Tim Hecker: Virgins

Ko je Hecker pred dobrim desetletjem s housa presedlal na elektronsko dronanje, je bila to nedvomno zelo dobra poteza. V naslednjih letih je postal eden najvidnejših predstavnikov novega trenda, sedaj ko se je ta (vsaj v prvotni obliki) nekoliko izpel, pa je jasno, da mu je šlo več kot le za slepo sledenje trendom. S sedmo ploščo še vedno ostaja zvest svoji prepoznavni estetiki; Virgins je poln nenavadnih harmonij, subtilnih melodij, naplastenih posnetkov iz raznoterih zvočnih virov ter ekstatičnih, hrupnih vrhuncev. Toda v preteklosti se je ukvarjal predvsem s semplanjem, novi material pa je tokrat posnel z živim ansamblom; ta v Heckerjev izraz prinaša minimalistično repeticijo na sledi Steva Reicha. Klasika za indie mladež.

Kleemar/Trus!: Banana Split

Nemalo pripadnikov generacije, ki je odraščala v osemdesetih letih, je v mladosti mislilo, da med mladino priljubljena slaščica banana split pomeni banana Split. Predvsem zaradi neobvladanja angleščine so verjeli, da se beseda split nanaša na pristanišče, mesto, od koder se starta na počitnice na vseh tistih otokih naše bivše skupne domovine.

Ryoji Ikeda: Supercodex

Japonski mojster digitalnega šuma z novo ploščo končuje trilogijo, ki jo je leta 2005 začrtal z albumom Dataplex in tri leta pozneje nadaljeval s ploščo Test Pattern. Gre za serijo, ki je bila deležna precejšnje pozornosti. Z njo podatkovne zapise pretvarja v zvok, zato ima koncept pomembno vlogo, toda Ikeda zna tudi zvočno najsuhoparnejše trenutke ujeti v intenzivne ritmične nize, resda pisane predvsem na posluh najskrajneje zvedavih privržencev avantgardne elektronike. Skrajno minimalistične, abstraktne sekvence ritmičnega hrupa, »tiskalniških« piskov in osamljenih sinusoid na prvi posluh ponudijo kaotično, tako rekoč nerazumljivo zvočno izkušnjo, toda poslušalčeva vztrajnost je na koncu nagrajena s skoraj čisto pravim fankovskim gruvom. Balzam za hardcore avtiste.

The Thing: Boot!

Boot! je šesti album skandinavskega garažnega free jazz tria in prvi po ploščku, ki ga je trio posnel z vokalistko Nenno Cherry. Je tudi prvi, ki ga je posnel za svojo novo založbo, in to na krilih neštetih (bojda šeststotih) živih nastopov. Uigranost treh kričačev je nesporna, najraje pa udarijo v smer eksplozij hrupa in kompleksne improvizacije. A spotoma demonstrirajo tudi kanček lahkotnosti. Ne v zvoku, ampak v dinamiki, saj z lahkoto vozijo med glasnim vpitjem in (redkim) bolj subtilno melodičnim muziciranjem. Boot! ni izlet v polje rocka, ampak je obratno. Izkoriščanje distorzije, piskanja in dretja rockerskih rifov v jazzovske namene, kar se najučinkoviteje izkaže pri priredbi Coltranove skladbe Indie. Kjer se srečata punk in jazz.

https://w.soundcloud.com/player/?url=https%3A//api.soundcloud.com/tracks/120187024&color=ff6600&auto_play=false&show_artwork=true

Lily & Madeleine: Lily & Madeleine

Najnovejše odkritje neodvisne založbe Asthmatic Kitty, katere soustanovitelj je sloviti Sufjan Stevens, sta zagotovo najstniški sestri Lily in Madeleine Jurkiewicz iz Indianapolisa, njuno nadarjenost pa je opazil producent in menedžer Paul Mahern in ju očitno usmeril na prava pota. S prvencem se najstniški duo predstavi s presenetljivo zrelimi, malce zasanjanimi, univerzalnimi besedili, izvrstnim dvoglasnim petjem in minimalistično kitarsko-klavirsko glasbeno spremljavo, ki vleče korenine iz tradicije ameriškega folk-rocka in tudi iz njegove znova obujene zapuščine. Dvanajst neobremenjenih, na videz lahkotnih, a hkrati kompleksnih skladb predstavi zvočni zaklad ameriškega srednjega zahoda. Obetavno.

Beyoncé: Beyoncé

V času, ko feni zvezdnikov izvemo, kdaj se bodo ti obrnili v postelji, še preden to vedo sami, se zdi skoraj neverjetno, da je izid petega samostojnega albuma največje superzvezdnice R & B-ja tako rekoč vse ujel nepripravljene.

Dovč & Krmac & Mureškič: Baraka

Kaj se zgodi, ko glasbene izkušnje v paketu ponudijo Janez Dovč, Goran Krmac in Nino Mureškič? Ker gre za izvrstne (multi)inštrumentaliste, ki so si glasbene izkušnje pridobivali s številnimi slovenskimi in tudi tujimi glasbeniki, v številnih zasedbah in žanrskih kombinacijah, je tudi njihov letošnji projekt Baraka zaznamovan z izrazito žanrsko heterogenostjo. Baraka, kar v judovskih in arabskih jezikih pomeni blagoslov, je zmes harmonike, elektronike, tube in tolkal, je križišče, na katerem so se znašli trije glasbeniki (ob pomoči Symbolic String Tria), ki so virtuozne glasbene veščine in izkušnje spremenili v eklektično mešanico jazza, latinskoameriške, afriške, indijske in klasične glasbene tradicije. Poslastica.

7 Days of Funk: 7 Days of Funk

Snoop Doggovi zlati časi so davno mimo. A letos je zabredel še veliko globlje z obupnim »kaufmanovskim« poskusom v reggae džiru kot Snoop Lion. Konec leta le mičkeno popravlja okus s tem, kar zna delati najbolje: z g-funkom. 7 Days of Funk je njegov prvi album po kultnem prvencu Doggy Style, ki ga je posnel v navezi z enim samim producentom. Takrat z Dr. Drejem, tokrat z nadvse primernim mojstrom »postgeorgeclintonovskega« funka in boogieja osemdesetih let, Dam-Funkom. Snoop, spet v svojem ležernem slogu nametavanja rim in nerodnega petja, ki se mu občasno nasmejemo. Sicer pa hitro prebavljeno in pozabljeno, primerno za eno počasno vožnjo s cadillacom po predmestjih sončnega Los Angelesa.

The Goldberg Sisters: Stranger’s Morning

Ko se (hollywoodski) igralci začnejo ukvarjati z glasbo, te avanture navadno pripišemo njihovim zvezdniškim muham – pač, še en igralec, ki misli, da je vse, česar se loti, vredno pozornosti. No, za Adama Goldberga in njegov glasbeni projekt se zdi, da mu je igralska kariera prej v napoto, saj se je njegov drugi (ali pa tretji) album tako rekoč neopažen izmuznil mimo radarjev glasbenih fenov. Po krivici. Gre za zelo spodoben album, za katerega je Goldberg sam napisal vse skladbe, zaradi njihove intimne podobe pa je sam odigral tudi vse inštrumente. Izdelek je klasičen singer-songwriterski album, ki spomni na zlato obdobje psihedeličnega rocka/popa, hkrati pa v ničemer ne zaostaja niti za ploščami številnih sodobnih avtorjev, ki so deležni veliko večje pozornosti.

Čao Portorož: Čao Portorož

Čao Portorož smo imeli zadnje leto priložnost v živo slišati in videti na Klubskem maratonu Radia Študent, enem izmed redkih kontinuiranih projektov, ki nam skušajo predstaviti alternativne glasbene prakse iz domačih logov. Zasedba je sicer nastala leta 2009 kot posledica druženja na neki zabavi za konec tedna, nato pa je prerasla v resnejši projekt, saj so fantje po letu in pol »zabavanja« po lokalnih klubih in v prostoru za vaje svojo glasbo sklenili ovekovečiti na prvem uradnem nosilcu zvoka.

The Limiñanas: Costa Blanca

Glede na to, kako priljubljeno je še danes zlato obdobje francoskega popa, je pravzaprav čudno, da francoski dvojec The Limiñanas za zdaj ni bolj popularen. OK, verjetno si je res lažje (v izvirniku) zavrteti Gainsbourga in kakšno njegovo starleto, toda Limiñanas v svoji glasbi vendarle ne zganja le nostalgije. Te je sicer še vedno dovolj, a tretja plošča prinaša bolj dodelane skladbe kot prejšnji dve, razpete med psihedeličnim (garažnim) rockom in (ye ye) popom, ki po novem pobrskajo še po kakšnih avantgardnejših naukih Ennia Morriconeja. Noir šarm francoskega novega vala, dramatičnost špageti vesternov, pariška igrivost šestdesetih let, internacionalnost v francoščini, angleščini in italijanščini, Azurna obala in obvezen gainsbourški hedonizem.

Thelonious Monk: Paris 1969

Monkov drugi nastop v Parizu, ki se je zgodil v tistih revolucionarnih letih, je bil sprejet precej drugače kot nastop približno deset let prej, ko ga je občinstvo tako rekoč izžvižgalo z odra. Pri založbi Blue Note so sedaj našli videoposnetek tega dogodka in ga izdali na DVD-ju in CD-ju, kar spominja na še senzacionalnejše odkritje iste založbe iz leta 2006, ko so nam navrgli posnetek koncerta naveze velikanov Monka in Coltrana. Kakovost zvoka pariškega koncerta, kjer igra Monkov na hitro sestavljeni kvartet, katerega najmlajši član Paris White je takrat štel komaj sedemnajst let, je sicer precej piškava. Vseeno pa gre za izjemen dokument mojstra, ranjenega leva, ki je dve leti kasneje izginil s scene. Obvezno čtivo za jazzovske zanesenjake.

Xiu Xiu: Nina

Kaj se zgodi, ko se član kalifornijske avantgardne rockovske skupine Xiu Xiu odloči, da bo celotno ploščo posvetil jazzovski vokalni divi Nini Simone? Zgodi se album, ki se popolnoma odmika od dosedanjega dela zasedbe Xiu Xiu, saj gre predvsem za priredbe skladb Nine Simone, ki jih njen veliki oboževalec Jamie Stewart odpoje in izvede po svoje, da pa ne bi umanjkalo niti splošno jazzovsko razpoloženje, najame še nekaj vrhunskih avantgardnih jazzovskih glasbenikov. Vsi skupaj ustvarijo svoje videnje njenih skladb, ki večinoma zvenijo, kot da bi prišle iz kotičkov zakajenega jazzovskega bara, zlasti presenetljive vokalne interpretacije Jamieja Stewarta, podkrepljene s silovitimi saksofonskimi izbruhi. Dekadentno.

Trentemøller: Lost

Glede na izjemno priljubljenost v zadnjih sedmih ali osmih letih goji danski producent in multiinstrumentalist Anders Trentemøller do glasbe oziroma glasbenega ustroja nenavadno zdrav odnos. Pri številnih njegovih zvezdniških kolegih je po nepričakovanem uspehu glasba postala drugotnega pomena, sam pa najraje ostaja zaprt v studiu in preprosto uživa v ustvarjanju.

Milosh: Jetlag

Čeprav Milosheve izdaje kapljajo že desetletje, je širšim krogom prišel v uho šele letos, saj je njegov ženstveni glas krasil odmevni prvenec novega intimnega soulovskega dvojca Rhye. Kanadski pevec tokrat postreže s precej zahtevnim trikom: novosoulovske aranžmaje in svoj značilno soulovski vokal zavije v meglo efektov in sive elektronske produkcije. S to taktiko skrije vse najočitnejše soulovske reference. A s hlajenjem žanrske topline tvega nekaj drugega. Da se bo nanj prilepila tista skoraj že pozabljena, nehvaležna in pogosto zaničevana etiketa, ki se je prijela v splošnem žargonu pred dobrim desetletjem s poplavo »ležernih« kompilacij, etiketa »chill«. Na tankem ledu, med subtilnim pritegovanjem pozornosti in pomrznjeno ravnico.

Jazoo: Back From Reality

Domačo nujazzovsko zasedbo Jazoo poznamo že s koncertnih odrov, pa tudi s treh albumov, ki jih je izdala med dolgoletnim skupnim ustvarjanjem. Back From Reality je četrta plošča zasedbe, na kateri nam predstavi pet novih, precej dolgih, a zato nič manj igrivih kompozicij, v katerih združi eksperimentalno-ambientalno meditativnost (Endless Source), močne vplive etnoglasbe (Eleven Eight), klasike, funka in rocka, seveda vse pod skupnim in vsenavzočim jazzovskim imenovalcem, ki ga skupina spretno popestri z dobro zasnovanimi solističnimi prvinami in s pravšnjim odmerkom elektronike. Mešanica različnih žanrov ter starih in modernih pristopov z veliko zdravega entuziazma.

Felix Kubin with Mitch & Mitch: Bakterien & Batterien

Najneposrednejši dedič genialnih čudakov iz krožka nemškega novega vala je za svojo novo ploščo našel idealno zavezništvo v eklektičnem poljskem big bandu, ki avantgardo podobno rad secira z veliko humorja in samoironije. Pa to ne pomeni, da naveza ustvarjanja ne jemljejo resno, pač pa da se ga raje loteva z igrivostjo ali, še raje, z nekakšno otroško radovednostjo. Vsaj na površju, pod njim se ukvarja s povsem zaresnim elektroakustičnim raziskovanjem, ki na prvi posluh sicer rado deluje bizarno, ampak to ji lahko štejemo le v dobro. Kubin in Mitch & Mitch pri sodelovanju zabrišejo mejo med producentom in bendom ter ponudijo glasbo za utrjenega in hkrati neobremenjenega poslušalca. Sedmega decembra tudi v živo v Kinu Šiška!

https://w.soundcloud.com/player/?url=https%3A//api.soundcloud.com/tracks/121864513&color=ff6600&auto_play=false&show_artwork=true

N’toko: Mind Business

Na temo kroničnih tegob slovenskega hiphopa in rapa je bilo organiziranih že nešteto formalnih in neformalnih debatnih krožkov. Ena glavnih tegob širše scene je nedvomno kontinuiteta. Res je manjka. Naj se sliši še tako bizarno, ampak v resnici sta le dva, precej različna protagonista, ki marljivo, redno, kot se šika, izdajata projekte. Sta popolnoma različna: prvi je Zlatko in drugi N’toko.

Blood Orange: Cupid Deluxe

Pa se je le potrdilo. Tisti baladni, melanholični pop s prehoda osemdesetih let v devetdeseta, ki je bil takrat tako cheezy, je danes postal prav kul. Ali pa vsaj godba, ki eksplicitno prevzema ta prepoznavni, plastični zvok, ploskajočo ritmiko in osladne melodike kakšnega saksofona. Jasno, ne gre brez zasanjanih vokalov. Pevec, glasbenik, mastermind Devonté Hynes s svojo znamko Blood Orange sijajno pooseblja ta trend. Na novem ploščku igra tako rekoč vse inštrumente, natančno meče retro reference in marljivo izbere goste: svoje dekle Samantho Urbani, producenta Clamsa Casina, londonskega emsija Skepto ... Za trendi mladino in tiste, ki jim je bil R ’n’ B pop všeč že pred petindvajsetimi leti, a tega takrat niso upali priznati.

Zlatko Kaučič Trio: December Soul

Naš najvidnejši bobnar in tolkalec se vrača z novim ploščkom, ki ga je pred dvema letoma posnel s Stefanom Bataglio na klavirju in Paolinom Dalla Porto na kontrabasu. Kaučič se tudi tokrat dokaže kot izredno senzibilen, predvsem pa radoveden in igriv avtor, ki poskuša v formi jazzovskega tria združiti improvizacijo in eksperimentalne prvine, pri čemer mu Bataglia in Dalla Porta pomagata s svežimi in pretencioznimi zamislimi, ki se nazadnje preprosto zlijejo v čustveno obarvano celoto. December Soul nam predstavi sodelovanje treh odličnih glasbenikov, ki s svojimi instrumentalnimi prispevki ustvarijo enkratno glasbeno doživetje in se izkažejo kot odličen in izvrstno uigran trio.

Tindersticks: Across Six Leap Years

Skupina Tindersticks je svojo 21-letnico zaznamovala v legendarnem studiu na Abbey Roadu, plod tega pa je nova plošča z reinterpretacijami starih skladb iz različnih obdobij. Menda so izbrane take, ki so jim člani skupine z življenjsko in glasbeno zrelostjo lahko vtisnili nov značaj, zato ne gre za klasičen »best of«. To jim sicer uspe v obliki nekoliko bolj optimistične podobe, toda vsaj zgodnejše skladbe bodo v spominu fenov pač vedno ostale neponovljive. Zdi se, da gre preprosto za zadnjo inkarnacijo zasedbe, ki preigrava stare(jše) komade, enkrat bolj, drugič manj uspešno. A to ne pomeni, da so nove različice slabe – dober komad ostane dober komad. Zbirka za najbolj zagrizene fene, drugi raje poslušamo letošnji soundtrack Les Salauds.

Death Grips: Government Plates

Priljubljenost sacramentskega benda Death Grips, ki bi ga zaradi povezovanja noiza, rapanja, distorzije in elektronike še najelegantneje etiketirali za »post punk hop« ali »post rap core«, je res neverjetna. Skupina je v preteklosti osmešila vse strukture glasbene industrije, ki so vanjo vrgle kaj denarja (še najbolj svojo sedaj že bivšo založbo Epic) in hkrati brezsramno delno osmešila tudi sebe ali pa vsaj ogrozila svojo legitimnosti pri fanih. Na festivalu Loolapalooza se skupina recimo sploh ni prikazala, brez opravičila. Jezno občinstvo je razbilo opremo na odru.

Grizzly Bear: Shields: B-Sides

Brooklynski indie rockerji iz skupine Grizzly Bear se po krajšem premoru vračajo, in sicer s stvaritvijo, ki je tesno povezana z nastankom njihove lanske plošče Shields. Shields:B-Sides prinaša najboljše skladbe s studijskega snidenja članov skupine v teksaški Manfi, ki Edu Drosteju in družbi niso dovolj ugajale, da bi jih uvrstili na prejšnji album. In če jim na novem ploščku ne bi dodali nepotrebnih remiksov, ki so po nekoliko temačnih, a kljub temu dobro strukturiranih komadih s teksaškega snemanja slišati kakor ceneni eksperimentalni pop, bi bil Shields:B-Sides lahko odličen EP. Ravno ta dodatek mu odvzame tisto, kar ga pelje v pravo smer: izvirnost in surovost posnetkov z omenjenega snemanja. Nedorečeno.

Lady Gaga: Artpop

Pop album, ki je bil letos deležen največ pozornosti medijev, paradoksalno sploh ni pop album – če pop definira glasbo, ki obtiči v ušesu ali pa ima vsaj tako ambicijo. Še več, Gagi in njenemu »kreativnemu timu« je spodletelo celo to, da bi ustvarila populističen album. Generična elektronska (EDM) produkcija ne seže dlje od flešerske kričavosti, banalnosti samoreferenčnih besedil ne reši niti (kvazi)opolzkost, deklarirana samoreinvencija se ustavi že pred »r«, o konceptu »art pop vs. pop art« pa sploh ni vredno izgubljati besed. Artpop je pravzaprav album, ki z enim zamahom ponazarja izprijenost sodobnega glasbenega pop ustroja, v katerem je glasba postala povsem nepomembna. Genialen tvist je v tem, da o Artpopu pišemo vsi. In v artu samopimpanja Gagi res nihče ne seže niti do kolen.

Poliça: Shulamith

Ameriški indie pop bend Poliça je na prvencu zvenel točno tako, kot se spodobi za bend iz Minneapolisa: mračno, rahlo morbidno in gosto. A vse le ni tako preprosto. Od nepregledne množice podobnikov ga loči dvojnost: Poliça je hladen in topel hkrati, je odtujen in intimen. A glavna posebnost je avtotjunan vokal pevke Channy Leaneagh, ki novo ploščo z naslovom posveča feministični pisateljici Shulamith Firestone. Drugi album se otrese vseh R & B-jevskih referenc in je »spucan« efektov, udari jo bolj v smer (alter) rocka in synth popa, a nič kaj radikalno, saj skupina ostaja v trenutku prepoznavna. Zveni bolj fokusirano, manj čudno. In zato tudi bolj navadno.

Throwing Muses: Purgatory/Paradise

Če bi v preteklih dvajsetih letih morali izbrati enega samega izmed kritiško zelo cenjenih, obenem pa po komercialni plati skorajda spregledanih ameriških alternativnih bendov, bi se morali zagotovo odločiti za skupino Throwing Muses.

Sébastien Tellier: Confection

Ni se še dobro polegel prah zaradi Tellierjeve odlične lanske plošče, ko je brez pompa, ki smo ga sicer vajeni od francoskega genialneža, izšla nova. Gre za štirinajst krajših, večinoma instrumentalnih skladb, ki v spomin prikličejo pri fenih čislano zgodnejše obdobje iz časa albuma La Ritournelle. Ne po naključju, tudi pri novem materialu mu je spet pomagal bobnar Tony Allen s prepoznavnimi »afro beat« gruvi, ki se v Tellierjevo romantično, seksi, frankofonsko senzibilnost uležejo kot roka v rokavico. Glasba je resda slišati, kakor bi bila vzeta iz filma, toda bradati ekscentrik tudi v teh nepretencioznih, sramežljivih vinjetah mojstrsko razkrije svoj razkošni talent. Glasba, ki bo marsikateri romantični duši polepšala prihajajoče zimske večere.

Eminem: The Marshall Mathers LP 2

2013 je še eno leto producenta Ricka Rubina in je leto njegove vrnitve na vrh v mainstream rapu. Toda ta besedna zveza pomeni nekaj čisto drugega kot takrat, ko je bil prejšnjič na prestolu. Po Kanyeju Westu in Jay-Z-ju ga je letos v nadaljevanje svoje najuspešnejše plate izpred trinajstih let prepričal še Eminem. »Dvojka« je plošček nostalgičnega nergača srednjih let z neznosnimi pop refreni in s klasičnimi Eminemovimi tečnimi in na vse strani hejterskimi rimami. Za vsak primer so iz rokava povlekli dvojnega džokerja, Rihanno in Kendricka Lamarja. Eminem se predstavi v svoji najboljši fizični pripravljenosti za metanje rim v zadnjih letih, plošča pa je morda eden od slabih izgovorov, da Rubin letos spet odnese domov kompilacijskega grammyja.

Srečna mladina in ŠODR teater: Navajeni na šok

Srečna mladina je gotovo ena izmed ljubljanskih skupin, ki so v preteklih dvajsetih letih sooblikovale ljubljansko alternativno sceno. Toda njena nova stvaritev ni zgolj še ena studijska plošča, temveč je plod sodelovanja s ŠODR teatrom in z režiserjem Dejanom Spasićem pri rock kabaretu Navajeni na šok. Materiali s tega albuma, ki so ga poimenovali po kabaretu, so torej popolnoma podrejeni gledališko-scenski izvedbi, kar nekoliko ohromi glasbeno plat albuma, čeprav je njegov vokalni del popestren z različnimi gostujočimi vokali, hkrati pa skupini ne dovoli eksperimentalnih instrumentalnih eskapad, kakršnih smo vajeni z njenih rednih studijskih albumov. Solidno.

M.I.A.: Matangi

Med dosežki britanske glasbenice šrilanških korenin, ki si je nadela ime M.I.A., in medijskimi poročili o njej ter tem, kako se vidi sama, zeva širok prepad. Na eni strani je podoba ene najbolj priljubljenih in cenjenih umetnic. Ameriška revija Time jo je uvrstila med sto najvplivnejših osebnosti, Rolling Stone med ključne glasbenice minulega desetletja, je edina glasbenica v zgodovini, ki je prejela vseh pet največjih glasbenih nagrad ... A sama zase raje pravi: »Sem raperka, ne pop zvezda.«