname z vajeti predvidljivosti, pogrešamo pa tudi nekaj naivnosti iz začetnih let. Season High je ravnina, je mrtvi tek brez vrhuncev in je prevečkrat preprosto dolgčas.