Jamie Woon: Making Time

Britanski popevkar mehkobnega elektronskega soula Jamie Woon gre počasi. Za nadaljevanje po prvencu si je vzel kar štiri leta in v tem času smo njegov glas slišali le ob redkih gostovanjih. Z drugim albumom se je otresel večine elektronike; na to potezo je menda ključno vplivala ena glavnih referenc širšega žanra, D’Angelova plošča Voodoo. Woon se je snemanja tako lotil starošolsko, spajdašen s pravim studijskim bendom. Making Time je nadvse organsko baladen izdelek visoke akustičnosti kitarskih motivov in suhih, »naravnih« bobnov. Redki bolj našpičeni deli spomnijo na klasične trenutke sodobnega R & B-ja in soula, glavnina pa le dodobra uspava. Picajzlasta monotonija.

Sunn O))): Kannon

Kultni dronerji se po lanskih sodelovanjih s Scottom Walkerjem in norveškimi black metal posebneži, skupino Ulver, z novo ploščo vračajo k svojim kanonom, na kar verjetno namiguje že naslov albuma. Sicer jih nikoli niso zares prekršili, toda po nekoliko raziskovalnejših letih so se zdaj spet bolj oprli na tisti surovejši izraz, ki je nastal kot neposredni poklon pionirjem drone metala, zasedbi Earth. Navdih za vokalno mantro je Attila Csihar tokrat menda našel v Budovi podobi in naukih, kar pa ne predrugači podobe zasedbinega izraza, ki je pravzaprav vsaj toliko kot na glasbeni vedno temeljil tudi na duhovni izkušnji. Album torej prinaša preverjeno podobo skupine Sunn O))), toda zasedb, ki bi se s tako omejenim manevrskim prostorom toliko časa suvereno obdržale na prizorišču, je zelo malo.

Coldplay: A Head Full of Dreams

Londonska skupina, ki je prijetno presenetila s prvima albumoma, se je s tretjo ploščo (X & Y, 2005) prestavila v visokoleteče okvire stadionskega mainstream rocka in tam vztraja tudi pri vseh nadaljnjih studijskih projektih. Pozitivno naravnani sedmi album A Head Full of Dreams je nasprotje lanskega, precej temačnega albuma Ghost Stories, vendar Chrisu Martinu in fantom pri tem ne pomagajo niti sodelovanja z uglednimi imeni svetovne glasbene estrade (denimo z Beyoncé, Noelom Gallagherjem in Tove Lo), saj jih nova plošča predstavi kot skupino, ki je očitno izgubila stik s svojo ustvarjalno energijo – in se prepustila instantni logiki glasbene industrije. Prežvečeno.

Erykah Badu: But You Caint Use My Phone

Danes se zdi, kot da je bil izid nove plošče Eryke Badu, ključne glasnice neosoula in inventivnega R & B-ja zadnjih dveh desetletij, le vprašanje časa. Najprej je o tem, kako telefoni lahko posežejo v človeške usode, življenje in intimo, spregovorila v skladbi Telephone, ganljivem poklonu pokojnemu producentu in prijatelju J Dillu z albuma New Amerykah, Pt1 (2010). Pred nekaj meseci je v telefonski maniri predelala Drakov poletni megahit Hotline Bling in v nekaj dneh po objavi na Soundcloudu ga je poslušalo več kot milijon ljudi. Ta projekt je zdaj zakuhal še mikstejp But You Caint Use My Phone.

Roots Manuva: Bleeds

Prejšnji albumi so Rootsa Manuvo zaradi izvirnega hibrida (ameriškega) hiphopa, britanskega bassa in preudarnega, spretnega opisovanja življenja na ulicah ustoličili za glas urbane Velike Britanije, z novim albumom pa je zdaj postal britanski urbani filozof. V štiridesetih minutah angažiranega toka misli dobimo pronicljiv vpogled v sodobno britansko (socialno) razslojenost, kar samo po sebi ni nič novega, toda tako zna o njej govoriti in jo uglasbiti le on. Sporočilno še jasnejše rime hkrati botrujejo bolj klasični, gospelovski in bluesovski podobi albuma, kar pa ne pomeni, da na njem ni spet prepoznavnih, igrivih in zvedavih zvočnih domislic. So, po novem so subtilnejše in v vlogi nekakšnega čolna, ki bo Rootsovo poezijo pripeljal še do zrelejšega občinstva.

Kneebody and Daedelus: Kneedelus

Zvezdnik elektronskega podzemlja Flying Lotus založbo Brainfeeder še naprej krmari v smer novojazzovsko našpikanih pobud. Tokrat s projektnim albumom, ki je plod naveze jazz funkerskega komba Kneebody in elektronskega dandyja Daedelusa, naveze glasno tulečih pihal, ritmičnih miniimprovizacij in subtilnih intervencij programiranih elementov, efektov. Plošča Kneedelus je nedvomno primer tega, kako »živa« glasba zasenči mašine – poteza, ki je načrtna in ne deluje zadržano ali zastarelo. Prav nasprotno, kombinatorika zveni bendovsko, igrivo, z obilo domislic. Nekoliko zataji le postavitev, štimunga, saj je začetek navdušujoče gromek, druga polovica pa vse bolj zibajoče mantrasta.

Beach House: Thank Your Lucky Stars

Dva meseca po izidu precej ambientalno usmerjenega albuma Depression Cherry se baltimorski duet Beach House vrača, in to kar z novim albumom, ki je očitno nastajal v istem obdobju kot prejšnji, le da so komadi na plošči Thank Your Lucky Stars narejeni v veliko pozitivnejši maniri, kar še najbolj potrjujeta petje vokalistke Victorie Legrand in splošno razpoloženje albuma. Depression Cherry se je naslanjal na razvlečene ambientalne vložke in malce bolj eksperimentalne vokale, Thank Your Luck Stars pa se zasidra v klasični formi pop komadov, ki duet predstavi kot izkušenega ustvarjalca nekoliko drugačnih, a še zmeraj zasanjanih in izvirnih pesmi o ljubezni v vseh njenih pojavnih oblikah.

Dan D: DNA D

Stalnica ustvarjanja in delovanja ene največjih slovenskih mainstreamovskih atrakcij, novomeške skupine Dan D, očitno postajajo spremembe. Na to so nas člani začeli pripravljati pred dvema letoma, ko so po nekaj zelo uspešnih letih vzpenjajoče se rockovske kariere in celo pravi pop karieri presenetili s povsem drugačnim, tišjim in bolj eksperimentalnim projektom Tiho in poželi izvrstne odzive. Letos pa so naredili še dva glasbena preobrata. S prvim so nam postregli 1. aprila, ko so izdali album DNA D. Z drugim pa 1. novembra, ko so izdali album s popolnoma enakim naslovom, a čisto drugačnimi materiali.

Arca: Mutant

Kako je venezuelskemu producentu Alejandru Ghersiju uspelo toliko velikih metov s tako malo izdane lastne glasbe, ni čisto jasno. A mu je, še preden je lani izdal prvenec Xen, je že podpisal visoke poteze precej različnih »vizionarjev« Kanyeja Westa in FKA Twigs, kmalu potem še Björk. Z drugim albumom spet želi impresionirati, večji del so z mogočno grobimi zvoki posejane sintetične pokrajine, ki brišejo meje med zvočnim oblikovanjem in muziciranjem. Tu in tam se impulzi le zgostijo v ritmike do obisti distorziranih instrumentov, težke industrije in senzibilnega hlada. Mutant odlikuje napetost med rahločutnostjo in izbruhi agresije, kontrastna dinamika, ki poteka fluidno, z občutkom. Tudi pretenciozno.

Jardier: Jardier

Zasedba Jardier se je prvič predstavila slovenskemu občinstvu na kompilaciji Val 014 – Imamo dobro glasbo, kmalu pa tudi na najimenitnejših festivalih v regiji. Peterica, v kateri igrajo tudi člani uveljavljenih Moveknowledgementa in Srečne mladine, je pred kratkim izdala prvenec, ki pritegne s preprostim, a zelo izpopolnjenim pristopom, mešanico izrazito sugestivnega vokala pevca in avtorja besedil Alexa Raztresena ter klasičnega rocka z vplivi folka, bluesa, popa, z opaznim pogledom v zapuščino rocka in seveda več kot aktualnimi in sodobnimi skladbami v angleškem jeziku, ki se jih ne bi sramovali niti trenutno najimenitnejši svetovni predstavniki t. i. indie rocka. Domači prvenec leta.

Adele: 25

Prvi, baladni singel Hello ima mesec dni po objavi na YouTubu skoraj pol milijarde ogledov, prodajne rekorde pa bo očitno postavil tudi novi album. Za fene britanske pevke Adele ni nikakršnega dvoma in verjetno jih je večina dobila pričakovano. Kljub napovedim o drugačni vsebini je album 25 podaljšek prejšnjega albuma 21, ki ga je zaznamoval konec njenega razmerja. Zato se ob tem postavlja vprašanje, kako dolgo bo še žalovala, hkrati pa je (tudi empirično) dokazano, da so strta srca pač najbolj priljubljena tema v pop glasbi. To je botrovalo dramatičnim, x-factorskim aranžmajem, se je pa v tistih intimnejših trenutkih spet potrdilo, da Adele zna napisati dobro skladbo (Send my Love, Million Years ago, I Miss You, River Lea). A teh je manj kot na predhodniku, zato je očitno napočil čas, da začne novo poglavje.

Sophie: Product

Dolgometražni prvenec londonskega producenta Samuela Longa, bolj znanega pod imenom Sophie, bo ponudil odgovor na marsikatero vprašanje. Predvsem na tisto, ali je po hajpu, ki ga je v zadnjih dveh letih zakuhal s somišljeniki iz druščine/založbe PC Music, napočil trenutek, ko bo njegova glasba prodrla iz podtalne klubske scene. Zaradi sodelovanja z Madonno in Charli XCX se je to deloma sicer že zgodilo, je pa hkrati res, da fenov obeh zvezdnic verjetno ne zanima preveč, kdo (kot koproducent) podpisuje njune skladbe. Je mainstream zrel za ploščo Product? So konec koncev zanjo zreli feni plesne glasbe?

Kurt Cobain: Montage of Heck: The Home Recordings

Dokumentarec Montage of Heck, ki je na zelo nenavaden način prikazal legendo o Kurtu Cobainu, je prinesel tudi ploščo z demo posnetki Nirvaninega frontmana, ustvarjenimi med letoma 1987 in 1994. Gre za zbirko trinajstih in v luksuzni izdaji še dodatnih 31 posnetkov, ki jih je izbral režiser dokumentarca Brett Morgen. Ta z izdajo soundtracka ni naredil nikakršne usluge Cobainu in njegovi zapuščini, saj gre za nedodelane domače posnetke, ki po vsem tem času ne bodo zanimivi niti za goreče oboževalce Cobainovega lika in dela. Pretenciozna kompilacija nekdanje rockovske legende, ki nam ne ponudi nikakršnega presežka, ampak pusti zgolj grenak občutek v ustih – podobno kot dokumentarec.

Rustie: EVENIFUDONTBELIEVE

Rustie – poleg Hudsona Mohawka eden od dveh glasgowskih narekovalcev trendov novih glasbenih gibanj klubske elektronike – je povsem nepričakovano postregel s tretjim albumom. Dobesedno postregel, saj gre za plošček popolnega artističnega nadzora: ne le da je sam oblikoval naslovnico, poskrbel je tudi za vsa gostovanja na njem, sam je poprijel za kitaro ali mikrofon. EVENIFUDONTBELIEVE je kontrabandovski izdelek s povsem nešolskim, tako glasno distorziranim zvokom, da bo preglasil krike groze avdiofilov, ki mu bodo po nesreči prisluhnili. Na norme se požvižga tudi z grobimi aranžmaji ter prevelikim odmerkom belega šuma in evforično otročjih melodij. Album, ki ga je Rustie brezbrižno posnel zase.

Amy: The Original Soundtrack

Po ogledu dokumentarca o Amy Winehouse, filmskega hita letošnjega poletja, si je tudi marsikateri od prej neprepričanih poslušalcev predvajal katerega od albumov prezgodaj preminule britanske pevke. Prav ti skeptiki bi zdaj, če bi izšel le njen aktualni album, zbirka njenih (že prej objavljenih) demo in koncertnih posnetkov, verjetno odmahnili z roko. Deloma upravičeno. Izbira skladb sledi premisi zgodbe o njenem vzponu in padcu, zato Amy v najboljšem primeru deluje kot pevka močnega značaja, ne pa kot v kult povzdignjena ikona soula in popa. Res je, da plošči poseben pečat dajo atmosferične, filmske vinjete Antonia Pinta, ki se izmenjujejo s pevkinimi posnetki, toda to je le še razlog več, da je album namenjen predvsem gledalcem dokumentarca in Amyjinim fenom.

Justin Bieber: Purpose

Ploščo, pri nastanku katere naj bi sodelovali superproducent Rick Rubin (ki je, medtem ko je še študiral, produciral prvenec skupine Beastie Boys, zadnja leta pa popilil glasbo poperske prve lige – Lane Del Rey, Eda Sheerana in Adele), Kanye West, ki je »večji kot življenje samo«, in eden najbolj spoštovanih lirikov v raperski igri Nas, bi se splačalo preveriti. Tudi če gre za novi album Justina Bieberja? Za album, ki so ga mediji senzacionalistično označili za njegov veliki »comeback« projekt, čeprav so od prejšnje plošče minila le tri leta in čeprav Bieber vmes ni ravno izginil, saj vmesnega časa ni preživel recimo v izolaciji ali zaporu? Stvar bi bila lahko zabavna, če bi trditve držale.

Robert Jukič: Ženske

Nova plošča Roberta Jukiča slavi in časti ženske, saj na dvojnem albumu sodeluje lepo število slovenskih in hrvaških pevk (Tamara Obrovac, Mia Žnidarič, Katja Šulc, Nina Strnad, Aphra Tesla, Jadranka Juras, Ana Bezjak, Maya, Astrid Kuljanić, Nina Vodopivec, Gordana Hleb, Anika Horvat in Tjaša Fabjančič), ki jih je Jukič izbral in za studijsko različico albuma zanje napisal 14 skladb. Pesmi se gibljejo med šansonom, popom, bluesom in vokalnim jazzom, kar pride zlasti do izraza na drugi različici ploščka, posneti v sklopu oddaje Izštekani radijskega voditelja Jureta Longyke. Velik in produkcijsko dovršen projekt, ki nam predstavi nekakšen cvetober naših pevk in tudi kakšen glas iz bližnje soseščine.

Oneohtrix Point Never: Garden of Delete

Po lanski turneji brooklynskega producenta Daniela Lopatina z zasedbama Nine Inch Nails in Soundgarden se zdi skoraj logično, da je posnel svoj najbolj pop album. To logiko je upošteval tudi pri piarovski kampanji, izmišljenih intervjujih z Nezemljani, videih (nekateri so bili zaradi eksplicitnosti že umaknjeni), internetnem objavljanju namigov in podobnih igrivo-šaljivih domislicah. No, Garden of Delete kljub temu ni album, ki bi meril na lestvice. Prej gre za precej konfuzno osebno prevpraševanje avtorjevega odnosa z mainstreamovskim ustrojem, ki pa skozi Lopatinovo sprevrženo-očarljivo skladateljsko žilico dobi podobo emo-horror-sint mojstrovine, in to na ravni oblike in vsebine. Čakamo, da ga na turnejo povabi Taylor Swift.

Grimes: Art Angels

Od dreampopa kanadske pevke Claire Boucher je ostal samo pop. Potem ko je leta 2012 izdala album Visions in postala (spletna) alternativa, rahlo čudaški in kulski odklon od tiste najočitnejše, navadne glasbene panorame, se je sedaj izkazalo, da so njene ambicije merile prav tja. Grimes se vrača s samozavestnim albumom, ki ga je ponovno sproducirala kar sama. Z njim ji uspe zreciklirati pestre, a ušesu privlačne obrazce in nezdružljivo zapakirati v zaokrožen radijskolestvični paket, hkrati nastavi ogledalo sceni popa, saj kljub vsej predvidljivosti forme, kljub vsej že slišanosti refrenov izstopa in kljub vsej osladnosti primerno greni trenutno ponudbo osrednjih medijev. Precej drzno za srednji tok in preveč ziheraško za stare fene.

Guy Garvey: Courting the Squall

Elbow je skupina z Otoka, ki je bila v prvi polovici svoje petindvajsetletne kariere nekoliko spregledana, zlasti zaradi težav z založbami in s tem tudi z glasbenimi mediji. To se je nenadoma spremenilo, ko so fantje iz Manchestra leta 2008 izdali odlični album The Seldom Seen Kid. Odprl jim je vrata v samo središče britanske glasbene industrije in ta jim je z različnimi nagradami podelila priznanje za dotedanje delo.

Kode 9: Nothing

O izjemnem posluhu Steva Goodmana ni treba izgubljati besed, navsezadnje je iz svojega Hyperduba naredil eno najuglednejših, za (podtalno) elektronsko oziroma basovsko glasbo specializiranih založb. Po dveh albumih, ki jih je posnel z lani preminulim Space Apom, se zdaj vrača v solistični izvedbi izpiljene, avanturistične postbasovske elektronike, v kateri številni vidijo znanilca prihodnjih smernic. Če je hladen, distopičen, carpenterjevski sint minimalizem le praznina, ki jo Goodman čuti ob izgubi prijatelja, ali pa res morebitna vizija prihodnosti, bo pokazal čas. Nedvomno pa je Nothing subtilen, mojstrsko in poznavalsko izklesan album za (plesno) elektronske gurmane, ki stavijo na izvirnost, producentsko eleganco in navidezno preprostost.

J Dilla: Dillatronic

Hiperprodukcija pokojnega hiphoperskega producenta J Dille devet let po smrti še kar pušča sledi. Dilla je kult, čigar edinstveni status znajo kaj kmalu začiniti z dejstvom, da bo po smrti podpisal več »nove« muzike kot pred njo. Na nepregleden kup so sedaj vrgli še 40 instrumentalnih kosov, ki naj bi vlekli na elektroniko oziroma na katere naj bi vplivala predvsem elektronska glasba. Oboje, naslov in promocijski spin projekta, je nateg. Dillatronic je pač še ena zbirka (nedokončanih) bitov, ki so jih spraskali iz mojstrovih samplerjev, venček klasičnih, ki še enkrat opozori na edinstveni gruv Dillovih podlag, a iz katerega ne moremo posebej izvleči niti ene prave cvetke. Dillatantno.

Dave Gahan & The Soulsavers: Angels and Ghosts

Dava Gahana poznamo kot frontmana ene večjih svetovnih synthpop atrakcij, britanske zasedbe Depeche Mode. Njegov četrti diskografski izlet iz matične zasedbe in drugi s producentskim duetom The Soulsavers ga prikaže kot suverenega in samostojnega avtorja besedil, pa tudi kot odličnega vokalista, ki se še kako znajde ob presenetljivo organski glasbeni podlagi z bluesovsko-gospelovskimi temelji. Prvo snidenje med Gahanom in duetom The Soulsavers je bilo le še eno novo sodelovanje, plošček Angels and Ghosts pa je njegova pozitivna potrditev, ki z bogatimi orkestracijami in Gahanovim subtilnim vokalom napoveduje še veliko presenečenj – brez značilnega zvoka njegove matične zasedbe.

Joanna Newsom: Divers

S prvencem The Milk-Eyed Mender (2004) je postala ena od štirih ključnih obuditeljev ameriškega folka. Z naslednikoma, pravljično mojstrovino Ys (2006) in avanturističnim, epskim trojnim albumom Have One On Me (2010), je začrtala povsem svojo glasbeno pot in postala ljubljenka ameriške neodvisne scene. Toda ni se ustavila pri glasbi. Z vlogo naratorke v lanski psihedelični, kontrakulturni filmski epopeji Inherent Vice Paula Thomasa Andersona je naredila nov korak proti temu, da se pridruži (pop-kulturnim) ikonam, posebnežem in neprilagojencem, ki ameriškemu mainstreamu nastavljajo ogledalo pod drugačnim kotom. Pri triintridesetih, s četrto ploščo, zdaj ponuja svoj najkonvencionalnejši pop album, pa čeprav bo z njim spet polarizirala mnenja poznavalcev. Toda to, da o njej obširno polemizirajo celo tisti, ki njene glasbe ne prebavljajo, je le dokaz več, da je Joanna Newsom postala pomemben glas sodobne popularne glasbe.

Vita Mavrič in Jani Kovačič: Vitomil Zupan: Šlagerji in pesmi iz zapora

Frajerski avtsajder Vitomil Zupan se je v medijski krajini spet pojavil lani ob stoti obletnici rojstva. Edinstveni pisatelj, dramatik in esejist, za katerega je manj znano, da je v sedmih letih, ki jih je preživel v zaporu, napisal tudi nepregledno množico pesmi. Majhen košček iz kupa so sedaj uglasbili z vokalistoma Vito Mavrič in Janijem Kovačičem v glavnih vlogah. Forma je sicer klasično šlagerska, nekje med zlatim izborom italijanskih kancon in bolj francoskih šansonov, nekaj skladb pa je spisal Kovačič. Plošček, ki ga krasijo nepretenciozno arhaičen pristop, žlahtni instrumentarij in tekoč ritem besed z zdravo količino cinizma. Z dodatkom proze, ki jo prebere Radko Polič.

Flanger: Lollopy Dripper

Koncept dvojca Flanger je bil za prve štiri plošče preprost: z elektronsko manipulacijo ustvariti vtis akustične zasedbe in s tem prečiti žanrske stereotipe, zadržke in omejitve. Deset let pozneje Burnt Friedman in Atom TM ostajata zvesta enaki logiki, a ta na novem, petem albumu postane ohlapnejša. Ker so (razno)žanrski hibridi postali stalnica, sta se cenjena producenta v studiu tokrat brez zadržkov odločila uporabiti najmočnejše adute. Rezultat je izraz, ki se očitneje nagne na stran dubovske, zvedave elektronike, kar pa ne pomeni, da se s tem izgubi Flangerjev prepoznavni šarm. Lollopy Dripper zato ne nagovarja več tistih, ki iščejo (le) kaj novega, pač pa predvsem glasbenega hedonista, ki stavi na eleganco in sofisticiranost.

Kelela: Hallucinogen

Za zamudo te plošče se je Kelela opravičila že konec maja na gostovanju v ljubljanskem Kinu Šiška, ki si ga bomo zapomnili kot enega letošnjih boljših koncertov pri nas. Zdaj, pol leta pozneje, ko je Hallucinogen naposled izšel, je jasno, da je bilo vredno počakati. Ameriška pevka v šestih perfekcionistično izklesanih skladbah ponudi svojo vizijo novih smernic R’N’B-ja, ki (upajmo) napovedujejo tudi osvežitev v mainstreamu. Čeprav so ji skladbe pomagali ukrojiti producenti same Beyoncé in še kakšne druge dive, je očitno, da jih precej bolj motivira Kelelina drznost, ki se tudi takrat, ko poje o razmerjih in podobnih R’N’B-jevskih standardih, izmika klišejem. Še več, njeno vokalno izvedbo močno zaznamujeta pristnost in iskrenost, ki ju v sodobnem R’N’B-ju vse bolj pogrešamo.

Rudimental: We the Generation

Prakse velikih imen britanske plesne scene postajajo zadnja leta vse bolj unitaristične. Njihovi albumi so praviloma funkcionalni: glasbo goni jasen dvojni namen. Prvič, delovati mora v živo, na odrih velikih festivalov pred večtisočglavo množico. Delovati pa mora tudi v etru. Te skupine zato za obvezne radijske obrate, pa tudi za nekaj spremljajoče evforije in pompoznosti praviloma angažirajo trenutno smetano pop vokalistov. Tako gre najpogosteje za projekte epskih refrenov, lestvičnih singlov in matematičnih aranžmajev. Za zbirke posnetkov in ne prave albume. In na samem vrhu britanskega elektronskega popa se zadnja tri leta komolčkata dve imeni: Disclosure in Rudimental.

Nicolas Godin: Contrepoint

Nicolas Godin je pred petimi leti zajamral, da se je z matično zasedbo Air ujel v rutino in da potrebuje nov izziv. Tega je zdaj našel s samostojnim prvencem, za katerega si je za izhodišče izbral skladbe Johanna Sebastiana Bacha. Na prvi pogled nič kaj inovativna zamisel, z baročno glasbo so se pač spogledovali že številni pop glasbeniki, navsezadnje tudi njegovi Air, kljub temu pa album ponudi drugačno vizijo. Čeprav se najdejo vzporednice z Airom, je Contrepoint treba slišati kot album, ki stoji sam zase. Res mu ne manjka airovske igrive pop senzibilnosti, toda hkrati gre za zelo zrelo delo, v katerem izginejo mejniki med popom, klasično glasbo, jazzom in filmsko glasbo ter v katerem skupni jezik najdeta preteklost in sodobnost. Album za sladokusce.

Deerhunter: Fading Frontier

Po nekoliko kaotičnem albumu Monomania (2013) se eksperimentalni noise rockerji iz Atlante vračajo z verjetno najkonsistentnejšim materialom doslej, ki Bradforda Coxa in druščino prikaže kot izvrstne raziskovalce različnih zvočnih ozadij in pisce besedil. Zdi se, da je lanska avtomobilska nesreča precej spremenila Coxa in ga preusmerila v ustvarjanje odličnih pop komadov z eksperimentalnimi soničnimi detajli, ki ploščo Fading Frontier približajo doslej kritiško najbolj hvaljenemu albumu Halcyon Digest (2010) in ga na trenutke tudi prekosijo. To pa skupino z vidika ustvarjanja pop komadov, produkcije in same glasbene dovršenosti predstavi v najboljši luči doslej. Eksperimentalni neodvisni pop v najboljši izdaji.