Nick Cave & The Bad Seeds: Skeleton Tree

Nick Cave se vrača, skupaj z dolgoletno spremljevalno skupino The Bad Seeds. Glasbeni umetnik, pisatelj, pesnik, ki je na dolgoletni umetniški poti pogosto raziskoval najtemnejše plati človekovega obstoja, neredko izražene z biblijskimi in religijskimi motivi, se tokrat predstavi kot človek iz krvi in mesa, predvsem pa kot užaloščeni oče, ki se mu je pripetila verjetno najhujša nesreča: julija lani se je smrtno ponesrečil petnajstletni sin Arthur, ko je padel s pečine v britanskem Brightonu.

Britney Spears: Glory

Po zgrešenem albumu Britney Jean (2013) je bila kariera ene najvidnejših pop ikon devetdesetih let še enkrat na preizkušnji. Postal je njena najslabše prodajana plošča in hkrati naletel še na slab odziv kritikov. Britney se je s svojim šovom umaknila v Las Vegas, se znašla v žiriji X-factorja, zdaj pa izdala nov, spet spodoben album. Pri prejšnjem se je zdelo, da s sodobno produkcijo želi tekmovati z mlajšimi posnemovalkami, po novem se vrača k plesnemu popu, ki v marsikateri skladbi spomni na njene vrhunce. Še vedno se rada po otroško pači, v besedilih namiguje na marsikaj, toda album kljub temu deluje bolj zrelo. Ne zaradi življenjskih naukov, pač pa predvsem zaradi vtisa, da ima do življenja in glasbene kariere več zdrave distance.

Banks & Steelz: Anything But Words

Pajdašenje rockerjev in raperjev piše številna poglavja v zgodovini glasbe, včasih o razburljivih izbruhih domislic, večkrat pa o posiljenih strelih v prazno. Naveza liderja skupine Interpol Paula Banksa in liderja nekoč najbolj razvpite hiphoperske ekipe Wu-Tang Clana RZA-ja sodi pogosteje med slednje. Posnetki sledijo enoličnemu kopitu: RZA (pre)zavzeto strelja kitice, Banks zasanjano brunda refrene. Čez presproducirane podlage, ki si jih le stežka vtisnemo v glavo. Ob referencah obeh bi si upali pričakovati več igračkanja in pestrejših preprijemov, kakršne proti koncu vsaj nakažeta. Anything But Words je plošča, na kateri počasnejši kosi močno prekosijo udarnejše in ki le redko pljuskne čez ravnotežje rock-rap kalupa.

Wilco: Schmilco

Čeprav je Schmilco nastajal v istem obdobju kot Star Wars, lanski, izrazito rockovsko usmerjeni album chicaškega alternativnega seksteta Wilco, se Jeff Tweedy in druščina tokrat nekoliko umikata v folk in country vode. To je razvidno predvsem iz prevladujoče uporabe akustičnih instrumentov. Še zanimivejša je besedilna raven večine skladb na albumu, saj se Tweedy tokrat vrača v obdobje svoje mladosti in ga analizira s stališča odraslega posameznika v srednjih letih. To je še posebej opazno v skladbi Normal American Kids, ki pravzaprav aludira na avtorjevo neprilagojenost prevladujočim družbenim normam. Album, ki se precej odmika od dosedanjih diskografskih izdelkov skupine.

Zomby: Ultra

V devetdesetih letih je krona najbolj razvpitega britanskega producenta padla na glavo Aphex Twinu, prejšnje desetletje pa ta krona ni padla daleč stran od Zombyja. Oba imata prirojeno genialno glasbeno žilico, prav tako oba rada dvigujeta prah s svojimi muhami. Zaradi ostrega jezika so oba »vrgli« z internetnih forumov. Na intervjuje pogosto prideta samo, kadar se jima zljubi. PR se iskreno zdi njuna zadnja skrb. In oba se v javnosti rada skrivata; Aphex Twin pod DJ-pultom, Zomby za masko. Nekaterim to dviguje tlak, drugi se muzajo, bolj ali manj vsi pa jima priznavajo nesporno glasbeno mojstrstvo. Oba sta zaljubljena v prvo polovico devetdesetih let, ko sta se na Otoku srečala techno in jungle ter botrovala pojavu UK hardcora, takrat sopomenke za rave. Čeprav bi šlo lahko za kakšen poklon zasedbi Depeche Mode, se Zomby tudi s četrtim albumom spoprime s svojimi rejverskimi koreninami.

The Album Leaf: Between Waves

Jimi LaValle, eden od ustanovnih članov postrock bande Tristeza iz kalifornijskega San Diega, se po daljšem času oglaša s šestim studijskim albumom projekta The Album Leaf. Čeprav je od prejšnjega albuma minilo približno šest let in je LaValle novo studijsko ploščo izdal pri nekoliko drugačni založbi, ki je večinoma rezervirana za težkometalne glasbenike, se pri ustvarjanju projekta The Album Leaf kljub temu ni nič spremenilo – LaValle je še vedno zvest dolgim, razvijajočim se kitarskim interakcijam, ki bi jih najlaže označili za postrock. Če temu dodamo še opazno količino vokalov, ki so zgolj nadgradnja prejšnjega albuma, dobimo verjetno eno najmočnejših plošč projekta The Album Leaf doslej.

Cassius: Ibifornia

V desetletju po izidu zadnjega albuma dvojca Cassius so se v plesni glasbi zgodili tektonski premiki. Eden teh je bil album Random Access Memories, ki je dvojec Daft Punk, s katerim je Cassius konec devetdesetih let populariziral francoski house, izstrelil med najbolj priljubljene zasedbe. Na prvi posluh se zdi, da Cassius z retro pritiklinami disca in funka zdaj poskuša slediti korakom slavnejših sopotnikov. Toda ob pogledu nazaj bi to hibridno, hitič formulo pravzaprav laže pripisali Cassiusu. Zakaj dvojec potem pozna le majhen odstotek Daft Punkovih fenov? Predvsem zato, ker se raje kot na očeh javnosti zadržuje v studiu in še raje producira za zvezdnike (OneRepublic, Drake ...). Ironija pri tem je, da je Ibifornia najbrž boljši album kot RAM.

De La Soul: and the Anonymous Nobody

Raperska ultraveteranska trojka De La Soul je za produkcijo prvega albuma po 11 letih imela na voljo največ denarja doslej, več kot pol milijona dolarjev. Nabrala ga je prek Kickstarterja. In ga porabila pri prvem projektu brez enega sempla, z ekipo najemniških glasbenikov, s katero je posnela več kot 200 ur džemarskega materiala. Porabila ga je tudi za številne goste, od Davida Byrna in Damana Albarna do Snoop Dogga. and the Anonymous Nobody je instrumentalno natlačen album neštetih plasti, na trenutke skoraj orkestralnega aranžiranja in netaktnih slogovnih preskokov. Je album odvečnega tehniciranja, odvečnih gostujočih vokalistov in celo odvečnih posnetkov. Z občasnim pravim, »de la« vajbom.

Kyle Dixon & Michael Stein: Stranger Things OST Vol. 1

Televizijske nadaljevanke so zadnja leta postale ena od opaznejših zvrsti zabavne industrije in se prav lahko primerjajo z najkakovostnejšimi dolgometražnimi filmskimi stvaritvami. Gre predvsem za to, da jih je večina zasnovana na odličnih scenarijih, in če k temu dodamo še odlične igralske zasedbe, pa tudi zanimive teme, saj se jih veliko ukvarja z nepojasnjenimi nadnaravnimi silami in so umeščene v danes tako popularna osemdeseta leta prejšnjega stoletja, dobimo zmagovalno kombinacijo.

Različni izvajalci: The Get Down OST

Kot se spodobi za projekt, nad katerim bdi scenarist in režiser Baz Luhrmann, je nova Netflixova serijalka The Get Down močno baročna prenova začetkov hiphoperske kulture v Bronxu. To govori tudi njena glasba. Paket glasbenega izvlečka je namreč kičasto nagnetena in barvita tapeta funk in disco hitov sedemdesetih let, sodobnega motivacijskega popa (z retro pridihom) in novega soula. In ker je jazz spet »kul«, je tu še dodatek s posnetkom Kamasija Washingtona. Izbor starih b-boyevskih in diskotečnih hitov je predvidljiv, a tudi popolnoma primeren, predvsem kosi popa, ki so jih posneli prav za nadaljevanko, pa izzvenijo šibko. Nekaj avtentičnosti le dobimo: glavni igralci tudi pojejo, rapajo in recitirajo. In to precej prepričljivo.

Lisa Hannigan: At Swim

Kantavtorica, ki jo poznamo kot nekdanjo spremljevalno vokalistko Damiena Ricea, se oglaša že s tretjim albumom, s katerim se predstavi kot izjemna vokalistka in tudi kot dobra piska besedil. Če k njenim vzvišenim, večglasnim vokalom dodamo še dejstvo, da je pri produkciji albuma At Swim sodeloval Aaron Dessner iz znanega ameriškega indie rock benda The National, dobimo izvrstno produciran diskografski izdelek, ki se giblje med folkom, deloma tudi klasičnimi vplivi in seveda značilnim glasbenim izrazom verjetno najprepoznavnejše irske kantavtorice danes. Album, ki poslušalca prevzame šele po večkratnem poslušanju – melanholičen, globok, iskren, in ja … preprosto čaroben.

Scott Walker: The Childhood of a Leader (OST)

Brady Corbet, ki se je kot igralec med drugim uveljavil v Hanekejevem filmu Funny Games in Trierjevi Melanholiji, je scenarij za svoj režijski prvenec začel pisati pred desetimi leti. Verjetno ni naključje, da je film, navdihnjen z istoimenskim delom Jean-Paula Sartra, za katerega je na Beneškem filmskem festivalu prejel nagradi za najboljšega režiserja in debi, v kinematografe poslal med Trumpovo predvolilno kampanjo. Zagotovo pa ni naključje, da je soundtrack zaupal levičarju Scottu Walkerju, ki je motive za glasbo že v preteklosti iskal pri Stalinu, Mussoliniju in Ceausescuju. No, še bolj ključna kot fascinacija z diktatorji je bila Walkerjeva moteča, dramatična godalna senzibilnost, ki v filmu zdaj postane tako rekoč svoj lik. Balzam za utrjena ušesa.

Frank Ocean: Blonde

Ko so pričakovanja velika, ni prostora za malenkostne poteze. In ko so pričakovanja največja? Frank Ocean je z nadaljevanjem po prvencu Channel Orange, ki ga je izstrelil med zvezde sodobnega r & b-ja, čakal kar dolgo, štiri leta. Vmes je redko gostoval na kakšnem pop posnetku, sicer pa za kar nekaj časa popolnoma izginil iz družabnih omrežij. Drugače od kolegov da veliko na zasebnost, bolj navadna pa je njegova obsesija s športnimi avtomobili. In sedaj, ko smo dobili nadaljevanje, smo dobili cel paket. Ne en album, ampak kar dva. Praktično naenkrat. Prvi – spremljevalni, »ob-album« – je vizualni, Endless, na njem ob glasbenih skicah gledamo Oceana, kako potrpežljivo, počasi rezbari leseno stopnišče. In zraven smo dobili še zin, revijo Boys Don’t Cry. V kateri je pesem, posvečena McDonaldsu, delo Kanyeja Westa.

Nao: For All We Know

Nao prihaja iz že leta najbolj trendovskega predela Velike Britanije, vzhodnega Londona, in tudi njena glasba je precej trendovska, sama ji pravi kar »wonky funk«, kar je prav nerodno primerna oznaka. In Nao lahko postavimo v dolgo vrsto sodobnih britanskih pevk novega soula in R & B-ja, s tem, da v nasprotju z večino stavi na precej svetle, sčiščene, poletne, optimistične in energične podlage. Njen prvenec je zvočno eno samo veselje, lirično pa stara zgodba o odnosih, ki so šli narobe in od katerih se je naučila marsikaj. A novinka, ki je leta služila kruh kot spremljevalna vokalistka, ni od muh, saj velik del svoje glasbe sklada sama, izdaja pa jo pri založbi, ki jo je ustanovila sama. Udarni retro sodobni pop rahlo predolgega enoličja.

DJ Snake: Encore

Prvi hit francoskega producenta DJ Snaka se je pred dobrim letom in pol znašel med tremi videospoti, ki so popularizirali termin »viralen«. Skladbo so pograbili hollywoodski filmarji in oglaševalci, ob njej pa je v video selfiju zaplesala celo Michelle Obama. Že naslednji singel je objavil pri založbi mogotca Dipla, zdaj pa je nabrane izkušnje in poznanstva zapakiral še v obliko albumskega prvenca. Med drugim je k sodelovanju povabil Diplova redna sodelavca Skrillexa in Justina Bieberja, skladbe pa (spet) vpel v aktualne, partijaške EDM-ovske in trapovske smernice. Dvomov, da se med novimi skladbami ne bi našlo nekaj (viralnih) hitov, ni. Prav tako so odveč skrbi, da bi se skladbe znašle v predvajalnikih (pre) resnih poznavalcev plesne elektronike.

Of Montreal: Innocence Reaches

Of Montreal, skupina iz Athensa v ameriški zvezni državi Georgia, ki se je na svojih številnih ploščah ukvarjala z najrazličnejšimi žanri, stili in podstili popularne glasbe, med drugim z glam rockom, s psihedelijo, z eksperimentalnim rockom in še marsičim, se oglaša s štirinajstim albumom, ki se tokrat naslanja na glasbeno zapuščino elektronske plesne glasbe. Zdi se, da se je Kevin Barnes, glava benda, odločil, da bo poskusil z nekoliko lahkotnejšim pristopom in bolj poslušljivo glasbo, ki se odraža že na dveh zadnjih ploščah skupine. Na Innocence Reaches se igra z različnimi beati in električnimi zvoki sintetizatorjev, ki skupaj z izpovednimi besedili še zmeraj tvorijo prepoznaven izraz zasedbe. Sveže.

Ian William Craig: Centres

Tretji album kanadskega glasbenika, skladatelja in (operno izobraženega) pevca Iana Williama Craiga mediji skoraj soglasno razglašajo za eno od plošč, ki bodo najbolj zaznamovale letošnje avantgardne muzike. Pa to res drži? Ja, če avantgardo razumemo tako pavšalno in konservativno kot mediji, ki postavljajo takšne trditve. In ne, če avantgardnost razumemo v njeni najosnovnejši definiciji. V tem primeru bi več glasbene radovednosti in avanturizma lahko našli na marsikaterem albumu z mainstreamovskih lestvic.

Zhu: Generationwhy

Potem ko se je losangeleški producent s komadom Faded pred dvema letoma zavihtel na plesne lestvice, se je zdelo, da bo to nova EDM-ovska zgodba o uspehu. Toda (Steven) Zhu se je odločil ostati anonimen in se raje kot s samim sabo ukvarjati s svojo različico (poletne) house glasbe. Sledili so kritiško zelo dobro sprejeti mali plošči, sodelovanje s Skrillexom, podpis pogodbe s Columbio in lani še selitev s klubskih odrov na velike festivalske odre. Prav to je zdaj močno zaznamovalo glasbo z albumskega prvenca. Osnova sicer ostaja eleganten house, toda po novem sta več prostora dobili živa instrumentacija in bolj pop podoba skladb. Čeprav se tudi te loti zelo spodobno, vrhunce vendarle še vedno prinašajo prav komadi, narejeni po kopitu hita Faded.

Lou Rhodes: Theyesandeye

Lou Rhodes, ki skupaj z Andyjem Barlowom sestavlja britanski trip hop duet Lamb, je znana tudi kot kantavtorica in pevka folka. Na svojem četrtem albumu se predstavi z 12 skladbami, ki se gibljejo v strogo določenih mejah folka z močnim psihedeličnim, na trenutke tudi ezoteričnim pridihom. To se kaže v nekoliko pretiranih besednih prikazih naravnega sveta in kritiki uničevanja tega, a ravno to marsikateri skladbi odvzame tisto dodano vrednost, ki bi jo lahko izvlekla iz nekoliko klišejskega povprečja. Besedno raven rešuje le čudoviti vokal Rhodesove, ki z vpeljavo dodatnih akustičnih instrumentov lepo zaokroži zvočno sliko celotnega albuma. Že slišano.

Gucci Mane: Everybody Looking

Po treh letih za zapahi je kralj, oče trapa Gucci Mane novo ploščo posnel značilno, v le šestih dneh. Sedmi dan je počival. Posnel jo je doma, saj prestaja še trimesečni hišni pripor, največ govora o njegovi vrnitvi pa sodi v rumeni tisk: Guwop je shujšal, začel se je smejati, govoriti razumno, skratka, zdrav je in ni več odvisnik od drog. Svetli, novi, pozitivni Gucci. Album Everybody Looking zveni na hitro narejeno, a je tudi povsem kompakten, tematsko unitarističen, na trenutke duhovit ali surovo reflektiven. Z vsemi klišeji trapovske produkcije in bahaštva. Čeprav bodo številni kategorično trdili, da je trezen brezvezen, na projektu, ki se ne vleče in na katerem slišimo le tri goste, Kanyeja, Draka in Young Thuga, deluje sveže.

Dinosaur Jr.: Give a Glimpse of What Yer Not

J. Mascis, Lou Barlow in Murph so člani alternativnega tria, ki se je sredi osemdesetih let pojavil v ne tako urbanem Amherstu v ameriški zvezni državi Massachusetts in pod imenom Dinosaur Jr. utiral pot sodobnemu alternativnemu kitarskemu rocku. Potem je imel, tako kot vse skupine z dolgoletno kilometrino, vzpone in padce. Zdaj pa je spet z nami, in to s precej svežim, lahko bi rekli celo mladostniškim albumom.

Christian Fennesz & Jim O’Rourke: It’s Hard For Me To Say I’m Sorry

Prvi skupni album ikon zvedave glasbe, sicer starih sodelavcev in prijateljev, ne preseneča. Ponudi prav to, kar bi od njunega druženja pričakovali. Kitarsko brnenje, digitalno plastenje, raziskovanje raznoterih zvočil in ambientalna melanholija so prvine, ki jih dobro poznamo že s prejšnjih plošč obeh glasbenikov. Novost se tokrat skriva predvsem v iskanju skupnega jezika skozi kompozicijo in improvizacijo. V tem se odlikujeta, je pa res, da sta novi, 20-minutni, simfonično zveneči elektroakustični kompoziciji pisani predvsem na posluh njunih dozdajšnjih privržencev. Pri tistih, ki to niso, bosta najbrž postali glasba za ozadje ali pa preprosto demonstracija nekakšne skupne glasbene terapije obeh avtorjev.

Hype Williams: 10 / 10

Nikoli ni bilo povsem jasno, kdo vse je vpleten v projekt Hype Williams, jasno pa sta se prek njega profilirala skrivnostna šaljivca Dean Blunt in Inga Copeland. Potem ko se je zdelo, da je te zgodbe konec, se je po več kot petih letih premora čisto nepričakovano pojavil album, in to brez kakršnihkoli spremljevalnih informacij razen te, da Blunt in Copelandova nista več zraven. 10 / 10 je popolnoma instrumentalna plošča, bolj »beattape« kot pravi album in bi tako lahko bila pravo razočaranje za fene obeh bivših vokalistov »zasedbe«. A pozor, kosi delujejo precej bluntovsko: sivo, melanholično odtujeno in basovsko obteženo. Narejeni iz pretežno generičnih zvokov, ki zvenijo edinstveno. Nizkoleteče, ne ravno čista desetka.

Borghesia: Better Live Than Dead

Ko se je Borghesia pred dvema letoma vrnila z novim albumom, je bilo jasno, da sta Seraval in Ivančić ubrala nekoliko drugačno pot. Sodelovanje s skrbno izbranimi mladimi glasbeniki je občinstvu predstavilo prenovljeno superzasedbo, ki se je odlično izkazala na živih nastopih. Better Live Than Dead je mini album, ki nam pričara delček razpoloženja s številnih nastopov, posnetih v ljubljanskem Kinu Šiška in zagrebški Močvari, z repertoarjem starih, manj znanih skladb iz osemdesetih let v veliko bolj rockovski izvedbi in z občutnim vplivom Andraža Mazija (kitara), Jelene Rusjan (bas, spremljevalni vokali) in Irene Tomažin (vokal). Prvi uradni živi posnetek kultne ljubljanske zasedbe, ki s prirejenimi starimi komadi ponosno zre v prihodnost.

Flowdan: Disaster Piece

Čas, ko priljubljenost grima na Otoku naglo narašča in Wiley, Dizzee Rascal, Stormzy in Skepta s svojimi hiti mešajo štrene tudi na mainstreamovskih lestvicah, se zdi kot nalašč za izid drugega albuma londonskega emsija Flowdana. Po svoje zato, ker bi bilo prav, da enega najprepoznavnejših glasov britanskega urbanega podtalja naposled spozna širše občinstvo. Še bolj pa zato, ker se Flowdan vsaj v delu skladb nasloni prav na vzpon grima v mainstream. Po njegovem mnenju ni dileme – grime sodi v klubsko podtalje, na ulico, k pravim fenom, ne pa k trendovskim glasbenim rekreativnežem.

Shura: Nothing’s real

Glasbene navade današnjih dvajsetletnikov so iz naftalina potegnile kopico muzik, ki so se jim poznavalci do zdaj posmehovali ali pa so jih preprosto ignorirali. Mednje nedvomno sodi sladki pop, kakršnega sta v osemdesetih letih ustvarjali Kylie Minogue in Madonna, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo pojavila mlada ustvarjalka, ki bo sledila njunim naukom. Britanska ustvarjalka pesmi in pevka z ruskimi koreninami je za pomoč angažirala celo Madonninega nekdanjega producenta, v »naredi-sam« maniri posnela spot, ki je doslej imel že 25 milijonov ogledov, in čez noč postala zvezdnica indie-popa. No, ker se album sliši kot »best of«, ne bi bilo presenetljivo, če bi se kakšna skladba znašla tudi visoko na mainstreamovskih lestvicah.

BAdBAdNoTGood: IV

Kanadski novojazzovski podmladek z okrajšanim imenom BBNG je v zadnjih petih letih navdušil predvsem mlajše občinstvo – sprva z nenavadnimi priredbami (raperskih kosov), pa tudi z »all in« živimi nastopi. Sedaj to ni več trio, ampak kvartet, saj je v štimungo dodal saksofonista multiinstrumentalista Lelanda Whittyja. In še ena ključna novost, na novem, četrtem albumu ne slišimo le veliko več pihanja, ampak prvič tudi goste vokaliste. IV je tako najbolj zvočno razbohoten, a tudi najbolje organiziran izdelek druščine do sedaj, BBNG pa ostaja nekje »vmes« – preveč šolski za avantgardo in premalo ukalupljen za jazzovski kanon. Salonski jazz na meji popa, rahlo preveč na vajetih ter zgolj s šilcem prepotrebnih stopnjevanj in izbruhov.

Jarvis Cocker: Likely Stories Ep

Frontman legendarnega sheffieldskega benda Pulp je že od nekdaj znan kot odličen tekstopisec, občinstvo pa ga pozna tudi kot duhovitega radijskega voditelja. Zdaj se po sedmih letih od izdaje samostojnega albuma Further Complications vrača s prav tako samostojno EP-izdajo, na kateri so štiri skladbe, napisane po zgodbah zvezdniškega pisatelja Neila Gaimana za oddajo Likely Stories. Gre za skladbe, v katerih se Cocker predstavi kot interpret Gaimanovih zgodb, pri tem pa mu pomaga peščica dobrih glasbenikov, med njimi tudi Adrian Utley (Portishead) in tolkalec Scotta Walkerja Alasdair Malloy. Kratka, narativno naravnana zbirčica skladb, ki se vrti okoli glavne teme, znova potrdi, da je Cocker res izvrsten tekstopisec in interpret.

Schoolboy Q: Blank Face

Black Hippy je trenutno morda najpopularnejša sodobna raperska ekipa. Za njeno popularizacijo je daleč najzaslužnejši zastavonoša Kendrick Lamar, kredibilnost ali celo ulični ugled skupine pa sta vsaj toliko ali še bolj maslo Schoolboya Q-ja.

Stray Train: Just ‘cause you got the monkey off your back doesn’t mean the circus has left town

Nova, vendar ne tako mlada zasedba prekaljenih domačih glasbenikov, ki so se kalili v različnih skupinah (Cover Lover, Dirtswitch, Anavrin, Evil Eve … ), se po kratkem delovanju oglaša s prvencem, zvestim surovim zvokom težkega rockovskega bluesa, z močnimi vplivi južnjaškega bluesa in več kot očitno afiniteto do kitarskih superjunakov. Klasična, udarna mešanica bluesa in težkega rocka z značilnimi vokali sicer ne prinaša ničesar novega, vendar je prvenec skupine Stray Train vsekakor osvežitev na slovenski sceni takšne glasbe, pa tudi v naši bližnji okolici, saj je kvintet vse skladbe napisal v za ta žanr avtentičnem, angleškem jeziku. Za ljubitelje težjih rifov.