Everything Everything: Get to Heaven

Britanski četverec je eden izmed tistih bendov, ki se preveč trudijo, da bi ugajali vsem. Glasbenim poznavalcem z angažiranimi besedili, z dodelanimi sintpop/rockovskimi aranžmaji in na prvi posluh manj vsakdanjimi studijskimi domislicami, rekreativnemu občinstvu pa z nevsiljivostjo in pop lahkotnostjo. Da pa se ta dva vidika redko ujameta, je zelo očitno tudi na tretjem albumu zasedbe, ki se zdi preveč načrtno naštiman za (mimobežno) predvajanje na kakšni resnejši radijski postaji (BBC-jev Radio 1). Kar je po svoje škoda, saj je v tistih boljših skladbah jasno, da zna zasedba napisati povsem spodoben komad, ki se izmakne konservativnosti. Korekten album, s kakšnim potencialnim indie hitom, ki pa verjetno ne bo ostal v trajnejšem spominu.

Vince Staples: Summertime ‘06

Vince Staples je bil do lanskega leta skriti adut med občasnimi sodelavci razvpitega kalifornijskega kolektiva Odd Future. Kolektiva, ki je ostal po vedenju najstniški tudi, ko so člani prerasli polnoletnost in ki je, sodeč po govoricah, pred kratkim razpadel. Staples je bil tisti, ki je prek sodelovanja z Earlom Sweatshirtom demonstriral izjemne in natančne jezikovno-ritmične akrobacije in pokazal, da je mogoče pustiti pečat tudi z ne najbolj od boga danim glasom.

Herbert: The Shakes

Ko je pred devetimi leti izšel zadnji album pod najbolj pop psevdonimom cenjenega producenta Matthewa Herberta, je bil to (še vedno) velik dogodek za plesno elektronsko skupnost. Če upoštevamo aktualne trende in vzpon elektronske glasbe, ki ga narekujejo mladci, zdaj ni presenetljivo, da se je izid Britančeve nove plošče zgodil precej po tihem, toda zdi se, da se s tem še najmanj obremenjuje Herbert sam. Njegovi sodobniki se praviloma precej nerodno spotikajo ob poskusih sledenja novim smernicam, house posebnež pa ostaja pri svojih preverjenih obrazcih, ki pa so še vedno tako drugačni in dovolj sveži, da se ne bodo znašli v kakšnih antikvariatih. Album za tiste, ki cenijo elegantno elektronsko skladanje, družbenokritično sporočilnost in nekonformizem.

Patetico: Vse je v redu z mojo dušo

Se še spomnite svojevrstnega vokala Nike Perunović, ki se je pred dobrim desetletjem pojavil v televizijskem oglasu domačega mobilnega operaterja, nato pa tudi v etru številnih domačih radijskih postaj? Priredbe zimzelenih jazzovskih standardov v izvedbi pevke, katere glas močno spominja na glas dive Billie Holiday, so tako rekoč čez noč postale pravi hit. Toda po izdaji uradnega prvenca se je zasedba Patetico umaknila z glasbenega prizorišča, letos pa se je vrnila z novim ploščkom avtorske glasbe. Vse je v redu z mojo dušo prinaša enajst avtorskih skladb, ki se gibljejo med izročilom vokalnega jazza, kabareta in šansona ter so začinjene s prepoznavno vokalno interpretacijo in odlično instrumentalno spremljavo. Melanholično in sveže.

Leon Bridges: Coming Home

Zgodba Leona Bridgesa se piše kot nalašč za nekoga, ki skuša do pikice natančno obuditi zvok zgodnjega soula in R & B-ja z začetka šestdesetih let. Le da mu je to uspelo na spletu. Pevec s sladko zrnatim glasom je še pred kratkim pomival posodo in priložnostno nastopal po teksaških pajzlih, lani pa so se založbe na krilih medmrežnih klikov zagreble za njegov podpis. Dobila ga je velikanka Columbia in prvenec mladca, ki še najbolj spominja na mladega Sama Cooka in ga tudi odkrito kopira, zdaj skuša in mu kar dobro tudi uspeva obuditi nostalgijo za pionirskimi leti afroameriške popularne glasbe. Skok v preteklost, ki bi si zaslužil biti malo drznejši, in retro trend, ki bi si lahko upal biti malo manj osladen. Žametno restavratorstvo.

LA Priest: Inji

Fene, ki so morebiti upali na ponovno združitev indie plesno-rockovskih posebnežev iz skupine Late of the Pier, je konec maja pretresla novica o tragični nesreči njenega bobnarja. S tem se je verjetno dokončno poslovila zasedba, ki je edini album izdala leta 2008 in z njim priplezala na britanske charte, postala zanimivost podtalnega klubskega dogajanja in ogrevala občinstvo za zvezdniške zasedbe Kaiser Chiefs, Justice in Soulwax.

Dre Hočevar Trio: Coding of Evidentiality

Drugi samostojni album ljubljanskega jazzovskega bobnarja, izdan pri založbi Clean Feed, prinaša nekoliko drugačen in radikalnejši pogled na glasbeno improvizacijo, saj se precej odmika od tistega, kar nam je Dre Hočevar predstavil na svojem prvencu. Tokrat se je skupaj s čelistom Lesterjem St. Louisom in pianistom Bramom De Loozejem lotil raziskovanja meja glasbene improvizacije, zato celoten material zveni precej bolj improvizirano in manj predvidljivo kakor na albumu Motion In Time, kjer se je veliko bolj ukvarjal z vnaprej pripravljenimi materiali. Album, s katerim se Dre Hočevar dokaže kot eden najvidnejših domačih improvizatorjev mlajše generacije.

Hudson Mohawke: Lantern

Hudson Mohawke, škotski producent in »go to guy« Kanyeja Westa, je zadnja leta nizal visokoprofilna sodelovanja z Drakom, Lil’ Waynom, Azealio Banks in drugimi vidnimi glasbeniki, s svojim drugim albumom pa je kar dolgo odlašal. Zdaj je jasno, zakaj. Poleg tega da je bil zaposlen z naročniškim delom, je namreč ustvarjal svoj daleč najambicioznejši projekt doslej, z bogato orkestracijo in izjemno stilsko gimnastiko. Kljub pestrosti plošče Lantern, ki se razteza od neoklasicizma do otročje melodičnega popa in raperskih klišejev, je glavni uspeh Hudsona Mohawka zvočna enotnost, ki pa ne odtehta zvrhane žlice poperske neokusnosti, s katero je zabeljena plošča. Na njej se presenetljivo ni znašel noben raper, vokalisti Antony Hegarty, Miguel in Jhené Aiko pa ne dodajo kaj dosti. Brezznačajsko.

Giorgio Moroder: Déjà Vu

Pionir plesne elektronske glasbe Giorgio Moroder je osrednjo skladbo na svojem novem albumu samoironično naslovil 74 is the New 24 in s tem do popolnosti opisal svoj zadnji podvig. Potem ko sta ga Daft Punk pred dvema letoma potegnila iz naftalina, se zdi objava novega albuma logična, prav tako angažma nekaterih najbolj priljubljenih pevk 21. stoletja (Sia, Charli XCX, Britney Spears, Kylie Minogue, Kelis ...). Logični pa se zdijo tudi negativni odzivi tistih, ki po Moroderjevem vstopu v areno (pop) EDM-ja oziroma elektronsko plesnega veseljačenja zdaj tolčejo z vseh strani. Toda dedek sintpopa je sestavil povsem spodoben album, ki morda res meče slabo luč na njegovo pionirsko preteklost, a v ničemer ne zaostaja za izdelki pol stoletja mlajših zvezdniških producentov.

Siddharta: Infra

Zdi se, da je letošnje leto rezervirano za najpriljubljenejše in najprepoznavnejše domače glasbene skupine, ki so se odločile izdati ne le en, temveč kar dva albuma ali več. Dan D so spomladi izdali album in še enega napovedali za jesen. Zdaj se jim pri tem početju po daljši pavzi pridružuje še Siddharta, ki je ravnokar izdala sedmo studijsko ploščo, imenovano Infra, in za konec leta napoveduje še en album, s čimer naj bi proslavili svojo dvajsetletnico.

Major Lazer: Peace Is The Mission

Diplovo gnezdenje na poperskem terenu, kjer je trenutno povsem domač, se je začelo s projektom Major Lazer pred dobrimi petimi leti. Izziv pri tretjem albumu je tako velik kot vedno: kako posneti še eno stilsko kodrlajsasto in celo drzno ploščo, hkrati pa izpolniti jasno začrtane norme plesnega mainstreama? Superproducentov odgovor je pragmatičen. Ko si pri središču pop mašinerije, se dobro primeš. Presenečenj in drznosti tokrat tako ni, Peace Is The Mission je to, kar se od Dipla danes pač pričakuje. Je mešanica dancehalla, moombathona, festivalske glasnosti, stadionskih piskajočih in blesavih melodijic. Najbolj zanimivo pri vsem pa je, da je največji hit tudi najmanj tečen posnetek cele plošče. Varno.

Jim O’Rourke: Simple Songs

Simple Songs je pop album, ampak o’rourkovski pop album. Kar pomeni, da ga ne boste slišali na mainstream radiu, pač pa je to album, s katerim se guru avantgardnih muzik loti klasičnega singer/songwriterstva. Po tej definiciji gre torej za ploščo, ki ji brez strahu lahko prisluhne širša, ne nujno avantovsko posvečena publika, toda po drugi strani jo bodo znali ceniti predvsem O’Rourkovi feni. Tisti, ki razumejo njegovo studijsko (in muzicistično) mojstrstvo, njegov humor in poznajo vsaj del njegove preteklosti. Bi »preproste pesmi«, za katere se zdi, kot da so padle iz progresivno rockovskih sedemdesetih, lahko posnel brez (radikalnega) četrtstoletnega glasbenega raziskovanja? Verjetno ja, ampak feni bi jih potem najbrž slišali drugače ...

Nika Vistoropski: Ljuba

Zdi se, da novinarki Niki Vistroropski besednega izražanja ni dovolj zgolj v tiskanih mediji, saj se je svojo kreativno energijo odločila usmeriti tudi v ustvarjanje glasbe, natančneje šansona, pri katerem so v ospredju ravno besede in njihov pomen. Ljuba prinaša šest njenih avtorskih pesmi in eno Branka Gradišnika, ki jih ob zgolj klavirski spremljavi Saša Vollmaierja predstavi kot lastno uglasbeno poezijo, pri čemer jih podaja izrazito pripovedno, z izrazitim čustvenim nabojem. Njen vokal se tako spreminja glede na intenziteto čustev, od tihega šepeta do bolj izraznega petja. Album, ki na intimen način izpostavi novo predstavnico domačega šansona.

Florence + The Machine: How Big, How Blue, How Beautiful

Med vzponom sodobnih indie bendov je skupina Florence + The Machine hitro postala tista, ki vedno znova dostavi himne. Ki dostavi epsko dramatičen zid zvoka, in kot se spodobi, kričanje nesrečnih, celo tragičnih, a abstraktnih ljubezenskih besedil. Prepričljivost interpretacije pa je pevko Florence Welch z le dvema albumoma že uvrstila med ikone današnje popularne glasbe.

Lydia Lunch Retrovirus: Urge To Kill

Ne le da ikona newyorškega no-wava po skoraj štirih desetletjih kariere še ne razmišlja o pokoju, sodeč po koncertnih vtisih, za katere skrbi njena zasedba Retrovirus, se celo zdi, da doživlja novo (rockovsko) pomlad. S stališča prvega albuma, na katerem so prostor dobile priredbe starejših skladb Luncheve, so sicer razumljive kritike tistih, ki bi radi slišali povsem svež material, toda skladbe so z novimi aranžmaji dobile novo življenje. Zato se po svoje zdi logično, da je zasedba zdaj posnela še en album takih priredb. Večinima gre spet za nekatere starejše, tudi že pozabljene skladbe Luncheve, a zasedba ima očitno večje ambicije, to nakaže denimo izvrstna priredba skladbe legendarnega sint-punk dvojca Suicide. Ja, življenjska krivulja je relativna stvar ...

Nozinja: Nozinja Lodge

Trendseterske glasbene institucije so vedno na lovu za novim, eksotičnim, nenavadnim. Kultna založba Warp je tako stavila na shangaan – južnoafriški electro pop slog mrzlično visokega tempa, nizke tehnologije in cenenih sintetizatorskih linij, ki črpa iz različnih lokalnih tradicij in zveni, kot da je vse skupaj malo prehitro. Slog, ki je bil še pred kratkim obskuren celo tam, od koder prihaja, je pravzaprav pogruntavščina 44-letnega pionirja, ki se predstavlja kot Nozinja. Nozinja Lodge je zabavna predstavitev shangaana zahodnjaškim ušesom, ki še enkrat potrdi, da gre za glasbo, namenjeno predvsem plesu, in glasbo, ki jo bo zunaj konteksta južnoafriških ulic le težko kopirati. Barvasto.

The Charlatans: Modern Nature

Potem ko je skupina The Charlatans, ki sodi med vidnejše predstavnike »madchestrske« ere, ostala brez bobnarja Jona Brookesa, drugega ključnega člana v dolgoletni karieri zasedbe, se po petih letih vrača z dvanajsto studijsko ploščo. Vrzel je zapolnila kar s tremi gostujočimi bobnarji, med drugim tudi s Stephenom Morrisom (New Order). Modern Nature prinaša enajst novih komadov, ki temeljijo na že znanih, pozitivnih ritmičnih obrazcih, mešanici zvokov prevladujočih klaviatur in značilnega, nekoliko psihedeličnega vokala Tima Burgessa, ki celotnemu albumu tudi tokrat zagotovijo izrazito pozitiven občutek. Seveda pa ne moremo pričakovati, da bodo fantje ponovili tisto, kar jim je uspelo v devetdesetih letih. Sveže.

Holly Herndon: Platform

Holly Herndon pravi, da se ljudje preveč ukvarjajo z razmejevanjem akademske in popularne glasbe, in sodeč po hvalospevih, ki jih je deležna njena glasba, očitno ve, kaj govori. Tik pred koncem študija kompozicije na kalifornijskem Stanfordu bi si ameriško glasbenico precej preprosto predstavljali zaprto v akademskem krogu, toda njena hitro rastoča priljubljenost govori, da je očitno našla pravo formulo za to, kako akademske glasbene premisleke namestiti v poljudnejši format. Da je Herndonovi očitno usojeno širše občinstvo, zdaj potrjuje tudi novi album, izdan pri založbi 4AD.

Janez Dovč: AkordeOn

Čeprav harmoniko po navadi povezujemo s tako imenovano »govejo« glasbo, imamo v Sloveniji nekaj mojstrov, ki se tega instrumenta lotevajo popolnoma drugače. Med njimi je Janez Dovč, ki svoj novi album popolnoma posveti harmoniki, z dodatkom sodobnih elektronskih orodij za manipulacijo zvoka, ki jih očitno tudi dobro obvlada. Rezultat je enajst instrumentalnih skladb (z občasnim dodatkom vokala kot instrumenta), ki kljub eksperimentalnemu predznaku delujejo izrazito melodično in muzikalično ter nas odpeljejo v različne glasbene žanre: world music, jazz, elektroniko. Dovč spretno poveže prvine teh žanrov z željo po lastnem, izvirnem glasbenem izražanju, s čimer se mu odpirajo neslutene možnosti za nadaljnje raziskovanje zvoka harmonike.

Mumford & Sons: Wilder Mind

Mumford & Sons so se z značilno mešanico folka, rocka in bluegrassa vpisali na svetovni glasbeni zemljevid kot ena izmed najvidnejših zasedb tako imenovanega folk rock revivala v zadnjih letih, predvsem zaradi uspeha prvenca Sigh No More (2009) in njegovega naslednika Babel (2012). Videti je, da tretji album zasedbe prinaša korenito spremembo, zlasti v glasbeni usmerjenosti. Ta se je bistveno prestavila na področje t. i. indie rocka, s čimer je skupina opustila uporabo nekaterih akustičnih instrumentov (denimo bendža) in se bistveno elektrificirala. Rezultat: zveni kot številni indie rock bendi, le da je ohranila dober občutek za ustvarjanje pop skladb. Povprečno.

Jamie xx: In Colour

Producent, ljubljenec medijev Jamie xx je v zadnjih petih letih nevarno ogrozil trendovski status svojega matičnega benda The xx – s singlicami za klubsko porabo, s sodelovanji z odličnimi glasbeniki vokalisti in z visokoprofilnim remiksiranjem. Njegov prvenec je povzetek, morda celo vrhunec vseh teh samostojnih, stilsko razgibanih podvigov. In njegovo glavno orožje je še zmeraj elementarni minimalizem, ki pri poslušalcih zbuja nostalgijo po zlatih devetdesetih letih britanskega rejvanja, čeprav so premladi, da bi jih bili sploh doživeli. Resda slišimo oba pajdaša iz skupine The xx, a Jamie tokrat poseže po manj sivih melodičnih odtenkih. Manj sivo očitno pomeni barvno, na trenutke himnično ali (še zmeraj) melanholično. Zbrano in varno uravnovešeno.

Sweet Billy Pilgrim: Motorcade Amnesiacs

Britanski kvartet Sweet Billy Pilgrim, ki je začel glasbeno delovati pred desetimi leti kot trio, je posebnost na otoški glasbeni sceni: predvsem gre za skupino, ki je od začetnih minimalističnih glasbenih poskusov prehodila dokaj dolgo pot, njena glasba pa se je iz albuma v album spreminjala. Zasedba, ki ime dolguje ameriškemu pisatelju Kurtu Vonnegutu, je spretno mešala vplive folka z rockom, pri tem pa se je minimalistično igrala tudi z elektronskimi pripomočki, s katerimi je ustvarjala nenavadno zvočno sliko.

Hot Chip: Why Make Sense

Londonski favoriti elektro popa s šestim albumom talkingheadovsko zapoved »Stop making sense!« preoblikujejo v eksistencialistično vprašanje, zakaj sploh smisel. A to se sprašujejo na plošči, ki ima največ smisla od vseh njihovih doslej. Na njej zvenijo povsem organsko, naravno, bendovsko in lahkotno. Skupina Hot Chip ne komplicira: skuša se čim bolj približati svoji odrski štimungi, spotoma pa meče stran ves balast, vztraja pri osnovnih, preprostih zankah. Why Make Sense je svetleč in tekoč izdelek zasedbe, ki ob površnem poslušanju deluje povsem brezskrbno. Gladka, enoplastna suverenost in tolažilna nagrada za vse fene, ki še zmeraj žalujejo zaradi razpada LCD Soundsystema.

John F. Doe: JFD

Mlado blejsko skupino John F. Doe poznamo z lanske kompilacije Val014: Imamo dobro glasbo, na kateri je priljubljena javna radijska postaja zbrala mlade upe slovenske glasbene scene. Mešanica garažnega in indie rock zvoka, ki jo je blejski kvintet predstavil s skladbo Black Glitter, je navzoča tudi v preostalih devetih komadih s prvenca – gre za indie rock zvok današnjega časa, ki črpa predvsem iz inventivnega postpunkovskega obdobja angloameriškega rocka s konca osemdesetih let, z izrazitimi vokali, na trenutke temačnim razpoloženjem in dobro strukturiranim glasbenim ozadjem, predvsem klaviatur in kitar. Težava je le v tem, da je takšnih skupin v tujini veliko, zato bi bilo morda bolje, če bi fantje naredili kakšno skladbo v slovenščini.

Shamir: Ratchet

Mladi pevec in pisec pesmi iz Las Vegasa je videti kot nalašč za to, da zapolni praznino, ki je nastala po razpustitvi zasedbe LCD Soundsystem in naveličanosti nad njenimi pajdaši iz skupine Hercules and Love Affair. Ker je Ratchet šele njegov prvi album, se to mogoče zdi pretenciozna napoved, toda hvalospevi, ki jih je z vseh s strani žel za singel, so ga že potisnili na površje novega plesnega-pop dogajanja. Obenem ima podporo založbe, ki ima z novačenjem nove garde plesnih kreativcev očitno večje načrte. Shamir res ne počne nič revolucionarnega, toda zvočno in vsebinsko premišljene skladbe, v katerih se prepletajo teme (črnske) house glasbe in lasvegaškega (ob)klubskega življenja, že nagovarjajo novo generacijo fenov plesnega popa.

Faith No More: Sol Invictus

Konec osemdesetih in začetek devetdesetih let je bilo posebno, izjemno plodno obdobje v popularni glasbi. Obdobje, ki je še danes tema neštetih, vsakodnevnih nostalgičnih romantiziranj. Takrat, v tej eri, se je zgodil izjemen premik: hiphop se je z ulice zapeljal v mainstream in tudi alternativni rock je temu odprl vrata svoje garaže. Ena najzaslužnejših za popularizacijo, industrializacijo garažnega hrupa je skupina Faith No More, ki je prav na prelomu omenjenih desetletij s hitom Epic odprla številna vrata. Tudi eksploziji grungea, ki je sledila kmalu zatem.

Crocodiles: Boys

Kalifornijska indie-noise-pop-rock zasedba je že s prejšnjim albumom nakazala, da jo vedno bolj zanima ustvarjanje catchy komadov, brez nepotrebnega zapletanja in pihanja na dušo zapriseženim alternativcem. To, na prvi posluh precej preprosto, brezovinkasto podobo skladb je zdaj še nadgradila s petim albumom, na katerem sicer ne manjka hrupnih kitar, a prednost tokrat dobita pop spevnost in zabavnost, ukrojeni za letošnje poletje in kakšno bolj retro, rock & roll plažo. Ja, boysi so z novim albumom balzam za ušesa, utrujena od takšnih in drugačnih eksistencialnih razglabljanj in zagrenjenosti sodobnih indie veljakov ter izvrstna potrditev tega, da se dobra glasba, ko se je lotiš na pravem koncu, še vedno lahko skriva tudi v prvinskih obrazcih.

Ti: Život u dvoje

Beograjski psihedelični duo Ti, sestavljen iz frontmana in kitarista Ilije Dunija iz nekoč priljubljene skupine Petrol ter tolkalista Trajčeta Nikolovskega, se po EP-plošči Koliko dana in albumskem prvencu Vidimo se! vrača z novim dolgometražcem, na katerem se ukvarja s tematiko ljubezni, odtujenosti, samostojnosti, individualizma. Stvari, ki so v današnjem času, zlasti zaradi pretiranega odmika v navidezni svet družabnih omrežij, postale neotipljive. Z osmimi novimi komadi nas Ilija in Trajče popeljeta skozi svoje videnje sodobne odtujitve in današnjih ljubezenskih razmerij, s kritičnimi stališči, ki jih še dodatno zvočno obogatita s psihedeličnimi kitarami, razgibanimi ritmi, zasanjanimi vokali in sodobnimi elektronskimi vložki. Retro, a kljub temu sodobno.

Kamasi Washington: The Epic

Saksofonist Kamasi Washington je na dobrem glasu. Njegovo pihanje smo slišali na zadnjih albumih Flying Lotusa in Kendricka Lamarja, pred tem je sodeloval že z več priznanimi muzicisti. In Washington ni malenkosten. Njegova nova plošča je projekt maksimalizmov: dolga je neverjetne tri ure. Na njej igrata dva bobnarja. Ja, tudi dva basista. Žvrgoli kar dvajsetčlanski zbor. In gode dvaintridesetčlanski bataljon godalcev. Megalomanska produkcija, ki je nastala v maratonskem paketu enomesečnega snemanja, je epsko potovanje, ki pokrije več poglavij čvrstega novega jazza – od vokalno spiritualnega do instrumentalnih našpičenih improvizacij. Kljub obsegu pa je vse na svojem mestu. Več je več.

Róisín Murphy: Hairless Toys

Osem let, kolikor je minilo od prejšnjega albuma Róisín Murphy, je za glasbenika dolga doba, še posebno, če se giblje znotraj popa, kjer je frekvenca trendov najvišja in so feni ves čas na preži za novimi potencialnimi zvezdniki.