Mozart’s Sister: Being

Solistični projekt kanadske pevke/avtorice/multiinstrumentalistke Caile Thompson-Hannant že od začetkov primerjajo z izdelki nekaterih njenih prepoznavnejših (kanadskih) kolegic, in če sodimo po pravkar objavljenem dolgometražnem prvencu, ji je to očitno zlezlo pod kožo. Formule križanca med R & B-jem, sintpopom in elektroniko sicer ni bistveno spreminjala, toda po novem se preveč trudi z nepotrebnimi ekscentričnimi pritiklinami, za katere se zdi, da so tam le zaradi »drugačnosti«. Škoda, ker ima Being sicer potencial zelo dobrega, sodobnega trendovskega pop albuma, kar navsezadnje potrdijo tiste preprostejše, bolj nezapletene skladbe. No, gotovo bo album našel poslušalce, denimo tiste, ki imajo radi pop glasbo, pa jih je to sram priznati.

Trans Am: Volume X

Ameriški trio Trans Am zagotovo sodi med redke skupine, ki so se z glasbenim izrazom uspešno uprle žanrski oznaki postrock.

Common: Nobody’s Smiling

Nekoč Common Sense, sedaj samo preprosto Common velja za preudarnega, zrelega, celo rahlo konservativnega raperja. Je chicaški veteran, ki se je občasno in uspešno že prelevil v igralca in pesnika. Z novim albumom opozarja na dejstvo, da je Chicago dandanes po statistiki eno najnevarnejših mest v ZDA, kjer se problemi pogosto rešujejo s pištolami. Nobody’s Smiling je tako pretežno temačen album z nekaj zanimivimi rimarskimi gostovanji, ki pa se marinirajo v mlačni celoti, kjer je preveč posnetkov navadnih mašil, fillerjev. In kjer se mora Common zagovarjati, zakaj že dolgo ne živi več v vetrovnem mestu. Plošček spominov in nasilja sodobnosti, ki nima zveze s sodobnim zvokom chicaških ulic.

Diplo: Random White Dude Be Everywhere

Producent iz L. A.-ja, v katerega katalogu sodelovanj se najdejo M.I.A., Die Antwoord, Britney Spears, Beyonce, Skrillex in številni drugi, je že desetletje tarča stalnih kritik. Očitajo mu eksploatacijo stilov z ulic Angole, Južne Afrike, Karibov in brazilskih favel, pri tem pa radi pozabljajo, da je ta glasba tudi po njegovi zaslugi sploh prišla do širšega kroga poslušalcev in da je vse te izkušnje zapakiral v svoj izraz, ki ga je zadnja leta povzdignil med največje zvezdnike EDM-a. Z novim albumom, zbirko šestih recentnih skladb in še šestih remiksov, sedaj upravičuje ta status. Mešanico lunapark electro housa in trapa je sestavil v enega letošnjih prepričljivejših EDM-albumov, ki bo odmeval na marsikateri poletni plesni veselici.

Spoon: They Want My Soul

Austinski indie kvartet, ki si je nadel ime po skladbi legendarne nemške krautrock skupine Can, se po štiriletnem diskografskem premoru oglaša z novim albumom. A zdi se, da se v dvajsetletni zgodovini benda, ki si je na ameriški indie sceni pridobil kar nekaj oboževalcev, ni spremenilo nič bistvenega. Tudi osmi album se večinoma naslanja na zapuščino novega vala in indie rocka iz devetdesetih let, kar ne prinaša nobene osvežitve v glasbenem izrazu skupine. Glavno orožje albuma sta dober občutek za pisanje pop pesmi, pa tudi majhna sprememba v zvočni sliki, ki se je zgodila s prihodom novega klaviaturista in kitarista Alexa Fischela. Pričakovano in nekoliko monotono.

Borghesia: And Man Created God

Že prvi singel z novega, povratniškega albuma nekoč domačih junakov EBM-a je napovedal, da ne bo šlo za reciklažo, jahanje stare slave, jahanje sintetizatorjev in ritem mašin iz »zlatih časov« skupine. We Don’t Believe You je počasen, prav nič industrijski napev, ki povleče celo do nekakšnega kitarskega elektro folka z nekoliko znucano foro uporabe računalniško generiranega vokala. Borghesia se vrača. Kot »two man band«, s kopico sodelujočih glasbenikov, z razstavami in s koncerti sveže oblikovane žive zasedbe.

Robin Thicke: Paula

Potem ko je Thicke s Pharrellom Williamsom in T.I.-jem posnel enega lanskih največjih hitov Blurred Lines, se z novim, sedmim albumom vrača v precej medlejši podobi. S konceptualno zasnovano ploščo objokuje razpad desetletne zveze s Paulo Patton in temu primerne so tudi večinoma jokave skladbe. Samo po sebi s tem ne bi bilo nič narobe, srčne tegobe so pač pogosto smrkave in sluzave, toda ob klišejskih besedilih se tokrat spotika še pri stereotipni, neštetokrat slišani r’n’b produkciji, ki Pharrellovi ne seže niti do gležnjev. Gre za album, ki mu ga ni bilo treba posneti, tudi če je le poskušal unovčiti odmevnost, ki mu jo je prinesel lanski singel. Sodeč po nekaj sto prodanih izvodih zunaj ZDA mu očitno niso nasedli niti feni. Slabo.

Incurabili: Fair Enough

Niko Novak in Bruno Subiotto sta stara znanca ljubiteljev slovenskega in hrvaškega alternativnega rocka, saj imata za seboj dolgoletno glasbeno kariero, predvsem sta prepoznavna vokalista. Toda med poslušanjem njunega novega ploščka je več kot očitno, da sta v vseh teh letih med iskanjem pravega glasbenega izraza čakala na sodelovanje. Tako je nastal Incurabili, duet multiinstrumentalistov, ki z minimalističnimi izraznimi sredstvi orje po koreninah popularne glasbe s poudarkom na bluesu in s ščepcem številnih drugih žanrov. Novak in Subiotto odkrivata tisto prvinsko energijo glasbe, ki poslušalca preprosto posrka vase in ga odpelje na popotovanje po zgodovini rock’n’rolla. Zrelo.

Shabazz Palaces: Lese Majesty

Afrofuturizem je floskula, ki se zlorablja že desetletja – od odpičenja Suna Raja do mantranja Erike Badu. Eno je jasno: označuje izraznost tistih afroameriških izvajalcev, ki ne dostavijo pričakovanega, ki presenečajo in ki predvsem raziskujejo. Točno to počne nekoliko mistična druščina, zbrana okoli Ishmaela Butlerja, nekoč člana jazz rap skupine Digable Planets. Z drugim albumom odleti še globlje v vesolje zvočnih učinkov in lirične abstrakcije. Kozmični hiphop, elektronski soul. Robotski humanizem. Lese Majesty nikoli zares ne odpluje v neznano, nas pa o tem prepriča s produkcijo, ki ji moramo verjeti, ki je igriva, a jo je treba jemati povsem resno. Sedanjost je iluzija prihodnosti. Mojstrovina.

deadmau5: while(1<2)

Eden najzanesljivejših kazalcev tega, kdo, kaj in koliko velja v EDM-u, severnoameriški komercialno obarvani različici plesne elektronske glasbe, zadnja leta postajajo groteskni honorarji, s katerimi (lasvegaški in miamijski) klubski mogotci didžeje povzdigujejo med največje glasbene zaslužkarje.

Cene Resnik Quartet Live: From the Sky

Še en posnetek z lanskega ljubljanskega jazzovskega festivala, ki ga je izdala založba selektorja Pedra Coste. Gre za plošček mladega slovenskega tenorskega saksofonista Ceneta Resnika, ki je tokrat združil moči z violinistom Emanueleom Parrinijem, kontrabasistom Giovannijem Maierjem in bobnarjem Aljošo Jeričem ter nas popeljal na freejazzovsko popotovanje, kjer se svobodna improvizacija sreča z različnimi jazzovskimi idiomi, ki pogosto spomnijo na velikega Alberta Aylerja, čeprav nas tale pisana zasedba odpelje veliko dlje. Še eno izjemno sodelovanje tujih jazzovskih glasbenikov in mladih slovenskih upov improviziranih godb, ki dokazuje, da Slovenija igra (glede na velikost) pomembno vlogo na svetovnem jazzovskem zemljevidu.

»Weird Al« Yankovic: Mandatory Fun

Prvo vprašanje pri že štirinajsti plati najbolj znanega satirika in parodika v glasbeni industriji je: ali moramo res še enkrat podoživeti tiste najočitnejše hite, s katerimi so bila naša ušesa sistematično zlorabljena zadnje leto ali tri? Na tnalu so se znašli navadni osumljenci – Pharrell Williams, Robin Thicke, Iggy Azalea. Parodije so predvidljive, a se raje kot izvajalcev lotijo širših družbenih pojavov. Toda to ni vse: Yankovic dodaja pastiše, imitacije bendov, kot sta Pixies in Foo Fighters, z obveznim polkavenčkom priredb. Mandatory Fun je pač še ena Yankoviceva plata, je metakomentar trenutnih pop glasbenih navad in ni povsod smešna. Najbolj smešno je, da hit Get Lucky ni dobil parodije, ker je besedilo preveč repetitivno.

La Roux: Trouble in Paradise

Po izvrstno sprejetem prvencu dvojca La Roux pred petimi leti je vse kazalo, da smo dobili še en izvrsten projekt, ki bo nadaljeval plodno tradicijo britanskega sintpopa. Toda med nastajanjem novega albuma so se pojavile težave, ki so se nazadnje zaradi ustvarjalnih razlik (!?) stopnjevale do duovega razhoda. Ostala je le še Elly Jackson, njen novi album pa je bolj ali manj logično nadaljevanje La Rouxove zgodbe. Temelj novih skladb ostaja britanski sintpop iz osemdesetih let, po novem križan z estetiko sedanjega retro spogledovanja z disco manijo sedemdesetih in osemdesetih let, ki stavi predvsem na »dobro pesem«. Rezultat je bolj zrel, dodelan pop, prepoznavno avtorsko zaznamovan, zato pa z manj hitovskega potenciala. Vsaj do morebitnega novega Skreamovega remiksa.

Morrissey: World Peace Is None of Your Business

Kadar govorimo o Stevenu Patricku Morrisseyu, se najprej spomnimo njegovega kratkega obdobja v britanski indie pop atrakciji The Smiths, v kateri je skupaj z izvrstnim kitaristom Johnnyjem Marrom sestavljal enega izmed največjih ustvarjalnih duetov v zgodovini popularne glasbe.

Ab-Soul: These Days ...

Black Hippy je bila pred dvema letoma morda najperspektivnejša ekipa v raperski igri. Potem je šlo vse h hudiču: Kendrick Lamar je postal navaden superzvezdnik, Schoolboy Q bivši gangster, ki mu skok v mainstream ni popolnoma uspel. Ab-Soul s svojim drugim samostojnim albumom ostaja najboljši tekstopisec kolektiva, ki pa tudi namiguje, da je njegova najboljša forma preteklost. Sicer je še zmeraj samoironičen in prav nič bahaški, še zmeraj je sivo mračen. A kaj ko These Days ... deluje kot zbirka tistih komadov, ki za končni albumski izbor pač niso dovolj prepričljivi. Je mlačen izdelek, ki nas ne popelje dovolj globoko v bizarni svet mladega introvertiranca. Začetek konca, ki nas spotoma spomni na najboljše čase ekipe.

Elektro Guzzi: Observatory

»Rockovski trojec, ki igra techno glasbo.« Najpogostejši zapis ob zasedbi Elektro Guzzi je videti predvsem kot dober marketinški trik, a le dokler zasedbe ne srečaš na koncertnem odru. Trojec z bobni, basom in kitaro namreč tako natančno rekontekstualizira izročila ameriških techno pionirjev, ali še raje kakšnega njihovega dunajskega techno someščana, da odpre usta tudi največjim techno puristom. S svojo novo ploščo zasedba sedaj ponudi še bolj rafinirano različico repetitivnega, mantričnega techna, ki ob osnovnem izboru inštrumentov tokrat očitno veliko dolguje tudi bolj klasičnim, studijskim producentskim prijemom. Meja med »akustiko« in elektronskimi manipulacijami postane še bolj skrita, a povsem mogoče, da spet le do prvega koncerta.

R.E.M.: Unplugged 1991/2001: The Complete Sessions

Čeprav v tej rubriki le redko pišemo o kompilacijah, obstajajo izdaje, ki si zaslužijo omembo. Takšna je pravkar izdana kompilacija, na kateri se predstavi eden izmed največjih rockovskih bendov vseh časov, in sicer s unplugged posnetki, najprej posnetimi v živo tik po izdaji epohalnega albuma Out of Time, nato pa še deset let pozneje, leta 2001, tik po izdaji albuma Reveal in odhodu bobnarja Billa Berryja iz skupine. Pri tem je presenetljivo, da je nastop drugega dela veliko konsistentnejši, k čemur prispevajo tudi odlični gostujoči glasbeniki. Zgodovina velikega ameriškega benda, strnjena v dobri dve uri glasbe – brez elektrike. Nostalgično.

Jungle: Jungle

Skupina Jungle je hitrostno postala viralni spletni hit na krilih kar treh dobro skoreografiranih videospotov, receptov za dandanašnji uspeh v glasbeni industriji, kjer v glavnih vlogah nastopajo navdihujoči in največkrat črni plesalci: enkrat komaj šestletna, tako luštkana brejkdenserka, drugič vešči plesalci na kotalkah. O samih članih zasedbe pa se je takrat vedelo bore malo, niti tega ne, kako so videti, šlo je pač za tisto marketinško strategijo, ki stavi na skrivnostnost.

GusGus: Mexico

Islandski kolektiv s tretjo ploščo za založbo Kompakt ostaja na tirnicah obeh prejšnjih, pa tudi kakšne še starejše. Svojo formulo »techno popevkarstva« je izpilil do take popolnosti in z njo navdušili dovolj širok krog privržencev, da tehtnejše potrebe po kakšnih korenitejših odmikih pravzaprav niti ni. Če ti je všeč en album, ti bodo vsi. Če ti ni, ti ne bo nobeden. Edina manjša sprememba je bolj songwritersko orientirana podoba novih skladb, za katero so tokrat navdih očitno našli v še vedno priljubljenem romantičnem sintpopu s konca osemdesetih oziroma z začetka devetdesetih let. Pop techno za poležavanje na plaži z nekaj manj izstopajočimi skladbami, kot smo jih bili z GusGusovih plošč vajeni v preteklosti.

Plastikman: EX

Izjemnemu pomenu projekta Plastikman prikimamo že ob dejstvu, da nekje v drugi polovici devetdesetih let, ko se je pri nas razbohotila scena rejvanja, večina občestva Richieja Hawtina sploh ni poznala po pravem imenu, ampak preprosto kot Plastikmana. S ploščo EX Hawtin za trenutek obrača hrbet porjaveli tech house ibiški štanci in po dobrih desetih letih oživlja svojega plastičnega paradnega konja, oživlja svoj picajzlasto oblikovani, kisli minimalizem. Album za nostalgike in tiste, ki »mislijo« techno. Album, ki ignorira vse, kar se je v zadnjih petnajstih letih zgodilo na sceni acida in se vleče. Ki zveni zastarelo, a ne retro. Kakor se spodobi za visokokonceptualne projekte, je nastal kot enkratni performans v newyorškem Guggenheimu. Artsi.

Manic Street Preachers: Futurology

Velški neodvisni rockerji, ki so vrhunec ustvarjalnosti dosegli že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, še zmeraj ne mirujejo. Potem ko so lani izdali plošček Rewind the Film, s katerim so si deloma povrnili sloves, ki jim pripada, se po devetih mesecih oglašajo z albumom, na katerem se obračajo k postpunkovskim in krautrockovskim koreninam – pri čemer veliko črpajo iz zapuščine zgodnjega dela skupine Simple Minds in nekaterih nemških krautrockerjev, ne da bi pri tem izgubili prepoznavnost. Čeprav na albumu opazimo tudi nekaj nekonsistentnosti, ga lahko označimo za svojevrsten nov začetek njihove glasbene ustvarjalnosti, k čemur pripomore družbenokritična naravnanost. Sveže.

The Soft Pink Thruth: Why Do the Heathen Rage?

Od go-go plesalca, zadetega z acidom in z iz riti štrlečo plastično ribo v sanfranciškem gejevskem klubu, do študenta filozofije na Berkeleyju, doktorja renesančne književnosti, ki je doktoriral na Oxfordu, in univerzitetnega profesorja angleščine v Baltimoru. Življenjska pot Drewa Daniela je na prvi pogled videti najmanj kontrastna, če že ne kontradiktorna.

Agustí Fernández, Zlatko Kaučič: Sonic Party

Še ena izdaja cenjene poljske založbe Not Two Records, ki je bila posneta na naših tleh, natančneje na lanskem JazzLentu, nas opozarja, da v domačih logih ne premoremo le zavidanja vrednega števila odličnih jazzovskih koncertov, ampak tudi jazzovskih glasbenikov. Zlatka Kaučiča ni treba posebej predstavljati domačim navdušencem nad jazzom in sodobno improvizirano godbo, saj se je v dolgoletni karieri dokazal s sodelovanjem z različnimi vrhunskimi glasbeniki. Tokrat je združil moči z izvrstnim španskim pianistom Agustíjem Fernándezom, ki združuje klasični klavir s svobodno jazzovsko improvizacijo, v duetu s Kaučičevimi tolkalskimi čarovnijami pa nastajajo rahločutne in odprte skladbe, ki jih bosta predstavila na zaključnem večeru ljubljanskega Jazz festivala.

Riff Raff: Neon Icon

Riff Raff je satira sodobne traperske scene v eni osebi. Je beli kvazi raper, ki ima na vratu vtetoviran logo MTV-ja in ki ga je režiser Harmony Korine kopiral za glavni moški lik filma Spomladanske žurerke (Spring Breakers). Njegov prvi uradni album, ki je izšel pri trendovski založbi Mad Decent, je šolski faux pas, saj komedijant, zabavljač in zajebant skuša posneti čisto pravo ploščo po vseh pravilih, ki temu pritičejo. Riff Raff je tokrat preveč navaden, da bi ga jemali satirično, in je pač preslab raper, da bi ga jemali resno. Če dodamo še kodrlajsaste podlage, ki sežejo od južnjaškega trapa pa vse do, hja, countryja, je jasno, da je plošča Neon Icon neposrečena nametanka, ki se je kuhala predolgo. Zato je spotoma izparela tudi vsa ironija.

King Buzzo: This Machine Kills Artists

Rockovski velikani iz (okolice) Seattla so svoje senzibilnejše ambicije radi izživljali na raznoterih unplugged seansah. Bežen pogled na piarovski zapis ob izidu solističnega prvenca Buzza Osborna ponudi zmoten vtis, da se jim je zdaj v tem početju pridružil še boter grungea. Šef Melvinsov je ploščo res posnel le z akustično kitaro in vokalom, toda z njo zgolj še enkrat potrdi, da ostaja drugačen, neprilagojen, svoj. This Machine Kills Artists je punkovsko oster akustičen album, ki Buzzovo avtorsko genialnost in mojstrsko obvladovanje kitare razgali v najlepši podobi ter razkrije, da mu tudi po tridesetih letih izjemne kariere ne manjka navdiha. Če bi njegovemu zgledu sledili drugi Seattlečani, bi se tja še danes zgrinjali punkrockovski romarji ...

Lana Del Rey: Ultraviolence

V čem je skrivnost gromozanskega uspeha tipične ameriške deklice, ki se je že s prvo, sicer ne ravno znano ploščo previdno preimenovala iz ne toliko pompozno zveneče Lizzy Grant (natančneje iz Elizabeth Woolridge Grant) v Lano Del Rey?

Nightmares on Wax: N.O.W. Is The Time

Ob velikem jubileju, petindvajsetletnici projekta N.O.W., ki ga krmari DJ Ease, so pri sheffieldski neodvisni avtoriteti elektronike navrgli dvojni cede, retrospektivo vseh sedmih albumov. Ne pozabimo, starčevski projekt je trendseterje prepričal z inovativnim bleep technom, vendar, zanimivo, ostal pri založbi Warp tudi po tem, ko je zavil v ležerneje zibajoče se odvode elektronike. Retrospektiva, ki sicer nazorno predstavi slogovne zasuke projekta N.O.W., pa tudi kako so se technoidne »Nočne more« spremenile v prijetna popoldanska sanjarjenja, v žajfnico, ki je primerna za predvajanje v dvigalih. Na neki način je to tudi Warpova retrospektiva, saj je prav Ease eden prvih, ki so pri založbi izdali ploščo. Poučno dolgočasno.

Side A: In the Abstract

Jazz festival Ljubljana je v svoji bogati zgodovini postregel z zajetnim številom kakovostnih nastopov in sodelovanj, posnetek tria Side A pa nas bo spomnil na odličen lanski nastop, med katerim so združili moči Ken Vandermark, Chad Taylor in Havard Wiik. Mešanica usklajenih skladateljskih in tudi improvizatorskih momentov je značilna za trio, ki se giblje med različnimi ritmičnimi pristopi Chada Taylorja, Vandermarkovimi drznimi in energičnimi izleti v prosto improvizacijo in eklektičnimi prijemi Havarda Wiika, ki iščejo navdih v skandinavskem jazzu. Odličen plošček za ljubitelje sodobnega jazza in improvizirane godbe, ki nas bo popeljal v 55. izdajo ljubljanskega jazz festivala!

Oknai: High Tide

Velenjskega producenta so poznavalci ob izidu prvenca pred tremi leti oklicali za pomembnega glasnika nove generacije domačih elektronskih ustvarjalcev. Prepričal je z dodelanim, trendovskim, avtorskim križanjem elektronike in beatsov oziroma instrumentalnega hiphopa, kjer sedaj nadaljuje z drugo ploščo. No, prva plošča je bila ukrojena bolj za poslušanje, Oknai pa s subtilnim niansiranjem nizkih tonov in kompleksnim poigravanjem s perkusijami v drugo navdih najde tudi v plesno zaznamovanih bassu in footworku. Zaradi večje izrazne razpršenosti res nekoliko trpi avtorski pečat, zato pa navduši njegovo spretno, zrelo in produkcijsko izpiljeno širjenje (sub)žanrskih kodov. Za užitkarjenje na kavču in na plesišču.

Death Grips: Niggas on the Moon

Novica o sodelovanju ameriških »rapcorovcev« iz skupine Death Grips in islandske zvezdnice Björk bi bila sila nepričakovana. A te novice niti ni bilo, saj so album Niggas on the Moon izdali povsem brez napovedi ali promocije. Udaril je kot strela z jasnega.