St Germain: St Germain

Potem ko je Ludovic Navarre pred dolgimi petnajstimi leti z vmešanjem zvoka delte Misisipija v svojo jazzy housersko žolco zadel terno, je naslednji, sicer neverjetno zapoznel korak jasen. Kaj je bolj bluesovskega, bolj prvinskega od bluesa? Odgovor je en sam: afriški blues. Navarre je na tretjem albumu paradnega projekta St Germain, ki je sooblikoval »francoski zvok« devetdesetih let, posegel po bogati malijski tradiciji in se povezal tudi s tamkajšnjimi glasbeniki. Ter jih pričakovano podložil z nevsiljivimi programiranimi ritmi. Plošček kafanske prenove druge godbe, ki se izgublja v nepregledni množici zbirk »omehčane« paketizacije (zahodno)afriških viž. Popeglana, še preveč ušesu prijetna mantra.

Damir Avdić: Manjina

Zadnjih nekaj mesecev smo v medijih tudi ob podpori piarovcev Morrisseyja, vodjo in pevca nekdanje britanske glasbene atrakcije The Smiths, označevali za »enega največjih pesnikov« v glasbi, a v tem kontekstu bi morali obravnavati tudi opus Damirja Avdića, Bosanskega psiha, Diplomatza.

Miley Cyrus and Her Dead Petz

Miley Cyrus pravi, da si je izborila položaj, ko lahko počne, kar hoče. Lepo in pohvalno, še posebej v svetu pop glasbe, kjer so pevke ves čas izpostavljene diktatu industrije. Lahko pa glede na novi album, ki ga je v brezplačen posluh ponudila prek Soundclouda, mirno sklenemo, da glasbeniki včasih ne bi smeli početi vsega, kar se jim zljubi. Z glasbo, ki so jo prispevali psihedelični rockerji The Flaming Lips in še nekateri uveljavljeni producenti, ni samo po sebi sicer nič narobe, toda Mileyjine blodnje o splifih in seksu v najboljšem primeru učinkujejo kot slaba samoterapija brez repa in glave. Razmerja približno pol-pol med tistimi, ki so njeni feni in hejterji, z novim albumom ne bo spremenila, ampak dokler se naklade (še) štejejo v milijonih, očitno res lahko počne, kar hoče.

Mercury Rev: The Light in You

Ameriški pop psihedeliki, podkrepljeni z zasanjanim vokalom pevca Jonathana Donahueja in minimalističnimi kitarskimi aranžmaji Seana Mackowiaka - Grasshoperja, so ob koncu devetdesetih let izdali plošček Deserter’s Songs, ki je zasenčil vse njihove poznejše izdaje. Zdaj se po sedmih letih premora vračajo z novim diskografskim delom. Res je, da Donahue in Grasshoper (kot avtorski dvojec) ne ponujata ničesar novega, vendar je že njun pretanjeni občutek za strukturo zasanjanih pop komadov z veliko psihedelije in dobrimi metaforičnimi besedili dovoljšen razlog za poslušanje povratniške stvaritve, ki tokrat črpa iz različnih obdobij zgodovine popularne glasbe – in se s tem približa »nedotakljivemu« albumu.

Mac Miller: GO:OD AM

Mac Miller se je sprva pojavil kot nadležni beli raper za najstnike. Kot neproletarska in jezično manj spretna različica Eminema. Kasneje je sem in tja le pokazal, da ni vse tako preprosto, in si nabral nepričakovano zalogo street creda. Spotoma pa se je precej zadeval. Njegova nova plata je odvajalna: glavnina podlag je baladna, lahkotnejša in svetlejša, Miller je pozitivnejši, manj nergaški, bolj umirjen, nepridigarsko se ozira po nespametnih dogodivščinah samozastrupljanja. GO:OD AM je tako projekt optimizma brez jokavosti, brez vrhuncev, a tudi brez čisto zgrešenih posnetkov, in kot smo pri mladem zvezdniku že vajeni, z nekaj rimaške okornosti. Zbrana pozibanka.

Avicii: Stories

O tem, da so Švedi mojstri pop glasbe, najbrž ni treba izgubljati besed. V sedemdesetih letih je kraljevala ABBA, v osemdesetih Roxette, devetdeseta so prinesla Ace of Base in kopico one-hit wonder posebnežev, prejšnje desetletje so zaznamovali tamkajšnji indie sintpoperji, zdaj so štafeto popularnosti prevzeli EDM-jerji. Eric Prydz, Axwell/Swedish House Mafia in najmlajši Tim Bergling oziroma Avicii, ki zadnjih nekaj let vztraja tik pod vrhom DJ Magove lestvice najboljših didžejev, nadaljujejo tradicijo švedske komercialno uspešne pop plesne glasbe in osvajajo svetovne (plesne) charte. In ja, Švedi so tudi aktualni zmagovalci evrovizijske popevke.

Peaches: Rub

Kanadska nastopačica Peaches je z neposrednostjo, s punkersko držo, z vulgarno, a svežo doktrino šoka udarila nekje na prelomu tisočletja. Pristavila je torej svoj košček k zlatim letom electroclasha, mešanice plesnih udarcev in distorzije. Petnajst let kasneje se zdi, da se zanjo ni kaj dosti spremenilo, le večina svežine je pošla. Še zmeraj vpije opolzka in kvazikontroverzna besedila čez ostri plesni hrup, le da vse skupaj zveni precej bolj postano. Velik del plošče Rub je kliše, s katerim nas Peaches le opominja na nekoč trendovsko sceno klubskega razvrata, in v tem je težava. Album, ki ga poslušamo enodimenzionalno in ki brez konteksta preteklosti ali pevkinega imidža ne navrže kaj dosti. Časovni stroj.

Editors: In Dream

Birminghamski častilci postpunkovskega zvoka se vračajo s ploščkom, ki v marsičem prekaša njihovo prejšnjo stvaritev The Weight of Your Love (2013), saj gre za slogovno precej bolj raznolike materiale, ki na prepoznaven način zaokrožijo vrhunce njihovega dosedanjega delovanja. Frontmana Toma Smitha so nekoč primerjali z Ianom Curtisom iz skupine Joy Division, na njihovem petem ploščku pa je to več kot nepotrebno oziroma celo nespodobno. Zelo zrel zvok, ki se giblje med temačno hladnostjo alter rocka iz osemdesetih let in s sintetizatorji poudarjeno plesnostjo, predstavi Editorse v izrazito sveži izdaji, z več kot dobrodošlim vokalnim sodelovanjem Rachel Goswell, članice britanske shoegazerske skupine Slowdive.

Lana Del Rey: Honeymoon

Medeni tedni v Kaliforniji, kot jih na novem albumu upesni Lana Del Rey, so tako daleč od romantičnega sprehoda po Venice Beachu, kot je njena glasba daleč od zapovedi, ki jih pop pevkam narekuje industrija. Ja, Honeymoon z melanholičnimi, dramatičnimi skladbami o hrepenenju, osamljenosti in negotovih razmerjih, izklesanimi skozi številne zgodovinske (popkulturne) reference, ne odpira novega poglavja v pevkini karieri. Prej se zdi, da z njim vse atribute s prejšnjih plošč z mojstrskim songwritingom in subtilno produkcijo sestavi v brezčasen (baročen) pop album, ujet med nostalgijo, sanjarjenjem, intimo in stvarnostjo. Rezultat so tako rekoč popolni medeni tedni za tiste, ki v pop baladništvu iščejo kaj več od hitovske grandioznosti.

Run The Jewels: Meow The Jewels

Bralo se je kot bedasta šala. Atlantski pronicljivi raper Killer Mike in newyorški producentski genij El-P, ki pod skupnim imenom Run The Jewels že nekaj let uživata nepričakovan sloves festivalske atrakcije, sta napovedala remiks zadnjega albuma, ki pa naj bi bil narejen izključno iz mačjih glasov. Ja, iz predenja, pihanja in mijavkanja pravih pravcatih mačk.

Kurt Vile: B’lieve I’m Goin Down

Dve leti po opaznem uspehu plošče Wakin on a Pretty Daze se vrača Kurt Vile, kantavtor, ki ga je mlajša, tako imenovanemu indie rocku naklonjena generacija vzela za svojega. Čeprav se ukvarja z zdaj že tradicionalnimi ameriškimi žanri, americano in folk-rockom, jih spretno oblikuje tako, da se mlajša generacija v glasbenem in besedilnem smislu poistoveti z njimi. V novih dvanajstih skladbah nas kantavtor iz Philadelphie, v večinoma akustičnih aranžmajih z dodatkom elektrike, popelje globoko do lastnih, izpovednih folk korenin, ki bi jih pogosto lahko primerjali z epohalnimi stvaritvami Boba Dylana ali Neila Younga. Minimalistično, umirjeno in brezčasno.

Prince: HITNRUN Phase One

Prince spet brca. Z že tretjo ploščo v pičlem letu. Z lanskim paketom Art Official Age nas je spomnil, da še ni zrel za odpis, a sedaj dober vtis precej pokvari z albumom, pri katerem že naslov ne obeta nič dobrega. HITNRUN Phase One so promovirali kot eksperimentalni izdelek, pri katerem pa je nenavadno le dejstvo, kako poceni trike sodobne plesne godbe slišimo na prvi polovici. Presenečenje traja vse do zadnjih nekaj posnetkov, zvočno bolj zbranih balad, kosov, končno vrednih podpisa princa popa. Precej kratek venček, ki se začne glasno, plesno in slogovno kodrlajsasto, a se po vsem bezljanju na koncu le umiri in otrese povsem odvečnih okraskov. Venček, ki ga bomo kaj hitro pozabili.

Disclosure: Caracal

Potem ko sta brata Lawrence s prvencem pred dvema letoma navdušila kritike in osvajala vrhove (plesnih) lestvic, je bil njun zasuk v še bolj pop podobo po svoje pričakovan. Kljub temu pa novi album z zlizanimi sint R & B popevkami tokrat verjetno niti od daleč ne bo videl nominacije za nagrado mercury, ki jo vsako leto podelijo najboljšim britanskim albumom. Še več, v primerjavi s hit singli iz preteklosti so novi singli na dokaj hladen odziv naleteli tudi pri občinstvu in zdi se, da Disclosure pred debaklom lahko reši le še uspeh v ZDA. Čeprav so skladbe narejene po veljavnih pop standardih, jim po novem manjkata žmohtnost in takojšnja privlačnost, s katerima je dvojec očaral na prvencu. Še huje pa je, da so vse skladbe narejene po enakem kopitu.

New Order: Music Complete

Čeprav se je po izdaji albuma Waiting for the Sirens’ Call (2005) zdelo, da New Order svetovni javnosti nima ponuditi ničesar novega več, in če k temu dodamo še dejstvo, da sta se stebra skupine, Bernard Sumner in Peter Hook, vse bolj razhajala glede usmeritev na nadaljnji skupni poti (kar je nazadnje pripeljalo do Hookovega odhoda in razpada skupine), se britanski predhodniki postpunka ter številnih elektronskih in plesno usmerjenih žanrov zdaj vračajo v velikem slogu. In kot je bilo pričakovati, brez Petra Hooka.

Low: Ones and Sixes

Enajsti album indie-rock/dream pop zasedbe iz Minnesote se po aranžmajsko bogatejših predhodnikih vrača k bolj minimalistični zvočni podobi in tesnobnejšemu razpoloženju. Na prvi pogled se zato zdi, da bo pisan na posluh starejših privržencev, toda resnici na ljubo smo Alana Sparhawka in Mimi Parker (v različnih navezah) v podobni maniri, a v boljših skladbah slišali že v preteklosti. Kar pa ne pomeni, da ne znata še vedno napisati dobrega komada, čeprav je teh morda nekaj manj kot na prejšnjih albumih. (Spet) se najbolje znajdeta v tistih najpočasnejših, včasih že skoraj povsem ambientalnih skladbah, ki delujejo kot zvočna kulisa dolgih, meglenih zim ameriškega Srednjega zahoda, kljub temu pa se verjetno ne bodo zapisale v klasični repertoar zasedbe.

The Arcs: Yours, Dreamily,

Projekt The Arcs se je začel kot stransko prčkanje bolj razvpite polovice dvojca The Black Keys, kitarista in pevca Dana Auerbacha, a je spotoma postal pravi bend. Pridružili so se mu namreč različni prekaljeni žlahtnovižarski mački prepričljivih referenc in tako ni čudno, da dostavijo album, ki je čisto skupinsko delo, ki je narejen picajzlasto, če ne kar piflarsko natančno in ki se najpogosteje obrača v smer klasičnega soula. In je na trenutke zelo blackkeyjevski, a manj udaren, bolj baladen. Predvsem pa popolnoma brez hitovsko popovskih aspiracij. Yours, Dreamily, je prijetno zasanjana plošča, ki žanr soula jemlje preveč resno in deluje rahlo togo. Plošča, na kateri ni nič narobe, a je tako pravilna, da nam v glavi ostanejo le koščki.

Rundek Cargo Trio: Mostovi

Eden prepoznavnejših zagrebških novovalovskih akterjev se po skoraj petih letih vrača z novim albumom, na katerem nas preseneti z žanrsko pestrostjo in besedilno sporočilnostjo, ki v mnogočem odraža trenutne družbenopolitične razmere v regiji, pa tudi širše, hkrati pa ima precej intimno izpovedno komponento. Čeprav se je Darko Rundek že v zlatem obdobju skupine Haustor ukvarjal s podobno tematiko, se zdi, da jo na tokratnem ploščku poda veliko neposredneje (denimo skladba Ima ih), z veliko zrelosti in ozaveščenosti, po glasbeni plati pa s precejšnjo lahkotnostjo in iskrenim kozmopolitizmom. Z glasbenimi vplivi z vsega sveta, ki jih trio spretno vtke v svojo glasbeno izraznost. Zrelo.

Battles: La Di Da Di

Leta 2011, ko je newyorški trojec Battles nastopil v Ljubljani, se nam je v recenziji koncerta med drugim zapisalo, da je to bend za novo tisočletje. S tem nismo namigovali na to, da morebiti povzema stereotip bendov, ki glasbeno dogajanje krojijo zadnjih petnajst let, pač pa na to, da bi s svojo pojavnostjo, koncertnim pristopom in glasbo pravzaprav moral postati zgled drugim, ki se ne znajo ali pa nočejo odlepiti od predvidljivih, zastarelih obrazcev. Ja, trojec se nerad ponavlja. To je dokazal z obema prejšnjima albumoma in to potrjuje tudi z novo ploščo La Di Da Di.

The Libertines: Anthems for Doomed Youth

Kaj pričakovati od rock skupine, ki se je zaradi preveč hedonističnega, lahko bi rekli celo razvratnega življenja članov ustavila nekje v prejšnjem desetletju, letos pa je izdala povratniški album? Najbrž pač še eno stvaritev britanskega indie rocka, ki bo z dokaj povprečnimi, a nekoliko zrelejšimi komadi poskušala obuditi staro slavo, vendar brez večjih presežkov. K temu je treba prišteti še opazno upoštevanje spodrsljajev iz preteklosti in precej pričakovane zvočne učinke, ki se ustavijo tam, kjer se je zasedba The Libertines ustavila že pred enajstimi leti. Še eno obujanje stare slave in poskus mitologizacije lastne mladosti precej povprečnega britanskega benda.

Beirut: No No No

Po izidu prejšnjega albuma pred štirimi leti se je Zach Condon, kreativni šef zasedbe Beirut, spoprijemal s težkimi življenjskimi izzivi. Razpadel mu je zakon, med turnejo po Avstraliji je zaradi stresa obležal v bolnišnici, fene pa je najbolj zaskrbela njegova domnevna ustvarjalna nemoč. Menda je vmes posnel nekaj skladb, a so vse preveč spominjale na preteklo delo, ki je po desetih letih pač potrebovalo osvežitev. Novi album zato zbudi precej mešane občutke. Feni pogrešajo prepoznavne vplive balkanskih in francoskih muzik, hkrati pa je jasno, da zna Condon še vedno napisati spodobne indie pop komade. Če je to album, ki ga je sposoben ustvariti med osebno krizo, potem si od Beiruta v prihodnje zagotovo lahko obetamo še kakšen presežek.

Your Gay Thoughts: Watercolours

Domača zasedba Your Gay Thoughts, prejemnica lanskega kulturnega evra, vsakoletne nagrade sklada, v katerega z dvoevrsko donacijo prispevajo obiskovalci Kina Šiška, se zdaj drži svojega dela kupčije z izdajo prvenca. Skupina, ki se je spotoma zredila za enega člana, dostavi ploščo, ki postavi ob stran vse velike besede iz njenega promocijskega zapisa. Ob stran pa postavi tudi stari material, saj preseneti s številnimi aranžerskimi domislicami in obilico tehnične samozavesti. Watercolours je zasanjana in elegantna pobarvanka številnih zvočnih nians in je lagana elektronska, a topla glavozibnica z mehkimi, skoraj jazzovskimi miniaturami in s produkcijo, ki letvico prestavlja precej više. A tudi z dikcijo besedil, ki se ji bodo nekateri le stežka privadili.

Duran Duran: Paper Gods

Vrnitve vidnejših zasedb, ki so zaznamovale osemdeseta leta prejšnjega stoletja, so že nekaj časa stalnica na svetovnem glasbenem zemljevidu. To se zdi razumljivo, saj je šlo za obdobje, ki je prineslo revolucionarne glasbene sloge in nove žanre. Prav tiste, ki so pozneje opazno zaznamovali usmeritve v glasbeni industriji in ji omogočili še zadnji razcvet pred zatonom v 21. stoletju, h kateremu sta precej pripomogla vse bolj množična uporaba interneta in nenaden razvoj sodobnih tehnologij.

Dâm-Funk: Invite the Light

Kalifornijski kralj stila Dâm-Funk je pred leti ponovno postavil črko p pred besedo funk. Mlajše občinstvo je navdušil s slogom, ki ga je konec sedemdesetih let populariziral George Clinton, potem pa so ga gnetli mnogi. Novi album je dolgo potovanje po galaksiji elektro funka s številnimi in pestrimi gosti, med katerimi izstopajo Ariel Pink, Snoop Dogg, Q-Tip in Flea. Potovanje, ki je večinoma zelo »zahodnjeobalno«: ležerno in glavozibno. Ne manjkajo niti presenečenja, predvsem redki trenutki bizarnosti in psihedelije, ki prijetno prekinejo mrtvi tok prevečkrat že osladnega popa. Invite the Light se vleče kot na soncu stopljeni sir, a hkrati pokaže večplastnost izvajalca, ki sicer prepogosto stavi na isto karto.

Elbow: Lost Worker Bee EP

Britanski prvaki alternativnega rocka, ki so se po uspehu odličnih albumov The Seldom Seen Kid (2008) in The Take Off and the Landing of Everything (2014) ustoličili na otoški glasbeni sceni in tudi zunaj nje obveljali za enega vidnejših neodvisnih bendov, se vračajo s štirimi novimi skladbami, tokrat posvečenimi njihovemu mestu, delavskemu Manchestru, svojevrstni prestolnici britanske popularne glasbe. Očitno je, da se poetika Guya Garveyja in četverice nadaljuje v pozitivni smeri, z veliko količino melanholije, hkrati pa tudi optimizma – s čustveno obarvanim pogledom v preteklost in z realističnim pogledom na sedanjost, a tudi z več kot dobrimi obeti za prihodnje diskografske izdaje. Na besedilni in na glasbeni ravni.

Yo La Tengo: Stuff Like That There

Čeprav je bil album Fakebook kultne indie rockerske zasedbe Yo La Tengo eden bolj priljubljenih, verjetno ne bi bil prvi, ki bi ga feni priporočili njenim novim poslušalcem. Na njem zbrane priredbe lastnih skladb zasedbe in skladb njej ljubih ustvarjalcev so bile postavljene v zanjo (takrat) precej netipičen folk-rockovski izraz. Toda hkrati so feni ves čas pričakovali nadaljevanje tega albuma in zdaj, četrt stoletja pozneje, so ga dobili. Stuff Like That There je narejen po identičnem vzorcu, to pomeni, da je pisan predvsem na posluh fenov Yo La Tenga. Toda to ni nujno slabo. Včasih se lepe stvari pač skrivajo tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Nobenih ekscesov in odkrivanja tople vode, le dobre rockovske skladbe, ki v zadržani, akustični podobi izzvenijo še bolj brezčasno.

The Weeknd: Beauty Behind the Madness

Kanada nam je v zadnjih letih postregla z dvema fenomenoma na črni strani popa, ki ne štrlita nujno iz kanona jokavega pjevušenja sodobnega hibrida R & B-ja, hiphopa in elektronike, a sta hkrati dovolj samosvoja, da štrlita iz četice vokalistov mlade generacije. Oba prihajata iz Toronta. Prvi je pravilnež Drake, drugi pa njegov kolega in črni raček popa Abel Tesfaye oziroma The Weeknd.

Helena Hauff: Discreet Desires

Napoved prvenca nemške didžejke in producentke je že pred poletjem zbudila precej pozornosti. Deloma zato, ker gre za vse vidnejšo rezidentko cenjenega hamburškega kluba Golden Pudel, deloma zato, ker sta album (so)založili cenjeni založbi Werkdiscs in Ninja Tune, še bolj pa, ker so ženske kreativke v svetu mačistične (plesne) elektronike še vedno prej izjema kot pravilo. Zdi se, da se je s pričakovanji še najmanj ukvarjala Hauffova sama, zato je preprosto sestavila album v svojem prepoznavnem slogu, ki ga zaznamuje (retro) darkwavovsko ravnanje s sintetizatorji in ritem mašinami. Rezultat je spodoben album za plesišče in naslanjač, pisan na posluh privržencev temačne elektronike, ki jih bolj kot trendovstvo zanima izročilo sorodnih muzik.

Mick Jenkins: Wave[s]

Mick Jenkins velja za enega močnejših lirikov mlajše raperske generacije. Pa ne le na izjemno živahni sceni Chicaga, kjer domuje, ampak veliko veliko širše. Hitrostno se je postavil na zemljevid pred nekaj leti, ko je osvežil ameriško ponudbo z edinstveno politično nabrito poezijo, še bolj pa s prebrisanimi besednimi igrami, premetankami in lucidnimi rimami. Po mikstejpih je čas za album, še prej pa je navrgel projekt Wave(s), srednjemetražec med klasičnim EP-jem in pravo ploščo. Jenkins se tokrat jemlje malce manj resno, malce manj tudi premisli besedno sestavljanko, kljub temu pa dostavi izjemno tekoč, še zmeraj kritičen miselni tok, podmazan z dokaj trendovskimi, melodično neosoulerskimi podlagami.

Foals: What Went Down

Kot kaže, so se oxfordski indie rockerji iz zasedbe Foals od nekoliko hermetičnih začetkov z albuma Antidotes (2008) do prejšnjega, na svetovni ravni uspešnega ploščka Holy Fire (2013) precej spreminjali. Holy Fire je pomenil občuten premik naprej, ki jim je omogočil pojavljanje na velikih festivalih, What Went Down pa je zgolj njegova nadgradnja, saj gre za materiale, ki so žanrsko še bolj raznovrstni. Gibljejo se od prevladujočih hardrockovskih riffov (What Went Down, Snake Oil) do dobro produciranih pop skladb, ki pričajo, da si skupina Foals želi biti le še ena stadionska atrakcija, ki čedalje bolj spominja na že dobro znane velikane stadionskega rocka. Pretenciozno.

Klemen Klemen: S3P

Konec poletja je prinesel dve veliki raperski vrnitvi; po petnajstih letih se je najprej z novo ploščo vrnil Dr. Dre, prav danes pa po dvanajstih letih albumskega premora izide težko pričakovani tretji album domače raperske legende Klemna Klemna. Na prvi pogled si je trnowski nindža vzel dolg tajmavt, toda zgodbe o pobalinskih pustolovščinah z ljubljanskih ulic, ki jih je predstavil na prvih dveh ploščah, so se tako globoko usidrale v kolektivno zavest, da se zdi, kot da se pravzaprav ni nikoli zares umaknil. Ja, čeprav so se domači raperski presežki dogajali pred Klemnom in po njem, nekaj njegovih mejnikov še zmeraj stoji, navsezadnje je njegov prvenec Trnow stajl še vedno v največ izvodih prodani domači raperski album.