Mark Pritchard: Under the Sun

Znamenita založba Warp se je z zmanjšanjem prodaje nosilcev zvoka prejšnje desetletje spoprijemala tako, da je v svoje vrste vabila že uveljavljene ustvarjalce, katerih izdelki niso nujno sodili v njeno siceršnjo bogato ponudbo samosvoje elektronske glasbe. A kot kažejo trendi zadnjih nekaj let, popularizacija in s tem generičnost elektronske glasbe prostor spet vse bolj odpirata individualnim glasovom. Aphex Twin z vrnitvijo pred dvema letoma že zaradi kultnega statusa ni idealni referenčni primer, drugače pa je z njegovim kolegom, elektronskim veteranom Markom Pritchardom. Ta je večino četrtstoletne kariere deloval na podtalni sceni, zato je zanimanje za prve tri single z albumskega prvenca pod njegovim pravim imenom prijetno presenetilo stare privržence.

Skepta: Konnichiwa

Za evropske kitarske bende je preboj v ZDA nadvse težka reč, pomislite pa, kako je šele z raperji. A trenutnemu londonskemu kralju grima Skepti je lani uspelo točno to. Na krilih dveh najpomembnejših himn žanra zadnjih let (That’s Not Me in Shutdown) se je veteran vrnil v velikem slogu in na noge dvignil mladino po vsem svetu.

Fire! Orchestra: Ritual

Drugi album razširjenega, udarnega avantjazzovskega tria Fire! (Mats Gustafsson, Johan Berthling, Andreas Werliin) v orkestrski različici prinaša že znano mešanico free jazza, bluesa, rocka; spontane igre pihal, klaviatur, elektronskih intervencij in tolkal, predvsem pa prevladujoče, včasih nekoliko psihedelične vokale Mariam Wallentin in Sofie Jemberg. Fire! sicer poznamo kot izrazito usklajen trio, ki se dobro znajde v različnih žanrih, a za ploščo Ritual moramo reči, da razširjenemu orkestru včasih ne uspe zapolniti vrzeli, ki se pojavi med očitno improviziranimi in vnaprej določenimi komponiranimi deli. To nekoliko okrni zvočno sliko celotnega albuma. A vseeno: žanrsko pestro.

Kaytranada: 99.9%

Kot marsikateri nadobudni najstnik se je tudi montrealski laptopovski elektroničar Kaytranada skozi spletni šum prebijal z objavami domiselnih in ušesu privlačnih remiksov različnih uspešnic. Nekje med novim soulom, housom in hiphopom. Na krilih viralnosti je dobil priložnost za sodelovanje z več vokalisti prve kategorije. In prepričal. Njegov prvenec to še enkrat potrjuje: da zna producirati vokaliste. Slišimo zavidanja vreden izbor pretežno novosoulovcev: Syd iz skupine The Internet, Andersona Paaka, Craiga Davida ... Primerjava s pokojnim mojstrom hiphopa J Dillo je pretirana, a klinični spoliranosti navkljub Kay bobne res zna postavljati po svoje, v gruve, ki so nenavadni in sladkobno plesni.

Matter: Amphibios

Čas bo pokazal, ali bo prvenec kamniškega trojca pristal med prelomnimi domačimi raperskimi albumi, je pa že zdaj jasno, da Matter z njim začenja novo poglavje na domači sceni. Ja, Amphibios ni plošča, ki bo nagovorila raperske konservativce. Zgodbe, v katerih se v zadimljenih, stripovskih oblačkih prosto-asociativno prepletata kamniška ulična stvarnost in literarno-filmska fikcija, ne ponuja klasičnega raperskega »storytellinga«. Tudi rapanje je vse prej kot »pravilno«. Toda trojec iz teh nepravilnosti oblikuje svoj stil, v katerem ločnica med genialnostjo in banalnostjo ni vedno zacementirana, je pa v povezavi s hipnotičnimi, mojstrsko izoblikovanimi, trendovskimi beati svojstveno privlačna. Ni naključje, da je zasedbi že uspelo zmobilizirati širše občinstvo.

Radiohead: A Moon Shaped Pool

Kaj se zgodi, ko rockovska skupina, ki je v preteklih dveh desetletjih z izdajo vsakega albuma spreminjala pogled na sodobno popularno glasbo, hkrati pa je spreminjala tudi načine distribucije glasbe in glasbeni posel nasploh, kar naenkrat izgine iz vseh družbenih omrežij, njena spletna stran pa postane prazna spletna slika?

Jimmy Barka Experience: Stolen Boats

Ljubljanski trojec je predvsem ali pa najprej koncertna zasedba in tega verjetno ne bo spremenila niti nova plošča. Da lahko zares ceniš umetelno križanje živih bobnov, scratchanja in semplanja in uživaš v njem, je Marjana Stanića, Bakta in Borko preprosto treba videti v živo. Vendar to še ne pomeni, da so se v studio zaprli le zaradi boljšega vtisa. Skladbe so bolj izpiljene, aranžmajsko bogatejše, za nameček pa hiphoperske tehnike podrejo še žanrski izvor oziroma ločnice. V štiridesetih minutah se z igrivim prečenjem raperskih klasik ter balkanskih in afriških motivov sprehodimo do Daljnega vzhoda in od tam spet vrnemo, obteženi s polno torbo sočnih gruvov in eksotičnih zvočnih utrinkov. No ja, in z bolj mišičastim vratom.

Julianna Barwick: Will

Julianna Barwick je s svojim procesiranim vokalom na prejšnjih dveh albumih precej odražala okolje, v katerem je njena glasba nastajala (pri prvem je šlo za njeno sobo, pri drugem pa za čudovito zvočno-vizualno islandsko pokrajino), na plošči Will pa se predstavi kot zvočna umetnica in vokalistka, ki eterične vokale na skorajda neopazen način zavije v sintetizirano preobleko. Will je pravzaprav mešanica glasbenih postopkov s prvih dveh albumov (The Magic Place, Nepenthe), le da se Barwickova tokrat nekoliko bolj opogumi in obogati vokalne eksperimente z opaznejšimi, a še zmeraj minimalističnimi elektronskimi posegi. Ambientalno, eterično, čudovito.

James Blake: The Colour in Anything

James Blake se je iz obetavnega producenta britanske »artsy« elektronike v zvezdniškega pevca melanholičnega prostorskega popa prelevil precej ekspresno. V tistega pravega zvezdnika balade, ki sedi za klavirjem, ali natančneje, v njegov »apdejt«, nadgradnjo. Na tretjem albumu je najmanj individualističen doslej, saj mu je do ciljne črte, ko se je zataknilo, pomagal specialist za takšne posege, superproducent Rick Rubin. Pri nekaj posnetkih so svoje pristavili še en zvezdnik prostorskega soula Frank Ocean ter pevec Justin Vernon in njegov bend Bon Iver. The Colour in Anything je produkcijsko čvrst izdelek, ki ga Blake obrtniško vijuga med elektroniko in organiko, a krepak zalogaj (klavirskih) žalostink je vseeno obsojen na solzavo monotonost.

Anohni: Hopelessness

Pri albumih zasedbe Antony and the Johnsons smo vedno vedeli, kaj lahko pričakujemo. Na vseh štirih studijskih ploščah so bile zbrane melanholične, krhke skladbe, v katerih se je avtor Antony Hegarty oziroma avtorica, saj gre za transspolno osebo, ukvarjala z intimnimi vprašanji zavračanja in kljubovanja, za kar je najpogosteje uporabila temi ljubezni in minevanja. Že v izhodišču ni šlo za glasbo, namenjeno širokim množicam, toda njen soulovski glas in izjemna interpretacija sta polnila koncertne dvorane in ji tlakovala pot do sodelovanja z Loujem Reedom, Devendro Banhartom, duom CocoRosie, Björk in še celo vrsto uglednih glasbenih posebnežev. Čeprav ni nikoli pričakovala, da ji bo uspelo pokukati iz newyorških klubov (kabarejev), je postala ena tistih glasbenic in umetnic, ki so najbolj zaznamovale novo tisočletje.

Aesop Rock: The Impossible Kid

Sedmi album raperja z Long Islanda/Portlanda/San Francisca je popoln odgovor na vprašanje, zakaj že dve desetletji velja za enega najbolj cenjenih (alter)hiphoperjev. V času, ko je pripovedovanje zgodb iz mainstream rapa tako rekoč izginilo in ko se številni veterani zatekajo k že slišanemu, Aesop tako rekoč iz rokava stresa nove, poglobljene in duhovite rime, v katerih se, pri skoraj dopolnjenih štiridesetih letih, ozre na kariero, družinske odnose in vstop v zrela leta. Beati, ki jih je tudi tokrat sproduciral sam, resda padejo v klasično (alter) rapersko linijo, toda album kljub temu učinkuje vse prej kot nostalgično. Gre preprosto za razmišljanje raperja v zrelih letih, ki da zelo malo – ali pa nič – na sodobne trende in počne tisto, v čemer je najboljši.

Travis: Everything at Once

Škotski indie pop rockerji se po treh letih premora vračajo z albumom, ki bi ga lahko označili za nekakšen ustvarjalni rezime njihovega dosedanjega dela, saj gre za projekt, na katerem se fantje tematsko dotaknejo svojega videnja sodobnega življenja v 21. stoletju. Težava je samo v tem, da že dolgo nismo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, njihov osmi album pa se glasbeno opira prav na to obdobje, v katerem je skupina dosegala svoje največje ustvarjalne uspehe. Sugestivni vokali, razmeroma dobra besedila in dodelani aranžmaji očitno ne zadostujejo več, niti ko gre za skupino, ki so jo nekoč postavljali ob bok velikim londonskim soborcem – zasedbi Coldplay. Album, ki ne izstopa iz povprečja.

Drake: Views

Če popredalčkamo lanski paket If you’re Reading This It’s Too Late kot mikstejp, je Views četrti pravi Drakov album in je poklon njegovemu mestu Torontu. Je plošča, ki jo pestijo vse zorjene in uležane hibe kanadskega superzvezdnika: razvlečenost, odvečna patetika, samozagledanost, nerodne rime. A glavna Drakova težava ostaja, da hoče igrati preveč likov hkrati: večno razočaranega ljubimca, podkovanega r’n’b pevca, senzibilnega zvezdnika, zares mučno pa postane, ko nas prepričuje, da je tudi pristen, pravi raper z uličnim ugledom. Poskusi v kompleksnejših besednih skovankah so porazni in Drake je približno toliko ulica kot javorjev sirup.

Katy B: Honey

Zadnjih nekaj let, ko se ustvarjalci plesne elektronske glasbe redno pojavljajo tudi na ameriških lestvicah najboljši singlov in albumov, je na prvi pogled presenetljivo, da se na njih še vedno le izjemoma znajde kakšen Britanec. Je pa res, da nam je tistim, ki to glasbo spremljamo bolj od blizu, jasno, da so otoški producenti preveč ponosni na svojo zapuščino podtalne elektronike in je preprosto nočejo kompromitirati. Spomnimo se le albuma Magnetic Man iz leta 2010 istoimenske superzasedbe, v kateri delujeta dva ključna dubsteperja Skream in Benga. Zaradi crossoverja v pop sta takrat tako rekoč čez noč izgubila dobršen del spoštovanja pri klubskem občinstvu, pa čeprav je šlo za zelo spodobno ploščo. Smo se pa po drugi strani takrat številni navdušili nad tem, da se je dubstepu naposled uspelo infiltrirati v mainstream. Tudi zaradi gostujočih vokalistov, med katerimi je dve skladbi odpela takrat enaindvajsetletna Londončanka Katy B.

Marko Brdnik, Uroš Rakovec: Leta

Glasbenika, ki sta se v različnih zasedbah uveljavila v kontekstih filmske, gledališke, klasične, jazzovske, ljudske in še kakšne glasbe, na novi plošči zdaj najdeta skupen avtorski izraz. V tem sicer razumljivo odmevajo tudi njune dosedanje izkušnje, toda hkrati se Brdnik in Rakovec mojstrsko izogneta stereotipom, kakršnih smo vajeni iz zasedb, v katerih imata pomembno vlogo harmonika in kitara. Podobo enajstih skladb na albumu Leta resda močno zaznamujeta sredozemska in južnoameriška (melanholična) senzibilnost, a dvojec v njej in okoli nje prostor odpre še drugim motivom, ki jih v sorodnih glasbah ne srečujemo pogosto. Rezultat je sofisticirana plošča za glasbene uživače, ki pa s poetičnostjo nagovori tudi manj zahtevnega poslušalca.

Suuns: Hold/Still

Po lanskem sodelovanju pri eksperimentalnem projektu Jerusalem In My Heart se montrealski psihedelični kvartet vrača s tretjim albumom, ki je tokrat nekoliko bolj usmerjen v elektroniko. Pod taktirko producenta Johna Congletona, znanega po sodelovanju s St. Vincent ali skupino Swans, se Suuns lotijo svojega videnja sodobne kitarsko-elektronske psihedelije, ki je na albumu Hold/Still še bolj minimalistična, kot je bila na prvih dveh. Še zmeraj je čutiti močan vpliv krautrocka, zlasti v povezavi z metronomskimi ritmi, značilni so tudi shoegazerski vplivi, vendar je Hold/Still zgrajen na še bolj eksperimentalnih temeljih, ki skupino predstavijo na vrhuncu ustvarjalnega zanosa. Eksperimentalno in psihedelično.

Beyoncé: Lemonade

Šesti album ameriške zvezdnice so napovedali kot njen že drugi »vizualni« album in kot »konceptualni projekt, ki temelji na potovanju samozavedanja in zdravljenja vsake ženske«. Ne ravno spodbudna popotnica. Potem je Beyoncé dvignila glasove ženskega mainstreama z drznim videom in nastopom na Superbowlu. Drznima za konservativno Ameriko seveda. Da pa gre pri plošči Lemonade, ki jo spremlja enourni film, za obrat stran od turbopopa, pove že nabor gostov: tu sta očitni izbiri Kendrick Lamar in Weeknd in malo manj očitni James Blake in Jack White. Beyoncé postreže z baladnim, počasnim, nenatlačenim in nič kaj plesnim albumom, na katerem se največ ubada s turbulencami svojega zakona. Emancipacija popa.

Andy Stott: Too Many Voices

Manchestrski producent Andy Stott velja za pravega raziskovalca, saj se je v preteklosti lotil različnih slogov temačno prežeče, industrijsko cvileče ali udrihajoče hladne elektronike, od dub techna do podmuklega dubstepa. Ne boji se niti različnih tehnologij, bodisi novih bodisi starih. Leta 2014 je odrinil laptop in posnel ploščo s (starinsko) analogno opremo, za kar je rekel, da je bilo posebej osvežujoče, saj je vse dotedanje prakse pustil ob strani in na novo odkril čar produciranja muzike. Zadnja albuma, leta 2012 izdani Luxury Problems in Faith in Strangers, ki je sledil dve leti kasneje, sta zajahala vrhove letnih presekov referenčnih medijev, drugi je bil tudi tolpa leta na Radiu Študent.

J Dilla: The Diary

Tisti, ki vam je kaj mar za hip hop glasbo, boste protestirali: »Kaj, še en Dillov posthumni album?!« Deset let po njegovi smrti smo jih že nehali šteti, a tale je nekoliko drugačen. Gre za prvi raperski, vokalni album detroitskega mojstra, okoli katerega se je zgradil kult predvsem zaradi njegovih produkcijskih spretnosti. A leta 2002 bi moral izdati prvo emsijevsko plato, kjer nametava rime, podlage pa tolčejo večinoma drugi. Vendar se to ni zgodilo, saj je založba projekt odložila na polico. Do sedaj, ko so ga po najrazličnejših kolobocijah le izdali. Plošča The Diary (ponovno) potrdi, da se je Dilla dobro znašel tudi za mikrofonom, ponudi kar nekaj trdnih sodelovanj, ne prepriča pa, da bi resneje spremenila rapersko igro, če bi izšla ob svojem času.

Brian Eno: The Ship

Po zadnji samostojni stvaritvi Lux se pionir ambientalne in eksperimentalne glasbe vrača z izdelkom, ki združuje ambientalno glasbo, pesmi in poezijo, tematsko pa se nanaša na začetek prve svetovne vojne. Eno jo tokrat časovno in simbolično poveže s potopom Titanika ter predstavi s štirimi daljšimi komadi. Nosilka rdeče niti albuma je zagotovo enaindvajsetminutna ambientalna stvaritev The Ship, ki jo lahko primerjamo z njegovimi ambientalnimi stvaritvami iz sedemdesetih let, zaključi pa ga priredba skladbe I’m Set Free skupine Velvet Underground, ki je močno vplivala na Enova zgodnja sonična raziskovanja. Avtorefleksivni pogled Briana Ena na 20. stoletje, pa tudi na lastno glasbeno ustvarjalnost.

Nonkeen: The Gamble

Prvenec nemškega tria je zbudil precej pozornosti že zato, ker je eden izmed njegovih članov tudi pri nas dobro znani pianist in skladatelj Nils Frahm. Nastavki za album segajo na konec osemdesetih let, kar ni nepomembno, saj je Frahma študij klavirja takrat začel dolgočasiti, zato se je lotil raziskovanja novih ustvarjalnih postopkov. Šli so predvsem v smer elektronske, pa tudi bendovske glasbe, to pa močno zaznamuje novo ploščo. Melanholično razpoloženje je lepo ujeto v skladbah, ki se včasih nagibajo k postrocku, se drugič spogledujejo s krautrockom ali pa sledijo ambientalni, minimalistični logiki. Frahmovi feni bodo verjetno pogrešali bolj urejeno strukturo, toda hkrati bodo na svoj račun prišli poslušalci, ki jim je blizu zvočno raziskovanje.

PJ Harvey: The Hope Six Demolition Project

Če bi morali v zgodovini rocka izbrati kantavtorice, ki so se glasbe lotile na poseben način in s tem vplivale na glasbeno ustvarjanje od devetdesetih let do danes, bi se zagotovo ustavili pri delu in poetiki Polly Jean Harvey. Glasbenica je nase opozorila že z albumoma Dry (1992) in Rid of Me (1993), posnetima s triom, z mojstrovino To Bring You My Love (1995) pa dosegla svetovni uspeh.

Azealia Banks: Slay-Z

Prvenec Broke with Expensive Taste kontroverzne raperke je bil pred dvema letoma ena najteže pričakovanih plošč. Pričakovanja je celo presegla in ob koncu leta pristala pri vrhu marsikatere lestvice najboljših albumov. Z drugim mikstejpom zdaj nadaljuje v podobni maniri žanrskega raziskovanja, pri katerem ji pomagajo producentski mojstri, kot so Benga, Coki in Kaytranada. Spet navduši tudi z vokalno izvedbo, s katero mojstrsko nadgradi celo najzahtevnejša ritmiziranja, toda velik minus so tokrat besedila, zreducirana le na prazno vulgarnost. Ja, tudi v tej podobi je še vedno nekaj korakov pred raperskimi in r’n’b zvezdnicami, toda mikstejp kljub temu učinkuje kot mimobežen projekt ali v najboljšem primeru kot dobra provokacija.

John Carpenter: Lost Themes II

Kulte Johna Carpenterja je bilo nemogoče misliti brez glasbe, ki jih spremlja (in ki jo je pisal kar sam), in glasbo Johna Carpenterja je bilo nemogoče misliti, pa tudi poslušati brez njegovih filmov. Do lanskega leta, ko je na starejša leta izdal prvenec Lost Themes. In sedaj še nadaljevanje, drugi del kot iz učbenika. Ponovno v navezi s sinom Codyjem, z več rockovskega šmeka, z več kitare, bolj kompaktno in bolj albumovsko. Še zmeraj precej retro, z mojstrovim synthovskim podpisom, ki nas pogosto spomni na filmske klasike. A prav zaradi dodelanosti in sklenjenosti plošča ne deluje samo retro, ampak občasno tudi zastarelo, saj marsikatera solaža distorzije privleče slog dolgih negovanih las in usnjenih jaken osemdesetih let.

Pet Shop Boys: Super

Če bi med vsemi akterji synthpopa iz osemdesetih let morali izbrati zasedbo, ki zna držati korak s smernicami v sodobni glasbeni produkciji, bi bil to zagotovo duet Pet Shop Boys. Neil Tennant in Chris Lowe to znova dokažeta na novi, izrazito elektronski in plesni stvaritvi Super, ki je radikalno nadaljevanje albuma Electric (2013), saj so producentski posegi Stuarta Pricea na njej še bolj usmerjeni v raziskovanje plesne elektronske glasbe in različnih beatov. Izrazito klubski glasbeni izdelek, s katerim se Tennant in Lowe, oziraje se v lastno preteklost in z rabo sodobnih glasbenih orodij suvereno vračata na klubska plesišča 21. stoletja kot duet s svežimi, skorajda mladostnimi zamislimi.

M83: Junk

Osemdeseta leta so spet in. Zdaj verjetno porečete: »Pa saj so in že najmanj petnajst let.« Imate seveda prav, različnim obujanjem postpunka, novega vala in takratnih (plesnih) elektronskih muzik res ni videti konca. Toda zadnja leta smo priča zanimivemu obratu. Hipsterska mladež je iz naftalina začela vleči 80’s hitiče, tiste, ki so med privrženci prej omenjenih žanrov pogosto botrovali vihanju nosu in so vedno veljali za tarčo posmeha ter celo prezira. Saj veste, tiste skladbe s sluzasto-osladnimi terasa saksofoni, miamiviceovsko kičasto sintetiko in podobnim junkom, za katerega se je zdelo, da bo za vedno ostal na smetišču zgodovine. Ja, francoski – sicer v L. A. preseljeni – synthpoper in motor zasedbe M83 Anthony Gonzalez z naslovom svojega sedmega albuma Junk ne pušča dvoma, od kod je črpal navdih zanj.

Bibio: A Mineral Love

Stephen Wilkinson, bolj znan kot Bibio, je v preteklosti pesmi pogosto pisal na svojem vrtu na britanskem podeželju. In če kaj, se je pojavil vtis, da so se spreminjali le letni časi, iz katerih je črpal navdih za nostalgično križanje folka, psihedeličnega popa in zaprašenih elektronskih tekstur. Na osmem albumu formule ni spreminjal. Zdi se, da je skladbe zanj, v katerih kliče »nazaj k naravi«, tokrat sestavljal v času, ko je bilo sonce na obzorju najviše, cvetlice na gredicah pa v polnem razcvetu. Rezultat je njegova najbolj poletna plošča, s katero se znajde nekje vmes med nedavno retro ekskurzijo dvojca Daft Punk in grenko-sladko melanholičnostjo Roberta Wyatta. Tako rekoč idealen album za piknik s prijatelji.

Mogwai: Atomic

Čeprav se je postrock v zadnjih letih zaradi nenehnih repetitivnih vzorcev nekoliko izpel, obstaja nekaj glavnih protagonistov, ki jim po dolgih letih delovanja še zmeraj uspeva presenetiti z novimi stvaritvami. Mednje zagotovo sodi škotski Mogwai, skupina z zavidanja vrednim slovesom in dolgo kilometrino, ki se oglaša z brezčasnimi priredbami lastnih skladb iz dokumentarca Atomic: Living in Dread režiserja Marka Cousina. In čeprav Atomic ni tako revolucionaren, kot je bil pred skorajda dvajsetimi leti Young Team in malce kasneje Come On Die Young, predstavi člane kvarteta kot izkušene veterane žanra, ki v njihovi izvedbi zveni dobro tudi po vseh obrabljenih in razvlečenih vzorcih postrockovskih odisejad po neznanih zvočnih pokrajinah. Apokaliptično.

Gramatik: Epigram

Gramatik, po Umeku najuspešnejše slovensko izvozno ime, kar zadeva elektroniko, še naprej izdaja zastonjske spletne albume. Epigram je še ena razmetanka slogov, EDM-jevsko klubskih in tistih bolj kavčarskih, in je še ena interaktivna pogruntavščina, saj lahko feni iz najljubšega epigrama sami sestavijo ovitek albuma. Nekoč »čudežni fant iz Portoroža« ponovno postreže z ogromno v živo odigrane instrumentacije in z rahlo osladnimi solažami, ki jih dostavijo njegovi kolegi. Bolj kot sodelovanje z wutangovskim emsijem Raekwonom pa preseneti komad s skupino Laibach, ki je verjetno tudi najšibkejši del celotnega projekta. Še ena Gramatikova plošča brez kančka preračunljivosti, s katero bi meril v medijski srednjetok in na lestvice.

Babyfather: BBF Hosted by DJ Escrow

Dean Blunt je ponovno zadimljeno skrivnostno udaril s projektom, ki ga je treba delno dešifrirati. Ni namreč jasno, kdo je DJ Escrow, mož z visokim, cvilečim glasom, slišan na novem projektu »črnega narcisista« iz Hackneyja, ki vse skupaj vodi in kurira. Gre morda za še en njegov alter ego ali za enega njegovih resničnih kolegov?