Clams Casino: 32 Levels

Clams Casino velja za enega arhitektov »novega« zvoka rapa. Oblačnega, hladnega sivoprostorskega rapa. Po kupčku mikstejperskih instrumentacij in naročniškem delu za prvo ligo mladostniškega hiphopa in »futurističnega« popa je skrajni čas za prvenec. 32 Levels je demonstracija vseh veščin mladega producenta s številnimi gosti iz raznih kotičkov popularne glasbe. Primerno, s kalifornijskim raperjem Lil B-jem v glavni vlogi, saj se je prav v tej navezi pred sedmimi leti začela zgodba »clams zvoka«. A vse le ni tako temačno veličastno, v drugem delu se plošča začne topiti v do radia prijazno, neokusno omako. Producentski album, ki ga pesti ena najpogostejših hib takšnih pobud: vokalisti so včasih odveč.

Arca: Entranas

Eden najprodornejših elektronskih producentov je že februarja napovedal izid tretjega albuma, ker pa se je ta očitno zavlekel, je namesto albuma zdaj objavil nov mikstejp. Ta sledi logiki prejšnjih mikstejpov, na katerih je nekaj njegove najdrznejše glasbe, ki mu je med drugim odprla vrata do sodelovanja s Kanyejem Westom, FKA Twigs in Björk. Ker ostaja zvest prepoznavnemu izrazu, bodo na svoj račun spet prišli njegovi dozdajšnji feni, prikrajšani pa bodo tisti, ki si želijo slišati kakšen Arcov nov trik. Ja, temačnost, bolečina, mazohizem in ekscentričnost, ki močno zaznamujejo njegovo glasbo, nagovarjajo zelo specifičnega poslušalca, to pomeni, da si vsaj za zdaj najbrž še ne bo razširil občinstva. Bo obrat prinesel album?

Michael Kiwanuka: Love & Hate

Današnja popularna glasba, ki jo kljub vsesplošni globalizaciji še vedno narekujejo velike, večinoma angloameriške multinacionalke, se že nekaj časa vrti v začaranem krogu. O tem pričajo že prevladujoči glasbeni žanri in slogi, pa tudi hiperprodukcija, po kateri segajo glasbeni izvajalci, da bi poslušalcem lahko neprestano ponujali kaj novega. Tako zlasti v t. i. mainstreamu ni redko, da odlični glasbeniki ob podpori piarovcev in glasbenih medijev pravzaprav izgubljajo izvirnost in poetiko.

Deerhoof: The Magic

Pred petnajstimi leti se je zdelo, da bi sanfranciška zasedba utegnila pristati med nosilci sodobnega indie rocka. No, kot ničkolikokrat prej se je potem izkazalo, da je s svojim radovednim, pogosto hrupnim rockom za kaj takega preprosto preveč neprilagodljiva. In očitno ji to zelo ustreza, saj že dve desetletji vztraja med najbolj avanturističnimi kitarskimi bendi. Tega ne bo spremenil niti novi album, pa čeprav so člani zasedbe navdih zanj našli v glasbi, s katero so odraščali. Ker so očitno poslušali veliko garažnega in punk rocka, je The Magic morda celo njihov najbolj retro album. Paradoksalno pa je skupina Deerhoof pri brskanju po svoji glasbeni preteklosti še vedno slišati sodobneje, živahneje in prepričljiveje od marsikaterih indie rock veljakov.

Plaid: The Digging Remedy

Andy Turner in Ed Handley, ki pod imenom Plaid ustvarjata eksperimentalno elektronsko glasbo že krepko več kot dve desetletji, se po dveh letih vračata z novim studijskim albumom. The Digging Remedy prinaša nekakšen vpogled v njun značilni glasbeni izraz, za katerega lahko rečemo, da se še od devetdesetih let ni pretirano spreminjal, saj je šlo le za nadgradnjo lastnega, prepoznavnega glasbenega raziskovanja. Prepoznavnost je sicer še zmeraj tukaj, zlasti za oboževalce, težava je samo v tem, da se duo očitno nima več namena ukvarjati s pretiranim raziskovanjem in inovativnostjo, to pa iz novega albuma naredi zgolj še eno povprečno stvaritev britanskih IDM-legend. Povprečno, a še zmeraj dosledno.

Snoop Dogg: Coolaid

Snoop Dogg je pred tremi leti konkretno zabredel, ko je poskusil z velikim slogovnim preskokom v žanr reggae glasbe. Kot Snoop Lion. Ta trip ni trajal dolgo in tukaj je že njegov štirinajsti album. Coolaid je na trenutke zabaven projekt značilnega žametnega rimaštva, zahodnoobalnih synthovskih melodijic in nekoliko okornih sodobnejših produkcijskih posegov številnih krojačev, najbolj znani med njimi pa so nedvomno Swizz Beatz, Just Blaze in Timbaland. Snoopova gostoljubnost se tu ne konča, saj se na plošči gnete tudi precej vokalistov. Ohlajenega napitka mojstra »cool« sloga rapanja je vsaj za kakšen deci ali dva preveč in proti koncu se tudi neizogibno precej razvodeni. Koktajl s preveč sestavinami.

Róisín Murphy: Take Her Up To Monto

Pred dobrim letom, ob izidu albuma Hairless Toys, s katerim se je Róisín Murphy po sedmih letih albumskega premora vrnila na glasbeno prizorišče, je bilo bolj ali manj jasno, da stvari rada počne po svoje. Z (glasbenim) kapitalom iz zgodnejših let bi vrnitev zagotovo lahko unovčila bolje, zaradi popularizacije elektronskega popa bi si verjetno lahko odprla tudi vrata na ameriški trg. Toda za to bi morala narediti kakšen kompromis, verjetno najeti kakšnega zvezdniškega producenta in predvsem posneti kakšen lahkotnejši, hitro všečen komad. No, ker je ostala zvesta sebi in svoji glasbeni viziji, skladbe na lestvice niso priplezale, so se pa zelo dobro odrezale pri poznavalcih in to ji je prineslo nominacijo za Mercuryjevo nagrado za najboljši album.

The Avalanches: Wildflower

Avstralski producentski tim The Avalanches jo je leta 2000 zagodel s precej nepredstavljivim. Skoraj desetletje po tem, ko je kolažiranje, cut up, torej tehnika semplanja, ki jo je popularizirala kultura zgodnjega hiphopa, doživela udarec z novo zakonodajo o avtorskih pravicah, povezanih z glasbenim ustvarjanjem, je ta popolnoma neznana znamka ustvarila prvenec, sestavljen tako rekoč izključno iz ukradenih kavljev s cenenih vinilk psihedelije, soula, rapa in muzaka (po nekaterih virih je bilo semplov 900, po drugih kar 3500). Bil je čisti zadetek v polno. Album Since I Left You (2000) je bil deležen skoraj enoznačnih poklonov kritike, na njem je kraljeval naslovni hit in danes v kanonu sodobne avstralske popularne muzike velja za enega njenih vrhuncev. Posnet brez vokalistov in gostujočih zvezdnikov. Skupina The Avalanches ni bila edina, ki se je tako radikalno lotila anahronistične prakse, bila pa je izjemen primer takšnega preboja v srednjetok na prelomu tisočletja.

Bat for Lashes: The Bride

Angleška pevka, ustvarjalka pesmi in multiinstrumentalistka je izidu prvega singla I Do s četrtega albuma The Bride priložila vabilo na poroko. Če bi šlo za kakšno pop divo, bi najbrž sledil izliv romantičnega stereotipiziranja, ker pa gre za Natasho Khan, poroka postane le izhodišče za protagonistkino samoiskanje. Brez zaročenca in brez izpolnjevanja norm, ki ga od ženske v njenih letih pričakuje družba.

Blood Orange: Freetown Sound

Nova plošča multiinstrumentalista Deva Hynesa ni stilska apropriacija »mičnih zvokov« zahodne Afrike, natančneje Sierre Leone, je pa naslov referenca na rojstno mesto njegovega očeta. Freetown Sound podobno kot predhodnik Cupid Deluxe retroslogovno sega po wavu, r & b-ju in funk popu osemdesetih let, a z izrazitim avtorskim pečatom. In to čeprav Hynes mikrofon pogosteje poda kar gostjam, najbolj znani sta Nelly Furtado in eminenca Debbie Harry.

Metronomy: Summer 08

Veljko Njegovan / ++++

William Tyler: Modern Country

Ameriški kitarist, znan kot član nashvilske zasedbe Lambchop in eden od sodobnih kantavtorjev, se tudi na tretji samostojni studijski plošči dotakne tradicionalnega ameriškega glasbenega izraza, pri tem početju pa mu pomagajo spremljevalni glasbeniki, denimo Glenn Kotche (Wilco) in Phil Cook (Megafaun). Na albumu Modern Country se s kitaro sprehodi po različnih glasbenih pokrajinah ameriške glasbene tradicije in na zelo pozitiven način obudi pozitivne vidike polpretekle ameriške glasbene zgodovine s sodobnimi prijemi in sočasno uporabo efektov, pa tudi s tradicionalnejšimi postopki. Poklon ameriški glasbeni ustvarjalnosti 20. stoletja.

Palmistry: Pagan

Ob izidu prvenca irskega producenta in vokalista bi lahko sklenili, da je Palmistry posodobljeni James Blake. Navdih za nenavadno ritmiko je menda našel v londonskem dancehallu, melodičnost pa ni daleč od tega, kar počne krožek, zbran okoli kolektiva PC Music. Toda ta svojo različico elektronskega popa postavlja v kontekst klubskega plesišča, Irec pa ponudi glasbo za sprehod iz kluba proti domu. Introvertirana besedila in okleščena, razgrajena ter na novo sestavljena izvirna, elegantna zvočna podoba so blizu klasične pop forme, trendovska podoba pa še eno svarilo uležanosti mainstreamovskega ustroja. Že Blake je dokazal, da danes lahko uspe celo spalničnim producentom, podobna usoda pa bi zdaj utegnila doleteti tudi Palmistryja.

Laura Mvula: The Dreaming Room

Britanska pevka Laura Mvula po sila obetavnem prvencu streže z izjemno velikopoteznim nadaljevanjem. Na njem igrata najstarejši londonski simfonični orkester London Symphony Orchestra in tudi prva kitara disca Niles Rodgers s svojim podpisom plesnega gruva. Izjemen razpon slogov pa klasično šolana pevka z lahkoto ukroti v čvrsto stičišče klasike, jazza, popevke in popa. S kančkom elektronike. The Dreaming Room je album, ki zveni kot muzikal in Laura Mvula je pevka, ki zveni kot nihče drug. Čeprav jo nekateri zgrešeno primerjajo z Nino Simone. Edinstveno vtkan neoklasicizem, brez šminkerskega bohotenja nepotrebnih okraskov. In samozavestna predstava viž, ki si jih je nemogoče požvižgavati.

Swans: The Glowing Man

Kot je že po prejšnjem albumu To Be Kind (2014) napovedal Michael Gira, gonilna sila legendarne newyorške zasedbe Swans – ta se je po dolgih letih hibernacije vrnila v nekoliko prenovljeni zasedbi in po pričakovanjih izdala tri odlične plošče, s katerimi je znova obudila svojo glasbeno ustvarjalnost in dokazala, da je v današnjih časih mogoče ustvarjati brez pretiranega oziranja nazaj –, je prišel čas, da se konča šestletna glasbena epopeja enega od vplivnejših »robnih« bendov današnjega časa.

Xenia Rubinos: Black Terry Cat

Ustvarjalka pesmi in multiinštrumentalistka iz New Yorka je nase opozorila že s prvencem pred tremi leti. Ta je bil zvočno in slogovno sicer preveč ekscentričen za širše občinstvo, ji je pa prinesel nastope z zasedbami, kot so Battles, Deerhoof in CocoRosie, in pohvale kritikov na račun njenega raznožanrskega križanja. V svoji osnovi njen drugi album zdaj stoji na enakih temeljih. Napaja se v zapuščinah hip hopa, soula, funka, jazza in punkovskega karakterja, kritična družbenopolitična besedila pa neposredno obravnavajo neenakost med belskimi in nebelskimi Američani. Prinaša pa nov album preobrat ali nadgradnjo glede pop senzibilnosti. Ta sicer ostaja samosvoja, toda hkrati ni več prav daleč od logike kakšne Erykah Badu. Pop za radovedne.

DJ Shadow: The Mountain Will Fall

Kalifornijskega didžeja Shadowa se še dvajset let po izidu prvenca Endtroducing ... drži prekletstvo, naziv enega »kraljev semplanja«. Prekletstvo, saj ga je vedno zanimala sodobna (raperska) paradigma, retromanija pa bila le edinstven eksperiment zaprašenega plastenja. A s petim, gorniško naslovljenim albumom le še enkrat ironično potrdi, da je bil njegov tehnično najbolj staromodni album tudi stilsko najradikalnejši. Žanrske ozkoglednosti, tudi zaradi vskokov gostov, kot sta dvojec Run The Jewels in Nils Frahm, mu sicer ne moremo očitati, a plošča zveni suhoparno in statično, je breziskrivi mrtvi tek tehnične suverenosti in veteranske zrelosti. Brez pravih kiksov, a preprosto dolgočasno.

Band of Horses: Why Are You OK

Seattelski folk rockerji se vračajo s petim albumom, ki se slogovno nekoliko razlikuje od prejšnjih dveh studijskih stvaritev – v produkcijskem smislu precej visokoletečih Infinite Arms (2010) in Mirage Rock (2012). Why Are You OK namesto tega pomeni vrnitev k njihovim koreninam, kot jih poznamo s prvenca Everything All the Time (2006), saj jih je Ben Bridwell, glava benda, posnel kar v svoji domači garaži in jim vdahnil tisti občutek zasanjanosti, ki se je na prej omenjenih ploščah izgubil. Kakovostna mešanica indie rocka, folka, americane s ščepcem countryja, s katero se Band of Horses vrne k svojemu značilnemu glasbenemu izrazu. Preprosto in globoko.

Red Hot Chili Peppers: The Getaway

Pred dobrim mesecem je Flea spet precej razburil glasbeno javnost, tokrat s sklepom, da je »rock v mnogih pogledih mrtva forma«. Na prvi pogled bi se, vsaj kar zadeva mainstream rock, z njim lahko celo strinjali, sploh če potegnemo vzporednice z začetkom devetdesetih, ko so Red Hot Chili Peppers objavili prelomni album Blood Sugar Sex Magik. Je pa po drugi strani seveda jasno, da rockovski podmladek tudi danes počne zelo zanimive stvari, le da pač ni več tako zelo v ospredju. In kako kalifornijski veterani rockovsko čast rešujejo na svojem enajstem albumu? Tako, da k sodelovanju povabijo Eltona Johna? Ja, v zrelih letih definicije očitno postanejo precej relativna stvar ...

The Kills: Ash & Ice

Peti album ameriško-britanskega garažnorockovskega dvojca bo obliž za fene, ki so pet let čakali novo ploščo. Po neprijetnih življenjskih izkušnjah, ki so botrovale tudi dobršnemu delu novih skladb, se Alison Mosshart in Jamie Hince vračata v solidni formi. Na albumu resda ni skladb s potencialom hipnih hitov, kakršne sta znala napisati v preteklosti, kar pa ne pomeni, da sta izgubila šarm. Ta je tokrat vtisnjen v bolj nashvillskobluesovski izraz, ki še vedno sloni na hipnotičnem križanju vokala, ritem mašine in energičnih kitarskih rifov. Manj tipične so počasnejše skladbe s klavirskimi in godalnimi aranžmaji, ki morda odražajo njun vstop v zrelejša leta, toda Ash & Ice je še vedno album, s katerim dvojec nagovori predvsem stare fene.

Alexis Taylor: Piano

Frontman angleške pop atrakcije Hot Chip se oglaša s tretjim samostojnim albumom, ki se precej razlikuje od njegovega dela v matični zasedbi, jazzovsko in funkovsko obarvanega stranskega projekta About Group in od dela na prejšnjih dveh samostojnih ploščah. Piano je otožna mešanica Taylorjevih in tujih skladb, ki jih je posnel ob spremljavi klavirja, kar precej poudari njegov melanholični vokal. Vendar pa se na polovici izgubi rdeča nit albuma, saj se Taylorjeva minimalistična in intimna poetika začne nekoliko ponavljati in preprosto razvodeni brez kakršnegakoli ustvarjalnega ali produkcijskega presežka. Album, za katerega se zdi, da ga je Taylor posnel zgolj zase: intimen, melanholičen, na trenutke pa tudi monoton.

Katja Šulc: Kamlisajlan

Pevka Katja Šulc je stalnica na domači sceni in je v slabem desetletju že večkrat pokazala posebej razvito žilico za raziskovanje. Enkrat v smer ljudske pesmi in folka, drugič ležernejše elektronike. Nov projekt, nov izziv. Ta je bil tokrat še posebej velik, saj se je Šulčeva lotila interpretacije sodobne romske poezije, in to kar v romščini. Avtorjev Balkana in Vzhodne Evrope. S ključnim dodatkom: ploščo je snemala v Mehiki, z lokalnimi glasbeniki. Poezija tako dobi svežo in domiselno preobleko, ki je krojena akustično – brenkaško, godalno in tolkalsko, z začimbo trobil, harmonike in subtilnih zankaških posegov. Romskega glasbenega kapitala ne kopira, ampak ga ležerno, a izoblikovano gnete v multikulti šansone.

Chance The Rapper: Coloring Book

Chance The Rapper si je tisto, za preboj v ZDA obvezno »eno šanso« priigral kar sam. Njegov oče, mestni veljak v Chicagu, ki je delal za Obamo, ko je bil ta še senator, in ki je kasneje prevzel pomembno funkcijo v pisarni zdajšnjega župana mesta Emanuela, je imel za mladega Chancelorja Bennetta velike načrte v politiki. A mladenič je šel po svoje. Stavil je na naredi-sam taktiko in še kot srednješolec skoval svoj prvi mikstejp 10 Day. Ne čisto pravi album, saj je plošček izdal sam, brez podpore glasbene založbe. In ušesa v vetrovnem mestu, pa tudi širše, so zastrigla. Nadaljeval je v istem slogu, njegov drugi, leta 2013 izdani mikstejp Acid Rap je bil že pravi hit. Kritiki so ga umeščali na lestvice najboljših (pravih) albumov leta, predvsem pa je zaradi spevnosti in melodičnosti preskočil meje raperskega kroga poslušalstva. A ključna je bila karizma mladega raperja z dokaj antirapersko pozo, ki se drži malce puklasto in nosi hlače in kape malce piflarsko.

Adult Jazz: Earrings Off!

Nenavadni indie rock kvartet iz Leedsa se manj kot dve leti po izdaji presenetljivega prvenca Gist Is (2014) vrača s še bolj zapleteno EP-izdajo Earrings Off!, na kateri zgolj nadaljuje sonične eksperimente, izhajajoče iz prvotne pop forme, ter jih nadgrajuje z nepričakovanimi preobrati. Zdi se, da so na albumu Earrings Off! skladbe strukturirane na repeticiji, okoli katere bend gradi druge zvočne eksperimente. Ko temu dodamo še precej poglobljena in smiselna besedila, dobimo navidezno kaotičen plošček, ki začne smisel dobivati šele po vnovičnih poslušanjih. Eksperimentalno obarvan, brezkompromisen EP zagotovo napoveduje smer, v kateri bo tudi v prihodnje delovala zasedba Adult Jazz.

Beth Orton: Kidsticks

Po zadnjih dveh albumih, s katerima je britanska pevka in ustvarjalka pesmi folktronico zamenjala z bolj klasičnim folkovskim izrazom, se z novo, šesto ploščo vrača k elektronski podobi. Toda ne nujno tisti, s katero je v letih okoli preloma tisočletja redno pobirala nominacije za nagrado brit. Na albumu Kidsticks akustično kitaro zamenja s sintetizatorjem, to pa botruje bolj igrivi podobi skladb, ki jih je z Andrewom Hungom (Fuck Buttons) posnela v Kaliforniji. Folkovsko senzibilnost vendarle ohrani z glasom in besedili o družini, prijateljskih in ljubezenskih odnosih ter temah, o katerih človek kontemplira pri petinštiridesetih. Po dveh desetletjih najmanj obremenjen album Ortonove, ki je očitno doživela novo glasbeno pomlad.

Miles Davis & Robert Glasper: Everything's Beautiful 

K premieri igranega filma o kultu Milesa Davisa so obvezno dodali še album semplanja, remiksanja in reinterpretiranja njegove glasbe. Pod taktirko klaviaturista Roberta Glasperja, ki je spisal tudi glasbo za film. In se projekta lotil temeljito: z brskanjem po Davisovi zakladnici, z ustvarjalnim rezanjem in lepljenjem, s popolnoma »osveženimi« skladbami. Z izbiro glasbenikov, od katerih bi danes z najmarkantnejšo trobento jazza verjetno kakšen res sodeloval: glasove pristavijo Erykah Badu, Bilal, Laura Mvula, ustno harmoniko avtoriteta Stevie Wonder, kitaro druga avtoriteta John Scofield. Najprepričljivejši so deli, kjer si Glasper privošči največ avtorskega posega, a se hkrati preveč zateka tudi k r & b-jevski mehkobi. Kaj bi rekel Miles? 

Paul Simon: Stranger to Stranger

V letu, ki je za marsikaterega ljubitelja popularne glasbe bolj tragično kakor veselo, predvsem zato, ker nas je že v prvi polovici zapustilo nekaj zares vplivnih, tako rekoč nesmrtnih glasbenih izvajalcev, je izdaja novega albuma Paula Simona, enega izmed najvplivnejših avtorjev popularne glasbe 20. stoletja, resnično osvežitev.

.čunfa: Obsolete

Falangi obalnih beatmakerjev, iz katere se je na svetovno prizorišče prebil Gramatik in jo doma najopazneje zastopa Blaž, se s prvencem zdaj pridružuje mladi Koprčan .čunfa. Z zaprašenim, lo-fi križanjem dramatične elektronske melodike in hiphoperske ritmike, ukrojene bodisi po zgledu lagodnega, jazzy downtempa bodisi klubsko-plesnih izpeljank, se predstavi v zelo spodobni podobi. Resda ji še manjka nekaj avtorske prepričljivosti, toda .čunfa to nadomesti s poznavalskim odnosom do aktualnih beatovskih smernic. Če rečemo, da Obsolete obeta in napoveduje .čunfov pohod na domačo sceno, ni s tem nič narobe. Je pa res, da bi to zasenčilo dejstvo, da album že sam po sebi pomeni novo vidno pridobitev za trenutno pomlajajočo se domačo sceno.

Mark Kozelek: Mark Kozelek Sings Favorites

Vsak glasbenik ima najljubše skladbe, na katerih deloma gradi tudi svoje ustvarjalne dosežke. In prej ali slej pride čas za izdajo albuma, na katerem jih predstavi v lastni izvedbi. Mark Kozelek (Sun Kil Moon, The Red House Painters) se loti najljubših standardov s svojim baritonskim vokalom in zgolj klavirsko spremljavo, pa tudi z gostovanji znamenitih gostov, ki odpojejo spremljevalne vokale (Mike Patton, Will Oldham, Rachel Goswell ...). Tako kot vse Kozelekove stvaritve je tudi album njegovih najljubših komadov izrazito osebno in domačno obarvan, pri čemer imamo priložnost slišati njegove izvedbe 10cc (I’m Not in Love), Davida Bowieja (Win), Franka in Nancy Sinatre (Something Stupid). Intimno in nepretenciozno.

Flume: Skin

Avstralski producent trendovske elektronike Flume je formulo klubskega bengerja naštudiral tako dobro, da so ga za remiksarske storitve za rokav pocukali različni jahači vala popa: Lorde, Sam Smith, Arcade Fire in Disclosure. In tako dobro, da je »Flume remiks« že postal blagovna znamka. Z drugim albumom se še kanček bolj približa stadionom plesnega pofla, a v značilno iznajdljivem slogu, ki stavi na več kot le enega konja. Stavi pa tudi na številne gostujoče vokaliste, brez njih v pop kanonu pač ne gre. A Tove Lo, Vic Mensa, Little Dragon, Reakwon, AlunaGeorge in celo Beck se bolj prilagodijo mlademu hitopiscu kot on njim. Spolirano, plastično in brez presenečenj, a vseeno samozavestno prepoznavno.