clipping.: CLPPNG

Vse opaznejši trojec iz Los Angelesa se je z minimalistično in hrupno rapersko dekonstrukcijo na presenečenje mnogih že lani ob izidu prvenca kot »headliner« začel pojavljati na nekaterih večjih trendovskih festivalih. Nekaj sorodnega je sicer prej res že počela skupina Death Grips, toda clipping. gre v svoji ekstremnosti in ekscentričnosti še korak dlje. Lep primer tega je denimo komad Get Up z nove plošče, ki se sliši točno tako kot tista tečna elektronska budilka, ki ste jo nekoč vrgli ob zid. Je pa ta tokrat skorajda izjema, saj se pojavi vtis, da je trojec v drugo izraz vendarle prikrojil nekoliko širšemu posluhu. Po nepričakovanem uspehu prvenca po svoje razumljivo, hkrati pa za zdaj še vedno dovolj drugačno, drzno in izzivalno.

Lone: Reality Testing

Eden številnih wunderkindov britanske elektronike (za kar so ga oklicali mediji) Matt Cutler je s svojim petim »lonerskim« albumom hkrati predvidljiv in genialen. Predvidljiv v tem, da je album hommage marginalnim odvodom popularne godbe s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let, housu in hiphopu. Je torej retro-trendi kot ničkoliko sodobnih projektov. Genialen pa je v tem, da zna precizno povzeti stično točko teh dveh na prvi pogled precej različnih scen: zrnatost. Zrnatost je ključ, da Lonove klubske muvalice in zasanjane počasnele delujejo nadvse kompaktno, albumovsko. In seveda avtentično, saj mu povsem uspe skiniti zvok produkcije, ki je definirala mladost raziskovalnega poslušalstva osemdesetih let. Poklon zgodovini za intelektualce.

James: La Petite Mort

Skupina, ustanovljena v najplodnejšem obdobju britanskega neodvisnega rocka, je še najbolj izstopala kot ena od vidnejših stalnic slovite manchestrske scene, zlasti po izdaji odličnega ploščka Laid (1993). La Petite Mort je njena prva redna studijska plošča po šestih letih, ki je po smrti matere in dobrega prijatelja pevca in frontmana Tima Bootha navdahnjena s smrtjo in z minljivostjo, pri čemer se ustvarjalni potencial benda precej približa ustvarjalnim vrhuncem iz devetdesetih let. Težava je le v tem, da nekateri komadi (zlasti Curse, Curse in Gone Baby Gone) preveč koketirajo s sodobno elektronsko plesno glasbo, kar nekoliko uniči splošen vtis celotnega albuma, ki se sicer uspešno navezuje na bogato glasbeno zapuščino benda.

Jack White: Lazaretto

Resničnostni šovi, tabloidne ločitve in romance s šamanskimi obljubami zvestobe sredi Amazonke, disanje glasbenih kolegov, izmišljanje takšnih in drugačnih »faktov« iz zasebnega življenja … Naj vas njegovo medijsko pojavljanje zabava ali vam gre na živce – če imate radi glasbo, vam je najbrž jasno, zakaj Jack White danes velja za enega najbolj cenjenih glasbenih ustvarjalcev. Čeprav je bilo po evforiji z duom The White Stripes težko pričakovati, da bi njegova priljubljenost še zrasla, se mu je z zasedbama The Racentours in The Dead Weather ter pred dvema letoma še s solističnim prvencem zgodilo prav to.

Echo & The Bunnymen: Meteorites

Echo & The Bunnymen sodijo med tiste skupine, ki so se med številnimi postpunkovskimi izvajalci uspeli obdržati vse do današnjih dni. Liverpoolska druščina, ki jo še zmeraj vodi in usmerja Ian McCulloch, se zdaj vrača z albumom, s katerim očitno nagovarja svoje zveste poslušalce, saj gre za plošček, ki se še najbolj približa kreativnemu vrhuncu zasedbe sredi osemdesetih let. A ravno v tem tiči njegova težava – kljub solidnim, postpunkovskim skladbam, ki bodo verjetno razveselile vnete oboževalce skupine, se Meteorites ne ponaša s pretirano izvirnostjo, ki bi McCullochu in druščini lahko prinesla pozornost, saj se skupina ujame v mrežo preverjenih prijemov, ki smo jih imeli priložnost slišati že pred tridesetimi leti. Mlačno.

Taylor McFerrin: Early Riser

Taylor McFerrin je sin legendarnega “ne skrbi, bodi vesel” Bobbyja McFerrina in je eden tistih trendovskih multifunkcionalnih izvajalcev, ki obvlada vsaj en inštrument (klavir), igra tudi druge, se sam producira, včasih kaj zapoje. Ja, tudi didžeja. In ja, seveda živi v Brooklynu. Trendovski je tudi njegov slog progresivnega, futurističnega soula. McFerrin sicer bežno ošvrkne tradicijo Motowna, a njegov trik, kot mnogih drugih, je kombinatorika mehkega jazza in elektronike. Sliši se tudi vpliv hiphopa. Podobno kot kakšen malo manj jazzovski, bolj elektronski Robert Glasper. In prav Glasper je eden od gostov na ploščku, ob boku venčka vokalistov, med katerimi je tudi oča Bobby. Elegantno melodično in prijetno predvidljivo.

Sébastien Tellier: L’Aventura

Pol leta po zadnjem albumu se genialni provokator vrača z novo, tokrat v Brazilijo zazrto ploščo. Ne, Tellier z njo ni ciljal na nogometno prvenstvo. L’Aventura je za karnevalsko rajanje preveč elegantna plošča. Njen največji eksces je v resnici ta, da sploh ni tellierjevsko ekscesna. Izhodiščna premisa sloni na otroško naivnem, radovednem odkrivanju sambe, bossa nove in tropicalie, ta pa z zrelostjo očara tudi brazilsko utrjenega poslušalca. Recept je videti preprost; v studio povabiš brazilske glasbenike in Arthurja Verocaija, ter na drugi strani Jean-Michel Jarra in polovico dvojca Cassius, ki ti pomagata ohraniti stik s francoskim (sint)popom. No, brez samosvojega avtorskega pečata, bi bil L’Aventura le še en izmed sorodnih albumov. Pa ni ...

Swans: To Be Kind

Ko se je Michael Gira odločil, da bo po trinajstletni pavzi znova ustanovil in zagnal svoj življenjski projekt, skupino Swans, je bil marsikateri oboževalec tega newyorškega benda, ki je na začetku osemdesetih skupaj z ostalimi no wave soborci tvoril nekakšen nihilističen odgovor na tedaj prevladujoči postpunk in punk val, v velikih dvomih. Zakaj?

Neca Falk: Od daleč

Čeprav ni nikoli nikamor odšel, se v albumsko formo vrača eden od glasov, ki so najmočneje zaznamovali slovenski pop milje. Neca Falk je začela nastopati pri štirinajstih in ima za pasom diskografijo, ki se razteza čez štiri desetletja. Izbira ekipe za tokratni album je pričakovana: najbolj je ploščo Od daleč zaznamoval Boštjan Narat, ki ne igra le kitare, ampak je tudi avtor glasbe in celo besedil. Zraven sta še Žiga Golob na kontrabasu in kot po navadi multifunkcionalni Boštjan Gombač. Plošček zveni izrazito organsko kantavtorsko in se požvižga na glasbene trende, najbolje pa se odrežejo instrumentalno polni in aranžmajsko ambicioznejši posnetki. Utečena zasedba in Neca ponovno s sijajno interpretacijo. Mehko.

Plaid: Reachy Prints

Andy Turner in Ed Handley sta ob zadnjem nastopu v Ljubljani skromno razmišljala, da se ju je občinstvo po četrtstoletni karieri morebiti že naveličalo. Morda je bilo to takrat celo upravičeno, navsezadnje Britanca slovita kot dvojec, ki se v karieri že od prve polovice devetdesetih let ni bistveno oddaljeval od specifične vizije. No, ob izidu nove, desete plošče, je sodeč po množičnem odzivu predvsem britanskih medijev jasno, da Plaid še zdaleč ni pozabljen. Zdi se celo bolj priljubljen, kot je bil v zlati dobi IDM-a, obenem pa prav z novo ploščo dokazuje, da mu še ni zmanjkalo terena. Reachy Prints sicer ne bo dobil nagrade za inovativnost, bo pa pri fenih poudarjeno avtorske elektronike uvrščen med boljše albume zasedbe Plaid.

Owen Pallett: In Conflict

Owen Pallett, dolgoletni sodelavec kanadske skupine Arcade Fire in letošnji nominiranec za glasbenega oskarja (za film Ona), je na sceni že kar nekaj časa, predvsem kot violinist, skladatelj in pevec. Že nekaj časa združuje klasično glasbeno tradicijo, elektroniko in pop, najprej je to počel pod psevdonimom Final Fantasy, od prejšnjega, konceptualnega albuma Heartland (2010) pa tudi pod svojim imenom. Na prejšnjem albumu je pripovedoval orkestrirano, nenavadno zgodbo o nasilnem kmetu Lewisu, na tokratnem pa se nekoliko bolj poglobi vase, poleg tega si je za enega od sodelavcev izposodil nikogar drugega kot Briana Ena. Rezultat je trinajst komadov, ki se gibljejo na meji synthpopa, elektronike in klasike. Indie pop 21. stoletja.

Michael Jackson: Xscape

Michael Jackson že drugič po smrti leta 2009 vstaja od mrtvih. Tako je v petih letih po smrti že izdal več glasbe kot v dobrem zadnjem desetletju življenja.

Coldplay: Ghost Stories

Prvi singel s šeste plošče velikanov sladkobnega pop(rocka), ki jim ga je tako rekoč odstopil Jon Hopkins, je obetal. Napovedal je Coldplayevo predrugačeno, bolj introvertirano, zminimalizirano zvočno podobo, ki so ji feni hitro našli vzporednice v skupini Bon Iver in podobnih. Sedaj, ko je album zunaj, se lahko tega zasedbinega zvočnega zasuka razveselimo, toda hkrati dober vtis povsem pokvarijo Martinova besedila o izgubljeni ljubezni. Da, ločil se je od Gwyneth Paltrow in to upesnil kakor kakšen šestnajstletnik s strtim srcem, ki se mu je podrl svet. Sicer je res, da nikoli ni slovel kot tehten pesnik, ampak tokrat je šel s plehkostjo vendarle predaleč. Škoda sicer povsem spodobne glasbe. Singel Midnight pa si bomo vseeno še kdaj zavrteli.

Loudspeaker Alliance: Let’s Dance

Z domačim triom Loudspeaker Alliance smo se imeli priložnost srečati pred petimi leti, ko je po izdaji prvenca Continuous Error nastopil kot del karavane Klubskega maratona Radia Študent. A od takrat je zasedba poniknila, ostala brez bobnarja in dobila novega vokalista. To se pozna tudi na novi plošči prenovljene zasedbe, ki se je iz alter garažnega benda prelevila v obetavno zasedbo sodobnega elektronskega rocka, z močnimi vplivi indie rocka, s sugestivnim vokalom, prevladujočimi elektronskimi ritmi in s subtilnejšimi kitarami. Dobro zasnovan in produciran album precej črpa iz postpunkovske zgodovine, kar je hkrati največji minus in plus, a pri tem ne moremo reči, da fantje niso na dobri poti. Obetavno.

The Roots: ... And Then You Shoot Your Cousin

Redko katera skupina je ameriški hiphop definirala tako kot Rootsi. Ker so že nekaj let hišna zasedba oddaje Late Night Jimmyja Fallona, lahko razširimo in rečemo: redko katera skupina je ameriško pop kulturo zadnje petletke definirala tako kot Rootsi. Njihov enajsti album je drugi konceptualni zapored. Gre za satiro, analizo stereotipov ameriške družbe, ki se postavi po robu propadu, banalizaciji hiphopa. Kar ni kaj pretirano drugačno od prejšnjih projektov. Še ena plata torej, na kateri trdijo, da novica, kje se bo poročil Kanye, ni hiphop. Na kateri občudujemo flow Black Thoughta. Na kateri izstopajo Questlovovi bobnarski gruvi in na kateri mlačni tok prekinejo redki izstopajoči posnetki.

Hercules and Love Affair: The Feast of the Broken Heart

Trendovski newyorški kolektiv Hercules and Love Affair je to, da se novi (prenovljeni) glasbeni pojavi danes menjavajo hitreje kot šali v hipsterjevi omari, brez dvoma občutil na svoji koži. Ko je pred šestimi leti objavil prvenec, je bil njegov tajming tako rekoč idealen. Založba DFA in gostujoči Antony Hegarty sta bila na vrhuncu priljubljenosti, prav tako disco rivajvl, zaradi katerega se je tudi po zaslugi kolektiva v klube po vsem svetu vsaj deloma vrnil plesni razvrat na sledi Studia 54.

Fujiya & Miyagi: Artificial Sweeteners

Od izida albuma Ventriloquizzing, prejšnjega izdelka brightonske zasedbe Fujiya & Miyagi, so minila tri leta, v tem obdobju pa se je kvartet prelevil v trio, ki se še zmeraj opazno opira na tradicijo nemškega krautrocka, britanske novovalovske tradicije in sodobne plesne glasbe. Artificial Sweeteners je peta studijska plošča, s katero skupina nadaljuje raziskovanje krautrockovskih ritmov (zlasti v otvoritveni skladbi Flaws), funky vložkov in sodobnih elektronskih prijemov s tipičnim, skorajda šepetajočim vokalom frontmana Davida Besta in pogosto eksperimentalnimi zvoki analognih sintetizatorjev, a žal brez presežkov, ki smo jih vajeni s ploščka Transparent Things. Plesno in eksperimentalno.

Ninos Du Brasil: Novos Mistérios

Ko ne zganja umetnosti na Beneškem bienalu ali z Marino Abramović in ne žge v punk bendih, se italijanski dvojec Nico Vascellari/Nicolò Fortuni ukvarja s svojim recentnim projektom Ninos Du Brasil. Sodeč po drugi plošči, ki v produkciji pomeni velik korak naprej, bi Ninos Du Brasil kmalu (če še ni) utegnil postati celo njun glavni projekt. Poznavalci vratolomni, do trendov prijazni kombinaciji brazilske karnevalske batucade in trenzirajočega techna že pišejo hvalospeve, in kot kaže, bo dvojec zelo verjetno kmalu spoznalo tudi širše občinstvo. Za naslednjo ploščo so ga že zasnubili pri newyorškem specialistu za (hipsterski) dance-punk DFA. Če se še niste opremili z materialom za poletne (plesne) razvrate, z Novos Mistérios ne boste zgrešili!

Little Dragon: Nabuma Rubberband

Švedska atrakcija elektronskega čiliranja s četrtim albumom ne ponudi nič pretresljivega. Ponudi preverjeno preigravanje med prevladujočimi sivimi izicami, pri katerih začutimo mraz zime v Göteborgu, in rahlo bolj plesnimi in epskimi, a nič manj sivimi kosi. Prav zaradi teh se tehtnica prevesi v smer sodobne generike, namešanke trenutnih plesnih trendov, rafiniranih za domačo, kavčarsko uporabo. Na plošči brez izstopajočega posnetka so najmočnejši deli tisti, ki se ozirajo v preteklost, ko pevki Yukimi Nagano uspe obuditi spomine na deževne dni downtempa in triphopa, z dodatkom sodobne r’n’b-jevske senzibilnosti. Nabuma Rubberband je eno tistih mlačnih poslušanj, ob katerih pozornost hitro zbezlja drugam. Mimobežeče.

The Horrors: Luminous

Britanski indie rock kvintet The Horrors je prvič opozoril nase leta 2007, ko so mladci iz Vzhodnega Londona povili prvi album Strange House. Prvenec je člane skupine predstavil kot vnete poslušalce garažnega rocka iz šestdesetih let, saj se je skupina v glasbenem izrazu večinoma dotikala že znanih značilnosti garažnega rocka, pa tudi punka in postpunka.

BADBADNOTGOOD: III

Mladi novojazzerski trojček iz Toronta BBNG zadnja tri leta navdušuje hip občinstvo z namešanko tradicionalnejših prijemov in vplivov hiphopa ter elektronike. Trik je v resnici cenen, a domiseln: preboj mu je uspel z lucidnimi priredbami trendi uspešnic. Na tnalu so se znašli Odd Future, Kanye West, James Blake in celo My Bloody Valentine. V tretje skupina zavzame zrelejšo pozo, saj gre tokrat za stoodstotno avtorski plošček. Na njem še enkrat dokaže, da je sodobni jazz ali »post bop« lahko hkrati igriv in angažiran. Dosleden in nepretenciozen. Aranžersko ambiciozen in tekoč. Trendovski in nenavaden. III je že skoraj preveč premišljen, sijajno sproduciran projekt, ki pa ne dostavi vsega žara odrskega obvladaštva skupine.

tUnE-yArDs: Nikki Nack

tUnE-yArDs oziroma Merril Garbus (skupaj z Natom Brennerjem) je uspeh prejšnje plošče, ki jo je pred tremi leti izstrelila med zvezdnike alter(pop) muzik, v tretji album kanalizirala z angažmajem (grammyjevskih) producentov Johna Hilla in Malaya. Ampak brez skrbi, to ne pomeni, da je Nikki Nack slišati kot povprečen pop izdelek, temveč le, da sta Hill in Malay izvirno vizijo tUnE-yArDs pomagala izoblikovati v zasedbin doslej najboljši album. Ta z nenavadno žanrsko kombinatoriko še vedno močno štrli iz aktualnih (sredinskih) smernic. Z bolj razigrano ritmiko in vokalnim harmoniziranjem se tUnE-yArDs znajde v še tesnejšem objemu afriških in karibskih izročil, ta pa spet zaokrožijo angažirana, provokativna besedila. Savanski disco s sporočilom.

Eno-Hyde: Someday World

Kaj se zgodi, ko ustvarjalne moči združita Brian Eno, pionir ambientalne glasbe, glasbeni inovator in producent, in Karl Hyde, polovica britanskega elektronskega dueta Underworld? Ker sta oba glasbenika enako navdušena nad afriškimi ritmi in pihali, pa tudi nad elektronsko glasbo, je njuno prvo sodelovanje večinoma ritmično obarvano, seveda pa pri tem ne zaostaja niti melodična plat albuma. Sestavljen je iz devetih dobro strukturiranih pop komadov, kjer prevladujejo afriška pihala, različni afriški in vzhodnjaški ritmi z močnim dodatkom elektronike in nekaj opaznih izletov v eksperimentalne vode (denimo v skladbi When I Built This World). Mešanica world music in elektronskega art rocka.

The Black Keys: Turn Blue

Duo The Black Keys se je v dobrem desetletju s sedmimi albumi počasi, a vztrajno precej napihnil: iz garažnega dvojca, »dratarske« naveze kitare in bobnov, v festivalsko zanimivost prve kategorije, ki na odru »goljufa«, saj ne nastopa niti približno sam, ampak kot čisto pravi, najpogosteje štiričlanski bend.

Lykke Li: I Never Learn

»Raje se vidim v vlogi pevke/avtorice pesmi kot pop ustvarjalke,« je pred nedavnim povedala vse bolj priljubljena švedska glasbenica Lykke Li in s tega vidika je njen tretji album vsaj deloma korak v pravo smer. O sicer povsem prikupni popoidni frfotavosti s prvenca ni več sledu. Minimalistični, v dobršnem delu še vedno elektronski aranžmaji ponudijo precej bolj introvertirano, melanholično in navsezadnje zrelo podobo. Na prvi posluh je težko izvzeti skladbo z izrazitim hitovskim potencialom, vendar to ne pomeni, da skladbe ne gredo hitro v uho. Do tukaj vse lepo in prav, žal pa Lykee ni nihče povedal, da je ne bomo jemali nič manj resno, če bo prepevala o čem drugem kot o strtih srcih in neuslišani ljubezni. Vsaj ne v tako stereotipni, iztrošeni obliki.

Elbow: The Take Off and: Landing of Everything

Manchestrska peterica Elbow se vrača s šesto studijsko stvaritvijo, ki nas z intimnimi besedili, že znanimi aranžmaji, odličnimi orkestracijami, predvsem pa s sugestivnim vokalom frontmana Guya Garveyja odpelje na že znano področje – mešanico progresivnega rocka iz sedemdesetih let in sodobnih tehnoloških prijemov. Skupino Elbow je album The Seldom Seen Kid (2008) širši svetovni javnosti predstavil kot »novo najboljšo alternativno skupino z Otoka«, The Take Off and Landing of Everything pa je zgolj potrdilo skupini, ki se zelo dobro znajde tudi v mainstreamu, pri čemer se Garvey v besedilih ukvarja z minljivostjo in »večnimi« medosebnimi razmerji. Solidno.

Damon Albarn: Everyday Robots

Prav neverjetno. Damon Albarn je v dobrih dveh desetletjih nanizal precej več kot petnajst albumov, a Everyday Robots je prvi, ki ga je podpisal sam. Brez pompoznih piarovskih reklam in brez fanfar. Po gorilastih in afro stiliziranih dogodivščinah se izkaže kot ziheraš – s počasnimi, klasičnimi songi s preprostimi besedili, (srčno)utripajočimi programiranimi bobni in prijetno melodiko sladko-kisle nostalgije. Po svoje album sklepa trilogijo, ki se je začela s povratniškima albumoma ameriških veteranov Gila Scotta - Herona in Bobbyja Womacka. Vse tri je namreč produciral vodja založbe XL Richard Russell. Čudni topli soul in značilno »albarnski« plošček, na katerem izstopata le dva posnetka.

Pixies: Indie Cindy

Samo še Kurt Cobain vstane od mrtvih in skupina Sonic Youth prekliče razhod, pa bomo imeli skoraj popolno renesanso najbolj kul bendov, ki so ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let pretresli temelje alternativnega rocka in zmobilizirali takratno (najstniško) generacijo.

Eskobars: Ni dovolj!

Če bi albume sodili po ovitku, je novi album primorske zasedbe Eskobars zadetek v polno. Toda ne glede na podobnost ovitka s tistim legendarnega prvenca skupine Joy Division že pri prvem poslušanju ugotovimo, da gre za vsebino, kakršno je mogoče opaziti pri večini domačih mainstreamovskih rock bendov: mešanico kitarskih žanrov, ki jih člani zasedbe sicer tehnično dobro predstavijo na svojem drugem albumu, vendar brez presežkov, ki bi jih ločil od tradicionalnega načina igranja še tradicionalnejših rockovskih žanrov. Zaradi tega nova plošča izzveni kot predelava zahodnih in tudi domačih rockovskih obrazcev, ki so tako očitni in predvidljivi, da jih ne odpravi niti dobra produkcija. Ne, za dober album ni dovolj le dober ovitek.

Duck Sauce: Quack

Naveza siraste pop house mezge newyorških didžejev Armanda Van Heldna in A-Traka se je začela s hitom, in to bebavim, Barbra Streisand. Pri projektu Duck Sauce naj ne bi bilo prav nič resnega, ena sama zajebancija. No, po štirih letih heca sta le postregla z resno potezo: pravim, povsem klasičnim albumom plastičnih houserskih plesalic. Brez vzponov in padcev, veterana najraje posežeta po vzorcih klasičnega disca. In kje je ves ta štos? Bolj kakor v glasbi je v spremljajočih »skitih«, skečerskih vložkih, ki pa so bolj mučni kot duhoviti. A uspeh ploščka je že v tem, da ni produkcijsko napihnjen, poleg tega na njem ni niti približno toliko dramatičnih vložkov kot na EDM-ovskih generikah, ki krasijo isto prodajno polico.