Beach House: Depression Cherry

Čeprav peti album baltimorskega pop dueta Beach House ne prinaša kaj pretirano novega v glasbenem izrazu, bi lahko rekli, da ga nekoliko smešni naslov še kako dobro opiše. Tudi na Depression Cherry se Victoria Legrand in Alex Scally potrudita ustvariti karseda umirjeno, lahko bi rekli celo minimalistično glasbeno razpoloženje, ki večinoma temelji na interakciji eteričnih klaviatur in kitar ter dodanih ritmov, na katero se navezujejo brezčasni vokali Victorie Legrand, ki se jih ne bi sramovali niti Nico in Liz Fraser. Sanjski pop, ki bi ga lahko primerjali s tistim kakšnih Cocteau Twins, je tako umirjen, da ne začne dolgočasiti poslušalca. Jesenska melanholija.

Willis Earl Beal: Noctunes

Za chicaškega odpadnika, mojstra namešane sivine soula in folka Beala se je zdelo, da je le našel tla pod nogami, ko ga je pred tremi leti v varstvo vzela podzaložba britanske neodvisne velikanke XL. A ni bilo tako. Sledili so prekinitev sodelovanja, izolacija, nasilni izpadi, obisk v zaporu. Njegova nova plošča je, kot pove že naslov, mala nočna muzika brundanja žalosti, osamljenosti in zapečatene usode. Je balada, žalostinka in uspavanka, ki jo večkrat kot konkretnejši ritmi spremljajo melanholija klavirja in sloji turobnih sintetizatorjev. Noctunes nas brez patetike zaziba na temno stran in spotoma navrže abstrahirane tegobe neuspešnega Bealovega zakona. Brez lažnega optimizma, outsider do konca.

Nervo: Collateral

Avstralski dvojčici, ki sta se uveljavili s pisanjem pesmi za pop dance zvezdnike, sta že kakšnih pet let tudi pod svojim imenom članici svetovne EDM/plesne pop elite. Njuni singli redno osvajajo najvišja mesta na dance lestvicah in dobršen del teh singlov je zdaj zbranih na albumskem prvencu, ki ga zaznamujejo sodelovanje s Kylie Minogue, Nickyjem Romerom, Afrojackom, Aviciijem in podobnimi hitmejkerji. Šablonsko ukrojene skladbe ponudijo tipični, himnični, arenski EDM, ob katerem se pojavi vtis, da imata sestri Nervo hitovski potencial vtisnjen v DNK. Založba se ne pritožuje, zvedavejši poslušalci pa si obetamo, da je album predvsem strnjeni pregled njune dosedanje kariere in da si ju v prihodnosti morda lahko obetamo v manj predvidljivi podobi.

Neil Young + Promise of the Real: The Monsanto Years

Rock’n’roll se je od šestdesetih let do danes izkazal kot dobro orodje za izražanje nestrinjanja s prevladujočimi, večinoma družbenopolitičnimi anomalijami, ki so stalnica v človeški zgodovini. Dovolj bo, če se spomnimo Boba Dylana, potem pa tudi vseh drugih izvajalcev in skupin, ki so pisali protestne pesmi, povezane z vietnamsko vojno, s človekovimi pravicami, nespametnimi političnimi odločitvami, se bojevali proti enostranskim odločitvam peščice vplivnih posameznikov, ki so močno vplivale na življenje malega človeka.

Julio Bashmore: Knockin’ Boots

House se vedno znova vrača v valovih in tako je spet v modi. Siraste melodije iz osemdesetih let so ponovno in. Eden od pop junakov novega vala, Julio Bashmore, prihaja iz sivega Bristola, a njegova muzika ni prav nič siva, večinoma gre za precej vesele viže, ki se opirajo na zlato vejo rezanja in lepljenja plesnih orodij diska in soula. Na prvencu se izkaže za precej fleksibilnega, saj mu uspe namešanka retro slogov, ki stavi na več kot le en trik in meri na več kot le en prostor: na plesišča ne ravno podzemnih diskotek, pa tudi na valove srednjetočnih radiev. Knockin’ Boots je niti kanček tečen izdelek, je nostalgičen s sodobnim pridihom, retrotrendovski, s preračunanim odmerkom gostujočih vokalistov. Nerobno poletje.

OZmotic & Christian Fennesz: AirEffect

Novi projekt torinskega dueta OZmotic in legendarnega avstrijskega kitarista, eksperimentatorja in snovalca elektronskih soničnih obzorij Christiana Fennesza prinaša sedem ambientalno, elektronsko in eksperimentalno obarvanih skladb, ki poslušalca odpeljejo na polje neznanega, tja, kjer se srečajo jazz, elektronika in eksperimentalna glasba. Pri tem duo OZmotic skrbi za eterične zvočne pokrajine, ritmične in akustične zvočne intervencije, Fennesz pa nas odpelje v še neraziskane zvočne pokrajine procesiranih, popačenih in računalniško predrugačenih zvokov električne kitare, ki v simbiozi z jazzovsko obarvanim muziciranjem ustvarjajo izviren pogled na elektroakustično eksperimentalno glasbo.

Public Enemy: Man Plans God Laughs

Ob izidu novega albuma raperskih veteranov se je še enkrat pokazalo, da živimo v zelo čudnih časih. Neprimerljivo več kontroverznosti kot njihov trinajsti album, na katerem po treh desetletjih še vedno vpijejo o delitvi na črno in belo Ameriko, je pred nedavnim z resda nepremišljenim, apologetskim tvitom o Billu Cosbyju (čeprav verjetno nehote) povzročil zasedbin šef Chuck D. Toda to je le razlog več, da je novi album skupine Public Enemy še vedno zelo umesten. V času, ko se (mainstream) raperji praviloma ukvarjajo sami s sabo in s svojim kompleksom bogov, je prav, da se najde kdo, ki na aktualne (ameriške) socio-politične razmere opozarja iz širše perspektive. Četudi se zdi, da jih zares tako ali tako slišijo le somišljeniki ...

Dr. Dre: Compton

Dr. Dre je daleč največji zaslužkar lanskega leta v druščini ameriških raperjev. Zaslužil ni dvakrat ali trikrat, ampak kar desetkrat več kot Jay-Z in Diddy, ki sta pristala na drugem mestu, ter celo več, kot je skupaj zaslužilo vseh 24 raperjev, ki so se na lestvici uvrstili za njim: 640 milijonov dolarjev. Več denarja, kot si ga lahko sploh predstavljamo. Razlog ni naduspešen glasbeni projekt, je pa preprost: najbolj trendovsko znamko slušalk (kjer je Dre imel levji lastniški delež) so prodali najbolj trendovski tehnološki znamki.

Joss Stone: Water for Your Soul

Joss Stone je že pred štirimi leti v superzasedbi z Mickom Jaggerjem, Davom Stewartom, A. R. Rahmanom in Damianom Marleyjem pokazala, da ji je reggae blizu. Menda jo je Marleyjev najmlajši že takrat prepričal, da mora posneti samostojen reggae album, kar sta zdaj skupaj tudi uresničila. Privrženci jamajških muzik tolčejo z glavo ob zid, paradoks pa je v tem, da se Stonova izkaže prav v tistih najbolj klasično ukrojenih reggaejaških skladbah, večina drugih pa ne pokuka iz soulovskega povprečja z njenih preteklih albumov. Dobro za njene fene, manj pa za druge, ki se bodo do tistih nekaj boljših skladb morali prebiti skozi precej sivine. No, če si album zavrtite bolj mimogrede, lahko ponudi celo povsem spodobno kuliso za kakšen ležeren poletni večer.

Golden Rules: Golden Ticket

Kaj si obetati od naveze londonskega hipija med kovači (hiphoperskih) bitov Paula Whita in floridskega raperja, ki rad kakšno tudi zapoje, Erica Biddinesa, je bila precejšnja uganka. White, ki ga najbolje poznamo kot rednega dostavljavca podlag Dannyju Brownu in ki se hitro naveliča praskanja po istih slogovnih skledah, vnovič preseneti. Sicer spet poseže po raznih instrumentih, dostavi pa precej živ, živahen, na trenutke bendovski in slogovno najbolj razmetan venček doslej, kot nalašč za okretno nametavanje Biddinesovih rim. Golden Ticket je tako nežanrska plata, da bi jo le stežka primerjali s kakšnim drugim (južnjaškim) raperskim izdelkom. Golden Rules pač močno štrli. Tako kot je nekoč na primer dvojec Outkast.

Mac DeMarco: Another One

Kanadski Newyorčan Mac DeMarco, ki je svet indie rocka še najbolj presenetil z lansko diskografsko stvaritvijo Salad Days, se vrača z mini albumom, na katerem se ukvarja z ljubeznijo in občutki, ki jo po navadi spremljajo. Osem skladb, ki se še najbolj dotikajo glasbenega izročila iz sedemdesetih let, s prevladujočim zvokom njegove značilne kitare in prepoznavnim vokalom, se ukvarja z radostjo, hrepenenjem, ljubosumjem in drugimi čustvenimi frustracijami, vendar se jih DeMarco loteva na preprost, univerzalen način, z veliko pozitivne, lahko bi rekli poletne energije. Plošček, na katerem je nekaj njegovih najboljših skladb doslej, ga postavi ob bok najvidnejšim kantavtorjem mlajše generacije.

Lianne La Havas: Blood

Britanska songwriterka, pevka, kitaristka in pianistka Lianne La Havas bi o pričakovanjih, s katerimi imajo po prvencu, ki zbudi veliko zanimanje, opraviti glasbenik, ko ustvarjajo drugi album, lahko povedala marsikaj. Še pred izidom prvenca pred tremi leti jo je BBC uvrstil med najobetavnejše talente, album je bil potem nominiran za ugledno Mercuryjevo nagrado, konec leta 2012 pa je pokasiral še iTunesovo nagrado za najboljši album. Potem so prišli njeno prijateljevanje in nastopanje s Princeom, ki jo je razglasil za naslednico Joni Mitchell, nastopi z Alicio Keys, samostojna turneja, koncerti na največjih svetovnih festivalih in nastopi v priljubljenih televizijskih oddajah. Primerjajo jo z Amy Winehouse, Lauryn Hill, Jill Scott in podobnimi divami, skupaj s še nekaterimi vrstnicami pa jo postavljajo na piedestal novega britanskega soula.

Hidden View: Oceans

Hidden View je ljubljanska skupina, sestavljena iz prekaljenih glasbenikov, ki se spretno gibljejo po različnih žanrskih izraznostih in te vešče mešajo v eklektično glasbeno mešanico downtempa, chillouta, electropopa, rocka, soula in ambientalne glasbe. Na prvencu Oceans najdemo deset pozitivno naravnanih skladb, v katerih prevladujejo sugestivni vokal pevke, saksofonistke in flavtistke Katje Stare ter elektronske intervencije Uroša Usenika in Stjepana Drače, končni rezultat pa je različna mešanica ritmov in veliko eksperimentalnih soničnih prijemov, ki dajejo plošči in glasbenemu izrazu skupine potrebno prepoznavnost in izvirnost, pa tudi veliko svežine. Pretenciozno in sveže.

Quantic presents The Western Transient: A New Constallation

Po več kot petletni ekskurziji v Kolumbijo in poglobljenem raziskovanju lokalnih glasbenih utripov se s premikom v New York logično premika tudi muzika britanskega piflarja Quantica. A New Constellation je sicer plošča, ki je nastala v Los Angelesu z različnimi mestnimi prekaljenimi glasbeniki in je poklon zlati dobi studijskih glasbenikov jazza in soula. Časa, ko so hišni muzicisti definirali zvok živahnih scen in založb. Instrumentalni projekt lahkotnega preigravanja ujame žlahtnost zvoka izpred pol stoletja, ne pa tudi žmohtnega gruva ali subtilnih raziskovalnih vložkov. Poslušanje novega Quanticovega projekta nas kaj kmalu prestavi v dvigalo, kjer nam prijetno krajša čakanje, da se pripeljemo v želeno nadstropje. Benigno.

Alessandro Cortini: Risveglio

Da je Trent Reznor, šef zasedbe Nine Inch Nails (NIN), perfekcionist in da je zelo pikolovski pri izbiranju sodelavcev, ni nobena skrivnost. Zato ni naključje, da je nova solistična plošča klaviaturista zasedbe NIN zbudila precej pozornosti, čeprav sorodna analogna-sint glasba navadno nagovarja dokaj specifično občinstvo. Toda Cortinijeva plošča se tudi po izrazni plati močno razlikuje od neskončnih abstrakcij sintovskih somišljenikov. Bolj kot improviziranje v tri dni ga zanima kompozicijska vrednost, s katero se nasloni na postrockovsko melodičnost in cinematično atmosferiko po zgledu kakšnega Johna Carpenterja. Rezultat je izklesan sintovski album, ki je bolj kot za fene (plesnih) elektronskih muzik pisan na posluh privržencev zasedbe NIN.

Jazz Slovenia 2015: Čas za improvizacijo

Zgodovina jazzovske glasbe na območju Slovenije in nekdanje Jugoslavije sega v trideseta leta prejšnjega stoletja, natančneje v čas pred drugo svetovno vojno. S spremembo režima po vojni so komunistične oblasti jazzovske glasbenike sprva preganjale, saj je glasba zvenela preveč »zahodnjaško«, v petdesetih letih pa so se omejitve nekoliko sprostile in to je kmalu pripeljalo do ustanovitve prvega jugoslovanskega festivala jazza. Ta je najprej potekal na Bledu, nato pa so ga prestavili v Ljubljano.

TBF: Danas, sutra

Čeprav je glava splitskih pingpongarjev TBF, tekstopisec Saša Antić, njihov sedmi album napovedoval kot najkompleksnejši do sedaj, kar smo razumeli, kot da ne bo imel preveč pop apila, smo morali ob izidu ugotoviti, da presenečenj ni. Danas, sutra je še en kritičen komentar nekritičnosti današnje (hrvaške) družbe, ki se ukvarja z otopelostjo, s pohlepom, pa tudi z lepoto splitske lokalnosti, ki pa jo (ponovno) zlahka prevedemo v širši kontekst. Če raven lucidnosti besedil rahlo usiha, tega ne reši instrumentacija, povsem predvidljiva mešanica klasične rockerice s tistimi bolj dratarskimi in tistimi bolj funky vložki in celo vinjeto countryja. Veteranski rock-hip-pop ostaja na velikem odru brez opaznejših domislic ali ostrine.

Jaga Jazzist: Starfire

Če bi norveški oktet Jaga Jazzist označili zgolj za moderno jazzovsko zasedbo, bi zagotovo storili veliko napako, saj gre za glasbenike, ki v glasbo vnašajo prvine elektronike, progresivnega rocka, krautrocka in še marsičesa. To je še posebej očitno na novem ploščku, izdanem pet let po albumu One-Armed Bandith, ki kaže opazen odmik od tedanjih sublimnih zvokov in precejšnjo nagnjenost k eksperimentiranju s sintetizatorji, z elektroniko, pa tudi s krautrockovskimi vplivi, kar je najverjetneje posledica selitve glave okteta Larsa Horntvetha iz Osla v Los Angeles. Pet dobro strukturiranih skladb nas popelje v eklektično mešanico elektronike, jazza in progresivnega rocka in nam predstavi sveži glasbeni izraz Jaga Jazzista.

Omar Souleyman: Bahdeni Nami

Ko je prvič navdušil zahodnjaško občinstvo, se je zdelo, da bo moral čim hitreje unovčiti ta naključni uspeh, preden bi ga prežvečili in bi spet pristal na sirskih porokah. Evforija se je res polegla, toda slabo desetletje pozneje Omar Souleyman še vedno vleče prave poteze. Za novi album mu je eno od skladb spet produciral Four Tet, studijske storitve pa so tokrat prispevali še Gilles Peterson, Legowelt in dvojec Modeselektor, ki je album izdal pri svoji partijaški založbi Monkeytown. No, tisti, ki smo Omarja vzljubili, še preden je začel paradirati po največjih festivalih, smo še bolj veseli ponovne naveze z bližnjevzhodnimi sodelavci, saj prostor med brzoritmičnim dabkejem spet dobijo tudi bolj baladne, hipnotične skladbe.

Sleaford Mods: Key Markets

Sleaford Mods je nottinghamski dvojec postpunkerskega rapa in je zvok britanske ulice, bolje rečeno britanskega delavskega razreda na periferiji. Zvok britanskega delavstva je seveda večpomenka, saj je v zadnjih desetletjih zavzel zelo različne zvočnosti in oblike – od punka do postpunka, acid housa, jungla, grima in drum ’n’ bassa. Prav slednja, boben in bas, sta glasbeno izhodišče dvojca Sleaford Mods, vendar povsem drugačno, še bolj retro od tega plesno-elektronskega žanra. Dvojec je bolj punkerski, v nekaterih bolj našpičenih trenutkih spomni tudi na skupino ESG in njen prostotekaški, plesni gruv funk punka newyorške scene osemdesetih let.

Matrixxman: Homesick

Razglasitve za »najboljši album tedna« v uveljavljenih, za elektronsko glasbo specializiranih medijih so lepa potrditev tega, da je bil izid dolgometražnega prvenca Matrixxmana v (podtalni) elektronski skupnosti zelo opazen dogodek. Sanfranciški producent, ki se je širšemu občinstvu prikupil po sodelovanjih z raperskima posebnežema Le1fom in Mykkijem Blancom, je marsikoga navdušil s plesnoelektronskimi remiksi, v sorodni maniri pa se sedaj predstavlja tudi s konceptualno, v prihodnost zagledano ploščo Homesick. Na njej res predstavi elegantno ukrojeno, široko paleto s staro šolo navdihnjenega techna, toda po albumu bodo verjetno posegli le feni takšnih muzik, za širše občinstvo je preveč generičen in neprivlačen.

Ratatat: Magnifique

Brooklynski dvojec Ratatat je nase opozoril z elegantno familiarnostjo: z ideološko neobremenjeno mešanico (retro)trendovskih klišejev, pa naj gre za kitarske ali plesne tradicije. S hakeljci, ki smo jih ponotranjili. Ki smo jih že nekje slišali, pa jih ne znamo povsem popredalčkati. Tako ni čudno, da je njegov do danes morda najprodornejši projekt zbirka remiksov. Na petem albumu fanta molzeta spet isto kravo: Magnifique je overdose osladnih kitarskih rifov z zvesto podporo sintetizatorjev in je igrišče generičnih ritmov med hiphopom in elektroniko, ki nima kaj prida skupnega z aktualnimi pop prijemi. Paradoks je v tem, da z mešanico vsega že neštetokrat slišanega Ratatat ostaja takoj prepoznaven. In to brez vokalov.

Wilco: Star Wars

Štiri leta po uspehu albuma The Whole Love, ki so ga hvalili kritiki in občinstvo, se chicaški alternativci iz zasedbe Wilco vračajo z albumom, ki so ga vesoljnemu občinstvu ponudili kot brezplačen »dolpoteg«. Šestčlanska zasedba z Jeffom Tweedyjem na čelu se je tokrat sistematično lotila vzorcev psihedeličnega in progresivnega rocka, kar nas med poslušanjem sicer kratkega, a zato nič slabšega ploščka odpelje v obdobje šestdesetih in sedemdesetih let, ko so se Beatli igrali z White Albumom, junaki glam rocka, kot je denimo Marc Bolan, pa so ravno začeli razveseljevati občinstvo s prepoznavnimi kitarskimi rifi. Dobro strukturiran plošček, ki predstavi skupino v najboljši formi. Retro.

The Chemical Brothers: Born in the Echoes

Priljubljenost EDM-ja v zadnjem času botruje številnim comebackom (plesno)elektronskih veteranov. Nekaterim se vrnitev posreči bolj, drugim manj, tako rekoč po pravilu pa so vsi deležni precejšnje pozornosti, kar je verjetno znak, da nove fene plesnih elektronskih muzik vse bolj zanima tudi njihova zgodovina. Žal večino povratnikov lahko razdelimo na tiste, ki se trudijo posnemati aktualne usmeritve, in tiste, ki se vračajo h koreninam, v obeh primerih pa se poskusi, kar zadeva glasbo, navadno končajo precej klavrno.

Sun Kil Moon: Universal Themes

Sun Kil Moon, indie folk projekt, ki pravzaprav predstavlja kantavtorja Marka Kozeleka iz San Francisca z živim spremljevalnim bendom, se je na prejšnjem albumu Benji (2014) ukvarjal večinoma s tematiko smrti, tokrat, na sedmem studijskem albumu, pa se lirično posveča različnim življenjskim, kot pravi naslov albuma, univerzalnim temam – družini, ljubezni, prijateljstvu ali dogodkom iz otroštva. Universal Themes je zagotovo Kozelekov najbolj avtobiografsko obarvan album, s katerim na glasbeni in na besedilni ravni potrdi in upraviči uspeh predhodnika, saj dobro strukturiranim izpovednim zgodbam dodaja različna zvočna presenečenja, od značilne akustične kitare do rockovskih preobratov. Izpovedno.

The Internet: Ego Death

The Internet se je v štirih letih prelevil iz dvojca, ki je zvenel, kot da glasbo dela polovičarsko, v pravi pravcati bend, ki brenka, tipka in tapka, kakor se šika. To transformacijo potrdi tretji album, prvi, ki zveni kompaktno, sklenjeno, in prvi, ki zveni zares dokončano. Ego Death je mehki soul, ki se močno spogleduje z zlatimi devetdesetimi leti, je plošček, ki se začne obetavno, potem pa se ne premakne kaj več kot za ped. Slogovno nikamor ne zavije, ne spremeni tempa ali razpoloženja. Pevka Syd The Kid nam razloži vse stadije ljubezenske zveze, od tistih redkih sladkih do neštetih razočaranj in grenkobe. Vse v ljubkih in jazzy skoncentriranih aranžmajskih paketih, ki jih nazadnje le stežka razločimo. Tekoče v leru.

Four Tet: Morning/Evening

Kieran Hebden z novo ploščo najbrž ne bo ponovil uspeha prejšnje, s katero je pred dvema letoma pristal na številnih lestvicah najboljših albumov. Zdi se, da je Morning/Evening z vsega dvema dvajsetminutnima skladbama nastal precej mimogrede. Produkcija ostaja hebdnovsko izpiljena, toda poigravanja z ves čas istim motivom se ušesa naveličajo že po petih minutah. Malce zlobno bi lahko pripomnili, da je album, za katerega je povzorčil zvezdnico bollywoodske glasbe Lato Mangeshkar, verjetno posnel predvsem v veselje in ponos svoje mame indijskega rodu. Povsem lepa gesta, toda takšni in drugačni (elektronski) revajvli bollywooda so vrhunec doživeli že pred kakšnim desetletjem. Glasba za zjutraj in zvečer, najraje za takrat, ko še spimo.

Tame Impala: Currents

Zgodovina popularne glasbe nam je že postregla s prepoznavnimi in vplivnimi imeni alternativnega rocka z južne poloble. Omenimo le Nicka Cava z njegovimi Bad Seedsi.

Miguel: Wildheart

Miguel ni novinec med sladko-grenkimi ameriškimi vokalisti na varnem robu popa – za seboj ima dva albuma, cel kup mikstejpov in grammyja. Njegov novi izdelek, Wildheart, je predvidljivo erotiziran paket, ki kar puhti od vročine Los Angelesa in je še eden v množici trendovskih r & b-jevskih ploščkov, s to razliko, da se ozira po starejših prijemih žanra. To pomeni, da ima Miguel konvencionalnejši pristop k svojemu glasu in da večkrat poseže po kitari, na enem posnetku pa jo poda lokalni zvezdi Lennyju Kravitzu. Še ena zanimivost – glavnino albuma je mladi pevec produciral kar sam. V poplavi hladnejšega, minimalističnega r & b-ja retro obrat nazaj zveni celo sveže. En korak nazaj, (zveni kot) dva naprej.

Paul Weller: Saturns Pattern

Frontman nekoč priljubljene novovalovske skupine The Jam, kasneje pa tudi nekoliko mehkejše, bolj soulovsko usmerjene zasedbe The Style Council si je v devetdesetih letih poleg tega ustvaril zavidanja vredno samostojno kariero, zlasti z legendarnima ploščama Wild Wood (1993) in Stanley Road (1995) ter neposredno povezanostjo s tedaj dominantnim britpopom. Po precej spregledanih ploščah v novem tisočletju se Weller z albumom Saturn Patterns vrača v nekoliko predrugačeni zvočni podobi, ki se močno spogleduje z zapuščino psihedeličnega rocka, folk-rocka, pa tudi novega vala, vendar je nekoliko prilagojena današnjemu času – času, v katerem je očitno še zmeraj dovolj prostora za ostarele ikone rocka. Sveže.