Run the Jewels: Run the Jewels 3

Killer Mike in El-P. Nekoč precej nepričakovana naveza med raperjem trdega stila iz Atlante in podzemnim producentom iz New Yorka je prvič pokazala svojo moč na albumu R.A.P. Music leta 2012. Torej na Mikovem albumu, ki ga je produciral El-P. Ta album, eden glasnih spomenikov afroameriškega razočaranja nad Obamovo administracijo, je izšel, še preden je dvojec mojstrsko splavil projekt Run the Jewels. Pod tem imenom sta nato sledili dve zvočno brezkompromisni plošči kratke minutaže, s katerima sta glasbenika dosegla malo verjetno: postala sta prava festivalska zanimivost in ljubljenca glasbenih kritikov, tudi mainstreamovskih.

Josip Klobucar: Bad Taste

Pri domači založbi rx:tx so ob izidu nove male plošče zagrebškega producenta Josipa Klobucarja zapisali, da gre za radikalen ovinek v bolj čudaške izpeljanke beat glasbe. Z vidika njegove starejše glasbe to verjetno drži, toda dodati je treba, da Klobucarjev glavni motiv tokrat najbrž ni bilo zganjanje ekscentričnosti.

Little Simz: Stillness in Wonderland

Little Simz, mlada emsijka iz severnega Londona, je britansko rapersko sceno osvežila pred kakšnimi tremi leti. Neodvisni, samostojni in samozaložniški glasbeni model je sicer ni izstrelil v nedrje pop scene, je pa zato z njim naletela na zvedava ušesa po vsem svetu.

Kristin Hersh: Wyatt at the Coyote Palace

Podobno kot pri prejšnjem albumu, pa tudi zadnji studijski plošči matičnega benda Throwing Muses je ameriška glasbenica Kristin Hersh skupaj s ploščo izdala še knjigo s fotografijami, poezijo in drugimi zapisi. Heroina alter rocka se vrača s še eno veliko stvaritvijo, ki jo je očitno navdihnilo njeno intimno življenje.

Sun Ra: Singles

Če še niste našli letošnjega »božičnega albuma«, bo tale zbirka Sun Rajevih singlov idealna izbira. Brez trohice cinizma. Gre za skladbe, ki jih je pokojni jazzovski velikan posnel med letoma 1952 in 1991, zato kurator zbirke resda ni mogel mimo njegove razvpite ekscentričnosti, kakršne so pol-in-več-urne genialne, radikalne improvizirane blodnje, ki jih je Sun Ra najraje snemal s svojim Arkestrom. A zbirka Singles ga predstavi tudi kot izjemnega pisca glasbe, zapakirane v klasično formo pop pesmi.

Goran Krmac kvartet: Pozabljena ljudstva

Pozabljena ljudstva je prvenec vsestranskega tubista in skladatelja Gorana Krmaca, ki v sodelovanju s portugalskim harfistom Eduardom Raonom, harmonikarjem Janezom Dovčem in tolkalistom Ninom Mureškičem predstavi svoje glasbeno videnje človekovega notranjega doživljanja, njegovih slabosti in hrepenenj. Kvartet ponudi skladbe, ki poskušajo avtorjeva doživetja in občutke karseda nazorno prevesti v glasbeni jezik, pri čemer je med glasbeniki slišati in čutiti odlično interakcijo ter usklajenost, ki se kaže v izvirni glasbeni izvedbi in pogostih žanrskih obratih na temeljih jazzovske, klasične, ljudske, pa tudi elektronske in eksperimentalne glasbe. Premišljeno in sveže.

Nick Hook: Relationships

Nick Hook je ime, ki ga poznajo redki, a vendar je pustil pečat na lepem kosu elektronike in rapa zadnjih let. Včasih producira, drugič sklada, tretjič tehnicira, nekoč je celo menedžiral mlade glasbenike. In kelnaril. Seznam njegovih sodelovanj je neverjeten: delal je z dvojcem Run The Jewels, Baauerjem, Azelio Banks, Action Bronsonom, Big Boijem ... Dovolj pove že to, da gostov na svojem novem albumu ni najel, plačal jim ni niti centa. Pa jih ni malo: Novelist, 21 Savage, iLoveMakonnen, Spank Rock ... producenta Hudson Mohawke in Dj Rashad. Vsi so del zunajžanrske sestavljanke, ki ni niti podzemna niti pretirano pop, je pa zato mogočni zid zvoka zavidanja vrednih studijskih veščin. Brez predsodkov.

Acid Arab: Musique De France

Pariški dvojec je svoje glasbene namere tako rekoč popolno opredelil že z imenom. Na eni strani acid, sinonim za plesno elektronsko glasbo, in na drugi arab, referenca na glasbene motive iz arabskega okolja. Ja, to kombinacijo smo slišali že v številnih, po navadi hitro pozabljivih izpeljankah, toda dvojec se je je na prvencu loti zelo prepričljivo, predvsem pa spoštljivo do glasb iz Severne Afrike in z Bližnjega vzhoda, kjer je ploščo s tamkajšnjimi glasbeniki deloma tudi posnel. Bliže je logiki lizbonskih producentov, ki so angolski kuduro preoblekli v elektronsko podobo, kot eksotični ibiški chillout generiki, za nameček pa vse skupaj mojstrsko zapakira še v obliko pop pesmi. Izvrstno srečanje dveh glasbenih svetov.

Kate Bush: Before the Dawn

Ena izmed najbolj vročih novic, ki so se pred dvema letoma pojavile v glasbenih krogih, je bila napoved 22 nastopov britanske pevke Kate Bush v londonski dvorani Hammersmith Apollo. To ne bi bilo nič posebnega, če bi šlo za glasbenico, ki redno izdaja albume in jih tudi koncertno promovira.

Bruno Mars: 24K Magic

Tretji album pop zvezdnika Bruna Marsa ne dolgovezi. Začne se z nosilnim, naslovnim posnetkom, enim največjih hitov letošnjega leta, vse skupaj pa traja le devet posnetkov in komaj kaj več kot pol ure. A kompaktni format trapasto naslovljene plošče je racionalen. 24K Magic nima koncepta ali ideje, ne sili z zgodbo, niti nima spremljevalnega filma. Je varna zbirka instantnih žajfnic in plesnih uspešnic. Je tudi retro, spomin na osemdeseta leta, čeprav sam Mars (letnik 1985) in njegovi feni spominov na ta čas niti ne morejo imeti.

Amiina: Fantômas

Amiina je bila sprva godalni ženski kvartet, še najbolj znan kot dolgoletna spremljevalna skupina islandskih melanholikov iz zasedbe Sigur Rós. Hkrati je zaslovela tudi s svojimi izdajami, se sčasoma okrepila z bobni in elektroniko ter postala sekstet, pri tretji veliki plošči pa se je ustalila kot suvereni kvintet.

Mica Levi & Oliver Coates: Remain Calm

Izvirna glasba, s katero je Mica Levi opremila film Under the Skins, je pred dvema letoma obveljala za enega boljših soundtrackov in britanski glasbenici na stežaj odprla vrata v svet filmske glasbe. Prihodnji teden bo izšel njen soundtrack za biografski film Jackie v bolj klasični filmski maniri, glasbeni sladokusci pa so na svoj račun že prej prišli s ploščo Remain Calm.

Childish Gambino: »Awaken, My Love!«

Igralec, komik, uspešen raper, didžej, ki zna peti in plesati. Rad in dobro kuha. Ne le da igra glavno vlogo v aktualni in izjemno uspešni seriji Atlanta, ampak si je to tudi izmislil. Je njen soscenarist, izvršni producent in, ja, dva dela je celo režiral. Donald Glover dela vse. Še pred serijo, ki je iz njega naredila zvezdnika svetovnega slovesa, pa ga je svetovno rapersko občinstvo poznalo kot Childish Gambina. Bizarnega imena se ni domislil sam, temveč ga je dobil precej naključno, navrgel mu ga je spletni generator imen skupine Wu-Tang Clan. V okvirček si vpisal svoje ime, generator pa je navrgel »wu-tangovski« prevod. In še trivialni podatek: Gloverja so vzgajali kot Jehovovo pričo, vendar se to ni obneslo, saj glede teh prepričanj danes pravi, da so »čudna vera«.

Lorenzo Senni: Persona

Italijanski producent je v zadnjih treh letih močno razburkal petično elektronsko sceno, zato ni presenetljivo, da je zdaj z novo ploščo, v kateri marsikdo (upravičeno) vidi enega letošnjih favoritov, pristal v zavetju cenjene založbe Warp. O njeni vsebini veliko pove že naslovka, ki prikazuje introvertiranca (po eni od Sennijevih interpretacij), kako skozi luknjo v zidu boječe opazuje klubsko plesišče. Nedvomno gre za producenta, ki ga plesišče močno privlači in navdih išče v zlatem rejverskem obdobju, toda hkrati evforične rejverske klišeje tako predrugači, da ostanejo zanimivi le še za zvedavce, ki jih bolj kot preteklost zanima plesna elektronska prihodnost. Ta je resda le nadaljevanje avtorjevega prepoznavnega izraza, je pa v njem še vedno veliko potenciala.

It’s Everyone Else: Heaven Is An Empty Room

Prekmurski dvojec, ki je nase opozoril kot eden izmed glasnejših predstavnikov karavane Klubskega maratona Radia Študent leta 2010, se vrača že s tretjim albumom, ki se večidel naslanja na dosedanjo zapuščino Pike Golob in Lucijana Preloga. Heaven Is An Empty Room je zagotovo plošča, s katero duet utrdi svojo izvirnost in prepoznavnost na domači, pa tudi mednarodni postindustrijski noise/hardcore sceni, saj gre za diskografski izdelek, ki v primerjavi s prvima dvema še bolj izstopa zaradi drznosti in silovitosti. Tudi tokrat sta v ospredju dva močna, jezna vokala, pospremljena z distorziranimi zvoki sintetizatorjev, sempli in sintetičnimi ritmi, ki še zmeraj zvenijo sveže in izvirno. Drzno, jezno in silovito.

Jay Daniel: Broken Knowz

»Detroitski zvok« je vse prej kot enopomenski označevalec elektronike. Razteza se čez široko obzorje, od techna do housa, od udrihajočih klubskih bomb do mirnejših pulzov za domače prežvekovanje. Prvenec mladega producenta Jaya Daniela spada med slednje, oznaka pa se ga drži zaradi značilnih synthovskih motivov in ker, hm, Jay pač prihaja iz Detroita. A album Broken Knowz se tudi oddaljuje od strogega mestnega kanona. Ritmi niso programirani, ampak jih je Daniel bobnal, tapkal in nasnemaval v mamini kleti. Človeški »tač« material ohlapno zmehča, vseeno pa ostaja glavna značilnost nevsiljiva repeticija. Organska mantra lebdečega gruva in skrbno urejenih ritmičnih zank. Brez metronoma.

The Weeknd: Starboy

Čeprav se pred dobrim letom objavljeni drugi album kanadskega R ‘n’ B zvezdnika še ni niti dobro poslovil z vrhov svetovnih pop lestvic, je mož že posnel naslednika. In tega, sodeč po prvih odzivih, čaka podobna usoda. Naslovni singel Starboy, v katerem je moči združil s house veljakoma iz dua Daft Punk, ima dva meseca po objavi na YouTubu že več kot četrt milijarde ogledov. Zelo verjetno se bo s podobno številko kmalu okitila še kakšna nova skladba.

The Human League: A Very British Synthesizer Group - Anthology

Čeprav so kompilacije pogosto popolnoma zgrešeno početje, zlasti če jih primerjamo s kakšnimi konceptualnimi stvaritvami skupin ali izvajalcev, je tokratna antologija sheffieldske skupine The Human League nekakšna izjema, saj na dveh CD-jih (v razkošni izdaji štirih) predstavi dobršen del velikih hitov, remiksov, neobjavljenih posnetkov in drugega arhivskega gradiva. Ker gre za skupino, ki je odločilno definirala danes izredno priljubljen in precej »uporabljan« žanr synth popa, je kompilacija dober uvod v spoznavanje tega žanra prek nekoliko drugačnih komadov, kot je bil Don’t You Want Me.

Bakalina: Španabije

Iz osrčja tolminskega hribovja, Čadrga, ne prihaja samo odličen sir, prihaja tudi luciden glas, močno narečna interpretacija Janija Kutina, ki skupaj s harmonikarko Renato Lapanjo sestavlja dvojec Bakalina. Preprosta instrumentalno-vokalna štimunga med ljudskim in popularnim, preteklostjo in sodobnostjo, kmečko pametjo in sistemsko neumnostjo. Nova plošča je poklon instituciji španovije, kulturi druženja, sodelovanja, pajdašenja. Duo se je tokrat podružil s številnimi glasbeniki, Španabije je torej »album sodelovanj«, saj goste slišimo na prav vseh posnetkih. Družabnost projekta deluje, ker vsak sodelujoči k mizi prinese kaj svojega. V zvočnem in tudi slogovnem pogledu.

Justice: Woman

Petletni albumski premor ni za tretjo ploščo pariškega dvojca prinesel nič novega. Ironično le še več nostalgije po funku in discu iz sedemdesetih let, ki pa je v devetdesetih letih že tako ali tako močno zaznamoval smernice francoskega electro housa. Ker se je duo že od začetkov zelo očitno spogledoval tudi z rockovsko estetiko, ne preseneča, da je bil s prvo ameriško turnejo pred slabim desetletjem znanilec vzpona EDM-a, dodatno težo pa je novemu albumu dal izjemni uspeh zadnjega albuma dvojca Daft Punk. Justice je po tem zgledu posnel večino novih skladb, ki skupaj ponudijo boljšo ploščo, kot je bila Random Access Memories, kljub temu pa pri resnejših (evropskih) ljubiteljih plesne glasbe verjetno ne bo pustila trajnejše sledi.

Radian: On Dark Silent Off

Mešanica sodobne improvizacije, sodobne elektronike, ambientalnih in pogosto ekstremno eksperimentalnih glasbenih izletov, prežetih s postrockovsko izraznostjo, ki jih dunajski trio Radian precej uspešno izvaja več kot dvajset let, je že od začetkov znana slovenskim ljubiteljem improviziranih in eksperimentalnih godb, saj je trio večkrat gostoval na različnih slovenskih koncertnih odrih.

The Gaslamp Killer: Instrumentalepathy

The Gaslamp Killer je eden od prepričljivejših didžejev »alter« križanca hiphopa in plesne elektronike, ki občasno poprime tudi za produkcijska orodja – rezultati pa so bolj in manj prepričljivi; eden od vrhuncev je nedvomno sodelovanje z vokalistom Gonjasufijem leta 2010. Njegovi produkcijski koraki so klišejski, kalifornijski ekscentrik se je podal po utrjeni poti od začetnega rezanja in lepljenja semplov do zanašanja na gostujoče glasbenike. Instrumentalepathy je projekt, na katerem Gaslamp spet demonstrira zanimanje za psihedelijo in druge godbe – od turških do zahodno- in vzhodnoafriških. Obrazce gnete s številnimi gosti, prepričljivejši pa so surovejši, bolj pusti deli. Prestiž godalnih aranžmajev ni vedno zadetek v polno.

The Pretenders: Alone

Chrissie Hynde, ena od opaznejših rockovskih heroin osemdesetih let 20. stoletja, se je po slabem diskografskem desetletju odmora odločila vrniti z novimi materiali svoje dolgoletne skupine. Toda kot pove že naslov albuma, je tokrat sama, brez nekdanjih dolgoletnih članov benda, družbo pa ji dela precej mlajši Dan Auerbach iz skupine The Black Keys, ki je ogromno prispeval pri produkciji albuma. Alone dejansko ni album skupine The Pretenders, je bolj stvaritev 65-letne Chrissie Hynde, edine še sodelujoče članice skupine, ki je ob pomoči mlajših kolegov vendarle ustvarila še zmeraj prepoznavne, na trenutke tudi sveže materiale skupine The Pretenders.

Alicia Keys: Here

Če se bo snemal dokumentarec o Bernieju Sandersu, bi bilo skoraj logično, da bi se na soundtracku znašla katera od skladb z nove plošče Alicie Keys. Ker se je Newyorčanka v štirih letih albumskega premora ukvarjala z materinstvom in družino, se dotakne tudi teh tem, toda hkrati je Here njen najbolj družbenopolitični album, čeprav se ji posreči le na pol. Resda se enakosti, rase, Črnih panterjev, strpnosti, zvez istospolno usmerjenih in podobnih aktualnih vprašanj loti iskreno, a se priložnostno ni mogoče izogniti občutku naivnosti ali celo nekakšne marleyjevske razsvetljenosti. Celostni vtis deloma popravi (surovejši) stilski preobrat, navdahnjen z zapuščino gospela, bluesa, soula in hiphopa, je pa res, da smo slišali že precej boljših sorodnih albumov.

A Tribe Called Quest: We got it from Here … Thank You 4 Your Service

Marca letos je udarila žalostna novica, da je umrl Phife Dawg, droben po postavi in osupljiv po otresanju z rimami, kultni, veteranski in nič manj kot legendarni emsi zasedbe A Tribe Called Quest (ATCQ), ki se je dolga leta boril s hudo obliko sladkorne bolezni. Kmalu so sledile presenetljive govorice, da je bila skupina blizu konca snemanja albuma pobotanja, prvega po osemnajstih letih, prvega po razpadu zaradi različnih vizij, pa tudi spora z založbo. In pred kratkim je sledila še novica, da so govorice tokrat resnične.

Gaika: Spaghetto

Warp je na krilih posebnežev v devetdesetih letih postal ena od ključnih elektronskih založb, z zmanjšanjem prodaje glasbe v novem tisočletju pa se je poskušal spoprijeti tako, da je v svoje varstvo vzel nekaj ustvarjalcev, ki so nagovarjali širše občinstvo. Ker ta logika ni obrodila sadov, je znova začel novačiti najrazličnejše ekscentrike in eden teh je tudi južnolondonski producent Gaika. Spoj grima, dancehalla in čudaške elektronike, pa tudi Gaikove osebne izkušnje z ljudmi, na podlagi katerih se naveže na aktualno migrantsko dogajanje, v spomin takoj prikličejo nedavni nastop zasedbe Babyfather. Zdi se, da v Londonu spet nastajajo zametki novega urbanega glasbenega pojava, in če je plošča Spaghetto njegov znanilec, se nam obeta razburljivo obdobje

Yussef Kamaal: Black Focus

Prvenec dvojca Yussef Kamaal je bil eden najbolj pričakovanih letošnjih projektov britanskega jazza. Ne zaradi virtuoznosti ali hude tehnike pretežno samoukih bobnarja Yussefa Dayesa in klaviaturista Kamaala Williamsa, ampak zaradi ležerno potrpežljivega, temeljito tekočega in »drugačnega« lotevanja gruva. Tandem gradi posnetke iz najosnovnejših zaporedij akordov, a z žmohtnim tokom, ki ne zanemarja lokalne londonske tradicije klubskih udarcev od jungla do brokenbeata. Tisti, ki so pričakovali radikalna raziskovanja in vesoljske odklone od norme, bodo razočarani, saj špura zvesto ostaja prizemljena na mehkejši strani, s prikimom novemu soulu in še enemu lokalnemu izročilu, acid jazzu. Brez hrupa, z občutkom.

Nouvelle Vague: I Could Be Happy

Francoska skupina-projekt, ki je pred dobrimi desetimi leti začela izvajati priredbe legendarnih novovalovskih in punk izvajalcev v maniri brazilske bossa nove, se vrača s kolekcijo priredb skladb različnih izvajalcev, med katerimi se tokrat znajdejo Cocteau Twins, The Cure, Brian Eno in Ramones. Skupini Nouvelle Vague se doslej še ni uspelo predstaviti z avtorskimi skladbami, I Could Be Happy pa poleg šestih že nekoliko predvidljivih priredb predstavlja še štiri avtorske skladbe Marca Collina in druščine, odpete v kar treh različnih jezikih. Zato je I Could Be Happy nekakšen mejnik, saj avtorske skladbe napovedujejo nekoliko drugačen koncept delovanja tega znanega cover benda.

Jóhann Jóhannsson: Orphée

Ko smo nekje na prelomu tisočletja doživeli veliki pohod islandske glasbe, je prvenec Englabörn (2002) na površje naplavil tudi skladatelja in producenta Jóhanna Jóhannssona. Z dobro premišljenim, drznim spojem klasične glasbe in subtilne elektronike se je takrat znašel med najvidnejšimi predstavniki elektroakustične glasbe, ki so prej kot klasično občinstvo nagovarjali mladež s posluhom za popularno glasbo. Bilo je sicer jasno, da Jóhannsson že zaradi specifičnosti izraza ne bo postal novi Sigur Rós ali pa Björk, vendar je tudi njegovo glasbo močno zaznamovala prepoznavna islandska grenko-sladka melanholija in mu odprla vrata do razmeroma širokega občinstva. Že z naslednjimi ploščami se je izkazalo, da ga bolj kot v popularnoglasbeni svet vleče v svet klasične glasbe. Pisal je glasbo za teater (s plesno produkcijo je gostoval tudi v piranskem Tartinijevem gledališču), za televizijo in film ter delal aranžmaje za različne glasbenike (Tim Hecker, Barry Adamson ...).

Različni izvajalci: Lazarus

V zadnjih mesecih življenja David Bowie ni posnel le mojstrovine Blackstar, ampak je v sodelovanju s pisateljem Endo Walshem napisal tudi gledališki muzikal Lazarus, ki je premiero doživel tik pred glasbenikovo smrtjo. Samo besedilo je svojevrsten poklon mojstru in njegovemu kultnemu glasbenemu opusu, enako to velja za zbirko glasbe iz predstave. Morda še bolj.