Open Mike Eagle & Paul White: Hella Personal Film Festival

Britanski »hipi« med producenti čudaške plati hiphopa Paul White serijo sodelovanj z ameriškimi raperji nadaljuje v navezi s pripadnikom losangeleške scene neortodoksnih rimometalcev Open Mike Eaglom. Album Hella Personal Film Festival je talilnica organskega zvoka s preprosto zvočno opremo ploskov, tapkanja, mrmranja in kar precejšnjo količino petja. Eagle v koraku z zahodnoobalno ležernostjo bolj sproščeno pripovedno nametava kot zares rapa: enkrat meče popularnokulturne reference, ki nimajo veliko smisla, drugič zavzame družbeno angažirano pozo. Vedno sicer dovolj duhovito. Plošča, na kateri se dva sanjača odlično ujameta, a ne postrežeta s kakšnim pretiranim vrhuncem ali kavljem, na katerega bi nas ujela. Ohlapno.

Poliça: United Crushers

Tretji album zasedbe iz Minneapolisa je lep primer tega, da je glasbena podkovanost včasih prej ovira kot prednost. Z glasbenoteoretskega vidika so nove skladbe tako rekoč zgled (pop) popolnosti, toda hkrati se tako trdno oklenejo klasičnega songwritinga (devetdesetih let), da od njih nazadnje ostaneta le predvidljivost in polikanost. Konservativno občinstvo se najbrž ne bo pritoževalo, ker pa je United Crushers zasedbin »politični, protestni« album, njegovo sporočilo v najslabšem primeru učinkuje kot javkanje, v najboljšem pa kot nekakšna korektna kritika. Zdi se, da bo zasedba po obetavnem prvencu in solidnem drugem albumu morala na novo premisliti strategijo, sicer se ji lahko zgodi, da s svojo glasbo ne bo segla dlje od fenovske baze.

Gora: Gora

Težki časi, kriza in druge težave sodobnega človeka so močno zaznamovali novi težkometalni slovenski trio, ki je, čeprav deluje šele eno leto, nedavno povil prvenec. Fantje izjemno jezno, temačno in silovito opisujejo družbeno in življenjsko okolje, v katerem živijo: z ostrimi in kritičnimi besedili v slovenščini, pospremljenimi s težkimi udari kitar, basa in bobnov. Na glasbeni ravni morda ne prikažejo ničesar inovativnega, je pa njihov najmočnejši adut energija v interakciji z besedili, s katerimi jasno opozorijo na družbene nepravilnosti. Angažirani heavy metal.

The Last Shadow Puppets: Everything You’ve Come to Expect

Ko sta se Alex Turner, frontman že tedaj ene najbolj znanih britanskih skupin Arctic Monkeys, in Miles Kane, ki je v tistem času deloval v bendu The Rascals, leta 2007 seznanila in spoprijateljila, je njuno prijateljstvo kmalu preraslo v ustvarjalno sodelovanje. Tako se je rodila zasedba The Last Shadow Puppets in svetovni glasbeni mediji so jo takoj razglasili za novo angleško superskupino. Najbrž tudi zato, ker sta poleg Turnerja in Kana v njej delovala še James Ford (Simian Mobile Disco) in Owen Pallett, ki je poskrbel za osupljive godalne aranžmaje.

Aruán Ortiz Trio: Hidden Voices

Brooklynski Kubanec Aruán Ortiz, pianist, ki smo ga pred kratkim imeli priložnost videti prav z omenjenim triom, se skupaj z nekoliko avantgardnejšo ritemsekcijo, kontrabasistom Ericom Revisom in bobnarjem Geraldom Travisom, predstavi z dobro strukturiranimi lastnimi skladbami in dvema priredbama velikanov (Ornetta Colemana in Theloniousa Monka). Slišati je, kot da bi trio popolnoma izhajal iz improvizacije, mešanice klasičnega in sodobnega Ortizovega načina igranja, pa tudi iz igrive in večplastne ritmične interakcije vseh vpletenih glasbenikov, ki med izvirno improvizacijo najdejo skupno, usklajeno glasbeno govorico. Sodobni jazz s pridihom ameriške in kubanske tradicije.

Underworld: Barbara, We Face a Shining Future

Veterana plesne glasbe iz kategorije britanskih glasbenih narodnih zakladov se po šestih letih premora vračata z devetim studijskim albumom. Vmes nista počivala, zgodili so se solistični in filmski albumi, ponatisi in londonske olimpijske igre, na katerih jima je Danny Boyle zaupal glasbeno režijo uvodne slovesnosti. Ne po naključju, duo Underworld je pač vedno vedel, kako glasbo namestiti v arenski kontekst, in nobenega dvoma ni, da bodo tudi nekatere nove skladbe postale del njegovega standardnega koncertnega repertoarja. Po medlejšem zadnjem albumu se zdaj spet vrača v boljši podobi, je pa hkrati res, da tudi tokrat stavi na preverjen obrazec, s katerim bo navdušil predvsem stare fene in elektronske nostalgike. Dobro, a nič novega ...

Blaž: Don’t Listen to This

Veteran z Obale – nekoč Dpek, danes preprosto Blaž – je s pravim pravcatim albumom čakal dolgo. Naslov njegovega prvenca je samoironičen: Don’t Listen to This nikakor ni lahko(tno) poslušanje, je velik zalogaj in ga nima smisla poslušati, če ne misliš resno. Je napol retro: v igrivih sintovskih linijah in zvokcih, v divjih aranžmajih, ki prikličejo elektroniko levega polja devetdesetih let. Je album, ki zveni kot posnet, angažiran, načrtno razdrobljen živi nastop z neštetimi učinki, nenadnimi spremembami in totalnimi šusi. Celo s kančkom akustike. In je zvočno nasičena natlačenka, shizofrenija, za katero se skriva izjemen občutek za skladanje. Brez predsodkov, bolj na strani IDM-a, a tudi s kakšnim trikom EDM-a.

Clark: The Last Panthers

Okoli glasbe za TV-serijo Zadnji Pink panterji (The last Panthers), ki si je za premiso izposodila razvpito balkansko kriminalno združbo Pink panteri (Rožnati panterji), se je precej prahu dvignilo že lanskega oktobra. Takrat predvsem zato, ker je naslovni komad prispeval David Bowie in z njim dal slutiti, da spet počne nekaj bolj ekstravagantnega. Pozneje se je izkazalo, da je šlo za različico naslovnega singla z njegovega albuma Blackstar, zato ni presenetljivo, da je izvirna glasba za serijo, ki jo je prispeval britanski elektronski producent (Chris) Clark, takrat ostala v Bowiejevi senci. Smo pa Clarkovi feni po koščkih glasbe, ki jih je objavil na spletu, lahko presodili, da se je ustvarjanja glasbe za serijo lotil zelo resno.

Fatima Al Qadiri: Brute

Novi album kuvajtske producentke Fatime Al Qadiri naj bi bil »slavljenje pravice do protestov«, a zveni bolj kot »brezupnost časa protestov«, kot spomenik policijski surovosti in stalnemu visokotehnološkemu nadzoru. Zveni hladno, brezosebno, na trenutke temačno, skoraj paranoidno. Konkretni zvoki, streli iz orožja, koščki novic in medijskih izjav, veliko efektov, pedantnega zvočnega oblikovanja. In lebdeče melodike z redkimi ritmi. Brute je kljub jasnemu konceptu formalističen album z bolj malo osebnega pečata, domišljije in konkretnosti. V dobi sistemskega nasilja, ko je izraz »dubstep« že zdavnaj globoko zakopan in ko prakse, ki so sledile temu žanru, nikakor ne smejo biti klubsko plesne, če hočejo biti kul. Art.

Persons from Porlock: Things People Don’t Like

Eni od lanskih izbrancev Klubskega maratona Radia Študent s prvencem obujajo glasbo naših staršev, tistih progresivnih, ki so kdaj pokadili kakšno pipo miru, in jo skozi sodobno, trendovsko senzibilnost približajo občinstvu, ki si zdaj omare polni z garderobo dedkov in babic. Pri tem ne ge za nostalgijo, ker sami tistih časov seveda niso izkusili. Prej za nekakšno hrepenenje po življenjskem slogu, prijaznejšem do človeka, slogu, zaradi katerega ob druženju okoli tabornega ognja na kakšni kalifornijski ali pa sredozemski plaži niste imeli občutka, da v življenju karkoli zamujate. Ljubljanska zasedba to miselnost zdaj lepo ujame v devetih skladbah, ki stojijo same zase in v obliki albuma. Skupina Tame Impala je pred nekaj leti zlahka napolnila Kino Šiška. Kdaj ga bodo Persons from Porlock?

Iggy Pop: Post Pop Depression

Iggy Pop, ki je pri zadnjih samostojnih ploščah Préliminaires in Après svetovno javnost nekoliko presenetil z glasbenimi izleti v francoski šanson in neworleanški jazz, se vrača s polnokrvno rockovsko ploščo. Skupaj s producentom Joshem Hommom in kitaristom ter klaviaturistom Deanom Fertito (Queens of the Stone Age) ter bobnarjem Mattom Heldersom (Arctic Monkeys) je ustvaril album, na katerem se spogleduje z lastno glasbeno zapuščino, besedilna raven skladb pa se precej ukvarja z minljivostjo, smrtjo, seksualnostjo. Čeprav gre za album, ki prinaša sveže in slogovno raznovrstne materiale, ne moremo prezreti njegove dvoumne sporočilnosti – kakor da bi nam Iggy hotel sporočiti, da je čas za upokojitev.

Kendrick Lamar: untitled unmastered.

Mediji po navadi stavijo na pompoznost. Na kratek stavek ali naslov, ki bo bralca med vsakodnevnim brskanjem po družbenih omrežjih prepričal k izjemnemu telesnemu in duševnemu naporu – kliku. Pred štirinajstimi dnevi so pisali: »Kendrick Lamar nepričakovano izdal nov album« ali pa »To je nadaljevanje nagrajenega albuma To Pimp a Butterfly«. Oboje je bilo pretiravanje. untitled unmastered. ni niti album niti ni nadaljevanje zadnjega albuma. Gre za ostanke. Za nedokončane demoposnetke. Za komade, odpadle od projekta, ki je zbudil toliko pozornosti. Na to namigujejo datumi, pripisani ob vsakem posnetku, večina jih nosi letnico ’14, torej so iz leta, v katerem je nastajala lani izdana albumska uspešnica.

Anna Meredith: Varmints

Klasično izobraženo škotsko skladateljico Anno Meredith smo doslej imeli priložnost slišati na dveh EP-izdajah, Black Prince Fury (2012) in Jet Black Raider (2013), letos pa se končno oglaša s prvim dolgometražnim albumom, na katerem prvič zares združi sodobno elektronsko instrumentalno glasbo z zakonitostmi pop glasbe. Na večjem delu albuma prevladujejo atmosferične, ambientalne elektronske skladbe, zgrajene na repetitivnosti in občasno opaznih klasičnih prijemih, hkrati pa se Anna Meredith poskuša tudi v pisanju sicer nekoliko avantgardnejših pop skladb, ki jo prikažejo kot izrazito inovativno skladateljico ter avtorico z dobrim občutkom za ustvarjanje ravnovesja med klasičnim in popularnim glasbenim izrazom. Inovativno.

Tiga: No Fantasy Required

Prvi hedonist montrealske plesne scene Tiga je po sedmih letih končal tretji album, z njim pa nadaljuje svojo logiko plesnoelektronskega pisanja pesmi. V tem spajanju plesne intenzivnosti in (retro) pop senzibilnosti je preprosto tako dober, da mu ni treba izumljati novih zvijač. Z enovrstičnimi besedili zna, z nekaj poslušalske domišljije, povedati toliko kot ugasli LCD Soundsystem, hkrati pa z elegantnim plesnim groovom še vedno postavlja visok standard bolj pop(asto) razpoloženemu EDM-podmladku. Ker ne kompromitira svojih (podtalnih) »clubberskih« korenin, tudi novih skladb najbrž ne bomo videli na pop lestvicah. Je pa to le še eden od razlogov za to, da Tiga po dvajsetih letih še vedno sodi med najbolj zaželene remikserje in didžeje.

Esperanza Spalding: Emily’s D+Evolution

Pevki, basistki, pa tudi multiinstrumentalistki Esperanzi Spalding so se leta 2011 na široko odprla vrata v nedrje glasbene industrije, ko je presenetljivo pobrala grammyja za najboljšo »novo« izvajalko. A to je ni zmedlo, niti iztirilo, niti pokvarilo. Sledila sta nadstandardno zakompliciran album in dveletni premor, sedaj pa drži tempo s še enim projektom, ki ni mala malica in je precej ambiciozno muziciranje. Tokrat bolj rockovsko in manj soulersko. Fusion jazz, art rock in virtuozni funk. Muzika, ki zaradi marljivega aranžiranja zveni kot muzikal. Jazzovsko šolana vokalna telovadba, ki je tako pikolovsko dosledna, da bo cepila: nekatere bo takoj prepričala, druge odvrnila. Obvladaška izvedba po pravilih.

Partibrejkers: Sirotinjsko carstvo

Ko se ozremo v zgodovino svetovnega rock’n’rolla, ne moremo mimo dejstva, da v tem okolju obstaja le še nekaj takšnih skupin, ki s tako rekoč enakimi, precej preprostimi izraznimi možnostmi delujejo, ustvarjajo in nadaljujejo svoje poslanstvo nekakšnih rockovskih prerokov, ki jih pojav številnih glasbenih trendov, slogov in žanrov ni in tudi nikoli ne bo spremenil. Skupina Partibrejkers je gotovo ena izmed njih, in to ne zgolj v nekdanjem jugoslovanskem prostoru, ampak tudi v svetu. Če se ozremo v njeno več kot tridesetletno zgodovino, vidimo, da se v glasbenem smislu ni pretirano spreminjala, saj je ostala zvesta klasičnim obrazcem surovega, garažnega rock’n’rolla z močnimi bluesovskimi vplivi, pa tudi klasičnim, liberalnim svetovnim nazorom, ki že dolga leta spremlja vse njene studijske izdaje in tudi praviloma odlične koncertne nastope.

Odd Nosdam: Sisters

Beatmejkerski veteran, ki ga je na glasbeno prizorišče v začetku tisočletja izstrelilo sodelovanje v kultnem kolektivu cLOUDDEAD, se po sedmih letih vrača z novo (pravo) studijsko ploščo. Feni so v ekstazi, je pa hkrati res, da album ne prinaša nič novega. Odd Nosdam še vedno stavi na zasanjane, eterične teksture in trippy ritmiko po vzoru mega priljubljenih pionirskih somišljenikov Boards Of Canada, ki sta tokrat prispevala remiks naslovne skladbe. Ja, ko estetiko izpiliš tako rekoč do perfekcije, pravzaprav niti ni potrebe po spremembah, še toliko manj takrat, ko za tabo stoji močna fenovska baza. Resda bodo zato nosove najbrž malce vihali glasbeni kritiki, toda to je bolj njihov problem. Pri novostih gre tako ali tako najpogosteje za pogrevanje tople vode.

Moodymann: Dj-Kicks

Če ste razumsko pomislili, da je Moodymannov prispevek k priznani serialki didžejevskih miksov Dj-Kicks eno samo veselje disca in housa, ste se pošteno ušteli. Samozavestna starina detroitske scene namreč zmeša pretežno počasno in povsem melodično mezgico nečesa, čemur bi pred petnajstimi leti rekli »lounge« muzika. In to precej površno. Moody, ki nikoli ni veljal za pretiranega tehničarja, le okorno postroji ne najbolj predvidljive kose precej popularnih izvajalcev – Joséja Gonzálesa, Flying Lotusa, Jai Paula, skupine Little Dragon ... Glavozibna štimunga proti koncu le prikotali tempo do plesišča, a v še zmeraj precej cukrastem slogu in brez resnejših zaprašenih izkopov pozabljenih kultov.

Let 3: Angela Merkel sere

Iz novovalovskih in punkovskih časov ni veliko skupin, ki bi se lahko pohvalile s kontinuiranim delovanjem in zares brezkompromisnimi svetovnimi nazori. Reški Let 3 je že zdavnaj dokazal, da ni le rock skupina, temveč satirično-umetniški kolektiv, ki se s performansi dotika različnih družbenopolitičnih vprašanj. Album, ki je nastal iz istoimenskega lanskega performansa, v katerem se Mrle in Prlja »kritično« ponorčujeta iz največje in najmočnejše evropske velesile ter njene voditeljice Angele Merkel, se s prevladujočim punkovskim pristopom dobesedno poserje na sodobno neoliberalno evropsko politiko, pa tudi na razmere v družbi na Hrvaškem in v širši regiji. Vulgarno? Ne, žal precej realistično.

Santigold: 99¢

Naslov in naslovnica tretjega albuma ameriške pevke in producentke Santi White, bolj znane pod psevdonimom Santigold, na prvi pogled ne potrebujeta razlage. Če obstaja kupec, lahko listek s ceno danes prilepite na vsako stvar, pa če je kaj vredna ali ne. Ker se glasbenica, na naslovnici zavita v embalažo, v nekaj skladbah tudi sama postavi v kontekst sodobnega potrošništva, nam s tem ponudi še več manevrskega prostora za interpretacije. Je (povprečna) skladba vredna toliko kot (kitajski) artikel iz 99¢ šopa, ki razen tega, da nanj lahko prilepite listek s ceno, nima nobene uporabne vrednosti? Je sama kot ustvarjalka/umetnica vredna toliko, kot stane njena skladba v spletni trgovini iTunes?

Matmos: Ultimate Care II

Naslov nove plošče elektronskega konceptualnega dvojca ne označuje serije, kot bi pomislili zaradi številke II na njegovem koncu. Tako je preprosto ime modelu pralnega stroja, na katerega sta Matmos v celoti »odigrala« album, ki je s tem postal nekakšen ultimativen nosilec logike industriala. Toda estetsko se napaja v širši žanrski paleti, od micro housa, drone glasbe in eksotične ritmike, kakršno njuni sodobniki najraje iščejo na črni celini. No, dvojec se je raje zaprl v svojo klet, zacentrifugal Whirlpoola, na seanso povabil nekaj glasbenih somišljenikov (Dan Deacon) in na igriv način zabrisal meje med konceptualno umetnostjo in popom. Soundtrack, s katerim bi morala biti opremljena vsaka angažirana pralnica perila!

Različni izvajalci: Star Wars Headspace

Ob vseh dopolnilnih dejavnostih, ki so spremljale novi film Disneyjeve franšize Vojna zvezd, so se lotili tudi rahlo drznega elektronskoglasbenega projekta. Taktirko so zaupali preverjenemu imenu, starosti, ki se je dokazal v produciranju tako rockovskih kot pop in rap zvezd Ricku Rubinu. Najboljši trik je, da je ta dobil v roke velikanski arhiv ne glasbe, ampak zvočnih efektov sage, precej proste roke pa je imel pri izbiri sodelujočih glasbenikov. Flying Lotus, Baauer, Bonobo ... brez blasfemije pustijo glasbo Johna Williamsa pri miru, zato pa poprimejo za dialoge, eksplozije, piskanje robotov. Sliši se zabavno, a zbirka vse prepogosto povleče na brezidejno plesno štanco. Precej neizkoriščen sanjski projekt vsakega producenta.

Samo Šalamon Bassless Trio feat. Julian Argüelles & John Hollenbeck: Unity

Mariborski jazzovski kitarist svetovnega ranga se vrača s četrto inkarnacijo svojega »Bassless« tria, tokrat v sodelovanju z ameriškim bobnarjem Johnom Hollenbeckom in britanskim saksofonistom Julianom Argüellesom. Kot večina Šalamonovih projektov je bil tudi Unity posnet v živo, in sicer na evropski turneji leta 2014, a tega seveda ni čutiti na posnetkih, saj smo znova priča še enemu usklajenemu, igrivemu, pa tudi precej eksperimentalnemu projektu, s katerim Šalamon spet dokaže, da njegov eklekticizem nima meja. Ritmično in melodično usklajene skladbe opozarjajo na odlično interakcijo med glasbeniki, še bolje pa se odrežejo v nekonvencionalnih in nepredvidljivih improvizatorskih izbruhih.

Kanye West: The Life of Pablo

Kaj sploh še povedati o plošči, o kateri je bilo povedano že vse in preveč? Največ o samih zaletavih pripravah nanjo: priča smo bili neskončnim menjavam naslova, v tednih pred izidom pa je na vsakodnevni ravni postalo jasno tudi, da Kanye West svoj sedmi album krpa zadnji hip. Mastering ter izbor in zaporedje posnetkov so urejali še na dan predstavitve. V bistvu je pri vsem skupaj še najbolj osvobajajoče, da nam je izvajalec, ki konstantno opozarja, da potrebuje le svobodo izražanja, ker »centri moči« omejujejo njegovo večdisciplinarno genialnost, pokazal, da je celo na samem vrhu glasbene industrije stvari možno delati čisto zadnji hip. Brezglavo. Neodločno. Shizofreno. Ali pa je bil vse skupaj le nateg, instrument nenehnega medijskega pompa? V tem je tudi nekaj strašljivo zvitega: nadležno agresivni medijski pomp je mogoče ustvariti brez vsebine.

Junior Boys: Big Black Coat

Kanadski elektro pop dvojec Junior Boys je veteranska znamka klubske glasbe za nežnejše duše. Glavna motivacija za peti album je nedavno uspešno sodelovanje: pevec tandema Jeremy Greenspan je pomagal zgnesti zvok mlade pevke Jessy Lanze, ki se je izkazal za vsestranski zadetek v polno. Big Black Coat je mehak, a ne mlačen, sladko-grenak, baladno plesen plašč za dolge kanadske zime. Je retro v slogu in zvoku. Pisani obrat v preteklost k vsemu, kar je »kul« – discu, technu, housu, popu in R & B-ju osemdesetih let. Zveni zastarelo, a hkrati deluje. S sirastimi vokali in linijami sintetizatorjev. Je neobremenjena, plesnejša vrnitev Boysov, ki pa bi ji le stežka pripisali drznost.

Tindersticks: The Waiting Room

Po formalnostih, povezanih z dvajsetletnico delovanja, in njej posvečenim prejšnjim albumom se britanski melanholiki vračajo s povsem novimi skladbami, za katere so različni avtorji posneli tudi videospote. Formule, s katero so se prikupili fenom, razumljivo niso spreminjali. Ne nujno zato, ker bi v rokavu imeli le en trik, pač pa zato, ker so iz pisanja intimnih, senzibilnih pesmi, aranžmajske sofisticiranosti in cinematične atmosferičnosti naredili povsem svojo različico zrelega, komornega popa z neomejenim rokom trajanja. Pri tem početju se iz plošče v ploščo le še izboljšujejo, pa čeprav to morda ni takoj očitno. Na albumu ni singlov, ki bi hoteli očarati na prvi posluh, a to ne pomeni, da jih nekoč ne bomo slišali na kakšnem od zasedbinih bodočih best offov.

Disciplin A Kitschme: Opet.

»Najboljši jugoslovanski skupini vseh časov«, dolgoletnemu glasbenemu eksperimentu Dušana Kojića Koje, je v več kot tridesetih letih obstoja uspelo preživeti vsa politična in druga trenja na območju nekdanje Jugoslavije (pa tudi ne pretirano uspešno londonsko epizodo) in očitno ji to uspeva še danes. Po zadnjem albumu (Uf!, 2011) se Disciplina vrača z novo kolekcijo težkih ritmov in zvokov, ki v povezavi z minimalističnimi, a izredno inteligentnimi besedili predstavlja skupino, zazrto v svojo preteklost oziroma kreativne vrhunce iz osemdesetih let. K temu veliko prispeva tudi novi član skupine, orgličar Igor Djeke, ki večidel zapolni vrzel – manko značilnega zvoka pihalne sekcije stare Discipline. Še zmeraj brezkompromisno.

Animal Collective: Painting With

Člani skupine Animal Collective so med nastajanjem skladb za deseti album na stene studia projicirali podobe dinozavrov. Ja, po šestnajstih letih delovanja, desetih studijskih albumih in družinski/očetovski zresnitvi četverice bi dinozavre lahko razumeli kot nekakšno samoironično prispodobo za to, da morda prihaja čas, ko bodo, hočeš nočeš, pristali v kategoriji rockovskih dinozavrov. Je pa ta čas, če sodimo po plošči Painting With, za zdaj še zelo daleč. Z njo se (ponovno) trojec Avey Tare, Panda Bear in Geologist predstavi v življenjski formi in potrdi, da ima še vedno raje raziskovanje kot rutino.

Hidden Jazz Quartett: Raw and Cooked

Nemška souljazzovska zasedba Hidden Jazz Quartett je po dobri petletki delovanja le pririnila do prvenca. Do albuma neštetokrat preverjenega zvoka, tradicije »tržno usmerjenega« jazza druge polovice šestdesetih let, do ušesa prijazne mehkobe, nežnih vajeti in sladkih melodij. Najmočnejši so deli, ki so sicer še zmeraj retro, a vlečejo močno na jezik avtohtono britanske scene acid jazza izpred petindvajsetih let, k čemur pripomore tudi junak prav te scene, soulovski pevec veteran Omar. Med s srečno roko izbranimi vokalisti izstopata še mično skrivnostna Bajka in globokoglasni mojster govorjene besede Anthony Joseph. Raw and Cooked ni prav nič surova plošča, je večkrat prekuhan in pogret souljazzovski standard.

Ethnotrip: Kdo bo pil iz bistrega studenca?

Lendavsko zasedbo Ethnotrip poznamo po izvirni priredbi znane makedonske ljudske pesmi Jovano, Jovanke, ki se je pred tremi leti znašla na njenem istoimenskem prvencu. Očitno je, da se skupina še zmeraj navdušuje nad ljudskim glasbenim izročilom, saj je na plošči Kdo bo pil iz bistrega studenca? ponudila izbor ljudskih skladb, ki večinoma prihajajo s hribovitega Balkana in bližnje okolice. Izstopajoči vokal pevke Tjaše Šimonke je pospremljen z več kot solidno instrumentalno spremljavo, podrejeno vokalu, sama pa poskrbi za to, da skladbe, kot sta denimo Makedonsko devojče in Kad ja pođoh na Bembašu, slišimo v nekoliko sodobnejši, a še zmeraj prepoznavni izvedbi. Solidne priredbe balkanske tradicije.