Foo Fighters: Sonic Highways

Sonic Highways je en tistih albumov, ki s konceptualnimi premisami obljubljajo veliko. Ambiciozno zastavljeno snemanje osmega albuma rock velikanov je pred izidom napovedala serija dokumentarcev, zgodb osmih legendarnih studiev, v katerih je ob pomoči lokalnih glasbenih zvezdnikov nastalo tudi osem novih skladb. Do tukaj vse lepo in prav, težava je le, da bi glasba brez (očitno nujne) mainstreamovske rockovske logike lahko izpovedala veliko avtentičnejše zgodbe, ki so (na)pisale zgodovino severnoameriškega klasičnega rocka. Album (skupaj z dokumentarci) tako učinkuje bolj kot izvrstna učna ura iz rockovske zgodovine, sicer še vedno povsem spodobne skladbe pa verjetno ne bodo našle prostora med bendovimi največjimi presežki.

Azealia Banks: Broke With Expensive Taste

Azealia Banks je zadnji dve ali tri leta nepotrpežljivo čakala. Čakala, da velikanka Universal le poskrbi za izid njenega težko pričakovanega prvenca. To se ni zgodilo, založba v resnici ni čisto dobro vedela, kaj z mlado izvajalko sploh narediti. Je pa izid sledil povsem hitrostno, brez napovedi, brez piarovskih priprav, potem ko je multinacionalko zapustila.

Taylor Swift: 1989

Kakšna je bila glasba v osemdesetih letih, se sprašuje mlada country pop diva Taylor Swift, ki je že s prejšnjim albumom vstopila v pop vode, trenutno pa, po gromozanskem uspehu in nepričakovani prodaji albuma, ki nosi naslov po letnici njenega rojstva, poskuša prepričati mlajše generacije, da so bila osemdeseta kup osladnih verzov in cenenih, a dobro produciranih glasbenih prizadevanj. Ne bo šlo. Swiftova je še ena kaplja v morju, v kateri je kolesje umirajoče glasbene industrije opazilo dodatni potencial, ki bi ga morda lahko rešil iz dolgoletne krize, toda takšne glasbe je veliko na vsakem koraku, na vsaki komercialni radijski postaji. Pretenciozno, vendar še zmeraj prazno. Ampak uspešno.

Röyksopp: The Inevitable End

Norveški dvojec je iz domačega fjorda v svetovni srednjetok priplaval takoj po prelomu tisočletja s precej domiselnim in igrivim lotevanjem synthpopa in kavčarskega housa. In se (pre)hitro udomačil. Sledili so precej navadni projekti s kakšnim izstopajočim remiksom tu in tam. Njun peti album je tudi njun zadnji. Dvojec Röyksopp ni razpadel, le pridružuje se mantri, da je albumska forma passe. Z rahlo mračnim projektom norveških jesenskih popoldnevov, ki z veliko žlico zajema iz transovskega zvočnega izročila in ki ga tudi četica gostujočih vokalistov ne zna vsaj malo razgibati. V neizbežni konec se torej brezciljno spustimo po melanholično monotoni ravnici, ki se vleče kot stara cesta do Lendave. Počasni posnetek.

Einstürzende Neubauten: Lament

Sto let pozneje prva svetovna vojna (z nekaj premori) še vedno traja, tako vsaj z novo ploščo pravijo kultni berlinski avantgardneži, brez katerih bi bil pojem industriala le še površinska, estetska oznaka. Lament je kompleksen, skrbno oblikovan dokument arhivskih posnetkov, zgodovinskih dejstev, (pop)kulturnih referenc in neubautnovskega »hrupa«, skozi katerega Blixa Bargeld z druščino duhovito, ironično in vedno kritično prevprašuje socio-poltične dejavnike, ki so svet pahnili v perpetuirani konflikt. Koncept in glasba težko prideta tesneje skupaj, še raje, koncept zna zelo redko ponuditi tako intrigantno glasbeno izkušnjo. Album, ki resonira zgodovino in aktualnost, je nastal iz odrske postavitve – v ljubljanskem Kinu Šiška jo bomo videli ta četrtek, 27. novembra.

Pink Floyd: The Endless River

Ko se po dvajsetih letih diskografskega premora skupine Pink Floyd, ene izmed največjih rockovskih zasedb vseh časov, njena preostala člana odločita izdati novo ploščo, je to velika novica, zlasti za številne oboževalce. Toda vsak oboževalec velikanov progresivnega rocka bi moral takoj zmajati z glavo in suvereno zatrditi: »Brez Rogerja Watersa ni Floydov.«

Clark: Clark

Trinajst let je dolga doba za to, da ugotoviš, da kompliciranje v glasbi vselej ne obrodi nujno okusnih sadov. Toliko je očitno potreboval Chris Clark, producent, pripadnik sedaj že srednje generacije posebnežev založbe Warp, ki se s sedmim albumom predstavlja v najbolj zreli in hkrati plesni, v polovici skladb že povsem techno preobleki. Tudi tukaj sicer ne manjka tipičnega warpovskega podiranja in sestavljanja ritmov, toda Clark se tega loti premišljeno, skoraj sistematično, od ideje do ideje. V preteklosti je vse svoje sicer vedno zanimive zamisli pogosto zavozlal v nerazvozljive klobčiče, tokrat pa jim pusti čas, da se razvijejo, navdušijo pa predvsem rušilne techno skladbe, ki bodo razmajale temelje tudi najtršega klubsko-plesnega podtalja.

Theophilus London: Vibes

London je ameriški raper, ki se je udomačil v Brooklynu in ima dober občutek za samopromocijo, saj je njegov drugi album Vibes kot izvršni producent podpisal sam Kanye West, naslovko pa mu je fotkal sam Karl Lagerfeld. Trik poti do uspeha je tudi v tem: London sploh ni zares emsi. Je trendovski izvajalec, ki več poje kot rapa in staro šolo razume kot tisto, kar se je vrtelo na MTV-ju v času, ko se je ravno rodil. Njegov novi plošček je zato prava mučkalica: začne se s psihedeličnim popom, ki koketira z new wavom osemdesetih let. Kaj hitro zavije v vse smeri: malo hiphopa, malo princeovskega funka, malo plesno-poperskega apila. Kanček dancehalla. Vsega ravno toliko, da se na koncu vprašamo: »Kaj zaboga smo sploh poslušali?«

Deerhoof: La Isla Bonita

Kultna avantrock skupina Deerhoof iz San Francisca ne miruje, saj je za dvajsetletnico delovanja pripravila album v enem samem tednu, posnela ga je v kleti kitarista Eda Rodrigueza. Predhodnik Breakup Song je večinoma temeljil na zvoku sintetizatorja, tokrat pa se kvartet vrne h klasični rockovski formi in jo z že dobro znano interakcijo vokalov, kitare in ritemsekcije nadgradi z močno navzočimi no wave vplivi, pri čemer se v sami strukturi skladb dogajajo nepričakovani in precej igrivi obrati. Trinajsti album legendarne zasedbe torej ne prinaša ničesar novega, saj je ta znana po nenehnem spreminjanju in so novosti iz albuma v album tako rekoč zaščitni znak njenega glasbenega izraza, potrjuje pa vrednost kontinuiranega ustvarjanja.

Arca: Xen

Ko je singel Thievery septembra napovedal Arcov dolgometražni prvenec, še raje, ko mu ga je z bizarnim videom nadgradil redni sodelavec, vizualni/videoumetnik Jesse Kanda, se je venezuelski producent s pravim imenom Alejandro Ghersi prvič pojavil na obzorju širšega občinstva. A dobršen del je njegovo glasbo slišal že prej; na plošči Yeezus Kanyeja Westa, na drugem EP-ju oziroma dolgometražcu pop/r & b posebnice FKA Twigs, še več pa jih bo njegove studijske spretnosti verjetno spoznalo na prihajajočem albumu islandske glasbenice Björk.

Silvana Paletti: Mali rug/Glas neba

Prvi album pesnice, pisateljice in pevke Silvane Paletti iz Rezije je plod sodelovanja s slovensko umetnico Zvonko T. Simčič, ki je v odpetem ljudskem izročilu videla velik potencial. Palettijeva je petje snemala kar na mobilni telefon, posnetke pa pošiljala Simčičevi, in to je deloma pripeljalo do tega ploščka izjemne vrednosti. Značilno, starodavno petje Palettijeve je na ploščku pospremljeno z instrumentalnimi aranžmaji in dodatnimi vokali, ki jih je poleg Simčičeve prispeval še multiinstrumentalist Blaž Grm. Gre za izjemen dokument rezijanskega ljudskega izročila in slovenskih glasbenikov, ki je s primernim minimalističnim instrumentalnim ozadjem edinstvena ljudska glasbena poslastica.

Deerhoof: La Isla Bonita

Indierockovski/noise pop posebneži po dvajsetih letih ustvarjanja z dvanajstim albumom potrjujejo, da sodijo med peščico najbolj zvedavih bendov. Čeprav so na vseh ploščah ohranili takoj prepoznavno zvočno in avtorsko rdečo nit, tudi z novim – menda z zapuščino Ramonesov navdihnjenim – albumom, širijo vselej razburljiv nabor najrazličnejših domislic, za nameček zapakiranih v skladbe, ki gredo hitro v uho. Razstavljajo in sestavljajo jih kot nihče drug, tokrat pa presenetijo še s punkovsko nabritostjo in igrivostjo, ki sta značilni za njihovo koncertno podobo. Čeprav je pred kakšnim desetletjem že kazalo, da so se začeli nekoliko ponavljati, La Isla Bonita sedaj dokazuje, da Deerhoof še zdaleč ni za odpis. Še na nadaljnjih plodnih dvajset let!

Dean Blunt: Black Metal

Dean Blunt je morda še zmeraj najbolj znan kot polovica razpadlega dvojca Hype Williams, a če bo »narcisist« iz Hackneyja, ki je znan po težko razumljivih šalah in izmišljotinah, še naprej izdajal plošče, kot je lanska The Redeemer in sedaj še Black Metal, ne bo več dolgo tako. Blunt se v uvodu predstavi s precej bendovsko folkaško pozo, opremljen s prostornimi, distorziranimi kitarskimi rifi. To je nakazoval že na povsem »bendovskih« nastopih. Na njih, pa tudi sedaj na albumu, ima pomembno (pevsko) vlogo Joanne Robertson. Seveda pa, kot se spodobi za nekoga, ki se požvižga na tako rekoč vse, stvari niso niti približno konsistentne v sivi, tokrat nekoliko manj lo-fijevski namešanki. Od folka do noisa in duba. Lucidna shizofrenija.

ŠKM banda: Panontikon

Zdi se, da v slovenskem glasbenem prostoru obstaja nekaj magičnih pokrajin, kjer se od časa do časa pojavljajo izvajalci in skupine, ki s svojo glasbo dobesedno zrcalijo njihove značilnosti. Po navadi gre za območja, ki so bolj ruralna, vendar vedno znova dokazujejo, da imajo njihovi prebivalci širino, glasbeniki pa veliko stikov z aktualno svetovno glasbeno izraznostjo, ki ne sodi v kolesje globalne industrije.

Kiesza: Sound of a Woman

Kanadsko pevko, plesalko in multiinstrumentalistko Kieszo je izstrelilo v viralne višave z videospotom, ki se fura na plesno koreografsko estetiko devetdesetih let, za komad, ki se fura na zvočno estetiko devetdesetih let. In ki je bil posnet v najbolj kul soseski na svetu, v Williamsburgu v New Yorku. Če se vam vse skupaj zdi kliše, poslušajte ves album. Ta je tako formalističen, da si razen retro poze stežka zapomnimo še kaj. Ja, house-dance je spet »in«. Kiesza in producent Rami Samir Afuni zajahata ta trend s ploščkom, ki ima skoraj tako generičen naslov, kot je muzika na njem – ta je dosledna kopija Haddawayevih hitov ali hitov Robin S. Zveni tako, kot da je ideja, ki stoji za projektom, približno takšna: »Šit, singel je popoln hit. Takoj potrebujemo celoten album.«

Thurston Moore: The Best Day

Strah, da bo Thurston Moore po razhodu skupine Sonic Youth nadaljeval kariero »le« z glasbenimi ekstremisti, je bil, sodeč po četrtem albumu pod njegovim imenom, odveč. The Best Day, ki ga je posnel z novimi (starimi) sodelavci, kitaristom Jamesom Sedwardsom (Guapo), basistko Debbie Googe (My Bloody Valentine) in bobnarjem Stevom Shellyem (Sonic Youth), prinaša osem »klasičnih« alterrockovskih skladb, pisanih na posluh privržencev njegove nekdanje zasedbe. Na prvi posluh se morda zdi čudno, da album ne ponudi nič bistveno novega, toda spreminjati stvari, ki jih je tako rekoč pripeljal do popolnosti, bi bilo še bolj čudno. Eden najboljših rockovskih piscev pesmi je še vedno v izvrstni formi, njegova glasba pa v luči sodobnega rocka še vedno navdušujoča.

Leonard Cohen: Popular Problems

Zdi se, da so denarne težave, ki so leta 2008 prisilile Leonarda Cohena v megalomanske svetovne turneje, v njegovo ustvarjalno življenje prinesle nov navdih, saj je v kratkem času izdal dva studijska albuma, ki se po kakovosti lahko primerjata z legendarnima stvaritvama I’m Your Man (1988) in The Future (1992). Najnovejša plošča Popular Problems prinaša devet novih skladb zdaj že skoraj osemdesetletnega Cohena, ki z minimalistično glasbeno spremljavo predstavi svoja premišljena, na trenutke predvidljiva besedila o svetovnih težavah, duhovnosti in drugih univerzalnih človeških temah – z glasom in modrostjo izkušenega, razsodnega človeka. Še ena mojstrovina brezčasnega Leonarda Cohena.

Run The Jewels: Run The Jewels 2

El-P je eden najbolj artikuliranih producentov ameriškega hiphopa. Da je pravi vizionar, je dokazal že proti koncu prejšnjega tisočletja, ko je skrbel za takrat avantgardno zvočnost skupine Company Flow, katere hitri razpad trdoživi feni newyorškega podzemlja objokujejo še danes.

Melvins: Hold It In

Pri zadnjih nekaj albumih se je pojavil vtis, da so se (ob)seattelski rockovski veterani začeli preveč ponavljati, pred izidom novega albuma pa je bilo že ob napovedi bolj ali manj jasno, da bo tokrat drugače. Osbornu in Croverju sta se v studiu pridružila Paul Leary in Jeff Pinkus, člana kultne noise/psihedelične rockerske skupine Butthole Surfers, kar je bila že zaradi eminentnosti četverice posebnežev svojevrstna izkušnja. No, album sedaj potrjuje, da ni šlo le za združitev, ki bi pomenila uresničitev mokrih sanj privržencev alternativnega rocka. Melvinsi so kljub retro pritiklinam, ki bolj kot na njihove nedavne inkarnacije spominjajo na osemdeseta leta, slišati sveže, domišljeno in prepričljivo. Veterani še znajo!

Kindness: Otherness

Vse je bilo pripravljeno, da Adam Bainbridge alias Kindness pred dvema letoma s prvencem samozavestno obvlada glasbeni srednjetok. Pa ga ni. Album so kritiki odkljukali s precejšnjo zadržanostjo, je bilo pa Bainbridgeevo delo bolj hvaljeno, ko je produciral za druge (Blood Orange) ali celo režiral videospote. Njegov drugi album je zastavljen resneje, s (pre)natančno, disciplinirano produkcijo. A pri minimalističnih podlagah šteje le markanten, poseben, izjemen glas. Skratka tak, ki si ga zapomnimo. Kindness tega glasu ne dostavi. Dostavi pa klišeje soul in R & B popa osemdesetih let ter šibka besedila s šibko izvedbo. Otherness je banalizacija banalnosti izvajalca, ki se jemlje preresno. Bleda prijaznost.

Scott Walker + Sunn O))): Soused

Scott Walker je širši javnosti znan kot nekdanji član tria The Walker Brothers ali glasbenik, ki je nekoč sodeloval z Dusty Springfield, njegovo glasbeno delovanje v zadnjih letih pa se je še najbolj približalo avantgardni in eksperimentalni glasbi, ki jo je v minulem desetletju predstavil na albumih Tilt (1995), Drift (2006) in Bish Bosch (2012). Zato se ne čudimo, da se je odločil za sodelovanje s seattelsko eksperimentalno metalsko skupino Sunn O))), plod tega pa je pet dramatičnih, na trenutke tudi zloveščih skladb. V njih prihajajo v ospredje Walkerjev hermetični baritonski vokal in glasbene pokrajine distorziranih kitar ter drugih eksperimentalnih zvokov. Zlovešče.

Jessie Ware: Tough Love

Ni presenečenje, da je južnolondonska pevka in avtorica pesmi Jessie Ware s prvencem Devotion pokasirala cenjeno Mercuryjevo nominacijo za najboljši album leta 2012. Pravzaprav bi bilo čudno, če bi jo spregledali.

Johnny Marr: Playland

Nekdanji član skupine The Smiths Johnny Marr gotovo sodi med kitariste, ki bi si zaslužili veliko več pohval, kot so jih deležni, zlasti kadar govorimo o njegovem delovanju v legendarni manchestrski zasedbi, kjer je vse druge člane pogosto zasenčila karizma frontmana Morrisseya. A drugače od Morrisseya, ki je letos izdal več kot solidno ploščo, nam Marr, ki je v preteklosti kot kitarist sodeloval z različnimi zasedbami, na pravkar izdani plošči ne ponudi pretirano inovativnih glasbenih domislic, saj poleg nekaj udarnih kitarskih rifov predstavi zgolj ponovitev že preverjenih mainstream formul kitarskega rocka, ki na njegovem drugem samostojnem ploščku izzvenijo precej bledo. Očitno je Marrova glasbena kariera dosegla vrhunec že v osemdesetih letih.

Vashti Bunyan: Heartleap

Potem ko so Animal Collective, Devendra Banhart in še nekateri neofolkerji pred petnajstimi leti v glasbeno življenje obudili kultno britansko folk kantavtorico, se je ta po petintridesetih letih odločila posneti drugi album. Od tega mineva že skoraj desetletje, Vashti Bunyan pa je zdaj izdala tretji album, s katerim napoveduje dokončno (diskografsko) slovo. Verjetno kar v pravem trenutku. Škoda bi bilo namreč kakorkoli ogroziti izjemno, pa čeprav skromno bero treh tako rekoč popolnih, brezčasnih folkovskih albumov, ki so vsak v svojem času pomenili pomembno prelomnico. Heartleap resnici na ljubo z vidika folkovske (ne)aktualnosti niti ni prelomen, toda hkrati izstopa prav zato, ker so se obuditelji folka v zadnjih letih razbežali vsak na svoj konec ...

Flying Lotus: You’re Dead!

You’re Dead! je peti album zastavonoše scene bitov v Los Angelesu in njegov tretji zapored, ki stavi na hitrostno nametavanje zamisli, skic in motivov. V obliki izjemno kratkih posnetkov. Flying Lotusu se mudi, brez metaforike se ukvarja s temo smrtnosti, s kančkom mistike in brez morbidnosti. Njegove prostojazzovske ambicije, ki smo se jih že nekako navadili, tokrat stopijo stopničko više. Poleg pričakovanega, mrzličnih basovskih turbolinij stalnega sodelavca Thundercata in igrivih ritmičnih gimnastik, se na plati pojavi eminenca Herbie Hancock, tu sta tudi Kendrick Lamar in Snoop Dogg. Ni pa Pharella, ki se je ustrašil, da je projekt zanj le premalo vesel, in je sodelovanje zavrnil. Gosta (jazzovska) fuzija, ki prehiteva samo sebe.

Thom Yorke: Tomorrow’s Modern Boxes

Se še spomnite, kako je skupina Radiohead pred natanko sedmimi leti napovedala izid takrat težko pričakovanega albuma In Rainbows (2007) in s tem povzročila revolucijo v distribuciji glasbe, sočasno pa »primazala« klofuto glasbeni industriji? Šlo je za model »plačaj, kolikor želiš«, kar je številnim oboževalcem in radovednežem omogočilo zastonjsko kopijo digitalnega albuma, ki ga je skupina kasneje izdala tudi v fizični obliki, torej na CD-ju in vinilu.

Paul White: Shaker Notes

Paul White je producent, s katerim ekscentrični raper Danny Brown najraje sodeluje. Z njim radi sodelujejo tudi drugi rimometalci, nazadnje Homeboy Sandman. A White ni klasični kovač bitov in to dokončno potrdi z novim albumom za novo založbo. Sodelovanje s techno eminenco R & S pomeni krepek slogovni ovinek, a niti približno v smer ravnoritmičnega mezganja. Shaker Notes je presenečenje, saj gre za psihedelično baladno mantranje, ki svoje eterike ne vdihuje iz kakšnega hiphopa ali elektronike. White tokrat ne poseže po izkopanih koščkih glasbe, ampak po pravih, tudi nenavadnih glasbilih. Prvič zares poje in se tako pridružuje druščini mrmrajoče jamrajočih vokalistov. A prav nič trendovsko. Lebdeče in stoodstotno organsko.

Caribou: Our Love

Danu Snaithu se šteje v plus, da z vsakim novim albumom predstavi odmik od prejšnjih smernic, a ohrani prepoznavnost. Težava je le, da je na vsakem novem albumu manj izstopajočih skladb. Na plošči Our Love sta taka samo še oba singla, drugih osem skladb pade v Cariboujevo medlo povprečje. Ker se močno spogleduje s plesno oziroma house estetiko, se pravzaprav zdi, da bi nove skladbe bolj sodile v kontekst Snaithove znamke Daphni, pod katero je pred dvema letoma objavil album, najboljše skladbe z obeh pa bile ravno dovolj za še en zelo soliden album. Namesto tega imamo povprečni plošči, s katerima si tudi pri zvestih fenih ni naredil usluge. Brez obeh singlov bi šel Our Love v pozabo hitreje kot Snaithova flavta.

U2: Songs of Innocence

Ena največjih rock skupin se je vrnila z albumom, ki je nadaljevanje njenega precej bledega delovanja v 21. stoletju. Zdi se, da se Bono na besedilni ravni dotika svoje preteklosti in podoživlja mladost, celo toliko, da je novi album skupine vsiljivo podaril uporabnikom vsem dobro znane aplikacije še bolj znane korporacije, Applovih iTunesov. Songs of Innocence je tehnično sicer dovršen album, kar smo od U2 tudi pričakovali, le tiste iskrenosti, inventivnosti in ostrine, ki je skupino v drugi polovici osemdesetih let izstrelila v sam vrh mainstream rocka, mu primanjkuje. Bono in druščina nas želita samo opozoriti, da sta še zmeraj tukaj, pa če mi to želimo ali ne. Zlato obdobje skupine je pač že zdavnaj mimo. Vsiljivo bledo.

Prince: Art Official Age

Bolj kot promocija novega projekta s solidnim prvim singlom je odzvanjala tračarska novica: stara sprteža sta se pobotala, po skoraj dveh desetletjih se je spor le zgladil. Prince se vrača k velikanki, multinacionalki Warner. In to ne z eno, ampak s kar dvema ploščama.