Arca: Arca

Šestindvajseteletni venezuelski producent Alejandro Ghersi, bolj znan pod psevdonimom Arca, si je kultni status pridelal že s prvima albumoma, a zdelo se je, da njegovi nenavadni glasbi nekaj manjka. Ne zato, ker mu z instrumentalnimi skladbami ne bi uspelo ukrojiti razpoloženja in čustev ali pa – sploh, če poznate njegovo življenjsko zgodbo – celo osebnoizpovedne narativnosti. Teh je bilo, kljub minimalistični podobi avanturističnih zvočnih ekskurzij, vselej dovolj, pogosto celo preveč. Toda ko smo slišali, kako samosvoj zvočni dizajn ovija okoli čutečega glasu FKA Twiggs ali Björk, je postalo očitno, da se šele takrat pokaže vsa njegova presežna vrednost. Ni presenetljivo, da se je na pobudo islandske zvezdnice na tretjem albumu v ospredje odločil postaviti svoj glas. Rezultat je osupljiv.

Future Islands: The Far Field

Baltimorski trio Future Islands ni ameriške (in svetovne) javnosti presenetil samo z nenavadnim plesom svojega frontmana Samuela T. Herringa, temveč tudi z odličnim, že četrtim albumom Singles, ki je skupino po dolgoletnem delovanju upravičeno in suvereno predstavil širši javnosti. Tri leta po tem se trio oglaša s ploščo The Far Field, ki je logično nadaljevanje njene glasbene poti. Ustvarjanje glasbe, ki temelji na sintetizatorjih, močnih basovskih linijah in toplem, soulovskem Herringovem vokalu in je pod očitnim vplivom skupin New Order, The Cure ali OMD, se korektno nadaljuje tudi na novem albumu, vendar brez tistega zanosa, ki ga je bilo čutiti na prejšnjem. Korektno, a brez presežkov.

Ibibio Sound Machine: uyai

Ibibio Sound Machine je osemčlanski multikulti zvočni udarec, ki ga vodi nigerijska pevka Eno Williams. Pred tremi leti se je na krilih prvenca hitro uveljavil kot učinkovit požigalec odrskih desk, z drugim albumom pa meri bolj v sredino. Uyai je sicer nenavaden miks zahodnoafriškega highlifa, rocka, new wava, elektronike in novega disca, a z očitnimi pop težnjami. Čeprav je glavnina izrazito plesna, je skupina v logičnih razmikih zraven vtihotapila tudi počasnejše kose, predvsem pa naredi vtis organizacija zvoka, saj baročnemu naboru elementov navkljub plošča ne deluje pretirano nasičeno. Sodobna afro-electro produkcija »po regelcih«, ki vseeno štrli iz okvirjev, zaradi markantne voditeljice in tudi zaradi synthovskih domislic.

Hauschka: What If

Potem ko je bil nemški mojster prepariranega klavirja pred nedavnim nominiran za oskarja in zlati globus za najboljšo izvirno glasbo za film Lion, je bilo tako rekoč logično, da bo takoj zatem izdal nov solistični album. Presenetljiveje je, da zanj ni posnel glasbe, s katero bi preprosto nagovoril poslušalce, ki sta mu jih prinesli nominaciji. Resda je na plošči tudi nekaj bolj liričnih (cinematičnih) trenutkov, toda v večini skladb stopi na razmeroma nov teren elektronske manipulacije zvokov klavirja in sintovske glasbe. Tema utopične prihodnosti, ki si jo tokrat postavi za izhodišče, se v resnici zdi precej izpeta, kljub temu pa se Hauschki, predvsem z igrivostjo in radovednostjo, uspe izogniti klišejem.

Goldfrapp: Silver Eye

Alison Goldfrapp in Will Gregory si že, odkar sta stopila na glasbeno pot, prizadevata za raznolikost glasbenega izraza; ta se giblje znotraj polja elektronike in popa, z opaznimi izleti v različne žanre popularne glasbe. Ravno ta odprtost do različnih glasbenih zvrsti ju loči od marsikaterega drugega izvajalca, saj znata izredno subtilno umestiti navidezno neločljive glasbene izraze v svoj značilni glasbeni jezik, ki temelji na izvrstnih aranžmajih in iznajdljivem eteričnem vokalu Alison Goldfrapp.

Roc Marciano: Rosebudd’s Revenge

Pri ponovni oživitvi newyorške raperske scene, ki jo občudujemo zadnjih pet let, močno izstopa »noirovski« opisovalec zrnatih mestnih utrinkov, pripovedovalec sivih kriminalnih zgodb. Veteran Roc Marciano je potrpežljivo dočakal svoj trenutek šele leta 2010, ko se je zdelo, da se je pojavil od nikoder in zgnetel nišo natančno monotonega in lahkega, a nič kaj lahkotnega nametavanja rim in lebdečih beatov, ki so v resnici svoje nasprotje, saj so pogosto narejeni kar brez bobnov, kot neskončne, preproste in neverjetno učinkovite zanke. Album Rosebudd’s Revenge je še ena demonstracija edinstvenega toka, je temačno barvita pripoved, nastala v sencah New Yorka, in bo eden raperskih vrhuncev letošnjega leta.

Dunja Knebl: 33 balade

Hrvaška etnopevka Dunja Knebl je znana po zbiranju in uglasbitvi številnih starih ljudskih pesmi, ki jim z brezčasnim glasom in minimalistično glasbeno spremljavo vdahne popolnoma novo podobo. Njen najnovejši, trojni album je zbirka ljudskih pesmi večinoma iz panonskega dela Hrvaške, pa tudi iz Hrvaškega Zagorja, Primorja in Dalmacije. Tematsko pričajo o temnejših plateh ljubezenskih usod, ki se najpogosteje končajo tragično. Nick Cave je imel projekt Murder Ballads, plošča 33 balade pa je razširjena in ljudsko obarvana zbirka takšnih pesmi, ki jim je Dunja Knebl podarila čudovito glasbeno življenje. Temačno, hkrati pa magično.

The Shins: Heartworms

Za cenjeno indie rockersko skupino The Shins je vedno veljalo, da se zna z duhovitostjo in pop senzibilnostjo prikupiti predvsem mlademu občinstvu. Potem ko je v zasedbi od ustanovnih članov ostal le še frontman James Mercer, zdaj družinski človek pri skoraj petdesetih, pa je bilo logično, da bo peti album zrelejši. Vendar to ne pomeni, da se The Shins izneveri ciljnemu občinstvu. Dobršen del skladb (še vedno) krojijo Mercerjevi nostalgični spomini na leta odraščanja, na drugi strani pa so zdaj tudi teme, s katerimi se bodo zlahka poistovetili njegovi vrstniki. Ja, Heartworms je tako rekoč popoln album za tiste, ki so odrasli s pisano razpoloženjsko in zvočno paleto zasedbe oziroma z Mercerjevim značilnim pisanjem pesmi. Brez očitnih hitov, toda izvrsten album.

Jamiroquai: Automaton

Zgodba skupine Jamiroquai se začne leta 1992, ko je pevec Jay Kay – verjetno razočaran, ker po avdiciji za glavnega vokalista zasedbe Brand New Heavies ni dobil službe – stvari vzel v svoje roke. To so bili časi vzpona londonskega sloga acid jazza in tudi Jamiroquai je bil izrazit predstavnik živahne scene, navsezadnje je prvo singlico izdal pri njenem temeljnem kamnu, kultni založbi Acid Jazz. Sledili so ekološki vzpon med zvezde, prvenec Emergency on Planet Earth, nato vrnitev vesoljskega kavboja (druga plošča The Return of the Space Cowboy), ob prelomu tisočletja pa počasi mrtvi tek pop predvidljivosti. A z vsaj enim obveznim absolutnim hitom na vsakem albumu.

Raekwon: The Wild

Čeprav so zlati časi kultnega newyorškega raperskega kolektiva Wu-Tang Clan že zdavnaj mimo, nekateri od članov zasedbe glavo še zmeraj čvrsto držijo nad gladino. Poleg Ghostface Kille jo ima najviše nedvomno Raekwon, zloglasni pripovedovalec gangsterskih anekdot z napačne strani tračnic in iz podzemlja kriminala. The Wild je njegov prvi pravi album, na katerem ne slišimo niti enega od tovarišev iz stare ekipe, prav tako ne slišimo pretirano veliko drugih gostov. Ravno prav. Plošča zveni osredotočeno in kompaktno, je racionalni korak nazaj k bolj klasični formi. Je zrnat, neokrancljan, bolj »starošolski« in manj polikan, čeprav ne pretirano »wu-tangovski« paket in je Raejeva najprepričljivejša plošča v zadnjem desetletju.

Vasko Atanasovski: Melem

Priznani mariborski saksofonist in flavtist Vasko Atanasovski se pri ustvarjanju glasbe ne omejuje, znajde se v različnih glasbenih žanrih, to je dokazal že s številnimi izdajami, pa tudi s prav tako številnimi sodelovanji z drugimi glasbeniki. Na novem albumu Melem se je očitno lotil svojih korenin, saj gre za preplet 14 avtorskih skladb in priredb, ki se večinoma dotikajo balkanske glasbene tradicije. Čeprav je poleg rednih članov svojega tria k sodelovanju povabil tudi velikane, kot so Vlatko Stefanovski, Matija Dedić, Vasil Hadžimanov in Aida Čorbadžić, pa se nikakor ne moremo znebiti občutka, da je etno jazz pop rock poza zgolj plod njegovega glasbenega oportunizma.

Random Logic: π

Pionirja domače elektronske plesne glasbe sta že z izvrstnim dolgometražnim prvencem Numrebs zavila stran od klubskih plesišč ter se uveljavila z glasbo za sodobni ples in gledališče. No, danes, 16 let pozneje, ko so takšne ločnice skoraj brez pomena, je dvojec Random Logic naposled objavil novo ploščo. ∏ ne skriva dvojčevega techno izvora, toda bolj kot plesišču je namenjen foteljskemu užitkarjenju, to razkrivajo že vizualije, s katerimi je na spletnem portalu Vimeo objavljeni album opremil Izland. Atmosferična, mojstrsko izklesana glasba, polna subtilnih detajlov in vrhunske zvočne manipulacije verjetno ne bo nagovorila sledilcev aktualnih trendov, zagotovo pa bodo na svoj račun prišli privrženci žlahtne elektronike z močnim avtorskim pečatom.

The Jesus and Mary Chain: Damage and Joy

Ponovno združenim legendarnim bendom se rado očita, da so deležni prenapihnjene pozornosti, oprte na nič drugega kot na star sloves. Nič drugače ni s povratniškimi albumi, na te praviloma letijo očitki, da si, če bi jih posneli neznani bendi, najbrž ne bi pridelali toliko (neupravičenih) hvalospevov. Deloma to seveda drži, toda teh skupin se status kultnih ni oprijel brez razlogov. In – če smo malo cinični – če bi nas mlade, sodobne zasedbe zasipale samo z dobro glasbo, verjetno ne bi bilo toliko vrnitev, kot jih doživljamo zadnja leta. Glasbeni navdušenci očitno pogrešajo »stare, dobre čase«, tudi tisti, ki teh »dobrih starih časov« sploh niso doživeli.

Spoon: Hot Thoughts

Zdi se, da austinski indie kvartet Spoon nadaljuje glasbeno popotovanje tam, kjer se je ustavil pred tremi leti in s solidno ploščo They Want My Soul, prežeto z vplivi alternativnega rocka devetdesetih let in močnim novovalovskim pridihom, znova opozoril nase. Hot Thoughts, deveti album, ne prinaša ničesar presenetljivega, razen dejstva, da je skupina očitno ubrala pot, na kateri se vse bolj približuje popu, saj gre za skrbno producirane materiale, ki spoštujejo zakonitosti pisanja dobrih pop pesmi. Toda če se ozremo po udarnejših albumih, kot je Girls Can Tell (2001) ali odlični Transference (2010), nova plošča zveni kakor neuspel poskus prehoda iz alternative v mainstream. Mlačno.

Xiu Xiu: Forget

Xiu Xiu je bend ekstremov. Hrupnih izbruhov in subtilnih šepetanj. Distorzije in mojstrske produkcije. Divjih aranžmajev in plesnih udarcev. Ker združuje nezdružljivo oziroma široko panoramo od hrupa do elektronike in ker v številne projekte pogosto vpleta različne koncepte, ga oznake, kot so »avant-garda«, »eksperimentala« in celo »art rock«, pač niso mogle zgrešiti. Nova plošča prihaja kot produkt izjemno plodnega obdobja skupine in je čvrst, osredotočen povzetek približno petnajstletnega delovanja. Je srečanje industrijskega korakanja, strašljivih vrhuncev in heroinskega sproščanja z neprijetno intrigantnim glasom frontmana Jamieja Stewarta v ospredju in z legendo newyorške queer scene Vaginalom Davisom med gosti. Kmalu ponovno v Ljubljani.

N’toko: Emirates

Eden najvidnejših predstavnikov domačega alter rapa je vedno snemal dovršene albume, ki se niso (preveč) obremenjevali s trendi, a so bili kljub temu slišati zelo sodobno. Da je taka tudi podoba novega, šestega albuma, je poskrbel producent Blaž. Umazani, surovi, agresivni in natančno ukrojeni beati se izkažejo za idealno zvočno podlago N’tokovim politično angažiranim besedilom, v katerih skozi kritično in ironično soočenje lastne izkušnje socializma in (pavšalne) podobe tega v očeh Zahoda sestavi vizijo družbene utopije. O tem, da je mojster obračanja mnogoterih referenc, ni nobenega dvoma, bo pa zanimivo spremljati, kakšnega odziva bodo v angleščini odrapane rime deležne v tujini. Gresta tako neposredna političnost in glasba še skupaj?

Depeche Mode: Spirit

Če bi epohalni plošči britanske elektropop zasedbe Depeche Mode Music for the Masses in Violator, ki sta skupini v osemdesetih in devetdesetih letih zagotovili sloves ene prvih elektronskih stadionskih atrakcij, primerjali z njenima zadnjima ploščama Sounds of the Universe in Delta Machine, bi lahko rekli, da je Depeche Mode danes okrnjena skupina, ki albume izdaja samo še kot podlago za koncertne turneje. Zadnji plošči nista bili izdelka, na katerih bi se basildonski trojec predstavil s kakšnimi ustvarjalnimi presežki. Res pa je, da se Martin Gore, Dave Gahan in Andy Fletcher nikoli niso spuščali pod vnaprej zastavljena merila kakovosti in so poslušalcem vedno ponujali solidne albume.

José James: Love In a Time Of Madness

José James je predstavnik mlajše generacije v klasični disciplini vokalistov »črne muzike«, ki se je kaj hitro prebil v prvo ligo jazzovskega posla. Z novim albumom naj bi se zgodila ključna preobrazba, celo »ponovno rojstvo«: James raje kot po jazzovskih štiklih poseže po trendovskem R & B-ju, s čimer želi doseči širše, recimo mlajše občinstvo. A to je nekoč precej uspešneje že dosegel, ko se je na drugem albumu Blackmagic povezal z različnimi aktualnimi producenti elektronike. Vendar obstaja ključna razlika: takrat je zavil tudi v glasbeno podzemlje, tokrat pa ostaja v varnem objemu spoliranega in pravilnega. Sedaj, ko pop-snema, se zdi, da tudi bolj po-snema, kot narekuje. Tako neprivlačno žametno, da kar zdrsne mimo ušes.

Ed Sheeran: ÷

O tem, da bo tretja plošča pop zvezdnika Eda Sheerana (z velikim naskokom) že prvi teden pristala na prvem mestu britanskega charta, ni bilo dvoma. Je pa najmanj neokusno, če že ne groteskno, da se je na lestvici singlov med prvimi 20 znašlo vseh 16 skladb z delux različice plošče. Več kot o Sheeranu in njegovi glasbi to seveda pove o (sodobnem) glasbenem ustroju in navadah konzumentov pop glasbe. Sheeran ne skriva, da je skladbe ustvarjal z veliko preračunljivosti, a to je v mainstreamu tako ali tako prej pravilo kot izjema. Zato so številne kritike, ki so album le zaradi tega povsem raztrgale, smešne. Lahkotne, do (radijskih) ušes prijazne pop skladbe so resda povprečne, toda še zdaleč niso tako zanič, kot namigujejo skromne ocene.

Ana Pupedan & Jani Kovačič: Besne pesmi

Besne pesmi, obsežna izdaja 36 sodobnih protestnih pesmi, plod sodelovanja Janija Kovačiča in pivške zasedbe Ana Pupedan iz časov ljudskih vstaj proti slovenski oligarhiji, so nekakšen glasbeni spomenik protestom, hkrati pa nas znova spomnijo na vse dobre lastnosti kolektivizma, tovarištva in skupnih ciljev. Gre za vsakdanje pesmi z močnim političnim nabojem, ki jim Kovačičev značilno teatralni vokal in pestra glasbena spremljava Ane Pupedan vdahneta nove pomene. Mešanica šansona, ljudske glasbe, rocka in drugih žanrov se strne v sodobno protestno pesmarico, glasbeni dokument današnjega časa, dokument upora. Besno, sproščeno in duhovito sodelovanje.

Charli XCX: Number 1 Angel

Zavlačevanje založbe Asylum z izidom tretjega albuma Charli XCX, ki ga je ta menda končala že pred dobrim letom, je imelo vsaj dva pozitivna učinka. Najprej februarja lani izdani EP Vroom Vroom in zdaj še mikstejp Number 1 Angel z desetimi novimi skladbami. Britanska pevka in ustvarjalka pesmi je z obema ploščama krenila v povsem novo, z drzno elektronsko pop podobo zaznamovano smer, ki ji marsikdo (upravičeno) napoveduje, da bo postala prihodnost mainstreamovskega popa.

Sleaford Mods: English Tapas

Boben, bas in strupeno bevskanje antipevca Jasona Williamsona. To je do kosti oguljen zvok nottinghamskega post-elektro-punk dvojca Sleaford Mods (poleg Williamsona ga sestavlja še Andrew Fearn), ki nas že leta dreza s preprostostjo, iskrenostjo in necenzuriranostjo. Vse, kar je v britanski družbi sprijenega in sprevrženega, najlaže slišite tako, da si predvajate enega njegovih albumov. English Tapas je še en udarec jebivetrske tečnobe, ki za čuda še ni izgubila naboja, saj vsebine za šankovsko nerganje preprosto ne zmanjka. Ravno nasprotno, drek se samo kopiči. Dvojec se kronično ponavlja, se ne razvija in ne ponuja ničesar novega, a je tako grobo drugačen od vsega drugega, kar trenutno prihaja iz Velike Britanije, da še zmeraj zveni močno.

Blanck Mass: World Eater

Člana hrupnega elektronskega dvojca Fuck Buttons si pri solističnih projektih privoščita precej več drznosti kot v matični zasedbi. Lani je z ekscentričnim soundtrackom za film The Greasy Strangler prijetno presenetil Andrew Hung, zdaj je pod imenom Blanck Mass tretji album izdal še Benjamin Power. Album je nekakšna logična evolucija izraza s prvih dveh plošč in se še vedno opira na (fuckbuttonovske) energične, nabrite, apokaliptične, dromljajoče teksture. Je pa po novem večji poudarek na (strukturirani) skoraj rejverski ritmiki, s kakršno sta v devetdesetih letih denimo razgrajala Underworld in Aphex Twin. Power se tu izvrstno znajde. Čeprav je jasno, da tudi tokrat ni delal kompromisov, je World Eater plošča, s katero se bo bržkone najbolj prikupil oboževalcem matične zasedbe.

The Raveonettes: 2016 Atomized

Danski garažni rock duo The Raveonettes, ki precej črpa iz rockovske estetike šestdesetih in sedemdesetih let, se oglaša z novo ploščo. Gre pravzaprav za del projekta Rave-Sound-Of-The-Month, v okviru katerega je duo vsak mesec prejšnjega leta izdal po eno skladbo in jo objavil na svoji spletni strani. Sune Rose Wagner in Sharin Foo se pri tem nista hotela slogovno omejevati, zato je 2016 Atomized precej raznovrsten album, ki pa v nasprotju s pričakovanji vseeno deluje kot celovita plošča. Težava je le, da kljub svetlim trenutkom (denimo skladba The World is Empty Without You) večina komadov ne prepriča – najbrž že zaradi samega koncepta tega eksperimentalnega projekta.

Future: FUTURE in HNDRXX

Future je vzorčni primer novodobnega raperja, nad katerim »stara šola« benti, češ da njegovega rapanja sploh nihče ne razume. O tem so padali štosi, skeči in celo resnejše polemike. Vendar je prav Future eden redkih traperskih osvajalcev vrhov lestvic, ki mu »stara šola« ali ortodoksni raperji priznavajo, da ni diletant, da zna tudi rapati, da je kredibilen. Namreč, pot je začel v ekipi Dungeon Family, ki je predstavljala ogromen del revolucionarnega »južnjaškega zvoka« in nam je dala kultne izdelke zasedb Goodie Mob in Outkast. Tako je na prvih posnetkih zvenel tudi Future.

Clap Your Hands Say Yeah: The Tourist

Clap Your Hands Say Yeah je ena prvih neodvisnih skupin, ki se jim je (že pred dvanajstimi leti) prek spleta uspelo prebiti dobesedno iz lastnega stanovanja, kar ji je prineslo precejšnjo medijsko pozornost. Danes je položaj nekoliko drugačen, saj philadelphijsko-brooklynski skupini nikoli več ni uspelo ponoviti uspeha, ki ga je doživela s prvencem. Deloma tudi zato, ker je od takratnega CYHSY ostal le še frontman in ustanovni član Alec Ounsworth. Ta se po triletnem premoru vrača z všečno, a ne dovolj udarno ploščo, saj kljub njegovi očitni nagnjenosti k vokalnemu in ritmičnemu eksperimentiranju nikakor ne preseže pričakovanj, ki si jih je skupina zastavila že pred davnimi leti. Bled

Thundercat: Drunk

Thundercat je obvladač. Obvladač bas kitare in skladanja komadov z apilom. Zabrenkati zna po zelo različnih žanrih, od trash metala (s skupino Suicidal Tendencies) do toplega novega soula (z Eryko Badu). Rob neba je dosegel s funkcijo nekakšnega »glasbenega šefa« zadnjega albuma Kendricka Lamarja. S tretjo ploščo pa spet brodi po vokalni formi, skoraj popevki, baladni »finoči« jazza, soula in popa. Drunk je plošča o nočnih potepanjih z ogromno zafrkantskih, že prav blesavih vložkov in z lahkotnimi besedili, a tudi s kakšnim političnim trenutkom. Album ležernega toka in hkrati z redko bolj divjo basovsko demonstracijo. Thundercat bas drgne nadvse spretno, malo manj prepričljivo pa zategne svoj falzet.

Stormzy: Gang Signs & Prayer

Londonski MC Stormzy je v duetu z Edom Sheeranom nastopil na letošnji podelitvi nagrad brit, pred tem je razprodal večino britanskih prizorišč za prihajajočo turnejo, minuli petek pa objavil albumski prvenec, ki naj bi po pričakovanjih ta teden končal na prvem mestu britanske lestvice. Zaradi priljubljenosti grima njegov hitri vzpon ni presenetljiv, vendar niti s ploščo ni ničesar prepustil naključju. Angažiral je zvezdniškega producenta Fraserja T Smitha (med drugim je sodeloval z Adele in raperjem Kanom) in hitovskim grimerskim koračnicam, ki se močno naslanjajo na zapuščino Skepte in Wileyja, dodal kopico melanholičnih (introspektivnih) R ‘n’ B-jevskih popevk. Tudi v teh se znajde izvrstno. V besedilih se izogne običajnim klišejem, z izrazom pa razširi grimersko uniformiranost. Impresiven prvenec.

Ryan Adams: Prisoner

Ryan Adams je eden izmed plodnejših ameriških pevcev in kantavtorjev. Glasbeno pot je začel v alternativni skupini Whiskeytown, že od leta 2000 pa deluje samostojno in se giblje v kantavtorskih vodah, katerih predstavniki se opirajo na zapuščino countryja, americane in tako imenovanega rocka za odrasle (adult oriented rock).

Sinkane: Life & Livin’ It

Glasbenik sudanskih korenin tudi na šesti plošči ostaja zvest svojim prepoznavnim eklektičnim smernicam. Devet skladb tokrat temelji na subtilnem spoju afrobeat, reggae, soul in diskoidnih prvin, neobremenjeno postavljenih v premišljeno in dodelano popovsko podobo. Na prvi pogled se sam glasbeni izraz zdi precej nenavadna izbira za družbeno angažirana besedila, toda Sinkanu se ta spoj presenetljivo dobro izide. Se pa hkrati pojavi vtis, da glasbi predvsem po zvočni plati zmanjka nekaj soli ali pa sladkorja. Zato učinkuje preveč lahkotno, skoraj mimobežno, večinoma tudi zaradi iztrošenosti očitnih navdihov. Naj ne bo pomote – gre za dober album. Bi bil pa z nekaj več drznosti in (zvočne radovednosti) lahko še precej boljši.