Nevermen: Nevermen

Vzgibi za nastanek superskupin so različni, najpogosteje pa imajo malo opraviti z glasbo. Da bo s skupnim prvencem skupine Nevermen, trojice cenjenih glasbenikov, drugače, je bilo jasno že vnaprej. Mike Patton (Faith No More), Tunde Adebimpe (TV on the Radio) in Doseone (cLOUDDEAD) so pač preradovedni kreativci in jih prodajanje klišejev preprosto ne zanima. To je jasno tudi ob albumu, ki ne skriva, da je dobršen del glasbe zanj nastal med neobveznim skupnim džemanjem, in zato na prvi posluh deluje precej neambiciozno. Toda zanimivi glasbeni obrati so skriti v podrobnostih in prefinjenem križanju vokalov, ki so postali zaščitni znaki vsakega člana. Da je zvezdniška mera polna, pa jim je prvi singel remiksal še mi(s)tični dvojec Boards of Canada. Feni vseh so na nogah!

Rihanna: Anti

Rihanna je pridno in disciplinirano, prav po šolsko nizala po album na leto. Do osmega, ko se je zataknilo. Anti tako ni le ena najbolj pričakovanih pop plošč letošnjega leta, ampak tudi lanskega. In predlanskega. Tokrat je med albumi zazevala več kot triletna luknja. Z novo ploščo pa je prišla tudi nova založba: mlada pevka je lojalno sledila Jay-Z-ju in prestopila od založbe Def Jam k njegovemu mlademu zabaviščnemu velikanu Roc Nation. Tako soustvarja pomemben del njegovega imperija, sodelovanje pa se je po njenih besedah začelo tako, da jo je raperski mogul zaprl v pisarno in rekel, da ven vodita dve poti. S podpisom pogodbe skozi vrata ali skozi okno. Bilo je v 29. nadstropju.

Saul Williams: MartyrLoserKing

Newyorški nevsakdanji raper Saul Williams je mojster različnih obrti – dokazal se je že kot pesnik, pisatelj, igralec ... Njegove plošče praviloma glodajo kakšno družbeno temo in tako je tudi tokrat. MartyrLoserKing ni samo album, je tudi grafični roman, ki z aktivistično noto udari po zadnja leta precej priljubljeni temi hekanja. Čeprav zelo drugače od serije Mr. Robot. Williams značilno recitirajoče nameče abstraktne kritike ali le ponavljajoče se »pančlajne«, včasih lucidne, drugič že prav puhlične. Še bolj kot njegova vokalna gimnastika pa sem in tja skače sama produkcija. Od težke industrije do klavirske komornosti. Zvočno in idejno nasičen projekt in na trenutke težko poslušanje. A ravno, če ne bi bilo takšno, bi bilo skrb zbujajoče.

Savages: Adore Life

Po velikem poku prvenca Silence Yourself (2013), zaradi katerega so londonsko skupino Savages predstavljali kot žensko verzijo skupin Joy Division, Gang of Four in Wire, se zasedba vrača z drugim albumom Adore Life, ki s silovitostjo in neposrednostjo preprosto osupne poslušalca. Glasbenice so se na prvencu ukvarjale s političnimi in socialnimi temami, na glasnem in silovitem Adore Life pa se dotaknejo ljubezni in medsebojnih odnosov, vendar njihove temnejše in nekoliko bolj skrite plati. Mogočne, distorzirane kitare v povezavi z udarno ritem sekcijo in silovitim vokalom Jehnny Beth nam predstavijo kritičen, a kljub temu pozitiven album izvrstnega londonskega kvarteta. Glasno in brezkompromisno.

Sia: This Is Acting

Naslov sedmega albuma avstralske don’t wannabe pop zvezdnice bi cinično lahko prevedli s »to je pretvarjanje«. Nanj je uvrstila skladbe, ki jih je najprej napisala za Adele, Beyoncé, Rihanno in še nekatere pop dive, a so jih te iz različnih razlogov zavrnile. Ali Sia meri na lastno pretvarjanje ali na širši pop trg, na katerem pevke osebne izpovedi drugih avtorjev prodajajo kot svoje izkušnje, ni povsem jasno. Je pa to precej težka popotnica za album, najsi bo zaradi te industrijske pop logike ali preprosto zato, ker gre za album »ostankov«. Za nameček je to zelo očitno, saj se le prva dva singla Bird Set Free in Alive približata songwritingu Sijinega cenjenega predhodnega albuma, to pa verjetno pomeni, da bo plošča zadovoljila le njene največje fene.

Werefox: Das Lied der Maschinen

Ko je Werefox pred tremi leti izdal prvenec I Am Memory, so ga številni mediji označili za »superskupino« slovenskega alternativnega miljeja, saj so se njegovi člani prej kalili v vplivnih in prepoznavnih prekmurskih skupinah, večinoma povezanih v projekt Prekmurje Noise Conspiracy. Izhajajo iz zapuščine zasedb Psycho-Path, Sphericube in Manul, pa tudi iz sodelovanj z drugimi prekmurskimi glasbeniki (Kleemar).

Ulver: ATGCLVLSSCAP

Najočitnejša stalnica v dobrih dvajsetih letih ustvarjanja kultne norveške zasedbe je, da je žanrsko skoraj povsem neulovljiva. Raziskovala je vse, od bolj klasičnega rocka in ambientalne glasbe do folka in black metala, ki je tisti (ohlapni) žanr, ki se je najvztrajneje drži. Pogojno bi vanj lahko umestili tudi novi, dvanajsti album, ki ga zaznamujejo kitarske in elektronske ambientalne teksture, iz katerih (zamaskirane) odzvanjajo tudi zasedbine pretekle zvočne avanture. Hkrati album za zasedbo pomeni nov pristop, saj so skladbe nastale iz posnetkov živih improvizacij, ki tu zaživijo v bolj dodelani podobi. Rezultat so epske atmosferične skladbe, ki spominjajo na postrockovsko estetiko, toda ne pričakujte postrockovskih klišejev.

Tricky presents: Skilled Mechanics

Nova plošča bristolskega črnega račka se začne povsem značilno, takoj prepoznavno. Sivo počasen kos z mično tragičnim ženskim vokalom in Trickyjevim mrmranjem v ozadju. A takoj zatem nam postrežejo žanrsko gibanico. Malo wava osemdesetih let, malo hiphopa, malo niti ne tako mračnih balad. In vokali – poleg zrnatega šepetanja ikone bristolskega zvoka – raznih gostujočih pevk in bobnarja Trickyjevega koncertnega benda Luka Harrisa. A ravno v tem je fora. Skilled Mechanics je kolektivni stranski projekt, katerega jedro poleg enfanta terrible triphopa sestavljata še njegov mladostni prijatelj Dj Milo in Harris ter številni glasbenice in glasbeniki. Šumeč, ne preveč fokusiran sestanek v studiu.

Tortoise: The Catastrophist

Po skorajda sedmih letih premora se vrača chicaška skupina Tortoise, ki je v petindvajsetletni karieri premikala meje eksperimentiranja in inovativnega ustvarjanja glasbe. Tudi po odličnem prejšnjem albumu Beacons of Ancestorship (2009) Tortoise nadaljuje raziskovanje svojega tipičnega postrockovskega, nadžanrskega zvoka, kar slišimo že v otvoritveni, naslovni skladbi albuma, ki počasi vpelje različne ritmične in zvočne eksperimente na meji rocka, jazza in postrocka. Čeprav Tortoise ne zveni več tako napredno in čudaško kakor pred dvema desetletjema, je The Catastrophist še en soliden in neverjetno svež plošček prekaljenih chicaških eksperimentatorjev. Sveže.

Ryuichi Sakamoto, Alva Noto & Bryce Dessner: The Revenant OST

Če bi zapisali, da filmska glasba zadnja leta doživlja mini revolucijo, bi to zvenelo prenapihnjeno, saj je veliko filmarjev z glasbo eksperimentiralo vso zgodovino (zvočnega) filma. Se pa zadnja leta dogaja zasuk v kontekstu blockbusterjev, v katerih klasične filmske skladatelje vse pogosteje izpodrivajo popularnoglasbeni ustvarjalci. Pred dvema letoma je bil ogromne pozornosti deležen soundtrack za film Under the Skin Mice Levi iz zasedbe Micachu & The Shapes. Nič manj zanimanja ni zbudila izjemna glasba za lanski film Birdman mehiškega »auteurja« Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, ki jo je ta zaupal (ob)jazzov-

Anderson .Paak: Malibu

Anderson .Paak ni novinec v bazenu novega soula, je pa večji del preboja »v prvo vrsto« opravil lani. In to z dvema sodelovanjema. Najprej s producentom Knxwledgom pod imenom NxWorries, potem, pompozneje, pa z Dr. Drejem, ko je zapel več kot eno na povratniškem albumu ikone zahodne obale. Malibu tako prihaja v ključnem trenutku pevčeve kariere in se tudi sliši pripravljeno. Ušesu prijetno, lirično nezadržano, tudi rahlo ogrenjeno, slogovno aerobično, s skrbno izbranimi gosti in producenti. .Paak ponovno očara s prepoznavno raskavim glasom in besedili, ki so ta trenutek klišejsko lahkotna, drugi pa že refleksija ne ravno najlažjega pevčevega odraščanja. V nekoliko razvlečenem formatu.

Ty Segall: Emotional Mugger

Ty Segall si je v preteklih letih, po številnih samostojnih izdajah in sodelovanjih, ustvaril sloves nekakšnega kralja sodobnega garažnega rocka, vendar si je po nekoliko spoliranem in veliko bolj poslušljivem albumu Manipulator (2014) drznil narediti še korak nazaj k bazičnemu garažnemu zvoku, saj je Emotional Mugger njegova najradikalnejša stvaritev doslej, s katero se potopi v že znane obrazce garažnega in psihedeličnega rocka – tokrat z več grobimi, izredno glasnimi kitarskimi rifi in aranžmaji. Zdi se, da se Segall na osmem studijskem albumu poskuša umestiti v zgodovino rocka poleg svojih vzornikov, vendar mu to popolnoma uspe le v nekaterih komadih s tega surovega in precej eksperimentalnega albuma.

Hinds: Leave Me Alone

Najprej je bil madridski duo Deers, ki se mu je po objavi prvih dveh singlov nepričakovano zgodila hvala britanskih medijev in z njo prva povabila za koncertiranje. Duo je zrasel v dekliški kvartet, zaradi grožnje s tožbo spremenil ime v Hinds in lani že ogreval občinstvo na nastopih zasedb Black Lips, The Libertines in The Vaccines. Producenti so se verjetno že postavljali v vrsto, toda dekleta so se odločila celoten album posneti v brezkomporomisnem garažnem rock’n’roll slogu svojih prvih demoposnetkov in vajeti obdržati v rokah. Rezultat je dvanajst igrivih skladb o bolj in manj uspelih ljubezenskih razmerjih, ki jih zaznamujeta zelo všečno dvoglasno petje in očarljiva popovska spevnost. Retro in sveže hkrati.

Ennio Morricone: The Hateful Eight OST

Quentinu Tarantinu so se verjetno uresničile sanje. Glasbo za njegov novi film Podlih osem je spisal kar Maestro, mojster Ennio Morricone. Tarantino je sicer navdušenje nad edinstvenim filmskim opusom kultnega italijanskega 87-letnega skladatelja izkazal že z recikliranjem njegovih posnetkov v številnih svojih filmih, za Djanga brez okovov pa je Morricone celo spisal eno skladbo, a bil potem menda precej nezadovoljen z uporabo. Novemu sodelovanju je grozila dodatna pompoznost, saj je minilo okoli 40 let od zadnjega Morriconejevega preizkusa v tem žanru, torej v glasbi za vestern.

VIA Ofenziva: Bele rože

Ena izmed spregledanih izdaj prejšnjega leta je zagotovo album legendarne ljubljanske punk zasedbe VIA Ofenziva, ki je po letih vnovičnega delovanja končno povila prvenec in se predstavila s šestimi novimi skladbami. Seveda pa je na album uvrstila tudi legendarne komade iz osemdesetih let, a v prilagojeni in malce dodelani izvedbi. Kritična besedila Esada Babačića se ukvarjajo z brezizhodnostjo današnjega časa in sistema, stare skladbe (kot je denimo Proleter) pa nas spomnijo na neke druge, nostalgično obarvane, a še zmeraj težke čase. Zanimivo je, da so skladbe iz novejšega ustvarjalnega obdobja precej podobne starim, kar albumu doda rdečo nit in ga naredi konsistentnega. Kritično, retro in še zmeraj aktualno.

Širom: I.

Založba Radia Študent nadaljuje hitrostrelno serijo izdaj zadnjih dveh mesecev. Tokrat v navezi z malo etiketo Klopotec, s katero sta skupaj založili prvenec zasedbe Širom, ki jo sestavlja trojec Ana Kravanja, Samo Kutin in Iztok Koren, ali drugače povedano, dvojec Najoua plus tretjina benda ŠKM banda. Plošček I. na prvi posluh zveni povsem folkaško, a je veliko več. Je kraljestvo akustike, vijugasta, a ušesu mehka cesta od senzibilnega brenkanja do močnega tapkanja, tehnološko ljudsko, v prijemih sodobno. Je plejada vsaj desetih glasbil – brenkal, godal, tolkal – iz različnih tradicij, nekaj jih je tudi narejenih doma. Zveni, kot da je plošča posneta v šusu, v enem sešnu s popolno iluzijo spontanosti in občasnega impra, in se izogne pastem plehke eterike folkaško drugogodbaških praks.

The Soft Pink Truth: Why Pay More?

Za Drewa Daniela, ki je z matičnim dvojcem Matmos komad sposoben posneti le iz zvokov cvrčeče sramne dlake ali pa celoten album le iz zvokov liposukcije, je YouTube verjetno prej podoben pandorini skrinjici kot pa viru navdiha. Toda pri ustvarjanju četrtega albuma pod psevdonimom The Soft Pink Truth ga obsežnost YouTubovega (zvočnega) arhiva ni zmedla. Številne posnetke je preprosto prefiltriral skozi svojo izkušnjo queerovskega clubbinga ter z rezanjem in lepljenjem sestavil skladbe, ki bodo očarale privržence ekscentričnih plesnih muzik, hkrati pa ponudijo tudi razmislek o vplivu spletnih družbenih omrežij. Ja, antropološke raziskave so lahko zabavne in igrive tudi, če se jih loti univerzitetni profesor angleščine.

David Bowie: Blackstar

Novica, da je po osemnajstmesečnem boju z rakom umrl verjetno največji popularnoglasbeni um v zadnjih petdesetih letih, je ta ponedeljek presenetila svetovno javnost. David Bowie, rockovski kameleon, ki je od konca šestdesetih let narekoval smernice razvoja popularne glasbe, včasih kot inovator, pogosto pa tudi kot odličen posnemovalec, se je poslovil. A veličastno – le nekaj dni po izidu ene boljših plošč, kar jih je posnel v dolgoletni glasbeni karieri.

Deantoni Parks: Technoself

Nov album (avantovskega) bobnarja Deantonija Parksa je vse prej kot klasičen solistični bobnarski album. No, da ima Parks raje kot preverjene obrazce izzive, je jasno že ob pogledu na njegove pretekle sodelavce, med katerimi se bleščijo imena, kot so John Cale, Flying Lotus in The Mars Volta. So pa te reference na plošči Technoself dobro prikrite. To je Parks v celoti posnel sam, brez nasnemavanj, v spontanem, intuitivnem zvočnem toku, ki ponudi vtis nekakšnega (studijskega) fristajlanja, na eni strani oprtega na Parksove pretekle (bendovske) izkušnje, na drugi pa zagledanega tudi v aktualno (ob)elektronsko glasbo, ki je normativi in standardi ne zanimajo. Na prvi posluh album zato izpade precej ekscentrično, toda hkrati ponudi vso Parksovo idejno in virtuozno širino.

Wand: 1000 Days

Kalifornijski zasedbi Wand, eni izmed vidnejših predstavnic nove ameriške psihedelije in garažnega rocka, je v malce več kot letu uspelo poviti kar tri kakovostne albume. Prejšnja plošča (Golem, 2015) se je nagibala k nekoliko tršim kitarskim zvokom, 1000 Days pa je preplet tega glasbenega izraza s tistim s prvenca. Temu je zasedba dodala znatno količino sintetizatorjev in elektronike, to pa iz celotnega albuma naredi primer dobre mešanice psihedeličnega popa, nekoliko trših kitar in tudi minimalističnega folka. Z očitno ustvarjalno neobremenjenostjo in učinkovitim mešanjem žanrov je 1000 Days najboljša Wandova plošča doslej, bend pa ustoliči za enega najizvirnejših predstavnikov novega psihedeličnega rocka.

Olfamož: Hupam, da ste dobro

Drugi album naostrenega alter ega primorskega multiinstrumentalista in improvizatorja Andreja Fona je že tako rekoč ob izidu pobral nagrado za najprepričljivejšo domačo ploščo v oddaji Tolpe bumov na Radiu Študent. Hupam, da ste dobro je izrazito kolektivno delo, saj se brkljaču pridruži obsežna skupina uveljavljenih junakov domače (impro) scene. Poteza, ki postreže s takoj slišnimi učinki: poleg moževega kantavtorskega pečata – lucidnih nesmislov, dovtipov in enovrstičnic vsakdanjika – ploščo kiti še novoletno bogat nabor slogov, od gruva afrobeata do postrockovskega dratanja. Pester, bučen, a vedno pod nadzorom miniorkestrski direndaj, ki na trenutke zveni že prav pod-alpsko sun-rajevsko. Olfamož hupa, z obilico hrupa!

Nina Hudej: Disclaimer Null

V času, ko je techno postal potrošniško blago in je njegov namen bolj ali manj zreduciran na plesni hedonizem, se pogosto pozablja na njegov aktivističen vzgib iz pionirskih dni, ko mu je pot tlakoval gospodarski zlom Detroita in je postal glas tamkajšnje afroameriške skupnosti. Da je techno lahko tudi politično orodje, v zadnjih treh desetletjih razkrivajo predvsem traktati in manifesti, najraje o distopični prihodnosti, s katerimi producenti konceptualno osmišljajo svojo glasbo. Tej logiki s svojo novo ploščo deloma sledi tudi domača didžejka, producentka, promotorka in aktivistka Nina Hudej, ki družbeno ozaveščenost techna aktualizira s pozivom queerom, ženskam in beguncem.

Siddharta: Ultra

Čeprav je Dan D Siddharto nekoliko prehitel s podobnim konceptom, se ta po albumu Infra, ki ga je izdala junija, ob koncu leta oglaša še z Ultro – drugim ploščkom, ki naj bi skupaj s prvim zaznamoval 20-letnico skupine. A zdi se, da Siddharta ponuja že preverjeno formulo, na katero pada njeno številno domače občinstvo: trdi, hardrockovski rifi, pomešani z dobro produciranim popom, nekaj lahkotnih balad, sodelovanje z Umekom pri komadu In Levitation pa presenetljivo gostovanje reškega Damirja Urbana v skladbi Strele v maju, ki nekoliko dvigne povprečje albuma, vsaj na vokalni ravni. Siddharta ne predstavi ničesar zares novega – le predvidljiv album, ki zaokroži njen visoki jubilej.

Richie Hawtin: From My Mind To Yours

Izid lanske plošče Ex, ki jo je Hawtin objavil pod psevdonimom Plastikman, je zaradi njegovega več kot desetletnega albumskega premora obveljal za pomemben dogodek. Po tej logiki bi moral biti nedavni izid sploh prvega (pravega) albuma pod njegovim pravim imenom še večji. Pa najbrž ne bo. Ne le ker gre pravzaprav za nekakšno kompilacijo skladb, ki so jih ustvarili njegovi različni alter egi. Pač pa predvsem, ker vsaj techno podmladek na njej ne bo slišal nič takega, zaradi česar bi z vidika sedanjih plesnoelektronskih smernic lahko razumel Hawtinov pionirski ugled. Kar sicer ne pomeni, da je album slab, toda veteran se fenom pokaže v dobro znanih podobah, s katerimi nekako mimogrede zaznamuje 25-letnico svoje založbe.

Pusha T: Darkest Before Dawn: The Prelude

Pusha T je eden najbolj razvpitih dilerjev med sodobnimi raperji in novopečeni predsednik glasbene založbe GOOD Music Kanyeja Westa. Prodajanje kokaina je stalnica v njegovih besedilih in le redko gre za prispodobo. Njegov drugi album je v resnici predalbum težko pričakovanega projekta, ki prihaja enkrat prihodnje leto, in seznam najodličnejših producentov, ki se bere, kot da se piše leto 2005 in ne 2015: Puff Daddy, Timbaland, Kanye West, Q-Tip. A starine, tako kot številni mlajši sodelavci producenti, muziko primerno zatemnijo, glavni igralec pa dostavi izjemno zbrano zgodbo z napačne strani ulice, brez kančka heca, poveličevanja ali moraliziranja. The Prelude je kompaktno in kratko kraljestvo teme, film noir getoizirane Amerike.

EL VY: Return to the Moon

Med letošnjimi izdajami neodvisnega rocka nikar ne spreglejte projekta nenavadnega imena EL VY, pod katerim deluje nov dvojec na ameriški neodvisni sceni. Tisti, ki poznate melanholično skupino The National, boste že po prvih taktih komada Return to the Moon ugotovili, da tudi v tej zasedbi očitno poje »nacionalni« Matt Berninger, eden danes bolj karizmatičnih frontmanov, ki si je, kot kaže, zaželel malo ustvarjalnega premora zunaj matičnega benda. Druga polovica skupine EL VY je portlandski multiinstrumentalist Brent Knopf, član zasedb Menomena in Ramona Falls. Gre za stara znanca, ki sta že s stalnimi zasedbami skupaj nastopala v večini klubov na zahodni obali ZDA, zato je EL VY pravzaprav uresničitev njune dolgoletne želje po skupnem projektu, v katerem bi moči združila le onadva.

The Canyon Observer – FVCK

Po dveh izdanih EP-ploščah nas ljubljanska peterica končno preseneti s prvim pravim albumom, ki se v štirih dobro strukturiranih daljših komadih sprehodi po atmosferičnih deathmetalskih vložkih, silovitih zvočnih zidovih, kričanju – značilnih elementih metalskega podžanra, ki ga zasedba nadgradi s prevladujočim noisom in psihedeličnimi ambientalnimi vložki. Temačen, mrzel, na trenutke tudi zamegljen plošček, ki preseneti z nadžanrsko naravnanostjo, tehnično pestrostjo, predvsem pa z izrazito poudarjenim temačnim, depresivnim in zloveščim razpoloženjem, ki je zasedbi očitno pisano na kožo.

EMA: #Horror OST

Odločitev režiserke Tare Subkoff, da za avtorico glasbe za svoj filmski prvenec, v katerem se ukvarja s spletnim nadlegovanjem, angažira Eriko M. Anderson (EMA), se zdi logična. Ne le ker glasbenica, pevka in multimedijska umetnica v svojih delih izraža politična prepričanja, pač pa tudi, ker se je na lanskem albumu ukvarjala z isto temo, za nameček pa se njena pogosto skrivnostna, strašljiva glasba zdi kot ukrojena za film. Soundtrack za #Horror je zdaj dobil bolj cinematično podobo, kakršne smo vajeni iz horrorjev iz osemdesetih let, hkrati pa ga pop senzibilnost postavi tudi v sedanji čas. Primerjave z odmevnim lanskim soundtrackom, ki ga je za film Under the Skin posnela Mica Levi, so samoumevne, EMA pa s ploščo suvereno vstopa v svet filma.

Archy Marshall: A New Place 2 Drown

Najprej je bil Zoo Kid, potem King Krule, sedaj je ploščo preprosto posnel pod pravim imenom. Rdečelasi mladenič globoko raskavega glasu iz južnega Londona Archy Marshall se vrača z večmedijskim projektom: A New Place 2 Drown ni samo album, ampak tudi knjiga risb, poezije in fotografij, ki jo je skolažiral z bratom Jackom, spremlja pa jo še mini film. Glasba je tako soundtrack zbrane umetnosti, Marshalla pa predstavi kot zverziranega producenta masirajoče sive elektronike in hiphopa. Tokrat brez kitar, brez distorzije, brez songwritinga. Tudi brez ostrine. Njegova petje in rapanje sta presenetljivo mrmrajoče mehka, tako kot so mehke in prespolirane tudi podlage. Ironija je v tem, da njegov najosebnejši projekt doslej zveni najmanj (p)osebno.

Različni izvajalci: Chi-Raq OST

Newyorški režiser Spike Lee je cepil mnenja že leta 1991, ko je sprejel izjemen izziv in posnel film o Malcolmu X-u. Takrat je bil glavni kamen spotike, kako je portretiral organizacijo Nation of Islam in predvsem njenega vodjo Luisa Farrakhana. Pred tem si je s serijo filmov o afroameriški izkušnji sicer hitro zagotovil status najpronicljivejšega cineasta črne Amerike in tudi pozneje, leta 1999, je s filmom Summer of Sam pokazal, da mu ni treba vedno igrati z istim adutom, da se zna uspešno lotiti različnih žanrov in tem. Kasneje je imel serijo hitov in strelov v prazno, vrhunec zgrešenih metov pa je morda bila neposrečena priredba korejske mojstrovine Oldboy.