Courtney Barnett: Sometimes I Sit and Think, and Sometimes I Just Sit

Trenutno ena najatraktivnejših avstralskih glasbenic Courtney Barnett si je lani z dvojnim EP-jem utrla pot na največje svetovne festivale, zdaj pa se predstavlja z albumskim debijem. Tudi ta ima vse elemente, s katerimi se je Barnettova hipoma prikupila: duhovita, premetena in (temačnega) humorja polna besedila, igrivo interpretacijo in dobro premišljen alter-pop-rock, ki hitro ostane v ušesih. Čeprav se danes besedila najpogosteje trudimo preslišati, so življenjske zgodbe, v katerih se Barnettova spretno poigrava s stvarnostjo in z nadrealizmom, naravnost v užitek – pri tem pa pomaga tudi zdrav odmerek avstralske (rockovske) ležernosti. Sodeč po odzivih na prva dva singla in potencial preostalih skladb Barnettova očitno postaja hitmejkerka. Upravičeno.

Purity Ring: another eternity

Kanadski dvojec Purity Ring se je s pop namešanko hladnejše, trendovske elektronike in senzibilnih ženskih vokalov pojavil pred slabimi petimi leti, nase pa zares opozoril leta 2012 s prvencem Shrines. V gneči podobnih izvajalcev ni toliko izstopal zaradi glasbe kot predvsem zaradi pevke Megan James in njenih včasih že prav strašljivih besedil. Pa tudi zaradi živih nastopov, kjer producent Corin Roddick na posebej narejeni aparaturi ne vijači samo glasbe, ampak tudi luči.

Ghostface Killah & BADBADNOTGOOD: Sour Soul

Zadnja leta najprepričljivejši član nekoč ključnega hiphoperskega kolektiva Wu-Tang Clan nadaljuje gosto nametano serijo filmičnih albumov, kjer podlage dostavljajo pravi bendi. V tretje v navezi s kanadskim trendovskim trojčkom novega jazza BADBADNOTGOOD (BBNG). Nič novega torej? Kar nekaj novega, saj prvič slišimo, kako spremljevalna skupina zasenči Ghostfacea. Kako je opora močnejša od glavne zvezde. S preciznostjo, starinsko sijočim zvokom in duhovitimi aranžmaji. BBNG se stegnejo dlje od zgolj kopiranja kanona, ki ga je zgnetel wu-jevski mastermind RZA. Kisli (temačno zatripani) soul je ena tistih raperskih plošč, kjer vokale poslušamo le kot enega od inštrumentov in kjer besedila niso kdo ve kako pomembna. Oksimoron.

Noel Gallagher’s High Flying Birds: Chasing Yesterday

Kadar se spominjamo devetdesetih let prejšnjega stoletja, ne moremo mimo britpopa, ki je v marsičem določil britansko glasbeno sceno pred koncem tisočletja. Najprepoznavnejša junakinja tega obdobja je bila zagotovo skupina Oasis, ki ji je do leta 2009 uspelo nanizati zajetno število hitov, a je po nesrečnem prepiru med bratoma Liamom in Noelom Gallagherjem nehala obstajati. Starejši od bratov, Noel Gallagher, je že pred štirimi leti, ko je izdal prvenec svoje skupine High Flying Birds, dokazal, da je zrel avtor, pevec in kitarist. Drugi album je kakovostno nadaljevanje klasičnih rock’n’roll riffov, dobrih besedil in tudi odličnih gostov (Johnny Marr), ki preprosto postrežejo s kakovostno otoško rockovsko poetiko. Sveže.

Ghostpoet: Shedding Skin

Potem ko je britanski vokalist/glasbenik Ghostpoet za prvenec pokasiral nominacijo za Mercuryjevo nagrado in ga je k sodelovanju povabil Damon Albarn, se je zdelo, da bo njegova kariera poletela v nebo, a se to ni zgodilo. Njegova urbana poezija, na prvih dveh albumih ujeta v elektronske ritme, do ljudi praviloma pride po naključju, toda takrat, ko pride, jo je težko preslišati. To se ne bo spremenilo niti z novim, tretjim albumom, na katerem se elektronika umakne bendovskemu zvoku, ki Ghostpoetovo poezijo pokaže v novi luči. Osebne zgodbe, prepletene z londonskim uličnim utripom, skozi odmev bristolskega »storytellinga« in radioheadovsko melanholijo dobijo pristno, samosvojo podobo, ki brez moraliziranja pokaže, da je še prostor za presunljive izpovedi.

Madonna: Rebel Heart

Da je blišč zvezdniškega življenja veliko manj privlačen, kot se zdi na prvi pogled, so se prepričali že številni glasbeniki, zlasti tisti, ki so se znašli v primežu pogoltne glasbene industrije. Spomnimo se samo sodnih sporov med zares velikimi zvezdniki in njihovimi založbami, ki so se praviloma končali v prid slednjih.

Jeff Mills: Woman in the Moon

Ko je Mills leta 2000 posnel soundtrack za film Metropolis Fritza Langa, je z njim postavil nov mejnik v filmski glasbi, album pa danes velja za klasiko iz njegovega kataloga. Svojo vizijo simbioze med (techno) glasbo in filmom je izpopolnjeval tudi naslednja leta in letos objavil soundtrack za Langovo sci-fi mojstrovino Frau im Mond iz leta 1929. Čeprav se z njim formalno gledano ni oddaljil od križanja (ambientalne) techno in filmske glasbe, se v podtonu zdi, da se je novega albuma lotil z bolj poudarjeno logiko skladatelja filmske glasbe. Na dolgi rok to albumu verjetno ne bo pripelo statusa Metropolisa, bo pa Millsov retrofuturizem v očeh privržencev techna Langa nedvomno še enkrat predstavil kot izjemnega vizionarja.

Žiga Murko: Purple Room

Komaj kakšen mesec po prvi, Zeleni sobi, se pozavnist in nametalec bitov Žiga Murko bliskovito vrača z drugo od petih plošč iz »sobaste« serije. Tokrat je vijoličasta – stilsko in tehnično sicer le apgrejd prejšnje. Je pa veliko bolj prostorna, saj je vanjo stlačenih okoli štirideset kratkih kosov. Nametanih skic in zlepljenih gruvov. Soulerskih zank (električnih) klavirjev in tu in tam Murkovega pihanja v pozavno. Album, ki nas vrača v zlata leta zakajenih hiphoperskih instrumentalov, kot smo jih bili vajeni od založb Ninja tune in Mo’ Wax. In ki nas vrača k zapacanemu zvoku kaset in VHS-ov. Občasno čudaško, vedno sedativno in bolj šumeče od alkaselcerja.

Gang of Four: What Happens Next

Postpunk heroji iz Leedsa, skupina, ki se lahko pohvali z enim izmed boljših albumov tega žanra (Entertainment!, 1979), se po štirih letih diskografskega premora vrača v nekoliko spremenjeni, hkrati pa tudi okrnjeni zasedbi. Zakaj? Tisto, kar je ostalo od legendarne četverice, je samo še kitarist Andy Gill, karizmatičnega in ostrega tekstopisca ter vokalista Jona Kinga pa je zamenjal John »Gaoler« Sterry, ki mu očitno primanjkuje izkušenj v pisanju besedil in nikakor ne more zares nadomestiti Kingove veličine. Album rešujejo Gillove značilne kitare in dobra produkcija, primanjkuje pa mu udarnosti in bridkosti, po katerih je Gang of Four znan, to pa njegov deveti album postavi zgolj med (pod)povprečne ploščke. Prisiljeno.

Dan Deacon: Gliss Riffer

Dan Deacon, baltimorski elektronski bojevnik, aktivist in zagovornik načel »naredi-sam«, ki uspešno delujejo znotraj trdnjave ameriškega kapitalizma in ga zaradi zdrave človeške solidarnosti in nesebičnega sodelovanja nekoliko slabijo, je izredno ustvarjalen glasbenik; je nekdanji študent elektroakustične in računalniške kompozicije in posvetil se je raziskovanju elektroakustične glasbe, pa tudi drugim oblikam umetniškega izražanja.

Emika: Klavirni

Emikin CV se bere kot načrt, izdelan za preboj v neusmiljeni glasbeni industriji. Vključuje potrebne prvine: živela je v Bristolu v času uveljavitve dubstepa, študirala klavir, se seveda preselila v Berlin in tam je zdaj oblikovalka zvoka. Snemala je terenske posnetke za klub Berghain. Do sedaj se je proslavila kot vokalistka in producentka v neštetih slogih: od bassa do popa. Njena nova plošča je presenečenje, »back to school« projekt, saj gre za solo klavirski izdelek. Samo klavir in nič drugega. Sodobno površnega poslušalca tako spravi v zadrego: kaj točno je hotela povedati s povsem togo slogovno izjavo, s hladnimi, počasnimi pasažami klasične glasbe? Sama pravi, da je klavir njeno sproščanje, njena joga. Odraslo in resno.

Trojnik: Moje uho ima ostre robove

Tomaž Grom (kontrabas, elektronika), Vid Drašler (bobni) in Cene Resnik (saksofon) se predstavijo kot popolnoma svež improvizatorski trio, znan predvsem domačim (pa tudi tujim) ljubiteljem jazza in sodobne improvizirane godbe. Trio se v dobri stari tradiciji improvizacije odpravi na raziskovanje zvočnosti, kar ga večkrat odpelje na področje neznanega, v eksperiment, ki se giblje med free jazzom in sodobno improvizirano godbo, kjer vsak akter prispeva svoj delež zvočne poslastice, da se nato vsi skupaj uskladijo v širši zvočni sliki. Še ena zasedba vrhunskih slovenskih improvizatorjev, ki bo z domiselnim in inovativnim muziciranjem zagotovo pustila sled na domačih in tujih odrih.

Ibeyi: Ibeyi

Francosko-kubanski sestri Diaz sta čut za glasbo verjetno podedovali po očetu, ki je bil tolkalec in je sodeloval s skupino Buena Vista Social Club in še kopico kubanskih glasbenikov, toda njun prvenec ima z očetovo glasbeno zapuščino bolj malo skupnega. Sodobne, minimalistično elektronske interpretacije »afro-kubanskega spiritualizma«, prepletenega z osebnimi zgodbami, zapetimi v angleščini in jorubščini, so pisane na posluh privržencev zahodnjaških trendovskih muzik s soulovsko globino, zato ni naključje, da sta Diazovi deležni precejšnje pozornosti. Čeprav se priložnostno znajdeta na terenu, ki sta ga pred njima tlakovali CocoRosie in Björk, je Ibeyi zelo soliden prvenec z dovolj izvirnosti, interpretativne prepričljivosti in dobrega občutka za pisanje pesmi.

Future Brown: Future Brown

Napihnjene govorice ob združitvah »superzasedb« je danes, ko je sodelovanje med različnimi glasbeniki mogoče že z enim samim klikom, treba jemati precej zadržano. Glasba pri takšnih projektih pogosto pristane v drugem ali tretjem planu, pravi namen takšnega druženja je po navadi zlasti privlačnost za medije in občinstvo.

José González: Vestiges & Claws

Ko je José González izdal prva solistična albuma, je bil novi val (ameriških) folkovskih posebnežev tako zelo v središču pozornosti, da se je v njihovi druščini hote ali ne znašel tudi sam. Zato ga je sedaj, osem let pozneje, ko se je trend bolj ali manj izpel in so šli vsak svojo pot, precej lažje poslušati z varne razdalje. Formule akustičnega popa/folka ni bistveno spreminjal in v marsikaterem pogledu je novi album še bolj folkovsko konservativen, toda zdi se, da je Gonzálezovo pisanje pesmi potrebovalo točno to. Nobenega umetnega olepševanja, fensi pritiklin na prvo žogo, priredb različnih uspešnic in trendovskih zvijač, pač pa le njegova intima in zrel pogled na svet. Ko imaš kaj povedati, sta glas in kitara očitno še vedno vse, kar potrebuješ.

Vlasta Popić: Kvadrat

Varaždinsko Vlasto Popić poznamo kot bend, ki estetiko gradi na značilnem kitarskem hrupu, jeznih vokalih in zelo kritičnih besedilih. In če se spomnimo njegovega prvenca Za očnjake (2012), ki mu je zaradi številnih koncertov v regiji in glasbene izraznosti, pa tudi tega, da gre za trio, prinesel sloves »hrvaškega Repetitorja«, lahko rečemo, da se je skupina novega albuma lotila še bolj brezkompromisno. Na Kvadratu se trio predstavi kot veliko bolj zrel kakor na prvencu – glasba še zmeraj temelji na punku, postpunku in izrazitem kitarskem hrupu, le da je ta tokrat bolj izražen, napredek pa je opazen tudi v besedilih, ki so še kritičnejša in zrelejša kakor prej. Kritično in brez zadržkov.

John Carpenter: Lost Themes

John Carpenter je nekaj posebnega med kulti ameriškega (neodvisnega) filma. Tudi zaradi glasbe, ki jo je za svoje izdelke pogosto pisal kar sam. Ja, med drugim za največji hit Noč čarovnic (Halloween). Filmski multitasker je v devetdesetih letih poniknil, sedaj pa se je odločil za nepričakovano potezo: izdal je prvi pravi, »nefilmski« album. Hec je v tem, da plošča deluje kot šnelkurs njegovega celotnega glasbenega opusa, od grozljivih viž do tistih bolj akcijskih in znanstvenofantastičnih. Z vsem, kar spada zraven: staromodnimi sintetizatorji, mogočnimi klavirji, strašljivimi orglami in surovimi kitarami, le da je vse skupaj malce preveč spolirano, apdejtano, na trenutke generično. V resnici pogrešamo samo še film, ki bi to muziko spremljal.

A Place to Bury Strangers: Transfixiation

Zelo dobri odzivi na prvenec pred osmimi leti in poznejši prestop k založbi Mute, za kar si je močno prizadeval guru neodvisnega post punka/elektronske glasbe/sintpopa Daniel Miller, so namigovali, da bi skupina A Place to Bury Strangers (APTBS) kmalu utegnila pristati v veliki glasbeni areni. »Najglasnejši newyorški bend« se je s kombinacijo rockovskih himn po zgledu skupin My Bloody Valentine in The Jesus and Mary Chain ter gotskega razpoloženja, ukrojenega po naukih zasedb Bauhaus in Sisters of Mercy, sicer oklepal alternative. Toda hkrati se je zdelo, da se v pop melodični senzibilnosti in strukturi pesmi skriva tudi potencial, ki bi ga iz zakajenih klubov lahko dvignil na velike odre.

Samo Šalamon Bassless Trio feat. Paul McCandless and Roberto Dani: Little River

Izrazito ploden in svetovno cenjen mariborski kitarist ne počiva na lovorikah, ki mu jih je prinesla uvrstitev albuma Ornethology v Penguinov vodnik po najboljši 1001 jazzovski plošči vseh časov. Lani je izdal tri plošče z različnimi zasedbami, tokrat pa nas je presenetil s sodelovanjem s pihalcem Paulom McCandlessom (iz legendarne zasedbe Oregon), pa tudi z dolgoletnim sodelavcem Robertom Danijem na bobnih. McCandless postreže z značilnim mešanjem jazza s klasičnimi glasbenimi prvinami, če pa k temu dodamo še Šalamonov pretanjeni občutek za skladbo kot zaokroženo celoto in enakopravno sodelovanje glasbenikov, dobimo nekoliko umirjen, a še zmeraj raznolik plošček.

Jeff Bridges: Sleeping Tapes

Glasba oziroma albumi za lažje spanje niso nič novega. So prodajna niša, ki se molze že desetletja. Igralec Jeff Bridges in skladatelj Keefus Ciancia, ki je najbolj znan po glasbi za skrivnostno serijalko Pravi detektiv, sta se žanra lotila malce drugače. Za začetek, nikogar in ničesar ne molzeta, saj gre zaslužek od projekta za kampanjo proti otroški lakoti v ZDA. Bridges hipijevsko šepeta, pripoveduje zgodbe, mrmra melodije in je z žametno raskavim glasom pravi mož za nalogo. Ciancia priskrbi sproščujoče zvočne panorame, ki na trenutke prestopijo v območje bizarnega. Potovanje, ki je ravno prav klišejsko dolgočasno, da boste morda ob njem res zaspali, in ravno prav zanimivo, da spanec ne bo nemoten.

Pond: Man, it feels like space again

Avstralska psych rockerska zasedba Pond, ki si člane včasih izmenjuje z bolj zvezdniško skupino Tame Impala, si s šestim albumom na široko odpira vrata v veliko glasbeno areno. Nekateri privrženci rockovskih rifov s prejšnjega albuma so psych pop podobo nove plošče res sprejeli razmeroma zadržano, toda to je pač stvar osebnih preferenc. Med širšim občinstvom novi album dva tedna po izidu že velja za Pondovega najboljšega, z njim pa se zasedba znajde v objemu hipnotičnih, počasnih, vedno zapeljivih kozmičnih sintov. Zdi se, da ji je tokrat uspelo genialno združiti neobremenjeno studijsko ustvarjanje in senzibilnost, s katero se bo bržkone prikupila širši publiki. Če ji doslej ni uspelo povsem izstopiti iz sence someščanov, bi se stvari zdaj lahko obrnile.

Koala Voice: Kangaroo’s Neighbour

Med številnimi mladimi bendi, ki so se v zadnjih nekaj letih pojavili na domači glasbeni sceni, je nase še najbolj opozoril zasavski Koala Voice. Dekle in trije fantje, natančneje Manca Trampuš (vokal, kitara), Domen Don Holc (kitara) ter bratska ritemsekcija v sestavi Tilen Prašnikar (bas) in Miha Prašnikar (bobni), so kot ekipa začeli že pred nekaj leti, aktivno in redno koncertiranje od leta 2012 pa jih je kmalu pripeljalo do večjih domačih festivalov.

Beat Spacek: Modern Streets

Britanski veteran Steve Spacek je nesporni inovator in raziskovalec različnih elektronskih odvodov. Je poglavje zase. Od benda Spacek do kasnejših samostojnih podvigov in projektov Black Pocket in Africa HiTech. Sedaj je pripravil hommage razburljivemu, akademsko prečesanemu času britanske subkulturne scene, »reži in lepi« talilnemu loncu post punka, nu wava in duba, času skinheadov in dreadov. Modern Streets nas bolj kot na sodobne šege in navade spomni na ulično modo Londona osemdesetih let, pečat pa je seveda Stevov visoki vokal. Album je tudi sodobni zvočni apdejt, saj je nastal na modernih igračkah dlančnikov in pametnih telefonov. Novi zvok v starem stilu. Nove tehnologije, stari triki.

Bilbi & Direktorji: Toskana

Novi val slovenske popevke iz Maribora, svojevrstne naslednice v starih časih izjemno priljubljene slovenske popevke, se nadaljuje z drugim albumom pevke Bilbi in njene spremljevalne skupine Direktorji. Ne, Bilbi ni zgolj še ena slovenska pevka s kratkim rokom uporabnosti, ampak skupaj z življenjskim sopotnikom Gregorjem Stermeckim avtorica ploščka, ki nas s spretnim krmarjenjem med različnimi glasbenimi žanri (rock, blues, soul, karibski ritmi …) popelje v dvanajst lahkotnih, a nikakor ne plehkih pop skladb. Gre za zgodbe iz vsakdanjega življenja, ki poslušalca odpeljejo v Bilbijin svet, Direktorji pa ga okrasijo z več kot zadovoljivo glasbeno spremljavo. Dober slovenski pop.

Aphex Twin: Computer Controlled Acoustic Instruments Pt2 EP

Potem ko je elektronski mag Aphex Twin lani po več kot desetletju premora izdal nov album in z njim pristal pri vrhu tako rekoč vseh lestvic, je z novo malo ploščo precej bolj razdelil mnenja. Trinajst skladb, ki jih je ustvaril z »roboti«, ga sicer res predstavi v bolj raziskovalni podobi, toda hkrati je imel zaradi kompleksnosti novih glasbil tokrat precej bolj omejen manevrski prostor. Čeprav se je na plošči znašlo nekaj njegovih najboljših kosov za preparirani klavir in nekaj zanimivih ritmičnih ekskurzij, je EP (paradoksalno) slišati precej manj avanturističen od predhodnika. Zamisel o računalniško nadzorovanih akustičnih inštrumentih je morda zanimiva v teoriji, v praksi pa se zdi, da je pisana predvsem na posluh Aphexovih najzvestejših fenov.

Mark Ronson: Uptown Special

Mark Ronson je britanski čudežni deček, ki mu je uspelo v Ameriki. Rodil se je v Londonu, šolal v New Yorku in velja za pripadnika glasbene aristokracije. V otroštvu se je družil s sinom Johna Lennona, kasneje je hodil s hčerko Quincyja Jonesa. V devetdesetih letih se je na newyorški downtown hiphoperski sceni najprej uveljavil kot žanre preskakujoči didžej, šele leta kasneje pa tudi kot vešči producent.

Marilyn Manson: The Pale Emperor

Naj se je Manson še tako trudil, mu v novem tisočletju ni več uspelo upravičiti antikristovskega zvezdništva. Očitno se je z dejstvom, da bo v internetni dobi težko strašil najstnike (in njihove starše), sprijaznil že pri prejšnjem, po desetletju povprečnosti spet solidnem albumu, temu razodetju pa zdaj sledi še z novo, deveto ploščo. Skladbe res nimajo takojšnjega apila iz njegovih najboljših let, toda The Pale Emperor potrdi, da zna še vedno napisati soliden komad in konsistenten album. Tega tokrat zaznamuje bolj klasično (blues)rockovska podoba, ki namiguje, da bomo provokatorja po novem bolj kot po ekscesih poznali kot zrelega glasbenika, ki očitno odpira novo poglavje v burni karieri. Mimogrede, Manson z akustično kitaro je še vedno strašljiv.

Steve Lehman Octet: Mise en Abîme

Saksofonist Steve Lehman, eden vodilnih ustvarjalcev novega jazza, je že leta 2009 navdušil ljubitelje jazza in glasbene kritike, ko je s svojim »super oktetom« izdal album Travail, Transformation & Flow. Mise en Abîme je nadaljevanje ustvarjanja tega izjemnega okteta, saj je album leta 2014 požel najvišje mogoče ocene cenjenih jazzovskih kritikov. Gre za izjemno glasbeno interakcijo osmih vrhunskih glasbenih improvizatorjev, izredno dinamičen in raznovrsten plošček, poln nenadnih obratov ritma in s pestro paleto glasbil, glasbo, ki znova odkriva pomen jazza, hkrati pa ga spretno združuje s sodobno kompozicijo in tudi elektroniko. Na ogled v živo v sklopu prve februarske izdaje Cankarjevih torkov.

Joey Bada$$: B4.DA.$$

Zgodba Joeyja Bada$$a je klasična zgodba čezmernega zavlačevanja s prvencem. Joey se je pojavil pred tremi leti kot najobetavnejši, najstniško mladi raper iz Brooklyna. Takrat je »boom bapovski« slog vračanja k zvoku prelomnega obdobja, sedaj že kultne sredine devetdesetih let, pomenil celo nekaj (spet) svežega, neke vrste zavoro, elegantni ukrep pri reševanju krize newyorškega rapa. Danes pa je ironija, da je Bada$$ končno, ali šele, izdal prvenec, pa se že ponavlja. Vračanje h koreninam, stilski tradicionalizem ni več razburljiv, a glavna težava tiči drugje. V besedilih. Mladi rimač podlag ne razgiba, ne odpira zanimivih tem in ne nameče veliko lucidnih dovtipov. Gladko in (pre)blago.

Björk: Vulnicura

Karkoli si že kdo misli o najbolj prepoznavni Islandki, je nemogoče zaobiti dejstvo, da je Björk nedvomno ena tistih glasbenic in avtoric, ki so najbolj zaznamovale popularno glasbo zadnjih 20 let.