Fennesz: Bécs

Najbolj priljubljen dunajski elektroakustik je tisti kreativec, za katerega točno veš, kaj lahko pričakuješ od njega, to tudi dobiš in si vsakič znova očaran. Album Bécs ni izjema, še bolj zato, ker gre za konceptualno nadaljevanje pri fenih zelo cenjene plošče Endless Summer (2001). Podobno kot ta se tudi Bécs močno nasloni na šarmirajočo, poletno pop melodiko, ki samozavestno pronica iz hrupnih, brnečih elektroakustičnih tekstur in tokrat bolj dinamične ritmike, za katero v eni od skladb poskrbi Necksov tolkalec Tony Buck. Tudi v drugih skladbah se mu pridružijo najvidnejši dunajski impro mojstri, ki pod Fenneszevo (studijsko) taktirko sestavijo njegov najprepričljivejši album v zadnjem obdobju in sploh enega lepših v njegovi solistični karieri.

Avey Tare’s Slasher Flicks: Enter the Slasher House

Četverici iz baltimorskega Animal Collectiva je pred dvema letoma uspelo ubežati pred morebitnimi nadaljnjimi izleti v pop vode, pred katere jo je postavil uspeh albuma Merriweather Post Pavilion. Za dva najvidnejša člana in ustanovitelja skupine, Panda Beara in Aveyja Tara, ter njune stranske ali samostojne projekte pa tega ne bi mogli reči.

John Frusciante: Enclosure

Genialni kitarist in (včasih) pisec pesmi po odhodu iz zasedbe Red Hot Chilli Peppers ponovno, tudi z enajsto solistično ploščo, izživlja svoje čudaške apetite. Da mu je blizu zvedava elektronska glasba, sicer že dolgo ni novost, mu je pa sodeč po albumu Enclosure vse bližje. Album se šibi pod težo junglskih ritmov, morda posledice ne tako davnega sodelovanja z Venetian Snaresom. Težava je v tem, da je Frusciantejeva kitarska in pevska senzibilnost v kričečem nasprotju s poceni, generičnimi sintetičnimi ritmi, in to, kar bi sicer lahko bile povsem spodobne pesmi, tu učinkuje zgolj kot še en ekscentrični izliv glasbenega zvezdnika. Mu pa štejemo v dobro, da je v svojem uporu vsekakor zelo konsistenten.

Future Islands: Singles

Baltimorski trio Future Islands je nase opozoril že z dosedanjimi ploščami, a zdi se, da ga je prejšnji studijski album On the Water (2011) odpeljal v pravo smer – skupina je podpisala pogodbo s slovito založbo 4AD in zdaj izdala svoj doslej najbolj zaokroženi studijski izdelek, na katerem prevladujeta prepoznavni vokal pevca Samuela T. Herringa in zvočna slika, temelječa na prevladujočih sintetizatorjih, s preprostimi ritmičnimi rešitvami, ki se večinoma vrtijo v polju synthpopa in novega vala. Ne, Singles ni kompilacija, temveč album, ki bi s kakovostjo lahko dosegel, da bi skoraj vse skladbe na njem postale singli, saj gre za malo mojstrovino, ki bo skupino zagotovo predstavila širšemu občinstvu. Sveže.

Chet Faker: Built on Glass

Mladi avstralski vokalist in producent Chet Faker očitno zna dobro fejkati, saj se njegova zgodba bere kot priročnik za uspeh v neizprosni glasbeni industriji. Najprej je leta 2012 posnel všečno priredbo hita No Diggity zasedbe Blackstreet. Posnetek je postal viralni internetni hit, Faker pa potem na krilih EP-jev, ki so sledili, instantno manjša zvezda elektronike. Njegov prvenec je nadaljevanje te zgodbe. Vsebuje vse, kar narekuje recept: besedila o težkih razmerjih. Lo-fi, a trendovsko produkcijo, ki brodi po trikotniku novega soula, r’n’b-ja in plesne elektronike. Ščepec kitar in folka. Dva hita, nadvse primerna za festivalske odre. Nekateri feni bodo nedvomno zamerili, ker na njem ni kakšnega manj predvidljivega, bolj ostrega dodatka. Po predpisih.

Kelis: Food.

Pred izidom albuma Food je največ pozornosti zbudila novica, da se je Kelis po sodelovanju z založniškimi velikankami šesto ploščo odločila izdati pri neodvisni založbi. In to ne katerikoli. Dom so ji ponudili pri cenjenem britanskem založniku Ninja Tune, ki že skoraj četrt stoletja sooblikuje aktualne (sredinske) trende.

The War on Drugs: Lost in the Dream

Že na prvi prisluh je nemogoče preslišati, da je tretji album roots-rockerske zasedbe War on Drugs povsem picajzlast izdelek, rezultat enega leta snemanja, spreminjanja, odmetavanja in dodajanja detajlnih popravkov. Lost in the Dream je vožnja po avtocesti ameriškega srednjega zahoda, ki odzvanja rife Brucea Springsteena v najboljših letih. Je glasba, ki natančno prevzema vzorce osemdesetih let, a je hkrati (shoegazersko) aktualna, zamorjena besedila liderja Adama Granduciela pa nas začuda ne zamorijo. Aranžmajsko je potrpežljiva mojstrovina, prehodi med meditativnimi in bolj rockerskimi deli se dogajajo počasi, a na pravem mestu ob pravem času. Med psihedelijo in countryjem, s prefinjenim občutkom.

Tycho: Awake

Četrti Tychov album že v uvodnih sekundah nakaže, da je ameriški indietroničarski producent spremenil formulo s prejšnjih plošč. Ker se je v studiu namenil ujeti dinamiko živih nastopov, je tja prvič povabil svoja koncertna sošpilavca, posledica tega pa je, da je album Awake pač res slišati kot delo benda. A to ni nujno dobro. Ta koncept lahko sicer povsem spodobno učinkuje na odru, to se je navsezadnje pred časom potrdilo tudi z nastopom sorodnega The Fielda pri nas, v Kinu Šiška, toda hkrati je z njim izgubil precej tistega šarma, ki je krasil odlično prejšnjo ploščo Dive. V glasbi res ostajajo prepoznavne Tychove sintetične teksture in (tudi) plesni ritmi, žal pa so postali precej premočrtni in skoraj stereotipno postrockovski. Korak na stranpot.

Kaiser Chiefs: Education, Education, Education & War

Indie rockerji iz Leedsa, ki so nase opozorili s prvencem Employment (2005), se po odhodu ustanovnega člana Nicka Hodgsona vračajo z novim bobnarjem in s ploščkom s pomenljivim naslovom, ki govori o vzgoji in vojni. Skupina, ki se nikakor ne more odločiti, kateri glasbeni izraz ji je najbolj pisan na kožo, saj precej (ne)uspešno krmari med britpopom, novim valom, postpunkom in glam rockom, se tudi na petem ploščku zateče k znani formuli: skladbam, ki z neposrednimi, a mogoče malce neaktualnimi družbenopolitičnimi besedili opozarjajo na trenutne politične razmere v Veliki Britaniji, hkrati pa potrjujejo že nekaj let trajajočo krizo britanskega neodvisnega rocka. Predvidljivo.

De La Soul: Smell the D.A.I.S.Y.

Posthumni albumi imajo dva glavna namena. Prvič, nagovarjajo predvsem fene mrtvega izvajalca, zanje so manjkajoči košček sestavljanke. Drugič, takšne plošče polnijo blagajne založb, s katerimi je glasbenico ali glasbenika vezala pogodba. Tako se ne zgodi ravno pogosto, da bi posthumni albumi pomenili kaj prelomnega ali bi ustvarjali zvezde. Še kadar se je to zgodilo, je šlo po navadi za že pripravljen album, ki je izšel takoj po nenadni izvajalčevi smrti.

Brina Vogelnik & Janez Dovč: Pomladne sanje

Ko sta vsestranska umetnica Brina Vogelnik in harmonikar, skladatelj in multiinstrumentalist Janez Dovč na Ljubljanskem gradu prvič predstavila svoje avtorske pesmi, je bilo kmalu jasno, da se bo sodelovanje med njima nadaljevalo. Sad tega je zdaj izrazito intimen album, na katerem se Vogelnikova izkaže kot dobra tekstopiska in interpretka ljubezenskih pesmi, Dovč pa poskrbi za instrumentalno plat in odlične aranžmaje. Plošček Pomladne sanje prihaja v najboljšem možnem času – na samem začetku pomladi, z namenom, da nas z nežnimi melodijami prestavi v toplejši letni čas, novemu življenju, novim ljubeznim in novi lepoti naproti.

Johnny Cash: Out Among the Stars

Globoki glas Amerike Johnny Cash se je na začetku osemdesetih let močno trudil, tudi z načrtnim snemanjem samoironičnih posnetkov, prekiniti pogodbo z velikanko Columbio, za katero je rekel, da ga zapostavlja. In ironično, prav pri tej založbi so prav iz tega časa izbrskali še neobjavljene posnetke in jih zapakirali v album, ki se začne s prepoznavnim mračnim countryjem z besedili o težkem življenju malega človeka na ameriških ulicah. A v nadaljevanju vse le ni tako navdušujoče, saj sledi paket nežnejših, celo optimističnih balad, za katere bi težko rekli, da štrlijo iz ustaljenih obrazcev lahkotnejše veje žanra. Manjkajoči košček sestavljanke, dokument črnega glasbenega obdobja moža v črnem.

Thievery Corporation: Saudade

Priljubljeni downtempo dvojec se s sedmim albumom vrača h koreninam – bossa novi. Izročilo Antonia Carlosa Jobima, Gal Coste in somišljenikov ameriškemu dvojcu pomagajo ujeti številni sodelujoči glasbeniki, med drugim brazilski tolkalci in ena od pevk sorodne zasedbe Nouvelle Vague. Toda drugače od francoskega kolektiva in preteklih plošč Thievery Corporation tokrat ostane bolj zvest izvirnemu brazilskemu izročilu, hkrati pa mu še vedno uspe ohraniti tudi lasten značaj. V elegantno ukrojenem spoju akustičnih aranžmajev in subtilne studijske manipulacije mojstrsko ujame naslovni motiv »saudade«, v prevodu hrepenenja po nečem izgubljenem, ta pa botruje zapeljivemu melanholičnemu razpoloženju. Poletno.

Ti: Vidimo se!

Se še spomnite beograjskega tria Petrol, ene izmed opaznejših skupin tako imenovane nove srbske scene?

Liars: Mess

Ob poslušanju sedmega albuma Liarsov ni težko ugotoviti, zakaj je brooklynski trojec v trinajstih letih postal ljubljenec alternativcev. Preprosto ne moreš zgrešiti, da gre zanj, hkrati pa z vsako ploščo dobiš nekaj novega. Po bolj introvertirani predhodnici se Liarsi s ploščo Mess sedaj vračajo k izrazito plesnemu punku, ki po novem navduši s kompleksnejšimi elektronskimi aranžmaji. Pojavi se vtis, da so povsem osvojili ravnanje s sintetizatorji in da se pri tem izvrstno zabavajo, to pa mojstrsko prevedejo v izraz, s kakršnim je založba Mute v začetku osemdesetih let na presečišču rockovske in elektronske glasbe orala ledino. Mess je album z vsemi prepoznavnimi atributi Liarsov, najbolj veseli pa ga bodo njihovi privrženci z bolj plesnimi težnjami.

Aloe Blacc: Lift Your Spirit

Čeprav Aloe Blacc ni kak blazen zvezdnik, je odpel dva blazna hita zadnjih let. I Need a Dollar in Wake Me Up sta dve od uspešnic, ki jih neprostovoljno slišiš tisočkrat in se ti potem tudi neprostovoljno še dolgo mučno motajo po glavi. Veliki uspehi seveda terjajo davek in Aloejev je njegov prvi album za založbo velikanko, nametanka tankih pop štiklov, ki stavijo na soulerske in folkaške klišeje, ne gre pa niti brez božanja nežnih godal. Dovolj pove že to, da prav vsak posnetek ustreza popoldanski shemi srednjetočnih radijskih postaj. Še en v seriji obupno navadnih, generičnih podvigov ameriškega popa, še en nekoč mojster soula in hiphopa, ki to ne bo nikoli več.

Zaklonišče prepeva: Samo da prođe demokratija

Kako gledati na skupino, ki je na sceni že dvajset let, poje v prevladujočem jeziku nekdanje skupne države, znana pa je predvsem po tem, da je v nekem obdobju razveseljevala horde omamljenih mladcev in mladenk po študentskih žurih? Očitno kot na skupino, ki je kljub vsemu izoblikovala prepoznaven glasbeni izraz – na sedmem albumu pa se predstavlja z družbenokritičnimi in izpovednimi besedili ter veliko spevnega mainstreamovskega rocka. Samo da prođe demokratija je zbirka dvanajstih pesmi, v katerih skupina postreže s preverjenimi prijemi, z bridkimi besedili (Samo da prođe demokratija, Kapital-anal d. o. o.), polnimi nestrinjanja s sedanjimi razmerami v naši državici. Mainstreamovski rock za nostalgike.

Skrillex: Recess

Na sicer zelo ažurnih, za elektronsko glasbo specializiranih spletnih portalih v zadnjih desetih dneh ni bilo mogoče zaslediti novic, o katerih bi se veliko govorilo, in to čeprav je 14. marca dolgometražni prvenec objavil ta čas eden največjih elektronskih zvezdnikov, ki ima na uradnem profilu na YouTubu skoraj poldrugo milijardo klikov, na profilu na Facebooku pa skoraj 15 milijonov lajkov, poleg tega je dobitnik šestih grammyjev in redno headlajna največje glasbene festivale.

Freddie Gibbs & Madlib: Piñata

Hiperprodukciji in ponekod shizofrenemu opusu producenta, ki je najbolj definiral podzemni ameriški hiphop zadnjih dveh desetletij, je le težko slediti. A Madlib v navezi z uličnim »thugom«, gangsterjem Freddiejem Gibbsom, ki nas s hustlerskimi besedili in z značilno artikulacijo bežno spomni na Tupaca, dostavi najbolj artikuliran, zbran in kompakten plošček zadnjih let. In ploščkov res ni bilo malo. Med »projekti-sodelovanji« gre morda za njegov najbolj fokusiran izdelek po albumu Madvillainy z MF Doomom, posebej posrečen pa je tudi zborček gostujočih emsijev: Earla Sweatshirta, Dannyja Browna, Scarfacea ... Pogrešamo le kakšno žličko prahu in obskurnosti v Madlibovem izboru soulerskih semplov.

The Go Find: Brand New Love

Stari varovanci berlinske založbe Morr Music se vračajo s četrto studijsko ploščo, ki po marsičem prekaša njihove prejšnje izdaje. Dieter Semeus, glava skupine, se je že od samega začetka navduševal nad lahkotnimi pop komadi in na prejšnjem albumu Everybody Knows It’s Gonna Happen Only Not Tonight (2010) mu jih je uspelo spraviti v doslej najboljšo formo – mešanico zasanjanih vokalov, začinjenih s kitarami in z elektronskimi prijemi. Brand New Love pa je zgolj nadgradnja že znanega glasbenega izraza skupine – z opazno, a nemotečo količino novega romantizma in postpunka, ki le obogatijo zvočno sliko in predstavijo skupino v najboljši luči doslej. Indie pop za odrasle.

Kylie Minogue: Kiss Me Once

Dvanajsti album avstralske zvezdnice ne prinaša nobenih presenečenj. Še vedno zna zbrati ekipo vrhunskih producentov, piscev pesmi in drugih sodelavcev. In še vedno zna posneti spodobno trendovsko ploščo, ki v ničemer ne zaostaja za dosežki njenih pol mlajših pevskih kolegic. Je pa težava plošče Kiss me Once ta, da v nobenem pogledu ne izstopa iz aktualnega pop povprečja. Na njej ni skladbe, ki bi očarala na prvi posluh, in čeprav tematsko ostaja pri prepoznavni, pocukrani in besedilno bolj kot ne trapasti kombinaciji romantike in seksa, tiste zapeljive Kylie iz časov njenih vrhuncev tu ne boste slišali. Boste pa slišali veliko sodobnega plesnega popa, ki mu sodeč po lestvičenju prvih singlov letos ne bo manjkalo radijskega prostora.

Pharrell: G I R L

Zlatemu dečku ameriškega sredotoka so lani uspeli ne eden, ne dva, ampak kar trije veliki meti na vrhove lestvic popa. Prvič seveda v retrogradnem paketu vrnitve »k pravemu discu« z dvojcem Daft Punk in omniprezentnim hitom Get Lucky, drugič v navezi z Robinom Thickom in singlom, ki so mu številni, tudi zaradi golojoškatega videospota, očitali mačistično držo. In tretjič čisto po svoje s komadom Happy in z zgodovinskim trenutkom, ki ga je spremljal: prvim štiriindvajseturnim videospotom. S komadom, ki si ga, če se ga še niste naveličali po vseh fejsbukovskih, medijskih in oskarjevskih prežvekovanjih, lahko v glavo spet mečete do nezavesti, tudi več kot ves dan na albumu G I R L.

The Men: Tomorrow’s Hits

Brooklynski garažni rockerji, ki so glasbeno pot začeli kot punkovski trio, so v nekaj letih postali kvintet, s čimer so se njihove glasbene preference nekoliko razširile. To je bilo opazno že na ploščku Open Your Heart (2012), z lanskim albumom New Moon pa so se predstavili kot odlični poznavalci rockovske zgodovine, ki se spretno sprehajajo po najrazličnejših žanrih. Plošča Tomorrow’s Hits jih znova predstavi kot zvedave raziskovalce tradicionalnega ameriškega rocka s številnimi izleti v psihedelijo, country, folk, pristni rock’n’roll in celo soul, čeprav je v primerjavi s prejšnjimi stvaritvami nekoliko pretirano studijsko obdelana, a še zmeraj zanimiva za vsakega ljubitelja dobrega kitarskega rocka.

Patten: Estoile Naiant

Warpova zadržanost oziroma premišljenost pri angažiranju novih producentov je dovoljšen razlog, da feni elektronske glasbe postanejo pozorni ob vsakem novem imenu. Ko so lani v varstvo vzeli londonskega anonimnega posebneža Pattna, so temperaturo s hvalo, ki so mu jo namenili, stopnjevali še Warpovi šefi. Ob izidu njegove nove plošče je jasno, zakaj. Patten z njo uspešno nadaljuje tradicijo samosvojih Warpovih producentov, ki se raje kot z žanrskimi pravili ukvarjajo z raziskovanjem in provokacijami. Abstrakten izraz terja kar nekaj privajanja in je vsaj za zdaj namenjen predvsem elektronskim entuziastom, toda podobne izkušnje ima za sabo večina Warpovih kreativcev. No, tudi če ostane le pri entuziastih, ni s tem nič narobe.

Metronomy: Love Letters

Metronomy je eden (britanskih) bendov, ki so pripeljali nazaj vsaj košček tistega poglavja popularne godbe, na katero so Britanci morda najbolj ponosni, synth popa. Albume je izdajal po načelu triletnega kolobarjenja in tako prioral do številke štiri, ploščka Love Letters, ki je točno to, kar namiguje naslov, prvoosebna izpoved skisane ljubezni. Skupina se tokrat obrača še bolj v preteklost, na konec šestdesetih let Motowna, prvih, okornih ritemmašin in psycha. Garažni soul ali baladni pop rock počasnega tempa in precej tradicionalistične forme, ki nas le na naslovnem posnetku vsaj malo razpleše. Ja, preprosti vzorci ceneno zvenečih ritemmašin in druge analogije so vedno kul. Predvidljivo.

Laibach: Spectre

Laibachu je v več kot tridesetletni zgodovini uspelo, da si je zagotovil opazno mesto v svetovni popularni glasbi, in sicer ne zgolj zaradi priljubljenosti značilnih industrijskih in vojaških ritmov ali zloveščega vokala Milana Frasa, temveč tudi zaradi svoje ikonografije in vizualne podobe, s katero so se Trboveljčani ukvarjali že od samega začetka delovanja. Izrazito militantna podoba skupine je pripomogla k temu, da so jo v Jugoslaviji in v tujini začeli označevati za fašistično ali neonacistično, na kar so seveda spominjali vojaške uniforme in simboli, ki jih danes (med drugim) štejemo za del umetniškega ustvarjanja skupine.

Nina Persson: Animal Heart

Devet let diskografskega premora skupine The Cardigans in pet let tišine skupine A Camp je bilo očitno dovolj, da se je Nina Persson, frontvomanka obeh zasedb, odločila posneti solistični prvenec. Animal Heart ohrani melanholično senzibilnost Cardigansov, hkrati pa skladbe postanejo bolj osebne, intimnejše. Gre pravzaprav za klasičen singer/songwriterski album in Perssonova z njim potrdi, da zelo dobro ve, kako se napiše dobra skladba. Vsekakor je to plošča, ki v kontekstu sodobnega popa učinkuje kot presežek, toda hkrati močno poveča apetite po novem albumu njene matične, ponovno združene zasedbe. Album Animal Heart je sicer vse prej kot slab, a Perssonova je s Cardigansi v najboljših letih pač postavila zelo visoke standarde.

Schoolboy Q: Oxymoron

Na zemljevid ameriškega hiphopa je južni Los Angeles postavil gangsta rap z začetka devetdesetih let. V zadnjih dveh letih je isti prostor na isti zemljevid postavila ekipa mladih rimometalcev Black Hippy, katere najbolj znan član je Kendrick Lamar, ob njem pa najdemo tudi Schoolboy Q-ja. In najdemo ga hitro, saj nosi prepoznavno »ribiško« kapico, ki krasi tudi naslovko njegove prve plošče za večjo založbo. Pajdašenje s »hudičem« ameriških raperjev po navadi projekt obsodi na propad, a tokrat pač ni tako. Schoolboyeva besedila so z vsemi drogeraškimi referencami ulično brezkompromisna, podlage so prebavljive, predvsem pa so gostujoči rimalci legitimni. Tudi v mainstreamu je še ščepec kredibilnosti.

Pat Metheny Unity Group: Kin (←→)

Eden izmed najbolj znanih kitaristov sodobnega jazza se po štiridesetletni karieri, med katero se je izkazal za inovativnega skladatelja in virtuoznega kitarista, vrača z novim kvintetom, s katerim se precej približa ustvarjalnim vrhuncem svoje dolgoletne zasedbe Pat Metheny Group, s katero je zaslovel tudi zunaj jazzovskih voda. Zdi se, da je Unity Group projekt, ki pomeni začetek delovanja še ene Methenyjeve »glavne« zasedbe, v kateri bo poskušal z že preverjenimi prijemi ponoviti uspeh svoje legendarne zasedbe, a tokrat seveda brez dolgoletnega sodelavca Lyla Maysa. Metheny na albumu znova preseneti z lahkotnostjo, s katero se loteva interakcije z drugimi glasbeniki, pa tudi z večplastnostjo in žanrsko raznolikostjo skladb. Nova superskupina Pata Methenyja? Bomo videli.

Neneh Cherry: Blank Project

Tako zanimivo glasbeno pot, kot jo ima za seboj Neneh Cherry, bi si verjetno težko izmislili celo pravljičarji z najbujnejšo domišljijo. Že ko je bila dekletce, je bila tako rekoč ves čas izpostavljena glasbi svojega očima, cenjenega jazzovskega trobentača Dona Cherryja.