Masayoshi Fujita & Jan Jelinek: Schaum

Jan Jelinek, nemški producent eksperimentalne elektronske glasbe, se po šestih letih vrača k sodelovanju z japonskim vibrafonistom Masayoshijem Fujito, s katerim sta že izdala LP Birds, Lake, Objects. Zdi se, da sta se glasbenika v teh letih še bolj prilagodila drug drugemu, saj Schaum predstavlja brezmejno sodelovanje ustvarjalcev, ki raziskujeta zvokovne zmogljivosti atmosferičnih elektronskih zvokov z veliko skupnega eksperimentiranja.

DVA [Hi:Emotions]: NOTU_URONLINEU

Ko je bil DVA julija v Ljubljani, je povedal, da se je od Rinse FM – zadnja leta verjetno najpomembnejšega britanskega radia v polju plesne glasbe – poslovil, da bi se bolj osredotočil na svojo glasbo. Štiri leta po prvencu je zdaj objavil drugi album, na katerem se konceptualno ukvarja z virtualno resničnostjo, izrazno pa se znajde na presečišču med elektronskim avanturizmom Hyperdubovega šefa Kode9 in grimersko ekscentriko skupine Babyfather. Novi album že ob prvem poslušanju vzame sapo. Gre za vzorčni primer sodobnega raziskovanja plesne elektronske glasbe, pa čeprav bo verjetno precej težak zalogaj za večino plesišč. Pri Hyperdubu danes ustvarja nekaj najdrznejših producentov in DVA je nedvomno eden izmed njih.

Lady Gaga: Joanne

Za nekatere novodobna konceptualna umetnica, za druge provokatorka v polju ultra popa. Ena izmed pevk, ki zares znajo peti, čeprav marsikdo tega niti ne opazi. Med drugim zaradi precej izumetničenih, studijsko hudo obdelanih hitov. Lady Gaga ni redno stregla le s kričečimi kostumi, ampak tudi s kričečimi pop ploščami različnih slogovnih obratov, ki so nekaj let dejansko narekovale trende. Zvezda, ki je kariero začela dokaj podzemno in raziskovalno na newyorški off-alter-avantgardni sceni enega redkih še zmeraj malce umazanih kotičkov Manhattna, na Lower East Sidu. Ki so jo vzeli v varstvo in takoj tudi odslovili pri velikanki Def Jam, še preden je posnela karkoli konkretnega. In ki je tudi projekte, ki so na prvi posluh čisti pop pofl, vedno sestavljala premišljeno, z neko konkretno zamislijo, premiso.

Supersilent: 13

Norveški super trio, ki obstaja že od devetdesetih let, se oglaša s trinajstim albumom, na katerem znova raziskuje zvočne pokrajine s precej zgoščenimi atmosferičnimi intervencami Helge Sten, analognimi klaviaturami Ståleja Storløkkna in procesiranimi trobentami in pihali Arveja Henriksena. Gre za še en popolnoma improviziran set devetih skladb tria, ki še zmeraj deluje harmonično, kaotično, eksperimentalno in inovativno, kakor pred leti.

S u r V I V E : rr7349

Čeprav teksaška elektro raziskovalna skupina S U R V I V E s prvimi izdajami ni niti popraskala, kaj šele prebila ledu v srednji tok, je očitno njena glasba dovolj rezonirala, da je najprej režiser Adam Wingard pobral nekaj posnetkov za triler The Guest, še pomembneje pa je, da so polovico zasedbe angažirali za glasbo nedavne hit serije Stranger Things. Na krilih odmevnosti spletne uspešnice (in glasbe iz nje) je novi album šraufarjev zbudil kar nekaj zanimanja.

Jagwar Ma: Every Now & Then

Sydneyjska psihedelična plesno-rockovska zasedba si je s prvencem pred tremi leti hitro utrla pot do večjih evropskih festivalov, pa tudi turnej z zasedbama Tame Impala in The xx. Ker se je glasbeno močno oprla na zapuščino manchestrske scene, ni presenetljivo, da se je najbolj prikupila Britancem, verjetno pa jih bo še dodatno očarala zdaj, z novo, še bolj elektronsko ploščo. Ta se po svoje zelo opre na čas, ko so otoški rockerji, denimo Happy Mondays, spoznali acid house, hkrati pa zaradi hiphoperske logike ni daleč od tega, kar je na začetku devetdesetih let počela kultna skupina Stereo MC’s. Ja, reminiscence so očitne, toda Jagwar Ma vse skupaj začini z avstralsko ležernostjo in toplino, ki glasbi doda svežino.

Leonard Cohen: You Want It Darker

Letošnje leto je že postreglo z dvema odličnima albumoma, ki sta si za osrednjo temo izbrala smrt ali napoved smrti, pa tudi notranje dvome o obstoju boga – na začetku leta nas je s poslovilnim albumom Blackstar presenetil legendarni David Bowie, ki se je dva dni po izidu ploščka poslovil od nas, Nick Cave pa je s The Bad Seeds izdal verjetno svoj najbolj osebni album doslej, Skeleton Tree, posvečen prezgodnji sinovi smrti.

Jamie Lidell: Building a Beginning

Bolj kot to, da se je britanski soul/funkovski/elektronski posebnež po šestih albumih za Warp novega odločil založiti pri svoji založbi, je presenetljivo to, da se z Warpom ni razšel že prej. Morda so pri cenjenem založniku, specializiranem za samosvojo elektronsko glasbo, po tihem upali, da se bo Lidell spet vrnil k elektronski ekscentričnosti z začetkov, pa čeprav je bilo z vsakim novim albumom jasno, da ga vse bolj vleče v soulovsko senzibilnost. To je postalo še jasneje z novim albumom, njegovim najbolj retro obarvanim doslej, ki v nekaterih skladbah že kar preveč spomni na velika imena soula, funka in gospela. Je pa ta izraz Lidllu očitno pisan na kožo, še toliko bolj, ko v novih skladbah opeva razmerje s partnerico. Zrel soul za podmladek.

NxWorries: Yes Lawd!

Pravljica se za Andresona .Paaka nadaljuje. Najprodornejši pevec r & b-ja zadnjih dveh let sedaj streže s težko pričakovanim sodelovanjem z ležernim producentom Knxwledgeem. A pravljica je prigarana. Poleg žametno markantnega glasu in tehničnega obvladanja – tudi za bobni – je .Paak sijajen performer, njegov prodor pa ni bil tek na kratke proge. Yes Lawd! je še ena demonstracija pevčeve iznajdljivosti in Knxwledgeeve doslednosti. Suverena vokalna gimnastika brez vneme in zapohano preprosto pozankane podlage. Je plošča, ki nas spomni, da za prepričljiv kos sodobnega r & b-ja in soula ni treba komplicirati, ni treba napihovati zvoka do onemoglosti in ni treba kričati. Brezbrižna vožnja po sončnem Los Angelesu.

Kings of Leon: WALLS

Skupina iz Nashvilla, ki je leta 2008 planetarno zaslovela z albumom Only by the Night, se je po triletnem diskografskem premoru očitno odločila ponoviti uspeh singlov, kot sta bila Sex on Fire in Use Somebody. WALLS (kratica za We Are All Love Songs), sedma studijska plošča tega alterrockovskega kvarteta z opaznim country pridihom, poskuša na vsak način obuditi uspeh prej omenjenega albuma, saj mu je s skrbno produkcijsko dodelanimi kitarskimi skladbami precej podobna. Toda težava je prav v ponavljanju že preverjenih obrazcev, ki na albumu, skupaj z ne pretirano poglobljenimi besedili, izzvenijo precej prazno – čeprav so očitno namenjeni fenom in obiskovalcem stadionskih nastopov.

Repetitor: Gde ćeš?

Od prejšnjega albuma Dobrodošli na okean beograjskega trojca so minila skoraj štiri leta, to pa je danes, v času glasbene hiperprodukcije, zelo dolgo obdobje. Vsekakor dovolj dolgo za to, da bi se bend po prvem desetletju delovanja lahko poskušal reinventirati ali pa poiskati morebitne nove smernice. No, tistim, ki so Repetitor v tem času slišali v živo, za kar je bilo več kot dovolj priložnosti, je bilo bolj ali manj jasno, da z novim, tretjim albumom ne bo odkrival tople vode. In to se je zdaj potrdilo. Dobra novica za fene, ki si zasedbe v drugačni podobi pravzaprav ne znajo predstavljati. V tem, kar zna in kar je izpilila na neštetih koncertih, je preprosto preveč prepričljiva.

Pixies: Head Carrier

Kultni indie rockerji so z albumom Indie Cindy (2014), prvim po triindvajsetih letih, naredili logičen, zrel korak naprej, s katerim pa niso očarali starih fenov, saj so ti pogrešali pixiesovsko zgodnejšo preprostost in ekscentričnost. To napako skušajo popravili z novim albumom Head Carrier, za katerega so kot polnopravno članico angažirali novo basistko/pevko Paz Lenchantin.

Dovč/Mårtensson/Adewale: ELDA trio

Janez Dovč, Emilia Mårtensson in Adriano Adewale sestavljajo slovensko-švedsko-brazilsko zasedbo ELDA trio, ki s čudovitimi vokali, igrivo harmoniko, minimalističnimi elektronskimi posegi ter toplimi ritmi predstavi enajst novih skladb na istoimenskem albumu.

Solange: A Seat At The Table

Solange Knowles je iz medijske sence zvezdniške starejše sestre v preteklosti stopila tudi s čim drugim kot z muziko, pred dvema letoma denimo z epizodo v dvigalu. Sedaj stopa iz nje z albumom, ki ga spremlja tako rekoč identičen »osebni« slogan zdravljenja in samookrepitve kot zadnjo Beyoncéjino ploščo. S to razliko, da je Solange manj vpeta v esteblišment in tako v besedilih bolj eksplicitna, v produkciji ležernejša.

Danny Brown: Atrocity Exhibition

Ko sodobni raper kot navdih pri nastanku nove plošče navrže skupino Joy Division in islandsko alter divo Björk, ortodoksni sledilci muzike dvignejo obrvi. A od Dannyja Browna bi težko pričakovali kaj manj nenavadnega.

Avtomobili: Daleč

Če bi morali med slovenskimi skupinami izbrati tisto, ki se med dolgoletnim delovanjem ni pretirano spreminjala in je ostala zvesta svoji poetiki ne glede na glasbene trende, ki jih prinašajo novi časi, bi to zagotovo bili novogoriški Avtomobili. Skupina deluje že 34 let, po štirih letih pa se vrača z novim albumom, na katerem skrbno razvija prepoznavnost bratov Vuksanović, brez velikih sprememb v glasbenem izrazu, kljub temu pa z zrelim in profesionalnim pristopom. Skrbno producirana plošča prinaša eno novost, vokalni duet Marka Vuksanovića in Severe Gjurin v skladbi Daleč, ki predstavi več kot solidno sodelovanje dveh odličnih domačih vokalistov.

Mr. Oizo: All Wet

Čeprav se je pariški veteranski posebnež housa v Los Angeles preselil zaradi filma, se je tam zelo dobro znašel tudi z glasbo. Ne presenetljivo. Z nafankiranim, zafrkantskim, igrivim housom je bil pred desetletjem eden tistih producentov, ki so vplivali na pojav EDM-a. Sodelovanja s Skrillexom, Boys Noizom, Charli XCX in Peaches se zato zdijo logična, je pa res, da nobeno od njih ne prinaša bistvenih presežkov. Oizo je še vedno mojster gruva, toda v preteklosti smo se ga navadili v zanimivejših, drznejših domislicah. Zdi se, da je vse trike s plošče All Wet nekoč že uporabil, zato album lahko simbolično interpretiramo predvsem kot nekakšno vrtno zabavo z Oizovo novo, ekscentrično kalifornijsko druščino.

Nicolas Jaar: Sirens

Pred petimi leti je ob izidu prvenca čilsko-ameriški kolažer »sofisticiranih« elektronskih prijemov Nicolas Jaar prejel kar nekaj laskavih nalepk: vizionar, wunderkind, nekonvencionalnež. Nadaljevanje Sirens se uspešno spoprime z velikimi pričakovanji, čeprav brez večjih sprememb. Jaar še zmeraj stavi na počasno štimungo, nikamor se mu ne mudi, razvija (tmurnejša) razpoloženja. Ogromno je prostora, navidezne tišine. Ogromno je tudi dodatkov konkretnih zvokov, zvočnega oblikovanja, ki se mojstrsko topi v muziki. Še več poje, besedila so odkrito politična, a hkrati metaforična. Album, ki izjemen občutek za dinamiko brcne na novo raven in ki brez tistega kančka naivnosti prvenca zveni celo preveč pravilno.

Bon Iver: 22, A Million

Justin Vernon, idejni oče projekta Bon Iver, je pred izdajo prvenca For Emma, Forever Ago (2007) doživljal težke čase, saj je prav takrat razpadla njegova dotedanja skupina, krhalo se mu je razmerje, poleg vsega pa ga je doletela še kronična bolezen, ki mu je onemogočala normalno življenje in ustvarjanje.

Devendra Banhart: Ape in Pink Marble

Eden najbolj cenjenih sodobnih ameriških kantavtorjev je s ploščo Mala pred tremi leti ovekovečil začetek novega romantičnega razmerja. Temu primerno se je premislekov o ljubezni lotil duhovito in igrivo. Novi album je v tem pogledu logično nadaljevanje, čeprav je slogovno precej drugačen. Banhart je očitno prišel v fazo, ko si postavlja zrelejša vprašanja o razmerju in tudi o samem sebi. Ker se jih loti zelo intimno, je primerno zvočno okolje postavil okoli akustične kitare in njenih različnih zvenov, ki se jih priložnostno loti že skoraj v maniri kakšnih svobodnjaških raziskovalcev zvoka. S ploščo si verjetno ne bo razširil občinstva, se bo pa spet dobro zapisal pri zgodnejših fenih. Poznonočna poletna melanholija.

Mykki Blanco: Mykki

Glede na to, koliko se je zadnjih nekaj let govorilo o Mykki Blanco, je precej presenetljivo, da je prvenec prišel šele sedaj. Ženski raperski alter ego newyorškega trans ali bolje rečeno multiseksualnega performerja Michaela Quattlebauma je v preteklosti pokazal, kako konservativen je še zmeraj medijski prostor, saj s(m)o ga avtomatično metali v isti koš s sodobnimi gajevskimi raperji. Na albumu pa pokaže, da Mykki ni noben trik, da obvlada širok razpon rapersko-pevsko-pripovedovalske interpretacije in da nametanka trapa, plesnega popa in balad ni nujno tudi razmetanka. Projekt, na katerem produkcija ostaja na vajetih in ki je presenetljivo svetel glede na teme, ki sodijo v temnejše kotičke – kluba in vsakdanjika.

Warpaint: Heads Up

Ko se je losangeleški ženski kvartet Warpaint pred šestimi leti pojavil s prvencem The Fool, je bila to precejšnja osvežitev na neodvisni glasbeni sceni, saj so ga primerjali z veliko zasedbo Cocteau Twins iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ta primerjava se je deloma izgubila po drugem, preprosto naslovljenem albumu Warpaint (2014), ki je bil žanrsko precej pestrejši. Tokrat se dekleta oglašajo z nekoliko drugačnim albumom, ki v nasprotju s prejšnjima dvema ni več tako razpoloženjsko usmerjen. Heads Up predstavi kvartet v precej lahkotnejši inačici, saj gre v primerjavi s prejšnjimi albumu za veliko bolj spontan in sproščen plošček, ki s singlom New Song zajadra tudi v nekoliko bolj »pop« vode, vendar se pri tem ne izgubi značilni glasbeni izraz skupine. Sveže.

Die Antwoord: Mount Ninji and Da Nice Time Kid

Ninja, osrednji član najbolj znanega južnoafriškega glasbenega kolektiva, je že leta 2009, ko je ta s prvencem butnil na sceno, napovedal, da se bo skupina Die Antwoord po nekaj albumih samoukinila. S tem je dejansko sporočil, da je kolektiv prej nekakšen skrbno skonstruiran projekt kot pa klasičen bend. Od tedaj se je Antwoordu zgodilo veliko nenačrtovanih stvari, denimo velikanska priljubljenost v ZDA, pa tudi drugod po svetu. Zasedba je svoj zef (življenjski) slog spimpala do popolnosti in z njim postala popkulturni fenomen tudi stran od koncertnih odrov. Ločnice med stvarnima in fiktivnima podobama obeh najvidnejših članov, Ninje in Yolandi Visser, so zaradi tega postale bolj zamegljene, to pa je botrovalo polariziranosti poznavalcev. Tisti, ki pojavnost Die Antwoorda jemljejo preveč zares, se že od drugega albuma pritožujejo nad vse več klišeji in vsebinsko praznostjo. Manj obremenjeni poslušalci pa uživajo v vedno novih norčijah, v na pol v živo okolje teleportiranih prepotenciranih risankastih likih in zgodbah. In seveda v naravnost za velike arene prikrojeni glasbi, kar smo pred nekaj leti ugotavljali tudi na Schengenfestu.

Robert Glasper Experiment: ArtScience

Klaviaturist Robert Glasper je eden največjih popularizatorjev jazza zadnjih let. Njegov trik mehčanja sicer ni nov: jazzovsko tehniko meša z dostopnejšimi slogi soula in popa. S kančkom hiphopa. Z obveznim vpletanjem vokalov. Teh tokrat za spremembo ne prepusti eminentnim gostom, vlogo pevca si podajajo kar člani benda, glasove pa, kot že v preteklosti, namakajo v učinkih vokoderja. ArtScience je – razen bopovskega uvoda – eksplicitno popovski projekt vatkastega božanja po ušesih in neštetokrat zdrajsanih obrazcev ljubezenskih besedil. Pred pretirano osladnostjo ploščo rešujejo posebna uigranost samozavestne ekipe in redke aranžerske intervencije. Togost in točnost velikega odra.

Jack White: Acoustic Recordings 1998–2016

Jack White, zapriseženi izvajalec brezkompromisnega garažnega rocka, zgrajenega na bluesovskih temeljih, se je odločil, da bo občinstvu predstavil nekakšen presek dosedanjega dela. Nanj je uvrstil akustične verzije skladb in B-strani singlov The White Stripes in The Racounteurs ter skladbe, ki jih je ustvaril med samostojno kariero. Iz 26 skladb je razvidno, da White ni iskal navdiha zgolj v bluesu, saj se celotna kompilacija veliko bolj nagiba proti countryju, folku ali bluegrassu, s čimer se avtor predstavi v nekoliko mirnejši in bolj osebni različici. Acoustic Recordings 1998–2016 Whita predstavi kot avtorja, ki malo drugače brska po svoji preteklosti in jo predstavi v drugačni izvedbi.

AlunaGeorge: I Remember

Tri leta star prvenec londonskega dvojca po pop lestvicah ni priplezal tako visoko, kot so mu napovedovali singli pred tem. Je pa dvojcu tlakoval pot do sodelovanj z nekaterimi najvidnejšimi producenti (pop) plesne glasbe, med drugim s Skrillexom in Diplom, DJ Snakom in Zhujem. Zdi se, da so prav ta sodelovanja in pa dober komercialni odziv nanje odločilno botrovali podobi drugega albuma. I Remember je vrhunsko sproduciran pop album s skladbami, ki se bodo dobro znašle na klubskih plesiščih in na velikih festivalskih prizoriščih, za nameček pa jih zaznamuje še trendovska pop senzibilnost, ki kroji vrhove lestvic. Zaradi tega se je (predvsem) v besedilih znašel kak kliše več, toda v plesnem popu nismo nikoli zares iskali kakšnih tehtnih sporočil.

M.I.A.: AIM

Priprave na peti album Mathangi »Maye« Arulpragasam oziroma M.I.A. so se pravzaprav začele aprila. Takrat je britanska pevka šrilanškega rodu v intervjuju povedala, da gibanje Black Lives Matter ni nova stvar, da so isto govorili raperke in raperji v osemdesetih in devetdesetih letih in da je zanimivo, da je v medijskem diskurzu legitimno govoriti o njem, vprašanja, ali štejejo sirska ali muslimanska ali pakistanska življenja, pa si ameriški pop izvajalci javno pač ne smejo postaviti. Kar je bilo preveč. Marsikdo je njene besede razumel enodimenzionalno, kot kritiko gibanja BLM. M.I.A. bi morala biti glavno ime med nastopajočimi na londonskem festivalu Afropunk, ki velja za »aktivistično nabritega«, a je ta pod pritiskom občinstva sodelovanje odpovedal.

clipping.: Splendor & Misery

Ameriški zahodnoobalni trojček clipping. ne priznava konvencij. Zadnjo ploščo je v celoti speljal brez uporabe samoglasnika i, nova pa je »afrofuturistični, distopični konceptualni album«. Točnejša in manj puhla oznaka bi bila znanstvenofantastična zgodba o potovanju po vesolju in računalniškem humanizmu nepomembnosti posameznika. Pa tudi zgodba o tehnični popolnosti v šolski artikulaciji in nalaganju zlogov emsija Daveeda Diggsa in o mogočni vesoljskoladijski zvočni kulisi producentov Snipesa in Hutsona. Zaradi nevsakdanje natančnosti je Splendor & Misery vse prej kot lahko ali prijetno poslušanje – prej dodelana kurioziteta med raperskimi konceptualnimi albumi, kakršnih si zapored pač ne mečemo v ušesa.

Borka: Player Piano

Eden najvidnejših domačih didžejev in producentov je ob izidu prvenca pred štirimi leti napovedal, da bo naslednjo ploščo verjetno izdal šele čez deset let. Kar pa ne pomeni, da je to zdaj posnel po skrajšanem postopku. Že tako izmojstrena, na vzorčenju temelječa logika ustvarjanja glasbe na presečišču hiphoperskih beatov in melodične elektronike, je v približno polovici novih skladb aranžmajsko in idejno postala še bolj dodelana. Resda po novem ni več jugonostalgičnih vzorcev, po katerih se je Borka že med površnim poslušanjem ločilo od sorodnih producentov. Toda v (starošolskem) rezanju in lepljenju mu je tudi tokrat uspelo najti nekaj svojega, avtorskega. Za iskalce česa bolj otipljivo domačega je na plošči tudi »nagrada« z N’tokom v glavni vlogi.

Angel Olsen: My Woman

Angel Olsen, ki jo poznamo po sodelovanju z Bonniejem »Princeom« Billyjem, se oglaša s četrtim samostojnim albumom, na katerem se obrača bolj k estetiki popa in indie rocka ter nekoliko opušča nekoč značilne folk prvine svojega glasbenega izraza. My Woman je precej dostopnejši album, na katerem se Olsenova poigrava z vpeljavo več novih električnih instrumentov, pri tem pa še zmeraj zveni minimalistično, igrivo in sveže. Tisto, kar je naredila na prejšnjem albumu (Burn Your Fire for No Witness, 2014), tukaj zgolj nadgrajuje, s tem pa se izkaže za zrelo in samosvojo tekstopisko in avtorico glasbe. Sveže, igrivo, mladostno, s še zmeraj močnimi folk vplivi, na trenutke tudi naivno, a kljub temu dovolj izvirno.