-
Nate Wooley Sextet: (Sit in) The Throne of Friendship
Nate Wooley, trenutno eden najbolj iskanih jazzovskih trobentačev, se vrača z nekakšnim nadaljevanjem albuma (Put Your) Hands Together (2011), ki ga je posnel s svojim kvintetom. (Sit in) The Throne of Friendship vključuje še dodatnega člana zasedbe, tubista Dana Pecka, album pa se bolj osredotoča na kompozicijo in aranžmaje kakor na zvok in tehniko, pri čemer se pojavljajo nepričakovani zasuki in presenečenja v strukturi skladb, ki so navdahnjene z različnimi obdobji iz jazzovske tradicije – od bebopa do nenadnih zdrsov v svobodno improvizacijo. Topel in izviren plošček Nata Wooleyja, ki ga boste marca z njegovim kvintetom imeli priložnost videti v Cankarjevem domu v Ljubljani.
-
The Notwist: Close to the Glass
Najbolj priljubljen nemški bend iz vrst indie poperjev/postrockerjev šest let po zadnjem studijskem albumu svoj izraz nadgrajuje v prepoznavni maniri, ki si jo je začrtal z zadnjimi ploščami. Posamezni (rockovski) inštrumenti se znajdejo v primežu še izrazitejše elektronske manipulacije, kar v najlepši podobi spomni na početje elektronskih krautrockerjev in pozneje shoegazerjev, še več pa je tistih na prvi posluh preprostih indie pop skladb, v katerih člani skupine The Notwist znova dokazujejo, da so mojstri pisanja pesmi, ki hitro obtičijo v ušesih. Za nameček se v nekaj skladbah vrnejo še v svojo »punkrockovsko« fazo, morda tudi zato, ker jim bo ploščo za ameriški trg izdala legendarna seattelska založba Sub Pop. Aprila spet tudi v Ljubljani!
-
Japonska naveza v New Yorku, dvojec Cibo Matto, je v devetdesetih letih postregla z dvema slogovno precej zmešanima ploščkoma, ki sta se sijajno vklopila v post acid jazzersko, coolersko (plesno) sceno in nakazala vzpon skupine na goro popa. A zgodilo se je ravno nasprotno, saj Ciba Matta leta 2002 ni bilo več. Pevki sta se sedaj po kar petnajstih letih pojavili z novim projektom, in to na precej ameriški način, saj je Hotel Valentine seveda izšel na valentinovo. In ima – sicer ohlapen – koncept: gre za ljubezensko zgodbo v hotelu z duhovi. Zdi se, kot da dvojec Cibo Matto ni nikoli odšel. Še zmeraj poje in repa prismuknjena besedila, ki jim le stežka sledimo, predvsem pa z lahkoto meša sloge, ki zvenijo retro, a rezonirajo sedanjost. Učna ura eklektike.
-
St. Vincent s pravim imenom Annie Clark se najbrž spomnite kot glasbenice, ki je pred dvema letoma izdala plošček Love This Giant, na katerem je bil kot soavtor podpisan David Byrne, prva »glava« kultne newyorške skupine Talking Heads. Čeprav je marsikdo zasluge za to, da je bila plošča bolj avtorska, pripisoval njemu, je bila ravno Clarkova tista, ki je prispevala levji delež zamisli.
-
Mladi rimometalec Isaiah Rashad prihaja iz Chattanooge, mesta z največ kriminala v Tennesseeju, ki je bilo leta 1969 tudi najbolj onesnaženo v vseh ZDA in kjer se danes največ bere biblija v vseh ZDA. Prihaja tudi iz močne raperske scene ameriškega juga, Cilvia je vzdevek njegove zmahane Honde Civic, Cilvia Demo pa njegov dodelan in celovit prvenec. Rashad bolj kot na kulte južnjaškega sloga brez dlake na jeziku spominja na svoje golobrade zahodnjeobalne kolege, kot je pop zvezda Kendick Lamar. Za kar je kriva tudi produkcija, morda največje presenečenje že tako presenetljivega albuma. Kar deset anonimnih producentov namreč doda svoj košček v povsem kompakten, melanholično zveneč paket. Zrela mladina.
-
Različni avtorji: Chilli Space 10
Ekipa Chilli Spacea tudi z deseto kompilacijo, deseto leto zapored, ostaja zvesta preizkušenemu konceptu. »Ohlajena« elektronika, največkrat nekje na križišču duba, techna in ambientala, ter jedro bolj ali manj redno sodelujočih, uveljavljenih domačih producentov na eni in njihovih mlajših kolegov na drugi strani. Kljub temu, da se forma skladb s Chilli Spacea v zadnjih letih ne spreminja bistveno, ekipa dela sicer počasne a zanesljive korake naprej. To se kaže predvsem v vse bolj subtilnem, mojstrskem seciranju in manipuliranju zvoka, ki so ga z novo, deseto edicijo fetišizirali tudi tako, da so jo objavili v obliki dvojne vinilne plošče. 28. februarja lahko izbrane producente in ploščo slišite tudi v Kinu Šiška. Elektronika za užitkarje.
-
Kaja Draksler: The Lives of Many Others
Čeprav se je Kaja Draksler že izkazala kot nadarjena pianistka z različnimi zasedbami, je njena zadnja plošča nekaj posebnega, predvsem zaradi dejstva, da gre za njen solistični prvenec. Album, ki je bil posnet na lanskem Ljubljanskem jazz festivalu, predstavi pianistko kot samosvojo skladateljico, ki se v svojem glasbenem izrazu dotakne tako klasične tradicije kakor tudi svobodne improvizacije in izrazito avantgardnih glasbenih prvin. Še ena domača jazzovska izdaja, ki potrjuje odličnost v tujini šolane mlajše generacije slovenskih jazzovskih ustvarjalcev, med katerimi Drakslerjeva (z izrazito širokimi pogledi na tehnike in žanrsko neomejenost) gotovo izstopa.
-
Beck, ki se ga bo večno držala stigma komada neštetih „hiti devetdesetih“ kompilacij, komada Loser, je že v devetdesetih letih dokazal, da je mogoče v popu tudi močno eksperimentirati in hkrati jahati lestvice. Veljal je za pogumnega vizionarja, ki ponavadi prisega na nizko tehnološko zveneči, umazani in zrnati zvok in ki zlahka skače iz žanra v žanr, pa naj gre za blues, električni soul, garažni funk ali čisti pop.
-
Bohren & Der Club of Gore: Piano Nights
»Če ni pokvarjeno, ne popravljaj,« je načelo, na katero nemška instrumentalna zasedba stavi tudi na svojem osmem studijskem albumu. Z njim ostaja nekje na stičišču jazza, post rocka in ambientalne glasbe, v umirjenih skladbah ponovno nekoliko bolj optimistične narave in z nekaterimi že slišanimi temami. Nobene dramatičnosti, nepričakovanih zasukov in nenavadnih intervencij, le razpoloženjska, preprosto lepa glasba, morda še najbolj pisana na posluh fenov filmskih muzik. Pretirano ponavljanje bendom navadno štejemo v minus, toda podobno kot za zasedbi The Necks in pa Dirty Three tudi za Bohren & Der Club of Gore nekako velja, da zna znotraj svojega izraza vedno najti presežek. Je pa ta na plošči Piano Nights vseeno nekoliko manj oprijemljiv.
-
Zasedba Same babe je nase opozorila že s prvencem Za ljubi kruhek in njene črne črne lase (2007), na katerem se je ukvarjala s poezijo Janeza Menarta, na naslednjem albumu pa se je predstavila z domiselno, angažirano in sarkastično poezijo, ki je skupaj z minimalistično, a žanrsko raznoliko glasbeno spremljavo njen glavni adut. Dobri možje je plošček, ki se na besedilni ravni na sarkastičen način ukvarja s sedanjo družbeno in politično polomijo v naši državi, na glasbeni pa meša različne glasbene sloge in jih (včasih prav duhovito) spretno združuje v inovativno inačico domačega šansona z močnim kabarejskim pridihom. Slikovit in piker prikaz današnje krize vrednot.
-
Bombay Bicycle Club: So Long, See You Tomorrow
Severnolondonski mladci iz skupine Bombay Bicycle Club so v preteklosti postregli s tremi precej različnimi ploščki, ki pa so bili vsem stilističnim premetom navkljub skrbno popredalčkani na polico »indie rocka«, saj gre v bistvu le za kitarski bend s frontmanom vokalistom. Čeprav je četrti album spet drugačen od prejšnjih, pa ni kaj prida drugačen od vztrajno popularnega sredinskega pop rocka zadnje petletke. Zvesto upošteva ziheraški recept spimpane, maksimalistične produkcije, elektronskih trikov, odrsko epskih aranžmajev, zasanjanih vokalov, ne gre pa seveda brez koračniških bobnov. Plošča So Long, See You Tomorrow je približno tako domiselna kot njen naslov.
-
Sunn O))) & Ulver: Terrestrials
Pomislite, najbolj kul bend v meniških kutah moči združi s kultnimi nordijskimi mistiki. Zasedbi Sunn O))) in Ulver ob izidu prve skupne plošče nista potrebovali tako rekoč nobene dodatne promocije.
-
Maximo Park: Too Much Information
Maximo Park je britanski bend, ki mu je sredi prve dekade novega tisočletja uspelo zbuditi pozornost glasbenih medijev s prvencem A Certain Trigger, saj so bili takrat priljubljeni izvajalci, ki so znova odkrivali glasbeno zapuščino osemdesetih let. Peti album skupine se pravzaprav pretirano ne umakne od teh vzorcev, razlika je le v tem, da so fantje iz Newcastla zamenjali založbo in se vračajo k preigravanju značilnih postpunkovskih vzorcev, podrejenih sugestivnemu vokalu frontmana Paula Smitha, vendar brez kakršnihkoli inovativnih dodatkov, po katerih bi se razlikovali od številnih podobnih bendov. Brez presežkov.
-
Če gre verjeti zapisu ob izidu četrtega albuma Darrena Cunninghama s psevdonimom Actress, potem se glasbenik očitno poslavlja. Tako rekoč v idealnem trenutku. Po desetih letih se je znašel med najprepričljivejšimi elektronskimi ustvarjalci, zato ga bodo feni ohranili v lepem spominu, hkrati pa bo zaprl usta še kritikom, ki v plošči Ghettoville slišijo le medel odmev njegovega specifičnega mečkanja detroitske techno in house zapuščine. Na prvi posluh se celo pojavi vtis, da mu je zmanjkalo zamisli, toda iz ponovitve v ponovitev se v skladbah izrisuje neka oprijemljiva logika, s katero pove precej več kot povprečen sodoben elektronski album. Če res napoveduje Actressovo slovo, se seveda nadejamo Cunninghamovega novega alter ega.
-
Brian Burton je s producentskim delom definiral lep kos sodobne popularne godbe, pečat pustil na ploščah skupin Gorillaz, Black Keys in na prihajajoči plošči zasedbe U2, največ priznanja pa požel v tandemu Gnarls Barkley. Leta 2010 se je preizkusil v drugačnem tandemu. Skupaj z Jamesom Mercerjem, pevcem skupine The Shins, sta izdala plošček kot indie rock naveza Broken Bells. V drugo jo udarita v smer retro popa osemdesetih let, tistega bolj synthovskega, pa tudi kitarskega, vendar nič kaj razburljivega. After the Disco je baladna melanholija, ki izpolni vsa pričakovanja, a prav nič drugega. Šolsko kombiniranje Burtonove obrti, ki črpa iz hiphoperskih trikov zankanja in moricconejevskih epskih aranžmajev, ter Mercerjevega študioznega petja. Brez čarovnije.
-
Samo Šalamon in Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije: Orchestrology
Če bi morali posebej omeniti kakšnega domačega glasbenika, ki je v preteklem desetletju naredil bliskovit preboj iz relativne anonimnosti v sam vrh svetovne glasbene produkcije, bi bil to zagotovo Samo Šalamon, mariborski jazzovski kitarist, ki je z albumom Ornethology (2003) prepričal svetovno strokovno javnost, nato pa je šla njegova pot samo še navzgor.
-
Sharon Jones & the Dap-Kings: Give the People What They Want
Najbolj točen in uigran ameriški retro soul bend zadnjih let s petim albumom ne popušča. Dostavi sicer natančno to, kar smo pričakovali, a to naredi s stilom. In dostavi s polletno zamudo, saj so pevki Sharon Jones tik pred začetkom promocije diagnosticirali raka, a je bolezen hitro premagala. S svojim gromkim glasom postreže s starim trikom iz knjige soula, z občasnim družbenim komentarjem skozi večinoma osebnoizpovedna besedila o bridki ljubezni. Skupina v dvanajstih letih delovanja ni spremenila veliko, malce je zmanjšala odmerek žmohtnosti in dodala kanček poperskega apila – tokrat z uravnoteženim ploščkom. Za tiste, ki zaupajo plesni opciji, pa tudi tiste, ki svoj glas raje namenijo baladni, na dušo pihajoči izbiri.
-
Bill Callahan: Have Fun With God
Starosta ameriškega (lo-fi) songwritinga se po solidnem albumu Dream River tokrat vrača v dubovski podobi. Gre pravzaprav za album remiksov skladb z Dream Riverja, s katerim Callahan predstavi svojo dubovsko vizijo. Z njo se osredotoči na posamezne, v odmev potopljene motive, ki sicer poudarjajo kakšno novo kvaliteto njegove glasbe, a hkrati se izgubijo nekatere druge. Zato ni povsem jasno, komu je album Have Fun With God pravzaprav namenjen. Feni duba bodo gotovo prej posegli po drugih ploščah, Callahanovi pa bržkone po njegovih prejšnjih. Morda je še najbolj namenjen tistim, ki jim je blizu njegovo pisanje pesmi, a bi si želeli drugačno zvočno izkušnjo tega. Koliko je teh, pa je že vprašanje za kakšno drugo priložnost ...
-
Dekleta iz skupine Warpaint se po štirih letih vračajo z naslednikom hvaljenega prvenca The Fool, ki jih je predstavil kot izvirno osvežitev zahodnoobalne indie rock scene. The Fool je bil plošček, na katerem so se predstavile kot zapozneli odgovor na skupino Cocteau Twins, na tokratnem albumu pa se premaknejo naprej, zlasti z žanrsko pestrostjo, pa tudi s produkcijo, saj sta na albumu sodelovala producentska velikana Flood in Nigel Godrich. Rezultat je dvanajst skladb, v katerih se ob prevladujočem postpunkovskem zvoku in zasanjanih večglasnih vokalih pojavijo prvine duba in lounga, ki z nekoliko manj psihedelično, a bolj dodelano zvočno podobo opravijo preizkušnjo drugega albuma. Pričakovano.
-
Gramatik je, poleg Umka, verjetno najprepoznavnejši slovenski elektronski izvoz zadnje štiriletke, znan v ZDA, zlasti med študentsko populacijo Kolorada, ki ni le prestolnica ameriške ustvarjalnosti v zadevanju s travo, ampak definitivno tudi svetovna prestolnica EDM-a (Electronic Dance Music). Z »glavo skozi zid«, s strategijo »naredi sam«, s selitvijo v New York in s popolno osredotočenostjo je čisto ločeno od arhaične glasbene industrije na drugi strani luže v pičlih treh letih iz eksotičnega fenomena na Beatportu postal festivalski headliner tamkaj najhitreje rastočega plesnega žanra. EDM je med študentsko populacijo srednjega razreda v ZDA brcnil v rit mainstreamovski rap, pa kmalu pokazal, da ga prekaša tudi po enoličnosti in generičnosti. EDM je zrasel, se vcepil v industrijo in postal svoja lastna karikatura hitreje kot marsikateri glasbeni modni trend.
-
Mika Vainio, ustvarjalnejša polovica avantelektronskega dvojca Pan Sonic, se po nekaj letih premora vrača s pri mnogih najbolj priljubljenim alter egom Ø. Zadnja leta smo ga bili vajeni predvsem z vrtoglavimi ritmičnimi ekskurzijami in ekscentričnimi abstrakcijami, z novo ploščo pa nadaljuje Sähkövo tradicijo elektronskega minimalizma nekje na presečišču ambientalne glasbe, duba in techna. Z manipulacijo komaj slišnih, subtilnih tekstur, odmevov, šumov in izluščenih frekvenc Vainio ustvari skrbno izoblikovane zvočne skulpture, namenjene najradovednejšim posameznikom. Bo pa zaradi značilnega suspenza, atmosfere in razpoloženja plošča verjetno našla tudi kakšnega novega poslušalca. Sodobni (klasični) minimalizem v najlepši podobi.
-
Crystal Method: Crystal Method
Dvojec Crystal Method prihaja iz puščave Las Vegasa in je nekje okoli obrata tisočletja dokazal, da pretežno britanski klubski slog breakbeata zdrži tudi v albumski obliki. Oziroma da ta plesiščni nišni žanr niti ni tako nišni in da ga v domačih predvajalnikih z veseljem premotavajo tudi širše množice. In po vseh reklamah, glasbah za film in videoigrice sta fanta s petim albumom dokazala, da je breakbeat še kar passe in da je, kakšno presenečenje, EDM ameriška formula sedanjosti. V njunem primeru s ščepcem rockerskega »hrupa«, progresivnih synthov in daftpunkovskih melodik. Mešanica, ob kateri se je težko odločiti, ali gre za mačka, ki ga je povozil čas, ali pač za še enega v množici EDM-trendov, morda kar najbolj generične plesne godbe zadnjih let.
-
Karmakoma: Imagination and Mechanical Metamorphoses
Trio iz Krškega, ki ga poznamo kot del karavane Klubskega maratona Radia Študent iz leta 2011, se po treh letih obstoja oglaša s prvencem, s katerim povzema preteklo ustvarjalno obdobje. Zasedba že od začetka združuje rockovske prvine in elektroniko, ki se na ploščku izkaže kot mešanica kitarskega nažiganja, igrivih sintetizatorjev in izrazito plesnih ritmov, kar nas gotovo odpelje v zlato obdobje novega vala, pa tudi sodobnih glasbenih žanrov. Dobro zastavljen plošček, ki mu ne primanjkuje energije in ritma, nam Karmakomo predstavi kot obetavno mlado skupino, ki skladbe gradi na prevladujočih sintetizatorskih zvokih, surovih vokalih in trdnih ritmih. Obetavno.
-
Pred dobrim desetletjem se je pojavil vtis, da je postrock v devetdesetih letih izkoristil že ves potencial. Zdaj pa smo (spet) dobili ploščo, ki ta pomislek postavlja na glavo in je za nameček oprta prav na najbolj stereotipne postrockovske postulate. Škotska zasedba Mogwai z osmim studijskim dolgometražcem Rave Tapes ponovno dokazuje, da je tako rekoč večja od postrocka. Nekaj podobnega sicer lahko pripišemo tudi islandski skupini Sigur Rós, reaktivirani zasedbi Godspeed You! Black Emperor in še kakšni, toda te na osnovno izhodišče postrocka tako ali drugače cepijo raznotere pritikline. Mogwai pa že ves čas ostaja zvest svoji izhodiščni formi.
-
Legendarni Walkabout Chris Eckman, Američan iz Seattla, ki že nekaj časa živi v Ljubljani, je bil lani izredno dejaven: s skupino Dirtmusic je izdal odličen album Troubles, za konec leta pa je pripravil presenečenje – samostojni album Harney County, na katerem se je predstavil z novimi avtorskimi komadi. V sodelovanju s kontrabasistom Žigo Golobom je ustvaril osem značilnih, večinoma akustičnih skladb, navdihnjenih z lepoto oregonske pokrajine Harney County, ter jim dodal odlična besedila, ki nas popeljejo po širnih ameriških prostranstvih, seveda z močnim pridihom ameriškega folka. Album, ki se odkrito spogleduje s Springsteenovo Nebrasko, lahko poslušate v živo že čez nekaj dni v ljubljanskem Cankarjevem domu.
-
Stephen Malkmus and the Jicks: Wig Out at Jagbags
Malkmus s svojim sedanjim mindsetom očitno res ni več v fazi, ko bi lahko pisal nove skladbe za pred tremi leti na odru ponovno združeno skupino Pavement, toda to ni nujno slabo. Tudi na šestem albumu, ki ga je posnel s svojo zasedbo The Jicks, se ponovno predstavi kot izvrsten pisec pesmi, čeprav po prvem poslušanju ob nobeni od 12 novih skladb človek zares ne ostane odprtih ust. Toda hkrati iz skladbe v skladbo postaja bolj jasno, da je zasedbi uspelo posneti še en zelo dober album. Nobenega fleširanja, poskusov ugajanja na prvo žogo, poceni populizma, pač pa le gol songwriting, ki se slogovno še vedno napaja v obdobjih folka, psihedelije in seveda rocka, ki so zaznamovali šestdeseta leta. Še je prostor za kontrakulturo, v zadnjih letih pravzaprav vse več ...
-
Bobnarsko-harmonikarski dvojec je leto star projekt uglasbitve (in vizualizacije) poezije humanista iz 19. stoletja Walta Whitmana končno spravil na nosilec zvoka. Drobce verzov Ivanuša z uporabo midi harmonike igrivo razmetava po glasbenih impulzih z izjemno pestro dinamiko: od meditacije do hrupa, od improvizacije do temic lahkotnejše narave. A Whitmanovo moč začutimo v živo. Album je v resnici le dokument nastopa, ki pomeni glasen, neposreden in izredno učinkovit avdiovizualni rolerkoster verzov, kjer občudujemo Kuglerjev neverjetni občutek za igranje bobnov in Ivanušev vešči multitasking, saj na harmoniki hkrati ustvarja glasbo, zvok in sliko. Interpretacija poezije ali enourni glasbeni šus besed.
-
Lani je minilo natanko 40 let od izdaje albuma Odpotovanja Tomaža Pengova, ki po nekaterih merilih velja za prvo neodvisno ploščo na slovenskih oziroma tedaj celo jugoslovanskih tleh. Verjetno ni naključje, da je Cesta, otvoritvena pesem s tega albuma, izšla ravno ob obletnici. Toda singla tokrat ni izdal Pengov, temveč pevka, ki jo slovenska javnost bolje pozna kot nekdanjo članico pop dueta Gušti in Polona, enega redkih kakovostnih pop projektov na domači sceni v zadnjih letih. Polona Kasal nas je pozneje, poleti, presenetila s priredbo še ene legendarne Pengovove pesmi – Danaje.
-
Različni izvajalci: American Hustle OST
Zadnji v množici filmov, ki stavijo na prepoznavni, »hecni« in vedno priljubljeni slog s konca sedemdesetih let, je hommage sleparstvu Ameriške prevare (American Hustle). Klišejskim frizuram, sončnim očalom in srajcam pritiče tudi izbira klišejske glasbe iz obdobja osladnih popevk, disko kugel in raznih odvodov progresivnega rocka. V filmu slišimo venček popularnih skupin Electric Light Orchestra in Bee Gees, pevcev Toma Jonesa in Eltona Johna. Da je izbira le preveč na prvo žogo, postane jasno v prizoru, ki se dogaja v disku in ga spremlja komad I feel Love Donne Summer. Okus popravi dodatek manj ziheraških posnetkov, a glede na to, da je kompiliranje godbe za film, ki se dogaja v sedemdesetih letih, nekakšen dream job, je to premalo. Brez domišljije, Boogie Nights brez jajc.
-
British Sea Power: From the Sea to the Land Beyond
Brightonski indierockerji iz skupine British Sea Power so se že imeli priložnost preizkušati v ustvarjanju glasbe za film, to smo slišati na ploščku Man of Aran (2009), tokrat pa so se v sodelovanju z režiserko Penny Woolcock lotili glasbene kulise za poetični film o življenju v britanskih obmorskih krajih v dvajsetem stoletju. Pri tem so se izkazali za mojstre ustvarjanja minimalističnih glasbenih pokrajin, ki se odlično ujemajo z gibljivimi slikami: poleg običajnih kitar in klaviatur ter subtilne ritem sekcije so v instrumentarij dodali še občasna pihala in godala, ki dodatno poudarijo že tako čustveno obarvano komponento gibljivih slik. Čudovito.
Iskanje brez piškotkov ni možno
