Različni avtorji: CTRL N: Poglavje slovenske elektronike

Prisotnost elektronske glasbe v etru Radia Študent zadnjih deset let občutno raste, zato ni presenetljivo, da se je v kitarskem katalogu njegove založbe zdaj znašla zbirka skladb domačih elektronskih producentov. Podobne kompilacije v našem prostoru niso več novost, a pri Radiu Študent so se stvari lotili nekoliko drugače. Po navadi jih zaznamujejo specifike lokalnih scen, CTRL N pa ponudi širši pregled nad domačo elektronsko produkcijo, kar pomeni, da so se na plošči znašle skladbe uveljavljenih ustvarjalcev, novincev, pa tudi producentov, ki so si že utrli pot na mednarodno prizorišče, a so doma za zdaj ostali razmeroma spregledani. Neobremenjen izbor avtorjev (Oknai, Borka, Žiga Murko, Timo Chinala ...) prinaša žanrsko razpršenost in zaokrožen dokument aktualnega domačega elektronskega ustvarjanja.

Katalena: Enci benci Katalenci

V zgodovini popularne glasbe se je že velikokrat zgodilo, da so se odrasli in uveljavljeni glasbeniki prej ali slej srečali z deli za otroke, ki so jih nato uglasbili in jih priredili po svoje. Ker ima kar nekaj članov Katalene že otroke, nekateri izmed njih pa tudi dejavno sodelujejo v predstavah za najmlajše, je bilo logično, da bo ansambel nekoč obdelal venček otroških pesmi in jih priredil svojemu značilnemu glasbenemu izrazu. Ker gre za izštevanke, so materiali na ploščku Enci benci Katalenci ritmični in igrivi, seveda pa temeljijo na tradiciji raziskovanja folklore in narodnih ter ponarodelih skladb, vtkanih v popularnoglasbene obrazce. Za otroke in odrasle.

Snoop Dogg: Bush

Pri Snoopovi reggaejaški epizodi ali poskusu v rastafarijanstvu, ko si je ime spremenil v Snoop Lion in spotoma izdal obupno ploščo, je očitno šlo le za nekajletno zablodo. Z novim albumom se vrača na stara pota in dela spet to, kar zna najbolje. Rapati? Niti ne, kalifornijski raper nekje od hita Sexual Eruption na posnetkih več poje in manj rima. V ležernem slogu čiliranja ob bazenu, seveda ob sončnem zahodu. Vrača pa se ne le prepoznavni slog, ampak tudi prepoznavni producent, saj je prav vse podlage podpisal stari Snoopov kompanjon Pharell Wiliams. Bush je tako retro funkerska, gladka in zabavna vožnja s kupčkom zvezdniških gostovanj, sestavljena brez kakršnegakoli truda. Življenje je plaža.

Demolition Group: Zlagano sonce

Posavska alternativna skupina, ki že več kot trideset let, z vsemi vzponi in padci, deluje na domači glasbeni sceni, velja za verjetno najznačilnejšo glasbeno predstavnico turbulentnih osemdesetih let, obdobja, ko se je splošni jugoslovanski kolektivizem začel počasi razblinjati, predvsem po zaslugi tedanjih novih družbenih gibanj, ki so si tako vneto prizadevala za boljšo, svobodnejšo in bolj neodvisno prihodnost.

Squarepusher: Damogen Furies

Če bi štirinajstemu albumu enega najbolj cenjenih elektronskih producentov Squarepusherja prilepili oznako EDM, bi bilo to v očeh elektronskih pravovernežev hitro videti blasfemično. Ali pa glede na to, da nekateri zvezdniki EDM-ja Squarepusherja navajajo kot glavni zgled, vsaj preračunljivo. Ampak zdi se, da bi bilo tako razmišljanje dvakrat napačno. Njegov novi album je za povprečnega privrženca EDM-ja preveč ekscentričen, hkrati pa bodo morda elektronski poznavalci, ki trmasto vihajo nos nad vsem, kar diši po edmjevskem over the top igračkanju, zdaj le dobili opravičilo za to, da pobrskajo po tem dogajanju, ki je medtem že dobilo razsežnosti novega mainstream popa. Če bo albumu vsaj malo uspelo zbližati oba svetova, bo storjenega veliko.

Django Django: Born Under Saturn

Django Django seveda nima nobene zveze s kitarskim kultom Djangom Reinhardtom, kakršnokoli povezavo so člani zasedbe celo zanikali. In nima zveze s filmom Django brez okovov, čeprav se je pojavil ob približno istem času. Skupina je leta 2012 presenetila z rahlo geekovskim slogom in nadvse prepričljivo, igrivo ploščo, ki je ujela val nekje med surf rockom, psihedelijo in plesnimi godbami. Križ drugega albuma, ki obvezno sledi hvalospevom kritike, nosi spodobno. Songwriting bobnarja in vodje ekipe Davida Macleana je še zmeraj primeren, s kakšno pritiklino, saksofonsko linijo odveč. Django Django v primerjavi s prvencem pod Saturnom deluje manj kompaktno, nepretresljivo in manj domiselno vmešava dodatke elektronike.

Martin Gore: MG

Martin Gore – možgani znane britanske synthpop atrakcije, skupine Depeche Mode – se je v preteklosti že oglasil z dvema samostojnima izdajama, na katerih je predstavil svoje videnje skladb Nicka Cava, Louja Reeda in številnih drugih legend popularne glasbe 20. stoletja. Nova plošča MG, poimenovana po njegovih začetnicah, se nekoliko razlikuje od prejšnjih izdaj, saj gre za popolnoma instrumentalno ploščo, na kateri se Gore posveča svojemu najljubšemu instrumentu – sintetizatorju, to pa ga odpelje v raziskovanje ambientalnih glasbenih pokrajin, po katerih sledi velikim mojstrom tega žanra, kot so denimo Brian Eno, nemški krautrockerji Tangerine Dream ali pa kakšni poznejši predstavniki elektronike. Hermetično.

Blur: The Magic Whip

O tem, kaj je Blur, v sredini devetdesetih let najpopularnejšo britansko zasedbo, pripravilo do tega, da je zdaj, po dvanajstih letih premora, objavila nov, osmi studijski album, bi lahko na dolgo špekulirali. Je bil za to kriv njen nastop na zaključnem dogodku londonskih olimpijskih iger leta 2012? Je bil to morda poljub frontmana Damona Albarna kitaristu Grahamu Coxonu na tem koncertu, po katerem se jima je razodelo, da sta si po raznih stranskih avanturah tako rekoč neizogibno usojena? Je vrnitvi botrovalo to, da je skupina povsem razvnela (in raznežila) osemdesettisočglavo množico fenov v londonskem Hyde Parku? Ali pa so člani zasedbe, potem ko so mediji v času njenega mirovanja prevrednotili njeno glasbeno zapuščino, preprosto prišli do sklepa, da zadnji album Think Tank (2003), na katerem je Coxon zaradi razprtij sodeloval le pri eni skladbi, pač ne more biti zaključek njihovega skupnega poglavja?

Alabama Shakes: Sound & Color

Skupina Alabama Shakes se je malo pred izidom prvenca Girls & Boys pridružila druščini sodobnih retro R & B bendov, ki so udobno udomačeni v srednjetoku. Njen uspeh je bil bliskovit, glavne zasluge za to pa imata neverjetni, gromki glas pevke Brittany Howard, pa tudi njena življenjska zgodba šoferke in poštne uslužbenke. Čeprav se tega otepa, jo primerjajo z Janis Joplin, kar ni povsem za lase privlečeno niti glede na slišano na drugem albumu Sound & Color. Na albumu se skupina slogovno odpira, od čistega soula do bluesa. Od rockerskega baladiranja do kančka žaganja. Seveda vse še zmeraj popolnoma retro in krasno sproducirano. Najbolj še zmeraj sije Howardova, a prav zaradi žanrskega razgibavanja je skupina spet v formi.

Will Butler: Policy

Mlajši brat veliko bolj znanega in izpostavljenega frontmana ene izmed največjih svetovnih indie rock atrakcij, kanadske skupine Arcade Fire, se končno oglaša s prvim samostojnim ploščkom. Multiinstumentalist Will Butler se precej odmakne od glasbenega izraza matičnega benda, saj snov za samostojno ploščo črpa iz bogate zgodovine ameriške popularne glasbe, pri čemer se naslanja na vzornike, kot so denimo Violent Femmes, The Breeders, Bob Dylan ali The Modern Lovers. Mešanica americane in sodobnejših glasbenih žanrov, ki zgolj na trenutke spominja na Reflektor, zadnjo stvaritev skupine Arcade Fire, predstavi mlajšega Butlerja kot dobrega poznavalca zgodovine ameriške popularne glasbe. Sveže in retro hkrati.

Pliš: Plošča za dve osebi

O tem, da sta Aleksandra Ilievski in Marko Gregorič našla pravo formulo za to, kako svojo glasbo približati širokemu krogu poslušalcev, govorijo stotisoči ogledov njunih videov na YouTubu in naziv največkrat predvajane skladbe. Uglajeno, stajliš križanje bossa nove, cool jazza in pop senzibilnosti, ki se izvrstno dopolnjuje z melanholičnimi in igrivimi besedili ter humorjem, je sedaj v očarljivi (avtorski) podobi zaživelo še v obliki prvenca. Čeprav se v skladbah skriva več kot ponudi prvi vtis, hitro ostanejo v ušesu, in čeprav korenine sorodnih izrazov segajo kakšnega pol stoletja v preteklost, je Plošča za dve osebi slišati sodobnejša od večine domačih hitov. Ja, če bi se slovenska glasba vedno slišala tako, je ne bi poslušali le ponoči.

Tyler The Creator: Cherry Bomb

Za Tylerja The Creatorja velja dvojni konsenz. Da je edinstven nergač in da je edinstveno ustvarjalen. Če skušamo narediti povzetek nepreglednega kupa medijskih zapisov, lahko rečemo, da oboje kar drži.

Dan D: DNA D

Skupina Dan D je nedvomno številka ena našega rockovskega mainstreama in njeni člani dobro vedo, kako se obdržati na sceni – z razdelanimi ustvarjalnimi in poslovno uspešnimi metodami. Po precej dolgi, uspešni in predvsem zanimivi epizodi z iz elektrike izštekano ploščo Tiho se zdaj očitno vračajo h glasbenim koreninam, saj je nova plošča DNA D prepredena z rockovskimi, bluesovskimi in postpunkovskimi prvinami. Album, ki je bil posnet brez dodatnih kozmetičnih olepšav, prinaša električne izvedbe že znanih skladb, pa tudi veliko novih skladb v prepoznavni dandejevski maniri, ki bo skupini zagotovo prinesla nekaj novih, mogoče tudi brezčasnih hitov – do naslednjega albuma, napovedanega za november. Všečno in igrivo.

Brian Wilson: No Peer Pressure

Nesporni kralj »kalifornijskega zvoka«, čudaški multitasker, ki je z nenavadnimi produkcijskimi prijemi poskrbel za večnost skupine Beach Boys. Vse to je Brian Wilson postal, ko je bil star le 24 let. Inovator, ki je že takrat pokazal, da je studio lahko tudi glasbeni instrument, je 50 let kasneje posnel ploščo, ki je morda celo njegova zadnja. No Peer Pressure je album, ki se vrača k milemu zvoku šestdesetih let in je bil najprej mišljen kot še en Beach Boys reunion, pa se je potem Wilson odločil, da ga posname sam. No, ne čisto sam, saj ima ob sebi kup vokalistov mlajše generacije. Projekt glasovnih navez, ki zveni, kot da so vse mladenke in mladci zraven le zato, da Wilson ne bi učinkoval preveč zastarelo. Brez pritiska in brez privlačnosti.

East India Youth: Culture of Volume

Britanski glasbenik bi težko dobil večji poklon od tega, da ga primerjajo s takimi ikonami, kot so Brian Eno, David Bowie in Pet Shop Boys. Ker se je Williamu Doylu zgodilo točno to, ni presenetljivo, da je bil njegov prvenec lani nominiran za najboljši britanski album. Je pa zaradi njegove, v primerjavi z aktualnim popom razmeroma zastarele glasbene estetike, presenetljiveje to, da se je s ploščo znašel čisto pri vrhu (indie) lestvic. Gotovo bo tam pristal tudi novi album, poudarjeni pop format novih pesmi pa bi Doylu lahko odprl tudi pot do širšega občinstva. Slaba stran tega je le, da je očitno hotel ustreči več okusom hkrati, to pa je – če nisi Eno ali Bowie – lahko zelo zahtevno. A če sodimo po boljših skladbah, ne nemogoče.

Ludovik Material: Model Generation

Domači trio, ki je leta 2011 navdušil na Klubskem maratonu Radia Študent, leto zatem pa tudi s prvim albumom Passion for Red, se je hitro prebil med opaznejše predstavnike slovenskega undergrounda, njegov potencial pa so prepoznali tudi onkraj meja. Pa ne le na območju nekdanje skupne države, s katerim imamo podobno senzibiliteto, pred kratkim ga je po poslušanju materialov v izredno pozitivnem kontekstu omenil denimo kritik portala Louder Than War.

Colleen: Captain of None

Francoska glasbenica Colleen je pred dobrim desetletjem pomagala prevetriti smernice glasbe, ki se je znašla nekje med alternativnim popom in avantgardo. Videli so jo celo kot nekakšen evropski odgovor na pojav severnoameriških folkovskih čudakov, potem pa se je v naslednjih letih z bolj abstraktnimi ploščami znašla nekje na obrobju. Zdi se, da je njen novi album poskus, da se znova približa širšemu občinstvu in da hkrati poskuša ohraniti tudi značaj, ki ga je gradila zadnja leta. Glasba ne temelji več na zankah in teksturah, pač pa sta v ospredje postavljena vokal in viola, zato so skladbe zasnovane lahkotneje, bolj songwritersko, hkrati pa s preciznostjo klasične glasbe nagovarjajo tudi zahtevnejšega poslušalca. Ponovno Colleen po okusu starejših fenov.

Oren Ambarchi & Jim O’Rourke: Behold

Kaj se zgodi, ko moči združita eksperimentalna kitarista, ki sta se v svojih bogatih glasbenih karierah lotila najrazličnejših glasbenih žanrov, od avantgarde, jazza, noisa in sorodnih eksperimentalnih glasbenih slogov? Drugače kot pri prejšnji skupni izdaji, albumu Indeed (2011), se nam Ambarchi in O’Rourke tokrat predstavita v nekoliko spremenjeni podobi – Indeed je bil bolj umirjen album, zdaj se Ambarchi bolj posveti ritmu in ga (saj je nekdanji bobnar) spretno vključi med kitarsko eksperimentiranje, elektroakustične glasbene pokrajine in nepredvidljiva zvočna presenečenja, strnjena v dveh dolgih, počasi se razvijajočih skladbah, ki nas (deloma) spomnita na zlato obdobje krautrocka. Sublimno.

Earl Sweatshirt: I Don’t Like Shit I Don’t Go Outside

Sedaj, ko se je ves prah okoli nahajpanega raperskega ansambla Odd Future le polegel, lahko končno poslušamo muziko. In točno taka je nova plošča tehnično najbolj podkovanega otresalca gobca tega kolektiva: počasna, zamorjena in prišla je brez spremljave fanfar. Earl Sweatshirt nikamor ne hiti, rapa preudarno, nametava več poezije in manj pančlajnov. Očitno se mu ni treba več dokazovati in še enkrat potrdi, da na zahodni obali ZDA težko najdemo bolj introvertiranega, asocialnega in natančnega emsija. Tokrat kot sam svoj mojster, saj je ves album tako rekoč sproduciral sam. Biti se kot na pomirjevalih kotalijo v minimalistični, sivi meglici melanholičnih melodij. I Don’t Like Shit ... je kratek, zaokrožen projekt mladca, ki ne hodi ven, a ima kaj povedati. Turobno.

Young Fathers: White Men are Black Men Too

Čas, v katerem se z vseh strani še vedno vsipajo pohvale novega albuma Kendricka Lamarja, ni ravno idealen za izid še enega ambicioznega hiphop albuma. Lahko bi na primer ostal povsem spregledan.

High5: SCHENGENGANG

Na Hrvaškem po dolgi suši spremljamo novo generacijo izjemno popularnih raperjev. Prednjačijo tri skupine: Dječaci, Kiša metaka in nazadnje se je zbudil Zagreb z druščino High5. Njen novi album hodi po tanki črti med zajebancijo, satiro in trendovskim trapom. Fantje so se resneje lotili produkcije, s tesnimi, klube tresočimi podlagami. Besedila so neresna, duhovita, z neštetimi aktualnimi popkulturnimi dovtipi. In ravno ko klišeji niso več zabavni, udari serija lucidnih enovrstičnic. SCHENGENGANG je dodelan piflarski trap, ki zna vleči povezave v shizofreniji youtubovske generacije in ki potrdi, da avtentična ni več ulica, ampak soba, v kateri se igra playstation in kadi džojnt. Sobni (t)rap.

Mi2: Čista jeba

Štajerska skupina, ki se vsakih nekaj let pojavi z novim studijskim izdelkom, je v slovenskem prostoru svojevrsten fenomen. Njen sedmi album Čista jeba je mala zgodba o uspehu, ki je nekaj tednov po izidu postala absolutni rekorder po prodanih izvodih med domačimi albumi leta 2014. Mi2 je z resnimi, na trenutke celo humornimi slovenskimi besedili, pa tudi s pristnim rockovskim pristopom, ki nas pogosto odpelje na začetek osemdesetih let, ustvaril ploščo za vse generacije, ki jim je rock’n’roll blizu. Za piko na i je nastal še glasbeni dokumentarec Kdo = Mi2?, ki člane skupine predstavi kot trenutno največje predstavnike slovenskega mainstreama. Kritično, humorno, ljudsko, a žal že velikokrat slišano.

Godspeed You! Black Emperor: ​Asunder, Sweet and Other Distress

Ko so kultni postrockerji GY!BE pred tremi leti s četrtim albumom napovedali vrnitev, je ta napoved že zaradi desetletnega studijskega premora naletela na izjemen odziv. Da ne bo pomote – album je bil zelo dober, pa čeprav zasedba GY!BE z njim ni ponudila tako rekoč nič novega. Je pa na turneji, ki je sledila – to smo, potopljeni v mogočne drone, ugotovili tudi na koncertu v Kinu Šiška – dokazala, da odpira prenovljeno zvočno poglavje, in dobršen del tega je zapisan na zvočno kontrastnem novem albumu. Robustni rifi, ki zarežejo do kosti, in postapokaliptični simfonični minimalizem ponudijo golo esenco zasedbinega izraza, album pa potrdi, da GY!BE še ni zmanjkalo manevrskega prostora.

Kendrick Lamar: To Pimp a Butterfly

Compton je ne ravno glamurozno mestece, priključek Los Angelesa s posebno tradicijo. Znan je po dvojem: po raperjih in po tolpah. Prav tu je nastal presek, zgodil se je gangsta rap. Rap, ki govori o uličnih šegah in navadah, ki je v vsakdanje besedišče žanra vpeljal mahanje s pištolami, streljanje policajev, razpečevanje drog. Vse se je začelo pred skoraj tridesetimi leti s skupino N.W.A.

Sufjan Stevens: Carrie & Lowell

Med vsemi folkovskimi obuditelji, ki so v prvi polovici prejšnjega desetletja vstali iz krožka »New Weird America« (Devendra Banhart, Joanna Newsom ...), je izhodiščni estetiki ostal najbolj zvest Sufjan Stevens. Detroitčan te estetike ne spreminja niti s sedmim albumom, s katerim se skozi osebne izkušnje sprašuje o smrti, bolezni, minljivosti, času, ljubezni, družini, zvezah ... Zahtevne in čustvene tematske premise torej, ki pa skozi oči zrelega štiridesetletnika dobijo presenetljivo katarzično razsežnost. Čeprav gre za Sufjana, kot ga poznamo, skladbe, tokrat spet v kombinaciji akustičnih aranžmajev in subtilne elektronike, dobijo še zrelejšo in bolj dodelano podobo. Naj vam bo melanholija všeč ali ne, kot se je loteva Stevens, se vas tako ali drugače dotakne.

Vasko Atanasovski: The best of

Poslušati in ocenjevati kompilacije je vedno nehvaležno delo, saj gre za skladbe, ki jih iz bogatega nabora glasbe posameznega avtorja po navadi izberejo drugi. Izbor »najboljših« skladb Vaska Atanasovskega, našega priznanega saksofonista in skladatelja, ki se očitno dobro znajde v različnih, včasih tudi nasprotujočih si glasbenih žanrih, je zato takšen, kakršnega bi pričakovali od nekoč najpopularnejše jugoslovanske založbe. Lahkoten, usmerjen k uspešnicam z različnimi žanrskimi predznaki, ki bi jih s skupnim imenom lahko označili za etno jazz pop rock, torej mešanico poslušljivih in prijetnih komadov, ki jih je Atanasovski v preteklih letih nanizal na svojih dvanajstih albumih, pa tudi nekaj kompleksnejših jazzovskih skladb. Pestro.

Elvis Jackson: Radio Unfriendly

Elvis Jackson je eden tistih redkih slovenskih bendov, ki jim je skok v srednjetok, kar pri nas pomeni predvsem, da so košček vsako leto na las podobnega programskega paketa večjih festivalov, uspel brez najhujših zvočnih kompromisov. Res je tudi, da fantje niso zapečkarji in so občinstvo novačili predvsem v tujini. Njihov peti album je vračanje h koreninam, vračanje k šusu, k distorziji, k hitrostnemu ruženju. Vračanje k melodičnemu punk rocku s ščepcem težkorifaškega hard cora, torej k slogom, ki so zaznamovali obdobje, ko so Elvisi zbijali prve akorde. Radio Unfriendly je plošča, ki preseneti predvsem mlajše fene skupine in zvočno ni tako radikalna, kot so radikalne radijske postaje v svoji enoličnosti.

The Prodigy: The Day Is My Enemy

Liam Howlett, ustvarjalni motor skupine The Prodigy, je novi, šesti studijski album zasedbe napovedal kot nekakšno kritiko brezjajčnega, sfejkanega, jurja-in-pol-za-flašo-šampanjca EDM-elitizma, ki plesno elektronsko sceno sprevrača v samoparodijo.

THEESatisfaction: EarthEE

Dvojec THEESatisfaction prihaja iz Seattla in lahko rečemo, da gre za sestrski tandem bolj znanega dvojca Shabazz Palaces. Z drugo ploščo nadaljuje sodelovanje z lokalnim kultom, založbo Sub Pop, in tudi kozmična raziskovanja afrofuturizma. EarthEE (spet) odzvanja poglavja iz tradicije afroameriških glasbenih progresivnih sil, od Suna Raja do Georgea Clintona in Eryke Badu v okviru ohlapnih, mantrajočih posnetkov med novim soulom in elektroniko. Med poezijo in politiko, med govorjeno besedo in rapom. Zavedna, družbeno angažirana glasba s sporočilom, ki pa je nekje v preteklosti že zapustila Zemljo in sedaj abstraktno blodi po vesolju sintetizatorjev in bitov. Črna meditacija.

Kamerad Krivatoff: About Time

Kaj se zgodi, ko se člani različnih domačih zasedb, ki že od leta 2005 delujejo tudi v zasedbi Kamerad Krivatoff, odločijo izdati albumski prvenec? Zgodi se plošček About Time z zimzelenimi komadi iz prve polovice 20. stoletja, zapakiranimi v samosvoj glasbeni izraz, poln analognih in digitalnih sintetizatorjev, dobrih vokalov in premišljenih orkestracij. Skupina Kamerad Krivatoff je torej iz naftalina je torej potegnila večne skladbe velikanov, kot so Henry Mancini, Cole Porter, Charles Aznavour in Ervin Drake, ter jim vdahnila sodoben prizvok, a kljub temu poskrbela, da so ohranile zadostno prepoznavnost, nostalgičnost in magičnost. Vsemu temu pa je dodala še avtorski komad (Beach Boy). Sveže.