-
Po imidžu eden najmanj značilnih, najmanj klišejskih ameriških raperjev Jonwayne (pri katerem smo navajeni, da nastopa kar v sandalah) sodi v tisto redko kategorijo raperjev, ki si znajo podlage suvereno odtapkati kar sami, a pred dvema letoma je oznanil umik s scene. Bilo je ravno takrat, ko je dobil konkreten zalet. Razlog je bila telesna in duševna slaba kondicija, povezana tudi s čezmernim alkoholiziranjem. S težavami se sedaj spoprijema na povratnem samoterapevtskem albumu, na katerem govori o odtujenosti, osamljenosti, brezvoljnosti, razočaranju. Na papirju kar dolgočasno in otožno, na posluh pa niti ne. Počasni, nevsiljivi, za koncertno rabo nehvaležni biti v službi neskončne samorefleksije raperja, ki se zna igrati z besedami.
-
Jens Lekman: Life Will See You Now
Potem ko se je Jens Lekman s prvimi tremi ploščami dobro uveljavil v svetu neodvisne pop glasbe, se po štiriletnem premoru vrača z nekoliko drugačnimi, a še zmeraj prepoznavnimi pop obrazci. Na albumu I Know What Love Isn’t (2012) se je zdelo, da se je avtor zaradi takratnih osebnih izkušenj preveč ukvarjal z ljubezenskimi bolečinami, na tokratnem albumu Life Will See You Now pa se predstavi s širše zastavljenimi skladbami, ki se prav tako dotikajo problematike medosebnih odnosov, vendar bolj v narativnem in splošnem smislu. Lekman je nekoliko spremenil tudi zvok; ta se še vedno spogleduje z osemdesetimi leti, saj se na albumu mešajo disco, calypso, bossa nova in samba, a pod taktirko znanega producenta Ewana Pearsona dobijo novo zvočno podobo. Sveže.
-
Zasedba Die Antwoord je že kar nekaj časa sopomenka za sodobno, urbano južnoafriško glasbo. Težko je verjeti, da bi v kratkem še kdo sledil njenemu globalnemu preboju, a tistim, ki se jim ljubi pobrskati pod površjem, je že vsaj od konca apartheida znano, da je Južnoafriška republika eno najplodnejših in najbolj pisanih glasbenih okolij. Pred kontroverznimi zefovci so bili na Zahodu precej pozornosti deležni ustvarjalci tamkajšnjega hip hop hibrida kwaita, zadnje desetletje pa mineva predvsem v znamenju raznoterih izpeljank južnoafriškega housa. Producenti, kot so Spoek Mathambo, Felix Laband, Culoe de Song in še nekateri, plošče izdajajo pri znanih evropskih založbah. Vsako večje južnoafriško mesto pa se lahko pohvali s specifično klubsko sceno in svojevrstnimi glasbenimi izrazi.
-
Syd (Tha Kyd) smo najprej opazili, ko je bila še članica najstniškega, skejtarsko-raperskega kolektiva Odd Future, a pravi zalet je dobila šele, ko je postala pevka in gonilna sila skupine The Internet. Ta je zdaj na pavzi, čas je za projekte članov benda. Prvenec, Sydin samostojni začetek, je naslovljen Konec (Fin), kar si lahko razlagamo predvsem kot konec dvomov, ali se mlada vokalistka v dolgi metraži znajde tudi samostojno. Fin je album klasičnega R & B-ja v nizkih obratih, ki prikima zlatim časom druge polovice devetdesetih let. Ne ponudi presenečenj, nič pretresljivo izvirnega, nič revolucionarnega, a tudi nobenih kiksov, nobene naglice, nobene pompoznosti in nobene negotovosti. Zvok, kakršnega smo od Syd pričakovali, v nebahavo čvrstem paketu.
-
Thievery Corporation: The Temple of I & I
Dvojec oziroma kolektiv iz ameriške prestolnice je ploščo tokrat snemal na Jamajki in rezultat je pravzaprav pričakovan. Ja, Thievery Corporation se že vso kariero ne oddaljuje od klasičnega downtempaškega obrazca, ki ga je na noge pomagal postaviti v drugi polovici devetdesetih let. Razlika med albumi je le v brskanju po različnih svetovnih tradicijah, ki so nazadnje pristale v dodelani chilloutovski podobi. Tak je tudi okoli reggaeja osredinjeni novi album, je pa hkrati res, da preveč zveni kot klasični reggae album. Ker so pri snemanju sodelovali jamajški glasbeniki, je to sicer logično, bi si pa vendarle želeli več Thievery Corporation. Bolj »opravičilo« za prihajajočo turnejo kot pa plošča, ki bi oplemenitila zasedbino diskografijo.
-
Julie Byrne: Not Even Happiness
Mlada ameriška kantavtorica Julie Byrne se po ne tako uspešnem prvencu Rooms With Walls and Windows (2014) oglaša z drugo kolekcijo pesmi. Razmeroma kratek novi album nas popelje na poetično popotovanje po Ameriki, ki vključuje večino krajev, v katerih je avtorica živela, seže pa tudi v različna obdobja popularne glasbe: ponekod se poetika Leonarda Cohena sreča z Joni Mitchell pa z Enyo, v nekaterih komadih tudi s Kate Bush. Srečanje folka, americane in indie rocka v zelo čisti in izvirni obliki, s kitaro in vokalom v ospredju ter z osupljivimi ambientalnimi dodatki. Album izrazite besedne in zvočne lepote. Senzualno in sveže.
-
Leta 2009 je vešči producent Aaron Jerome imel dovolj. Spremenil je glasbeni slog, spremenil je ime in se lotil basovskega, plesno-klubskega projekta SBTRKT. Dve leti kasneje je pod tem imenom izdal prvi album in ta je bil popolna uspešnica, klubska muzika, ki je pronicala v pop. Eden od ključev do uspeha pa je bil vokal. Ta seveda ni bil njegov, posodil ga je londonski klaviaturist in pevec Sampha. Teren za njegov samostojni pohod je bil pripravljen.
-
Lou Barlow: Apocalypse Fetish EP
Lou Barlow ni samo ustanovni član zasedbe Dinosaur Jr., ampak tudi odličen kantavtor in tekstopisec, to je dokazal s prejšnjim samostojnim albumom Brace the Wave (2015). Tokrat se oglaša s petimi novimi skladbami, ki večinoma predstavljajo njegovo intimno in osebno dojemanje sveta, seveda pa se dotakne tudi sedanjih svetovnih in ameriških družbenopolitičnih razmer, zlasti v naslovnem komadu Apocalypse Fetish, v katerem se loti bridke kritike vseh volivcev, ki so volili Trumpa, pa tudi vsesplošne kulture ustrahovanja, paranoje in divjega antiintelektualizma. Plošček, ki se s tradicionalnimi ameriškimi žanri bojuje proti novi, neprijazni Ameriki
-
Kultni avstralski trio je letos vstopil v trideseto leto delovanja, in to kako. Januarja je ogreval občinstvo na avstralski turneji Nicka Cava & The Bad Seeds, te dni pa izdal še ploščo s štirimi v povprečju osemnajstminutnimi skladbami. Ker te niso oštevilčene, si jih poslušalec lahko predvaja v poljubnem zaporedju, pred njim pa se razgrne pestrost trojčevega improviziranega postopka. Obrazec je resda vsakič podoben, toda ponuja široko razpoloženjsko paleto, ki jo krojijo dramatično dronanje, perkusivna kakofonija, kontemplativni minimalizem in freejazzovska sinergija. Ja, še vedno je to prepoznavna zasedba The Necks, taka, ki se enako dobro znajde pred večtisočglavo množico (Cavovih) fenov ali pa v intimnem okolju za glasbene sladokusce. Še vedno v izvrstni kondiciji.
-
Migos je traperski trojec s severa Atlante, ki se je pred dobrimi tremi leti prebil na družabna omrežja z visokomodno mantro, komadom neskončnega ponavljanja besede Versace, njegov drugi album pa je ena najbolj pričakovanih plošč letošnjega leta. K temu je pripomogel trenutni glavni frajer ameriških serijalk Donald Glover, ki je skupino razglasil za Beatle sedanje generacije. Culture je meril visoko in cilj tudi dosegel. Je malo manj gangsterski in bolj spoliran od prvenca. Strnjeno nametavanje zlogov in hudo natančne ter neštete podaje besed so manj abstraktni, špricanje šampanjca pa bolj artikulirano. V edinstvenem ozračju med ležernostjo in strašljivostjo, nelagodnim hedonizmom in neizpodbitno samozavestjo. Ki vtis pokvari z mlačnim koncem.
-
Angleška skupina Elbow je bila v dvajsetletni karieri pogosto po krivem spregledana, predvsem zaradi težav z glasbenimi založbami, a po izdaji četrte plošče Seldom Seen Kid (2008) je le doživela potrditev na britanski in svetovni glasbeni sceni. To je razmeroma neznan bend izstrelilo v sam vrh britanskega alternativnega rocka, okronali pa so ga z različnimi nacionalnimi nagradami. Primerjave z Radiohead, zgodnjimi Genesis in drugimi zasedbami s širšega območja Manchestra so vse od takrat odveč. Elbow je ena najprepoznavnejših britanskih rockovskih skupin.
-
Francoski producent plesne elektronske glasbe je že od začetkov bolj kot doma, kjer je klubske vajeti v rokah trdno držal (pariški) electrohouse, priljubljen pri rejverjih v tujini. Ko je leta 2001 objavil malo ploščo Poney EP, je bilo celo videti, da bo postal eden od zastavonoš francoske plesne klubske kulture. Skladbe s te plošče so v setih prevrteli tako rekoč vsi didžeji, zaradi tega pa se je pojavil vtis, da Vitalic z vsako novo ploščo poskuša ponoviti uspešno formulo. To počne tudi na novem, petem albumu. Produkcijo je izpilil do najmanjših podrobnosti, za skladbe se zdi, da vsaka v sebi skriva klubski hitovski potencial, jim pa kljub temu (še vedno) manjkata tisti očitno neulovljivi očarljivost in magičnost z Vitalicovega prvenca.
-
Čisto pravi producentski albumi domače plesne elektronike niso prav pogosta praksa. Tako je skoraj deset let po začetku nadvse uspešnega založniškega pohoda krajših formatov ljubljanski mojster ulične fotografije Igor Škafar postregel tudi z dolgometražnim prvencem. Z albumom kozmičnega diska in žlahtnega zvoka, ki se mu nikamor ne mudi. Aperitiv je poklon zvoku kultnih sintetizatorjev in predvsem zvoku osemdesetih let, ki prikima raznim svetlejšim plesnim tradicijam, od italodisca do wava, in na katerega bi težko stlačil več melodij. Takšne pobude prepogosto delujejo kot zbirke in ne zaokroženi albumi, Ichisan pa se temu vsaj delno izogne s spremembami tempa in slogovnimi ovinki. Venček, primernejši za ogrevanje kot za vrhunce klubskih poplesavanj.
-
Hiperproduktivni kalifornijski prvak garažnega rocka Ty Segall se je na prejšnjem albumu (Emotional Mugger, 2016) s surovimi in eksperimentalnimi komadi nekoliko oddaljil od občinstva, zdaj pa se z drugim albumom, ki ga je naslovil kar po sebi, vrača na stare garažne tirnice, precej manj agresivne in dostopnejše. Tokrat postreže z izborom skladb, ki se slogovno naslanjajo na konec šestdesetih in začetek sedemdesetih let, saj je čutiti vplive glam rocka, psihedeličnega rocka, popa in garažnega rocka. Ko temu doda še svoj podpis, dobimo zrel in prepoznaven album avtorja, ki je pobrskal tudi po lastni glasbeni zgodovini in se vrnil v velikem slogu. Sodobno in retro hkrati.
-
Različni avtorji: T2 Trainspotting
Film Trainspotting iz leta 1996 je bil gromozanski hit. Pri kritikih in filmarjih, ki so ga – in ga še – redno umeščali na različne sezname najboljših britanskih filmov, pa tudi pri gledalcih. Postal je popkulturni kult devetdesetih let in ena ključnih filmskih upodobitev mladinske subkulture oziroma generacije X v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
-
William Basinski: A Shadow of Time
Kako narediti kaj zanimivega iz kratkih in neskončno ponavljajočih se zvočnih in glasbenih fraz, je eno osrednjih vprašanj, ki si jih postavljajo ustvarjalci robnih in tudi najbolj popularnih glasbenih praks. Enega od radikalnih odgovorov ponuja raziskovalec zank magnetofonskega traku William Basinski. Njegov novi album sestavljata dve približno dvajsetminutni skladbi. Prva je magnetofonskotračni slavospev ali posvetilo Davidu Bowieju, igra ali napetost dveh kratkih glasbenih zank, ki se počasi sesedata, razkrajata. Druga je hudo razvlečen drone starega sintetizatorja Voyetra-8 z dodatki šuma, glasbenih zank in kopice efektov, ki se spet zelo počasi razkraja. Minljivost je torej osrednja tema projekta, ki teče z občutkom. Brez naglice.
-
Kid Koala in Emiliana Torrini: Music to Draw To: Satellite
Radovedni kanadski didžej/gramofonar (in ilustrator) Kid Koala je za novi album gramofon pustil na polici in moči združil z islandsko glasbenico Emiliano Torrini, ki zapoje v sedmih od osemnajstih skladb. Plošča, za katero je navdih našel v glasbi, ki jo po navadi v ozadju posluša med risanjem, je že na prvi posluh bolj podobna značilnemu atmosferičnemu, skandinavskemu downtempu Torrinijeve. A Koala je skladbam vtisnil tudi prepoznavni pečat, predvsem z editiranjem instrumentalnih linij, ki jih je v celoti odigral sam. Rezultat je glasba, ki spomni na tipično islandsko križanje ambientalne glasbe ter folkovske in pop senzibilnosti, toda dvojec prepriča z zrelostjo in dodelanostjo. In ja, ni naključje, da je plošča izšla v zimskem obdobju.
-
The Last Shadow Puppets: The Dream Synopsis EP
Po uspešnem lanskem albumu Everything You’ve Come to Expect britanske »superskupine« The Last Shadow Puppets, katere ustvarjalna motorja sta Alex Turner in Miles Kane, je na zalogi očitno ostalo še nekaj rockovskih biserov, ki jih je skupina zdaj izdala na dodatni EP (mali) plošči. Na njej so dve priredbi lastnih komadov s prejšnjega albuma (Aviation, The Dream Synopsis) in priredbe skladb drugih avtorjev, denimo Is This What You Wanted Leonarda Cohena in energična izvedba Totally Wired skupine The Fall. Dobra orkestracija Owna Palletta, surova rockovska produkcija ter značilna Turnerjeva in Kanova izvedba predstavijo skupino v podobni maniri kot na prejšnjem albumu.
-
Med velikimi, pompoznimi naslovi v lanskem glasbenem tisku je bil tudi ta, da je bilo leto 2016 leto vrnitve grima, britanskega avtohtonega (uličnega) sloga emsijanja. Gre za slog, na katerega sta ključno vplivala tradicija jamajških zvočnih sistemov (ki je na Otok s priseljenci prišla zgodaj, že v šestdesetih letih) in sodobni ameriški rap. Razvil se je neposredno iz jungla in garagea. Grime so lani v ospredje, na naslovnice, lestvice in svetovne odre ponovno postavila imena, kot so Skepta, JME in Stormzy. A s pomembnim premikom. Pred desetletjem so prvaki grima, med katerimi sta izstopala Dizzee Rascal in Wiley, na vrhuncu popularnosti preskočili v bolj plesne, prijazne pop obrazce. Lani ni bilo tako. Grime se je s svojo surovostjo prebil v pop, in to brez prilagajanja.
-
Po psihedelični priredbi legendarnega albuma Beatlov Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band (With a Little Help From My Fwends, 2014), na katerem je sodelovala tudi Miley Cyrus, se oklahomski bend The Flaming Lips vrača z novim albumom, s katerim zaokroži več kot tridesetletno glasbeno delovanje. Pri tem se nekoliko dotakne tem z albumov The Soft Bulletin (1999) in Yoshimi Battles the Pink Robots (2002) ter jih spretno pomeša z eksperimentalnim izrazom s plošč Embryonic (2009) in The Terror (2013). Ali kot bi rekel frontman Wayne Coyne: gre za album, na katerem se srečata Syd Barrett in A$AP Rocky, predvsem zaradi psihedelične narave in spremljajočih elektronskih ritmov. Eksperimentalno in psihedelično.
-
The Koreatown Oddity: Finna Be Past Tense
Losangeleški MC se je po seriji lo-fi kaset, s katerimi je utrdil svoj surovi slog, z novim albumom zdaj znašel v varstvu legendarnega Stones Throwa, ta pa se prav z novačenjem takih posebnežev, kot je Koreatown Oddity, spet utrjuje na položaju ene ključnih podtalnih raperskih založb. Sadovi tega sodelovanja se v izjemni podobi pokažejo že na tej plošči, za katero je vse beate izklesal hišni producent Vex Ruffin. Ti ohranjajo surovost, hkrati pa ponudijo zvočno raziskujočo nadgradnjo, ki se čudaku iz korejske četrti in njegovim uličnofilozofskim, skoraj apokaliptičnim rimam o življenju in smrti prilegajo bolj kot njegova zaščitna volčja maska. Tako dobro zna na nenavadne beate rapati le še Sensational, a je v rimah po navadi bolj skop.
-
Subtilni premik britanskega mojstra kavčarskih nizkih obratov Simona Greena k bolj klubskim udarcem je star že dva albuma. Toliko časa v njegovem nasičenem, organskem, gostem soku čutimo nežen priokus cehovskih kolegov, kot so Four Tet, Daphni in Burial. In po nekoliko nepričakovanem uspehu zadnje plošče North Borders razlogov za spremembe ni. Migration je še en Greenov tehnični apgrejd, velik odmerek harmonije in melodik, značilnih, v živo posnetih godal in pihal, z nekoliko več plesnega ritma in ustaljenim odmerkom vokalnih posnetkov z gosti, kot so Milosh (Rhye), Nick Murphy (Chet Faker) in Nicole Miglis (Hundred Waters). Bonobo v najkompaktnejši izdaji, s precej dinamike in kar nekaj generičnimi trenutki.
-
Daniel Vezoja: Where the Light Resides
Na slovenski glasbeni sceni se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj svežih glasbenih imen, ki so se med odraščanjem ali v mlajših odraslih letih, tudi zavoljo globalizacije in razmaha svetovnega spleta, imela možnost zelo dobro seznaniti z aktualno svetovno glasbeno produkcijo in hkrati tudi z opusi starejših izvajalcev. Zato ni nič čudnega, da vse več mlajših domačih glasbenikov albume izdaja v brezhibni angleščini (ta v našem prostoru tudi sicer postaja vse bolj enakovredna slovenščini), v glasbenem smislu pa niti najmanj ne zaostajajo za vrstniki z anglosaškega govornega območja.
-
Londonski producent z drugim albumom sledi tirnicam, ki jih je položil s prvencem pred tremi leti. Melanholičen, s soulovsko toplino ovit sofisticiran elektronski pop, na eni strani zazrt v zapuščino bristolskega downtempa in na drugi v sodobnejše postbasovstvo po zgledu Jamesa Blaka, na novem album nadgradi predvsem z besedili. Ta zaznamuje aktualna politična (okoljska) klima v Evropi in ZDA, pa tudi bolj osebne teme, povezane z njegovo nedavno selitvijo z Dunaja v Kalifornijo in z očetovstvom. SOHN z novim albumom potrdi, da se zelo dobro znajde v vlogah tekstopisca in vokalista, je pa hkrati res, da je glasba, za še boljši vtis, narejena preveč po že znanih obrazcih.
-
Kot je značilno za zamudniške albume, je tudi četrti album kalifornijskega raperja Ab-Soula neusklajen in nedosleden konglomerat zamisli in zvokov. Član založbe Top Dawg Entertainment oziroma zvezdniške ekipe Black Hippy nam v dolgih sedeminsedemdesetih minutah pove veliko: o teoriji spolov, teoriji zarote in praksi uživanja prepovedanih tvarin. Ljubezen do žensk, prijateljev in drog, nič ljubezni do sistema nadzora. Besednim zankam, ugankam in premetankam je včasih kar težko slediti, še najbolj pa navdušijo kompleksne strukture res preprostega jezika. Do What Thou Wilt. je precej čuden album, Ab-Soula pa hkrati slišimo v top in tudi najbolj brezvezni izdaji. Majavo.
-
The Rolling Stones: Blue & Lonesome
Zakaj je zasedba The Rolling Stones največja rock’n’roll zasedba vseh časov? Čeprav gre zgolj za oglaševalski trik, s katerim so skupino predstavljali ob koncu šestdesetih let, se odgovor najverjetneje skriva v njeni prvi pravi plošči priredb, na kateri se ostareli, a še vedno zelo vitalni možakarji lotijo komadov, ki so jih preigravali že, ko so bili mladeniči. Stonesi se na Blue & Lonesome predstavijo kot tisto, kar so bili od nekdaj – resnični oboževalci in interpreti bluesa, ki po toliko desetletjih še zmeraj obožujejo vzornike iz mladosti (Howlin’ Wolf, Little Walter, Magic Sam …). Ali pa gre morda le za to, da se ljudje v poznih letih radi vračamo h koreninam? Vsekakor je to album, ki Stonese zares predstavi v vsej njihovi veličini.
-
Lansko leto so močno zaznamovali albumi veteranov, letos bo vajeti nemara spet prevzel glasbeni podmladek. Tako bi lahko sodili po novem, tretjem albumu londonske indie pop zasedbe The xx. Njen prvenec iz leta 2009 je ledino najprej oral v polju sredinskih muzik, toda leto pozneje je pokasiral Mercuryjevo nagrado za najboljši album in postalo je jasno, da se je Britancem zgodil nov veliki bend. To so začutili tudi šefi založbe XL in z intenzivno promocijo zasedbi utrli pot na svetovno glasbeno prizorišče. Vložek se jim je povrnil dve leti pozneje ob izidu drugega albuma, ki je že v prvem tednu pristal na prvem mestu britanskega charta, dobrega odziva pa je bil deležen tudi v ZDA. Skupina The xx je tako postala ena vidnejših glasnic svoje generacije, uspeh pa njenim članom, čeprav so šele vstopili v dvajseta leta, ni spodnesel tal pod nogami.
-
Yasiin Bey (v preteklosti bolj znan kot Mos Def) je na začetku lanskega leta oznanil upokojitev iz kolesja glasbene, pa tudi hollywoodske industrije. Potem je bil nekaj mesecev pridržan v Južnoafriški republiki in nazadnje iz nje izgnan. Napoved o upokojitvi še zmeraj drži, December 99th pa je prvi od treh napovedanih poslovilnih albumov, ki ga je Bey posnel v navezi z umetniškim multipraktikom Ferrarijem Sheppardom, tokrat v vlogi producenta. Plošča fenom zgodnjega (raperskega) materiala hiphoperskega veterana ne ponudi veliko. Prej nasprotno, s tega vidika gre za antialbum ohlapnih (spiritualnih) napevov, težko razložljivega mrmranja in mrtvega toka »drugačne« umetnosti, ki zveni precej nedokončano.
-
Slovenski stoner rock prvaki, ki jih poznamo od leta 2007, ko so se kot eno od novih glasbenih odkritij udeležili Klubskega maratona Radia Študent, so izdali četrto ploščo. Ljubljanski oziroma zaloški četverec nam tokrat postreže z zajetnim odmerkom težkih kitarskih rifov, ki se napajajo iz stoner rocka, bluesa, težkometalnih in noisovskih prvin, kar bo razveselilo oboževalce težje in udarnejše kitarske glasbe. Sicer pa Carnaval z novim albumom, na katerem je devet skladb, suvereno izrazi svoje poglede na svet in človeštvo, temu doda precejšno količino prepoznavnosti in izvirnosti, vse skupaj pa ga znova postavi v vrh med domačimi težkokitarskimi zasedbami, pa tudi izenači s podobnimi tujimi skupinami. Suvereno in zrelo.
-
Prvak ambientalne glasbe z novo ploščo prevprašuje žanr, ki mu je pot utrl pred dobrimi 40 leti, skozi prizmo zvoka ali estetike, pa tudi njegove družbene funkcije ali zvočne spremljave za razmislek. Ja, Reflection je prefinjena, mojstrska glasbena kontemplacija, enourna repeticija zvočne zanke, ki z minimalistično odmerjenimi posegi v harmoničnost razgali bistvo ambientalne glasbe. Na prvi pogled popoln kontrast Enovi novoletni poslanici, v kateri je leto 2016 označil za leto, v katerem smo na novo premislili pomen demokracije in družbe, ter za leto 2017 napovedal čas skoraj revolucionarnih sprememb. Toda po drugi strani njegov tihi, umirjeni zvočni minimalizem zlahka razumemo tudi kot preglasitev vsega hrupa, ki nam nenehno preusmerja tok misli.
Iskanje brez piškotkov ni možno
