Lolita: Uantauantauantanara

Ljubljanska alter zasedba Lolita obstaja že skoraj trideset let in jo je bilo vedno težko uvrstiti v kakršenkoli žanr, saj je ves čas delovala na žanrskih marginah in si je sproti izmišljevala nove glasbene smeri. Tokrat nam postreže s svežim in izredno zanimivim ploščkom, ki prinaša precej opazne spremembe v njenem zvoku. Pri tem mislimo predvsem na vpeljavo eksperimentalnega vokala nove članice Neže Trobec, ki prinaša precej svežine v zvočno sliko benda: v trdno, tokrat dokaj psihedelično mešanico jazza, rocka, punka in še marsičesa vpelje raznolike zvoke, ki jih proizvajajo človeški govorni organi, pri čemer se enakovredno zlije z odlično glasbeno spremljavo. Lolitino novo ustvarjalno obdobje.

Death Grips: Fashion Week

Provokativnost trojčka Death Grips osvaja nove, a predvidljive vrhove. Zadnji v nizu samopromocijskih uspehov, ki vključuje lulčka na naslovnici plošče in koncert, na katerem se zasedba ni pojavila, je tudi vrhunec: skupina je oznanila razpad, le nekaj mesecev zatem pa izid nove, dvodelne zadnje plošče. Fashion Week ni ta hajpana plošča, ampak instrumentalna priprava, tizer. Tudi pri njej ne gre brez prahu, saj se je že pred časom pojavila na spletu in takrat jo je marsikdo označil za ponaredek. Zmedi, ironiji vse bolj neoprijemljivih časov glasbe, je bend naredil konec s tem, da je album pač izdal. Album, ki je primerno umazan, presenetljivo razgiban in vseh kart ne stavi na šus. Ki pokaže, da Death Grips brez vokala nista dve tretjini špasa.

Viet Cong: Viet Cong

Po lanskem (pitchforkovsko) odmevnem EP-ju kanadski indierockerji iz skupine Viet Cong s prvencem odpirajo novo poglavje. Resda ostajajo zvesti hrupnim kitaram prejšnje zasedbe dveh članov (razpadlih Women) in gotskemu razpoloženju lanske male plošče, ki so se mu poklonili s priredbo ene od skladb zasedbe Bauhaus. Toda po novem je čistejši zvok pisan na posluh širšega občinstva, čeprav to ne pomeni, da je Viet Cong postal pop bend. Kompleksne skladbe so še vedno potopljene v kopico različnih efektov in shoegazerskih pritiklin po zgledu skupine Joy Division, pa tudi temačna besedila ne bodo ravno magnet za rekreativne poslušalce. Je pa albumski prvenec ambiciozen znanilec tega, da se zasedba pripravlja (samostojno) stopiti pod večje odrske žaromete.

Belle and Sebastian: Girls in Peacetime Want to Dance

Škotski baročni indie pop sekstet Belle and Sebastian ni nikoli sodil med skupine, ki bi se pretirano izpostavljale. Toda vizija popa, ki je vključevala veliko opaznih glasbenih vplivov, kot je folk rock iz šestdesetih let, pomešan s sodobnimi žanri, predvsem pa izredno dober občutek za pisanje inteligentnih pop pesmi, ki ga premore frontman in tekstopisec Stuart Murdoch, sta skupino že na začetku kariere uvrstila med vodilne izvajalce tako imenovanega baročnega ali indie popa.

Blaž: The b Of

Blaž, nekoč znan kot Dpek, je poleg Gramatika in JK Soula eden najopaznejših predstavnikov »obalnega zvoka hiphopa«, ki je bil precej živahen v letih, ko domača elektronska ponudba ni ravno cvetela. In je tudi najbolj žanrsko raziskovalen, najostrejši in najbolj »alter« v primorski druščini. Retrospektivna kompilacija njegovega opusa od 2009 do 2014 pokaže točno to: žanrska razmetanost ne pomeni nujno zmedenosti in bledosti. The b Of je konkreten dokument, ki združuje vplive z različnih koncev, od Prodigyjev do Aphex Twina, dvojca Boards of Canada in MF Dooma. Zbirka, ob kateri se vprašamo, zakaj Blaž v preteklih letih ni izdal čisto pravega albuma, oziroma se upre arhiviranju in prevzame prav to funkcijo.

Inspiral Carpets: Inspiral Carpets

Se še spomnite konca osemdesetih in začetka devetdesetih let, ko se je manchestrskima skupinama The Stone Roses in Happy Mondays pridružila cela vrsta mladih bendov, med drugim tudi Inspiral Carpets? Skupina je uradno razpadla leta 1995, a znova deluje od leta 2003 in po 20 letih se je le odločila izdati peto studijsko ploščo. Toda zdi se, da se glasba zasedbe od takrat ni pretirano spremenila, za kar je verjetno kriv odhod dosedanjega vokalista Toma Hingleya in prihod izvirnega pevca Stephena Holta. Skupina Inspiral Carpets pravzaprav nadaljuje tam, kjer se je diskografsko ustavila – v devetdesetih letih, ta pa 20 let pozneje kljub svežim in drznim posnetkom delujejo nekoliko zastarelo in neizvirno. Za fene.

Panda Bear: Panda Bear Meets the Grim Reaper

Za Animal Collective se zdi, da se bo brez radikalnejših sprememb težko ponovno uveljavil kot eden ključnih bendov zadnjih 15 let, člani te zasedbe pa se vse bolj uveljavljajo s solističnimi avtorskimi albumi. To velja tudi za Panda Beara, čigar peti album na prvi posluh resda ne prinaša nič bistveno novega, toda izraz, ki ga je (so)oblikoval z matično zasedbo, tokrat spregovori mimo trendov in potrebe po inovacijah. Vendar to ne pomeni, da je Panda zadremal. Njegove glasbene in življenjske izkušnje zaživijo v zrelejši, bolj dodelani podobi skladb, ki navdušijo z izpoved(a)no močjo in hkrati obdržijo dovolj želje po raziskovanju. Panda Bear Meets the Grim Reaper sicer ne doseže izjemnosti plošče Person Pitch, vendar le zaradi časovnega okvira.

D’Angelo: Black Messiah

D’Angelo ali »R & B Jezus«, kakor ga je nekoč poimenoval neki glasbeni kritik, je začel po dolgem premoru spet nastopati leta 2012, tudi z novim materialom, a kljub temu si njegove plošče v zadnjem letu ni upal napovedati nihče. Plošča bi morala po prvotnih načrtih iziti že pred dobrim desetletjem, in čeprav so vsi vedeli, da obstaja velika možnost, da bo nekoč dejansko izšla, je bila kolobocija desetletja tako neverjetna, da nihče ni rekel nič. Zato je bil izid ob koncu lanskega leta po svoje presenečenje. V resnici pa bolj olajšanje.

The Budos Band: Burnt Offering

The Budos Band je zasedba, za katero se zdi, da bi jo prej kot v domačem New Yorku našli kje v osrčju Afrike, najraje v šestdesetih ali sedemdesetih letih minulega stoletja. No, njen »afro-soul«, nekakšen križanec med afrobeatom, funkom in jazzom, se je s prejšnjo ploščo približal (tudi) psihedeličnemu rocku, na novem, četrtem albumu pa lahko preberete celo reference iz metalskih muzik. Toda brez strahu, zasedba se s ploščo Burnt Offering ne loti nobenih radikalnih sprememb, pač pa (zgolj) nadgradi svoj prepoznavni izraz, ki še naprej očitno temelji na izročilih afriškega funka in jazza. Zdi se, da deveterico bolj kot odkrivanje tople vode še vedno zanima predvsem rast benda, ki pa je izrazno že tako ali tako precej samosvoj.

Cvetober – Celinkin venček domačih

S slovensko glasbeno produkcijo so vedno težave, zlasti v današnjih, kriznih časih. Toda pri Celinki so se odločili, da suvereno predstavijo izbor domačih izvajalcev, ki so v preteklih sedmih letih ustvarjali in objavljali pri tej založbi. Cvetober Celinkinih izvajalcev, izvajalk in skupin prinaša kar 36 raznolikih skladb na dveh zgoščenkah, ki predstavljata pestro paleto popularnih (in manj popularnih) glasbenih žanrov in glasbenikov, med drugim Aleša Hadalina, Vasko Atanasovski Trio, Polono Kasal, Neomi, Vesno Zornik, Elevators ali pa Brino Vogelnik & Janeza Dovča. Projekt dokazuje, da je slovenska glasbena ustvarjalnost pestra in inovativna, vendar to opazimo le takrat, ko ji zares prisluhnemo.

Silk Rhodes: Silk Rhodes

Neodvisna hiphoperska velikanka Stones Throw še naprej izdaja trendovske, »neraperske« plošče. S prvencem dvojca Silk Rhodes, ploščo, ki zveni povsem kalifornijsko, čeprav prihaja iz Baltimora. Glasba tandema je s poznopopoldanskimi žarki obsijan, svilnat retro soul, ki nas večinoma baladno ziblje in boža. Je zvok električnih klavirjev in vzdihov sedemdesetih let, ki je za mlajše občestvo načrtno posodobljen. Album Silk Rhodes odzvanja nežno zatripanost, vse tisto, kar je pri psihedeličnih stimulansih prijetnega. Počasni tempo, ob katerem zadremaš, a ne zaspiš, z vokalom visokega tona, ki nas spomni na kakšnega Mayerja Hawthorna. Ležerno je moderno.

Nicki Minaj: The Pinkprint

Newyorška provokatorska raperka Nicki Minaj je že zgolj z napovedjo tretjega studijskega dolgometražca, ki se nanaša na Jay-Z-jev vsesplošno hvaljeni album The Blueprint iz leta 2001, dvignila veliko prahu. Nenehne primerjave med albumoma so se kar vrstile in očitno ji je to že močno načenjajo živce, zato jih zdaj zavrača, češ da albuma vsebinsko nista primerljiva, da pa Jay-Z-ja ceni, ker je največji raper našega časa.

Tamara Obrovac quartet: Ulika Revival

Od izida albuma Ulika istrske jazzovske in etnopevke Tamare Obrovac, posvečenega babici, je minilo natanko desetletje in pol, zato se je pevka odločila, da album po petnajstih letih znova obudi v nekoliko drugačni izvedbi. Pevka, ki je istrsko etnoizročilo uspešno zlila s sodobnim jazzom, skupaj s slovenskim kontrabasistom Žigo Golobom, bobnarjem Krunoslavom Levačićem in pianistom Matijo Dedićem znova ustvari izredno svežo mešanico istrske glasbene tradicije, sodobne jazzovske tradicije in močno izraženega ustnega izročila, ki Istro (in tudi samo Tamaro Obrovac) znova postavi na svetovni glasbeni zemljevid. Glasbena poslastica, ki ji bomo lahko že januarja v živo prisluhnili v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Theo Parrish: American Intelligence

Theo Parrish velja za eminenco detroitskega housa, čeprav se je rodil v Washingtonu in odraščal v Chicagu. Vseeno je prav v Detroitu začel s sodelavci gnesti zvok, ki črpa iz različnih poglavij afro-ameriške tradicije in jih je v devetdesetih letih postavil na širši glasbeni zemljevid. Njegov novi album ima politični podton kritike sodobne Amerike, kjer so dogodki v Fergusonu le košček velike slike sistemskega in sistematičnega rasizma. Je kraljestvo koščeno osnovnih ritmičnih zank in neskončne repeticije subtilnih motivov. Posnetki so povprečno dolgi kar blizu deset minut in so tako pogosto počasi razvijajoče se vaje v slogu, kakršnih smo pri Parrishu že vajeni. Od jazza do housa, (načrtno) ponavljanje je mati znanja.

Simian Mobile Disco: Whorl

Novi album dvojca Simian Mobile Disco, ki je pred kakšnim desetletjem oznanil novo obdobje plesne elektronske glasbe in navduševal z energičnimi plesnimi remiksi za številne zvezdnike, bo za starejše privržence precejšnja uganka. S ploščo Whorl se Londončana povsem izogneta flešerski EDM-produkciji in s špartanskim pristopom (dva sinta) stopita na sled pionirskih sint producentov nekje na prehodu iz sedemdesetih let v osemdeseta. Skladbe, ki so nastale iz zametkov živih improvizacij, so slišati kot izgubljena vez med sint-krautrockom in technom, vendar to ne pomeni, da se je dvojec ujel v past brezglavega, samoterapevtskega raziskovanja. V vseh mu uspe ohraniti jasen fokus, ta pa v povezavi z elegantno produkcijo poslušalca zapelje v svet (retro)elektronske intime.

Urban & 4: Mamut

Damir Urban, nekdanji frontman kultne reške rockovske skupine Laufer, ki je razpadla sredi devetdesetih let, je kmalu zatem ustanovil zasedbo Urban & 4, v katero je vključil še štiri uveljavljene reške glasbenike.

Ghostface Killah: 36 Seasons

Eden redkih pripadnikov klana Wu-Tang, ki mu je v zadnjih desetih letih uspelo posneti kaj omembe vrednega in ki še danes velja za enega boljših pripovedovalcev zgodb shaolinske jezikovne šole, je v letu in pol izdal še drugi konceptualni album. Koncept je skoraj enak kot pri prejšnjem: spet gre za maščevanje njegovega alterega Tonyja Starksa, le da tokrat ne vstane od mrtvih. Vrne se na Staten Island, kjer mora opraviti z vsem, kar se je pokvarilo v 36 letnih časih njegove odsotnosti. In spet gre za odigrane, soulerske podlage, ki pa jih tokrat (žal) ni dostavil Adrian Younge, ampak zasedba The Revelations. Ghostface se je začel že hudo ponavljati, rime niso več ostre kot nekoč. Z dodatkom veteranov Koola G Rapa, AZ-ja in Pharoaha Moncha.

Supersilent: 12

Dobro desetletje je bilo videti, da je norveška superzasedba Supersilent svoj koncept zacementirala za vse večne čase, potem pa jo je leta 2009 zapustil bobnar in njena prihodnost je čez noč postala vprašljiva. Bobnarjev odhod bi lahko pomenil nepremostljivo oviro za skupinsko improvizacijo brez primerjave, a sodeč po dvanajsti plošči so preostali člani to oviro obrnili sebi v prid. Na albumu 12 je po dolgem času predstavljen celo zasedbin najbolj osredotočen material. S suspenzom napolnjena atmosfera se sliši kot izgubljen soundtrack za kakšno »giallo« filmsko mojstrovino in po lanski plošči Berberian Sound Studio dvojca Broadcast sodi v vrh obujanja tega že skoraj pozabljenega žanra.

Val 014: Imamo dobro glasbo!

O domači glasbeni sceni je bilo že veliko razprav, zlasti o tisti nekoliko bolj komercialni, ki je pogosto tarča kritik glasbenih poznavalcev in naključnih poslušalcev. Večno tarnanje nad slovensko (ne)muzikalnostjo je pravzaprav zelo podobno tarnanju nad političnimi razmerami v državi – gre za še eno neproduktivno kronično bolezen slovenske družbe, ki jo poskušajo snovalci razpisa Hočemo dobro glasbo z Vala 202 učinkovito ozdraviti. Na letošnji razpis je prispelo več kot 200 skladb, žirija pa je izbrala 14 izvajalcev in zasedb. Čeprav gre večinoma za nova imena, se na kompilaciji pojavijo tudi znani izvajalci (denimo Vesna Zornik in Tangoapasionada). Plošček, ki združuje različne žanre in glasbene izraze, hkrati pa je napoved domače glasbene bere v prihodnjih mesecih.

Charli XCX: Sucker

Charli XCX je bil najprej zgolj spletni messenger vzdevek. Ker se Charlotte Emma Aitchison ni domislila drugega imena, je letos z njim osvojila vrhove domačih britanskih in ameriških lestvic. A ni bilo vse tako preprosto. Charli so najprej trepljali po rami kritiki; ti so njen pravi, (tehnično gledano sicer drugi) prvenec True Romance povečini precej hvalili, odzivi občinstva pa so bili bolj mlačni. Njen prvi prvenec 14 ni nikoli zares izšel. Snemala ga je, ko je imela štirinajst let, kmalu zatem pa posneto glasbo zasovražila. Album se je tako znašel na odpadu, je pa vseeno pomenil prve korake, ki so mlado pevko pripeljali do nastopanja na ilegalnih rejvih. Ko je bila še mladoletna.

Tindersticks: Ypres

Einstürzende Neubauten se je 1. svetovne vojne na svoji zadnji plošči lotil zelo študiozno, skupina Tindersticks pa je podoben projekt utemeljila povsem na ustvarjanju razpoloženja. Šest skladb je bilo zasnovanih za neprekinjeno (zazankano) predvajanje v muzeju v belgijskem Iepru/Ypresu kot zvočna kulisa za eno od razstav o vlogi tega mesta med letoma 1914 in 1918, atmosferična glasba pa poslušalca teleportira sto let v preteklost. Na eni strani napetost suspenza namiguje na vojno, ki je sledila, na drugi pa srhljiva umirjenost odslika opustošenje, ki je ostalo štiri leta pozneje. Ypres res ni tipična plošča zasedbe Tindersticks, je bodo pa veseli feni sodelovanja skupine s filmarko Claire Denis, pa tudi privrženci minimalistične klasike po zgledu Arva Pärta.

Obake: Mutations

Kaj pričakovati od kvarteta, katerega člani prihajajo iz jazza, avantgarde, sodobne improvizirane glasbe in progresivnega rocka, odločili pa so se, da se malce poigrajo z metalskimi žanri? Čeprav bi marsikateri čistokrvni metalec zatrdil, da omenjeni žanri ne sodijo v metal, skupina Obake dokazuje ravno nasprotno: na svojem drugem ploščku zgolj potrjuje, da je osnovne metalske rife mogoče obogatiti tudi z drugimi glasbenimi vplivi, ne da bi se pri tem izgubila surova metalska udarnost. Mešanica doom in drone metala, ambientalne glasbe, noisa in progresivnega rocka zasedbe Obake očitno razbija monotonijo in se z mešanico žanrov uvršča med zanimivejše metalske plošče preteklega leta. To lahko v živo preverite 16. decembra v klubu Gromka.

Mr. Oizo: The Church

Živčno trzajoča rumena lutka Flat Eric se vrača. V sprijeno grotesknem videu, ki spremlja novo ploščo Mr. Oiza in v katerem igra John C. Reilly. Nergač francoske elektronike in filmski režiser Quentin Dupieux, ki je pred točno petnajstimi leti postregel s surovim kultom Analog Worms Attack, se vrača v preteklost. Church je občasno duhovit cirkuški vrtiljak, nasičen z nadležnimi zvočnimi učinki in neskončnim ponavljanjem fraz in je apgrejd zvoka, ki je bil trend pred vsaj desetimi leti. Zvoka tiste mešanice housa in techna, ki sta jo za mase iznakazila Oizova kolega iz dvojca Justice. Album, ki stavi na karto glasnega udarca v obraz. Ki je na najboljših delih razmetan, tu in tam pa tudi monoton. Ravno prav težaško.

David Guetta: Listen

Francoski DJ in producent David Guetta je šolski primer mentalitete oziroma logike, ki jo za sabo potegne megazvezdniški status. Ko si enkrat na vrhu, se uspeh meri le še s prodajnimi številkami, velika konkurenca in hitro potrošništvo pa terjata, da si ves čas izmišljuješ (vsaj na videz) nove stvari.

Nina Bulatovix: Jate

Domači trio Nina Bulatovix, sestavljen iz dobro znanih akterjev slovenske alternativne scene, bobnarja Jureta Lavrina (We Can’t Sleep At Night, Napravi mi dete), basista Marka Širca (Coma Stereo, Napravi mi dete) in pesnika ter frontmana Gregorja Kosija, z izrazito bridkimi besedili secira družbenopolitično stvarnost naše celotne domovine, pa tudi drugega največjega slovenskega mesta. Studijski prvenec Jate je kolekcija kritičnih besedil, ki s punkovsko obarvanim distorziranim basom, trdnimi in konfuznimi ritmi ter izstopajočim vokalom silovito reflektira družbeno stvarnost našega vsakdanjika. Udarna zasedba s punkovsko miselnostjo in samosvojo izraznostjo, ki z glasbo in glasom opozarja na nepravilnosti v sodobni slovenski družbi.

Wu-Tang Clan: A Better Tomorrow

Wu-Tang Clan je pred dvajsetimi leti izpeljal malo glasbeno revolucijo, zvočno in poslovno, ko je vsak član kolektiva podpisal pogodbo z drugo založbo. Po raznih internih kregancijah – predvsem z mastermindom RZO-jem – so z enoletno zamudo le izdali šesti in najverjetneje zadnji album. Ki zveni posiljeno. Z obveznimi kung-fujevskimi referencami, manj s prepoznavno surovim in temačnim zvokom. RZA je namreč tokrat angažiral studijske glasbenike. Rezultat: pretirano aranžirane podlage in pretiran soulerski optimizem. Nekoč najtrša ekipa ameriškega rapa dostavi le na hitro spacane rime in sumimo lahko, da vsi hkrati niso bili v studiu niti enkrat. Klan je stvar preteklosti. Čakamo še nenavadno zadnje poglavje: album unikat.

Ariel Pink: Pom Pom

Pri založbi 4AD novo ploščo baročnega lo-fi indiepop posebneža promovirajo kot prelomno v njegovi karieri. Res se je sicer znebil spremljevalne zasedbe (Haunted Graffiti), toda večino materiala za prejšnje plošče je prav tako v glavnem posnel sam, zato ni presenetljivo, da tudi sam pravi, da je Pom Pom pravzaprav njegova najmanj solistična plošča do zdaj. Najopaznejša sodelavca sta bila tokrat legendarni psych veteran Kim Fowley in Azealia Banks, vendar to ne pomeni, da je Pink bistveno predrugačil estetiko, ki jo je gradil dobro desetletje. Še vedno boste našli vse njegove tipične atribute in sprevrženi humor, razlika je le ta, da je novi album v primerjavi s prejšnjimi veliko konsistentnejši in da ponuja kopico Pinkovih najboljših skladb.

TV on the Radio: Seeds

Ko je leta 2011 izšel album brooklynske indie rock skupine TV on the Radio, nihče ni pričakoval, da bo dober teden po tem dogodku umrl njen dolgoletni član, basist Gerard Smith. Ta dogodek ni zaznamoval zgolj usode tedaj še sveže stvaritve Nine Types of Light, temveč tudi samo skupino.

Wiley: Snakes and Ladders

Wiley je eden zadnji mohikancev. Je eden zadnjih, ki tisti pravi londonski grime še zmeraj pahnejo onkraj Kanala. Pravijo mu celo boter grima. V zadnji desetletki je nizal albume z dvojnim učinkom: zbudili so veliko zanimanja kritikov in piflarjev, saj so bili zvočno drzno domiselni, hkrati pa zadovoljili plesne potrebe ulične mularije. Sloves upraviči tudi tokrat. Udrihajoči bobni, basi, ki tulijo, in rime, ki švigajo hitreje kot iz avtomatske puške. Plošča Snakes and Ladders odzvanja v klubovju in na nacionalnem radiu, kjer je prvi singel čisti hit. Ne ravno renesansa grima, zato pa projekt, ki pokaže, da tudi najbolj izžeti trendi niso za odpis, kadar se jih loti pionir, ki ima še zmeraj kaj povedati. Pop avantgarda.

Bryan Ferry: Avonmore

Legendarni vodja zasedbe Roxy Music, ene vplivnejših glasbenih skupin 20. stoletja, se vrača z albumom, ki ga lahko primerjamo z njegovimi najopaznejšimi avtorskimi stvaritvami iz osemdesetih let. Petnajsti samostojni plošček Bryana Ferryja je večinoma sestavljen iz avtorskih skladb, ki jim je dodana odlična priredba Johnny and Mary Roberta Palmerja, pa tudi Send in the Clowns Stephena Sondheima. Ferry je tudi tokrat izbral plejado odličnih glasbenikov (med drugimi Johnnyja Marra, Marka Knopflerja in Marcusa Millerja) in z njimi po daljšem času ustvaril več kot soliden album, in čeprav na njem ne boste našli hitov kalibra Slave to Love ali Don’t Stop The Dance, je več kot dobrodošla osvežitev njegovega ustvarjalnega opusa v 21. stoletju.