Shellac: Dude Incredible

Kultni ameriški trojec ni najproduktivnejši, je pa verjetno najnatančnejši, najintenzivnejši, najbolj obvladaški, duhovit, zafrkantski ter najbolj resen in hkrati neresen bend na svetu. Vse to bo ušesa fenov našpičilo tudi ob peti studijski plošči (ki ima naslov zapisan brez vejice!), ki ji v primerjavi z zadnjima dvema albumoma manjka le kakšen epski trenutek. Toda trojec ne počne ničesar na silo – če potrebe po epskosti ni, epskosti pač ne bo. Suspenz je mogoče ukrojiti tudi z neoekonomsko logiko. Naelektrenost poslušalske izkušnje je tokrat zapakirana v bolj skrčeno obliko pesmi, ki pa jih še vedno krasijo vsi Shellacovi atributi. Pol ure nove glasbe v sedmih letih je lahko zelo učinkovite, ko bend ve, kaj, zakaj in kako počne to, v čemer je najboljši.

SBTRKT: Wonder Where We Land

Z drugim albumom se vrača mož, ki je zato, da je spremenil slog in se lotil bolj basovsko trendovskih zvokov, spremenil tudi ime in si nadel masko. Anonimnost je za kratek čas uspela, še bolj pa je uspela zvočna prenova Aarona Jeroma, saj je s prvencem kot SBTRKT pred tremi leti osvojil marsikateri vrh britanskih lestvic. Na novi plošči se vračajo stari sodelavci vokalisti, kot sta Sampha in Jessie Ware, pridružujejo pa se tudi novi: Ezra Koenig iz skupine Vampire Weekend in raper A$AP Ferg. Londonski veteran se še enkrat izkaže s projektom, ki se bo udomačil v mainstreamu, čeprav to zares ni. S projektom, ki ne poseže po najočitnejših poperskih receptih. Domiseln elektro soul v pop paketu in plata, na kateri vse štima in malo izstopa.

Alt-J: This Is All Yours

Zgodovina rocka je polna izvajalcev, ki so v nekem trenutku zajadrali v eksperimentalne vode. Nekaterim, ki so iz dobro strukturiranih pop komadov zašli v eksperiment, je prehod tudi uspel (denimo skupinama Radiohead in Talk Talk). Drugi so postali prepoznavni zaradi izvirnega in unikatnega glasbenega izraza (denimo King Crimson). Alt-J, četverica iz Leedsa, ki je za prvenec An Awesome Wave (2012) dobila najvišje britanske nagrade in pohvale kritikov, pa zdaj, ko se vrača kot trio (brez basista), nadaljuje tam, kjer se je ustavila – z mešanjem kitarskega rocka, folka in elektronike, v maniri, ki jo je zelo težko žanrsko opredeliti. Komadi niso pop pesmi, ampak eksperimentalno kramljanje treh mladcev brez kakršnegakoli cilja. Pretenciozno.

Aphex Twin: Syro

Syro je še pred izidom, ki ga je pred dobrim mesecem napovedal balon nad Londonom, postal letošnji najbolj razvpiti album. Pa ne zato, ker bi se njegov avtor priženil h Kardashianovim, niti mu na riti ni zrasel celulit, ni se skril pod čelado in angažiral kultnih producentov iz sedemdesetih let, niti ni pretepel nobenega paparaca. Njegov največji eksces je pravzaprav, da živi skoraj puščavniško, polupokojensko življenje v mirni škotski vasici, kjer mu raven adrenalina še najbolj zviša vsakodnevna vožnja otrok v šolo.

Adult Jazz: Gist Is

Kaj se zgodi, ko se zberejo štirje mladci iz Leedsa in v domačem studiu posnamejo zavidanja vreden albumski prvenec pri svoji založbi in s svojimi sredstvi? Zgodi se še en triumf ideologije »naredi sam«, tako navzoče na prehodu iz sedemdesetih let v osemdeseta, sedaj pa se vrača z vsemi dobrotami, ki jih je prinesel tehnološki napredek. Toda Adult Jazz ni skupina, ki glasbeni izraz gradi na dosežkih polpretekle zgodovine popularne glasbe, temveč bend, ki izhodiščno pop formo komadov postavi na glavo s pogostimi prehodi in obrati, v katerih prevladujejo eksperimentalni vokali, kitare in nenavadni ritmi po zgledu skupine Dirty Projectors ali kake poznejše stvaritve zasedbe Talk Talk, vendar z drznejšo držo. Obetavno.

Različni izvajalci: Klubski maraton 14

Klubski maraton je eden najpomembnejših podpornih stebrov mlajših izvajalcev pri nas. Ne samo na margini in ne toliko zaradi promocijskih strategij ali omogočanja studijskih mešetarjenj. Pomembneje je, da izbrani bendi, laptopkarji in samotarji dobijo terenske izkušnje, saj jih Maraton porine v klubovje širom po državici. Decentralizirano, na kar dvaindvajset lokacij! Letošnji izbor izvajalcev je primeren: Koala Voice, Your Gay Thoughts, Skeletonium, 12, Akami, HillbillyWithAChainsaw. Šest imen, šest popolnoma različnih slogov. Od kitarskega dratanja do elektronskih slogomešalcev in bizarnega kantavtorstva. In kaj je skupna točka izbranih? Ni je. Razen tega, da so vsi pravilna odločitev. Nekaj se le premika.

https://w.soundcloud.com/player/?url=https%3A//api.soundcloud.com/playlists/48317671&auto_play=false&hide_related=false&show_comments=true&show_user=true&show_reposts=false&visual=true

Jozef Van Wissem/SQÜRL: Only Lovers Left Alive

Življenje vampirjev je danes bolj samotno kot kadarkoli prej. Vampir režiserja Jima Jarmuscha iz njegovega zadnjega filma Večna ljubimca si noči krajša z ustvarjanjem bluesovskega drona, kulise za opustošeni Detroit, fetišistično zbira stare kitare in redke inštrumente, si v kakšni zakotni ulici Tangierja ogleda koncert eterične maroške pevke ter iz spomina privleče še kakšen baročni in transilvanski zvočni okras. Ko se na vse skupaj prilepijo še slike, meja med filmom in glasbo izgine, Jarmusch pa s svojim bendom SQÜRL in sodelavcem, nizozemskim minimalistom Van Wissmom v Cannesu mimogrede pobaše nagrado za najboljši soundtrack. Jim Jarmusch, aktivni udeleženec newyorške punk scene s konca sedemdesetih let, je vedno dobro razumel vlogo filmske glasbe.

Tricky: Adrian Thaws

Trickyja ali v najnovejšem primeru Adriana Thawsa (to je njegovo pravo ime) dobro poznajo vsi ljubitelji trip hopa, glasbenega žanra, ki se je na začetku devetdesetih let pojavil v britanskem Bristolu in pozneje postavil temelje za razvoj številnih elektronskih žanrov. Umetniška klika, ki je takrat delovala v bristolskem umetniškem kolektivu The Wild Bunch Soundsystem, nam je predstavila Massive Attack, hkrati pa tudi Trickyja, ki se je po nekaj letih odločil za samostojno glasbeno kariero.

Xaxaxa: Sami maži i ženi

V makedonski punk-rock zasedbi Xaxaxa deluje večji del znane skopske zasedbe Bernays Propaganda, a tokrat se jim je pridružil še Deni Krstev, kitarist skopskega benda Fonija. Neposredna družbenokritična besedila in klasična punkrockovska drža, ki so zaznamovali prva dva albuma, so tudi tokrat v ospredju, le da se je skupina nekoliko odmaknila od hitrejših ritmov in spremenila splošno zvočno sliko, ki je sicer spet zgrajena na kitarah, a tudi na veliko čistejšem vokalu, kar jo precej bolj približa postpunku. Družbenokritično držo poudarijo zvočni posnetki iz makedonskega filma Najdolgiat pat (1976), pa tudi posnetki jugoslovanskih nogometnih komentatorjev iz osemdesetih let. Sveže.

Earth: Primitive and Deadly

Legendarni (ob)seattelski mogočneži iz skupine Earth so si v zadnjem desetletju ustvarili sloves benda, ki iz plošče v ploščo brezkompromisno sledi raziskovalnim vzgibom. No, ker si albumi sledijo kot po tekočem traku (Primitive and Deadly je tretji /+album v štirih letih) in ker raziskovanje poteka v zelo subtilnih detajlih zvoka, teksture in prostora, spremembe verjetno opazijo le še najbolj goreči privrženci. To ni nujno slabo, toda hkrati se pojavlja vtis, da se zasedba vendarle nekoliko preveč ponavlja. Je pa res, da Primitive and Deadly kljub vsemu prinaša opaznejši zasuk. Po osemnajstih letih je to prvi album, na katerem slišimo vokal, ob nekoliko manj znani pevki Rabii Shaheen Quazi tudi glas samega Marka Lanegana. Užitkarjenje za mazohiste.

Banks: Goddess

Mlada kalifornijska pevka Banks se je v lovu za britanskim zvokom »novega«, hladnega, tudi elektronskega r&b-ja zatekla prav, hja, v Veliko Britanijo. Tamkajšnja založba ji je v navezi z večinoma tamkajšnjimi producenti pomagala pri udobni namestitvi v nišo, ki gre trenutno za med. Sintetični bobni, baladni klavirji, opiranje na afroameriško popersko izročilo devetdesetih let, obilica epskih trenutkov. Veliko prostorskih efektov. Pretežna melanholija. Ja, Banks hoče zveneti točno tako kot FKA Twigs, Weekend in Sampha. Razlike so kozmetične in prvenec mlade Američanke je žal eden tistih koščkov trendovske scene, ki ne štrlijo ven. Ne izstopa in se celo vleče. Plošček Goddess je dokaz, da se je mikrožanr že (hitro) kanoniziral. Varna generika.

Umek: Rhythmia

Domačega didžeja in producenta Umeka smo glasbeni kritiki dolgo ignorirali. Morda po krivici, toda res je tudi, da je v več kot dvajsetletni karieri album Rhythmia šele njegov četrti »pravi« dolgometražec.

Tekochee Kru: Sabljasti tiger

Po sedmih letih smo le dobili novo ploščo dobro desetletko starega kolektiva, najprepoznavnejšega sedmerca pri nas. Na sceni hiphopa seveda. V pravljičnem številu let brezdelja se je zgodilo veliko: kar pet samostojnih albumov članov, eden od njih je splavil rapersko etiketo Wudisban, ki se uspešno zgleduje po ameriških poslovnih prijemih. Sabljasti tiger je utrditev forme štajerskih gobcačev. Je kompaktnejša plata od prejšnje in je močnejša, kot je napovedoval prvi singel. Čeprav se tu in tam še zmeraj znajde kakšna nerodna rima in čeprav vse smešnice le niso tako smešne, so podlage tiste, ki zbirko komadov zlepijo v pravi album. Tekoča vožnja od starta do cilja ekipe, ki več pozornosti kot kajenju trave nameni slovenski stari šoli, alkoholu.

Sinkane: Mean Love

V Brooklynu delujoči glasbenik sudanskih korenin tudi s četrtim albumom križa glasbena izročila obeh domovin, na eni strani zazrt v raziskujoč pop in rock, na drugi v nafankirano ritmiko afrobeata. Ta kombinacija sicer že dolgo ni več nič novega, toda Sinkanova glasba je vse prej kot stereotipna. Očitno se je kot studijski glasbenik veliko naučil iz sodelovanj z zasedbami Caribou, Of Montreal in Yeasayer ter iz teh izkušenj spretno izoblikoval izviren izraz, ki ga krasi soulovska toplina. Solistične plošče studijskih glasbenikov vse prevečkrat učinkujejo precej formalistično, Sinkane pa z novo ploščo potrdi, da se je utrdil kot izvrsten, zrel avtor, ki iz albuma v album nadgrajuje in širi (samo)svojo glasbeno vizijo.

https://w.soundcloud.com/player/?url=https%3A//api.soundcloud.com/playlists/45797741&auto_play=false&hide_related=false&show_comments=true&show_user=true&show_reposts=false&visual=true

Blonde Redhead: Barragán

Newyorški indie rock trio Blonde Redhead je v svoji dvajsetletni zgodovini presenečal z različnimi žanrskimi prvinami, saj se je z vsakim albumom nagibal v drugo prevladujočo smer, kar je z leti postala stalnica v njegovem ustvarjanju. Kljub temu mu je uspelo ustvariti prepoznaven glasbeni izraz, ki po spogledovanju z noisom, no-wavom, shoegazom in številnimi drugimi žanri postaja vse bolj minimalističen in umirjen. Barragán, njegov deveti album, je logični naslednik pred štirimi leti izdanega ploščka Penny Sparkle, le da je tokrat, pod očitnim vplivom krautrocka in progresivnega rocka, malce bolj zajadral v eksperimentalne, minimalistične in umirjene vode, kar nas pripelje do precej netipičnega, a še zmeraj prepoznavnega ploščka newyorškega tria.

Moveknowledgement: See

Skoraj smo že pozabili, da je Moveknowledgement začel kot crossover bend, kot spoj hiphopa, funka, rocka in jazza. Do ušes in radijski valov prijazno. Danes, dobrih deset let kasneje, ni več tako. Nekje na poti je umrl funk, živela kitarska in synthovska distorzija! Po precej duberski tretji plošči Listen To Nebukadnezar je radikalne spremembe zakoličila naslednja, pred tremi leti izdana zvočna bomba Pump Down!!!. Fantje iz Moveknowledgementa so dokončno postali (post)rockerji.

Arve Henriksen: The Nature of Connections

Kot pove že ime albuma, se norveški trobentač Arve Henriksen tokrat oglaša s seznamom skladb, pri katerih so kot skladatelji sodelovali tudi drugi glasbeniki. Drugače od prejšnjih albumov, na katerih je večinoma uporabljal elektroniko, je The Nature of Connections akustičen plošček s sodelujočimi godalci, kontrabasistom in bobnarjem, ki raziskuje nordijsko folk tradicijo, hkrati pa se precej približa sodobni komorni glasbi, k čemur veliko prispevata godalni kvartet in to, da je vsak glasbenik avtor posamezne skladbe. Zato je The Nature of Connections samostojna plošča samo v navednicah in kaže, kako zelo pomembno je za Henriksena skupno ustvarjanje.

Rustie: Green Language

S serijo ploščkov, ki prihajajo v pozno poletni-jesenski sezoni, shefieldska kultna založba Warp še enkrat potrjuje, da je najatraktivnejša v elektroniki v tem delu galaksije. Rustie je prvi v vrsti in z albumom, na katerega naj bi ključno vplival čudež narave, še enkrat potrjuje, da je z vsakim projektom vse bolj vešč megalomanske, zidove tresoče produkcije. Potrjuje pa tudi, da zbranost ni njegovo najmočnejše orožje, saj slogovno deluje zbegano in skače na vse strani. Maksimalizem neonsko sijočih sintovskih melodik je še zmeraj podpis mladega Škota, ki pa tokrat ne narekuje več trendov, ampak jim sledi. Bolj ambientalni vložki potek le po nepotrebnem razvlečejo, udarni pa ne izstopajo iz trenutne ponudbe himničnega trapa.

Starfoxxx: Baby I’m off Drugs and I’m Ready to Marry You

Ne da bi izustil artikulirano besedo, chicaškemu producentu Davidu Beltranu s prvencem uspe splesti jasen obris brezskrbne poletne romance, v kateri se lahko prepozna vsak malce resnejši rejver. Na prvi posluh naivna produkcija poudari mladostniško naravo skladb, ki navdih črpajo iz plesne klubske glasbe, razpoloženjskega ambienta in obvezne pop elektronike za kakšen očem skrit peščen obmorski kotiček. Po daljšem času spretno sestavljen instrumentalni elektronski album, ki ga z užitkom brez preskakovanja skladb poslušaš od začetka do konca in ob njem podoživljaš celotno razpoloženjsko paleto. Za clubberje, zaljubljene, tiste večno iščoče, predvsem pa za vse, ki nočejo odrasti. Eden od soundtrackov za letošnje poletje, za v klub ali na plažo.

Interpol: El Pintor

Postpunk, glasbeni žanr, ki je zaznamoval osemdeseta leta prejšnjega stoletja, je v prvem desetletju novega tisočletja doživel revival. Svetovnemu občinstvu so se takrat predstavili številni bendi, ki so odkrito koketirali z britanskim novim valom.

The Bug: Angels & Devils

Šest let po zadnjem albumu pod psevdonimom The Bug se z novim solističnim albumom vrača eden najbolj cenjenih britanskih podtalnih producentov Kevin Martin. Ker se mu je vmes zgodil King Midas Sound, ni presenetljivo, da se je pošten del Midasove temačne atmosferičnosti sedaj znašel na albumu Angels & Devils. Zvok s klubskega »bojišča« z mojstrskim prečenjem kaotičnosti in skrbne zvočne ukrojenosti prenese v studio, pri tem pa mu spet pomagajo gostujoči MC-ji, med katerimi z rimami opletajo že znani odpadniki (Flowdan, Warrior Queen), pa tudi »new kids on the block« (Death Grips, Gonjasufi, Copeland). Bassovski album po stari Martinovi navadi hodi nekje po žanrskem obrobju, a mu hkrati odpira svež, razburljiv teren. Nov brezkompromisen sunek v drobovje.

Wiz Khalifa: Blacc Hollywood

Peti album suhljatega raperja, ki se rad baha s tem, koliko denarja porabi na mesec za travo, je popoln kliše. Trapovske ritmične zanke, pompozno melodični pop refreni, samoizpovedna besedila o kajenju marihuane, denarju, šampanjcu. Je tako banalen, da ni niti smešen, trudi pa se biti tako odrasel, da je kar smešno. Je izdelek, ki ga bo – razen glavnega singla – spregledala še ciljna publika, ameriška študentska mladež. Ne pomaga niti druščina gostujočih: Nicki Minaj, Snoop Dogg, Nas, Rick Ross ... Ne ponudijo nič, kar bi si zapomnili, niti ne začinijo enozvočne ravnice. Wiz samozavestno demonstrira, kaj vse se zgodi na plošči, ki nima zgodbe, nima domišljije in nima humorja: čisto nič.

Škrip Inc.: We Just Do It!

Kaj se zgodi, ko se združijo tri pevke in ustvarijo družbenokritično predstavo, s katero poskušajo kritizirati vsesplošni komercialni način življenja, potrošništvo in druge anomalije današnje družbe? Jelena Rusjan (TRUS!), Tina Perić (Ludovik Material) in Kristina Gorovska (Bernay’s Propaganda) se skupaj z Nejo Tomšič (Škrip Orchestra) predstavijo s prvo diskografsko (EP) izdajo, ki temelji na najvidnejših skladbah iz predstave, s katerimi ironično zarežejo v samo bistvo današnjega družbenega sistema, saj ta temelji na popolnoma napačnih vrednotah. Štirje komadi, ki bodo naključnim (ali namernim) poslušalcem poskušali pomagati, da začnejo kritično razmišljati o potrošništvu. Bridko.

Basement Jaxx: Junto

Lanska vrnitev dua Daft Punk je dvignila veliko prahu, pred izidom sedme plošče sorodnega londonskega dvojca Basement Jaxx pa presenetljivo ni bilo čutiti kakšnih tektonskih premikov. Čeprav imata obe zasedbi skoraj identični izhodišči, zasidrani v sredini devetdesetih let, ko je plesna elektronska glasba, sicer res še precej zadržano, začela kukati v takratni mainstream.

Kenny Dope: Wild Style Breakbeats

Wild Style je nesporna hiphoperska klasika. Je prvi hiphop film sploh, hibrid narativnega mjuzikla in dokumentarca, ki ga je predstavnik newyorškega filmskega novega vala Charlie Ahern posnel leta 1983. Zanj je, namesto da bi izbral trenutne ulične hite, glasbo posnel diletantsko, »naredi sam«, za tisoč dolarjev. Skupaj s prvo faco scene Fab 5 Freddyjem in dvema glasbenikoma, bobnarjem in basistom. Skušali so posnemati breakbeate, ki so jih takrat vrteli didžeji. Ti nad glasbo v filmu potem niso bili posebej navdušeni, je pa ta zaradi kasnejšega uspeha filma doživela kar nekaj piratskih izdaj. Zdaj gre zares, pod taktirko kulta mestnega housa Kennyja Dopa, s svežimi editi posnetkov in informativno knjižico.

Naomi Punk: Television Man

Trojec iz okolice Seattla se z vsakim rifom sklicuje na okolje, iz katerega prihaja, najsi bo z zvokom samim ali pa z razpoloženjem, s katerim zareže globo v drobovje. Pri tem se ozira v čas (ob)seattleskega umazanega, surovega punk rocka, preden je s pojavom grungea postal globalni fenomen. Toda tisto, kar je Naomi Punk, za zdaj še precej zadržano, dvignilo iz lokalne DIY punk scene, ni obujanje preteklosti, pač pa dejstvo, da zasedbi iz te zapuščine uspe izluščiti nekaj svežega in predvsem svojega. Novi, drugi album je tako kot prvenec še vedno slišati kakor posnetek koncerta iz kakšne garaže, in čeprav to botruje izjemni, krčeviti intenzivnosti, se zdi, da ima trojec največ rezerve prav v (ne)studijskem pristopu. Še naprej surovem ali ne, to je vprašanje.

Irmler/Liebezeit: Flut

Kaj se zgodi, ko se zaradi serije napovedanih skupnih nastopov združita krautrockovska veterana? Zgodi se kemija, ki znova postavi v ospredje zapuščino legendarnih krautrock skupin Can in Faust, končni rezultat pa je popolnoma nov album. Flut je skupni glasbeni izlet Hansa Joachima Irmlerja in Jakija Liebezeita, na katerem nas protagonista poskušata popeljati po svobodnih improvizacijah kozmičnih zvokov orgel, analognih sintetizatorjev in hipnotičnih ritmov, kar nas nekoliko prestavi v slavno »zeljarsko« preteklost. Hkrati nam s šestimi strukturiranimi skladbami predstavita svoje videnje improvizirane elektronske glasbe, takšne, kakršna je bila nekoč in kakršna še bo. Kozmično.

FKA twigs: LP1

R’n’b je bil ob koncu devetdesetih let paradni konj afroameriškega popa. To že nekaj časa ni več, zato pa sladkobni žanr doživlja različne revivale, a ne samo v ZDA. Hudo opazno tudi v širše evropskem in ožje britanskem prostoru. In ker protagonisti logično uporabljajo sodobne produkcijske prijeme, so takšne iniciative deležne nelogičnega označevalca »future r’n’b«.

Air: Music for Museum

Nicolas Godin in Jean Benoit-Dunckel, bolj znana kot priljubljena francoska »downtempo« heroja, ki sestavljata duo Air, se po izdaji glasbe za nemi film Le voyage dans la lune vračata še z enim ploščkom, ki očitno ne bo sodil med redne studijske stvaritve tega dueta. Gre za ploščo, na kateri sta izdala glasbo za projekt Open Museum v Pallais de Beaux Arts v francoskem Lillu. Plošček prinaša devet ambientalnih skladb, s katerimi sta že imela opravka med ustvarjanjem glasbe za film, le da se glasba tokrat prilagaja ambientu muzeja in njegovim obiskovalcem. Benoit-Dunckel in Godin se s subtilnimi ambientalnimi skladbami dokažeta kot vrhunska oblikovalca zvokov za točno določena okolja, tokrat brez ritmov, ki jih poznamo z legendarnega albuma Moon Safari.

Različni izvajalci: Beck Song Reader

Beckova starošolska poteza, ko je pred letom in pol namesto plošče izdal knjigo »pisane glasbe«, namenjeno prosti interpretaciji, je le dobila tudi pravo albumovsko različico. Potem ko kalifornijski »luzer« teh kompozicij najprej ni hotel igrati v živo in jih kasneje vendarle je, so sedaj še njegovi bolj in manj znani kolegi poskrbeli za zbirko tako različnih, a tako enoličnih priredb. Jack White, Jarvis Cocker, Tweedy, fun., Norah Jones, Marc Ribot ter celo igralec in Beckov prijatelj Jack Black še nikoli niso zveneli tako uniformirano podobno, saj skoraj vsi padejo na isto foro: staromodno prirejanje iz notnih zapisov naj bi narekovalo staromodni slog ameriškega kitarskega folka. Seveda precej baladnega. Predvidljive kvazikorenine.