Dj Rashad: Two Cups

Chicago se ponaša z edinstveno tradicijo (afro)ameriških godb. In Rashad je zastavonoša enega mlajših lokalnih odvodov uličnih glasbeno-plesnih praks, footworka. Two Cups je presek scene, je kolektivno delo in plonkceglc nepreglednega kupa produkcije, s katero nas zasipata Rashad in njegova ekipa. A je tudi nekaj drugega. Je simptom popularizacije žanra, saj ne meri le na plesišča, ampak tudi v domače predvajalnike (evropske) publike. Je tekoča in mehka mešanica hiphopa, soula, jungla, acida ..., ki le redko zaide v hipnotično shizofrenijo, značilno za footwork. Premišljena (marketinška?) poteza, ki pa ji ne moremo veliko zameriti, saj gre zvočno za enega dolgometražnih vrhuncev scene. Elegantno.

Let 2: Punjeta

Po epohalni izdaji trojnega albuma Riječki novi val: Antologija, ki je s časovnim odmikom predstavil bogato zapuščino reškega punka in novega vala, so se v založbi Dallas odločili izdati kompilacijo skladb skupine, nastale na pogorišču Termitov, iz katere je kasneje nastal eden najvidnejših reških alter produktov, Let 3. Njegov predhodnik Let 2 je deloval zgolj eno leto, toda posnetki pričajo o izredno inventivnem angažmaju Damirja Martinovića Mrleta in Zorana Prodanovića Prlje, postpunkovsko in eksperimentalno obarvani dogodivščini, iz katere se je rodila ena najprepoznavnejših reških skupin. Zaradi tega so izredno zanimive prve verzije komadov Ne trebam te in Sam u vodi, pa tudi preostali materiali. Arhivsko.

Kwes: Ilp

Prvenec britanskega producenta in pevca Kwesa, ki je nekakšen alter odgovor elektroniki s pop čartov, prepleteni z R & B-jem, pri sledilcih trendov pušča odmevno sled. Po evforiji, ki jo je s sorodnim elektronskim baladništvom povzročil James Blake, je to razumljivo, toda pri tem pozabljajo, da je meje zvedave elektronike in soulovskih vokalov že pred dobrim desetletjem odprl Kwesov kolega iz založbe Warp, Jamie Lidell. A trendi so trendi in plošča Ilp se je pojavila v pravem trenutku. Intimna besedila, otožen vokal in krhka sintetika Kwesa postavijo v druščino sodobnih melanholičnih mladcev, razlika med njimi je le ta, da se Londončan ogne produkcijski preračunljivosti in nepotrebnemu patosu. Svež alter pop za novo desetletje!

Sky Ferreira: Night Time, My Time

Sky Ferreira je pred štirimi leti, ko je bila še najstnica, zbudila zanimanje velikih založb. Razlogov je bilo več: kar nekaj ušes je zastriglo ob njenih demotih, ki jih je precej po »naredisamovsko« ponudila prek spleta. Takrat se je prebijala tudi kot igralka in fotomodel. Takšne, medijsko precej izpostavljene obšolske dejavnosti seveda zanimajo velike igralce v glasbeni industriji. In češnjica na torti: Sky Ferreira je otroštvo preživljala v družbi Michaela Jacksona. Kaj? Ja, njena babica je dolga leta urejala njegove lase in tako je Sky odraščala ob največji pop ikoni našega časa.

Kuga: Nalezljivo

Revival punka in novega vala je pred nekaj leti pošteno zajel tudi Slovenijo, kar je prineslo opažene izdaje prvencev skupin, ki jim v tistih časih ni uspelo posneti plošče (večinoma zaradi služenja vojaškega roka v tedanji JLA). Po koncertu v počastitev šestdesetega rojstnega dne Igorja Vidmarja se je za nadaljnje delovanje odločila tudi zasedba Kuga, ki se zdaj predstavlja s starimi, nikoli objavljenimi »socialističnimi« komadi, pa tudi z novimi, do kapitalizma in sedanjega družbenopolitičnega položaja kritičnimi besedili, opremljenimi z značilnim odmerkom novovalovske poetike in prevladujočih karibskih vplivov. Plošček, ki opozarja na nesmisle prejšnjega in sedanjega režima. Obvezno poslušanje za vse nezadovoljne državljanke in državljane!

The Weeknd: Kiss Land

Sodobni R & B je še nedavno kraljeval na pop lestvicah. Danes ni več tako. Zato pa se pojavljajo »čudni«, temačnejši, bolj introvertirani odvodi žanra, alter oziroma hipsterski R & B. V ta bazen tlačimo tudi kanadskega mladeniča, ki se je pred dvema letoma predstavil kot The Weeknd in takoj požel svetovno slavo. Sedaj se na svojem prvem pravem albumu pritožuje nad alienacijo, ki spremlja zvezdniško življenje brez prijateljev. Kiss Land je plošček za lase privlečenih besedil in stalne napetosti, je plošček, ki pove, da je danes pop za zahtevnejše najstnice lahko vse prej kot luštkan in sladek, a ne pove nič drugega. Ko si slišal en komad s plate, si v resnici slišal celo plato. Dramatično.

Pearl Jam: Lightning Bolt

Pri (skoraj) petdesetih pomladih večine članov, po dvaindvajsetih letih od prvega albuma, pri eni najzvestejših fenovskih baz ter vseh težavah in presežkih največjih rockovskih bendov se skupini Pearl Jam ni več treba dokazovati. Deseti studijski album njene člane pokaže prav take; zrele, neobremenjene, zadovoljne v svoji koži in, seveda, kot izvrstne glasbenike. Po nekoliko »popoidnejšem« predhodniku se vračajo s tršo, včasih kar punkovsko ostro rockovsko podobo, ki v nekaterih skladbah spomni na njihovo najbolj opevano obdobje. Po novem na plošči sicer ni tistih očitnih hitov, ki bi že ob prvem poslušanju ostali v ušesih, toda zato dobimo iskrenejši vpogled v enega največjih ameriških rockovskih bendov zadnjih dvajsetih let. Pa čeprav le feni ...

Arcade Fire: Reflektor

Montrealska skupina Arcade Fire je na svetovnem glasbenem zemljevidu navzoča že vse, odkar sta se sedanja zakonca Win Butler in Régine Chassange spoznala ter ustanovila duo. Ta je kmalu prerasel v skupino, ustanovitelja pa sta zvezo zapečatila z zakonskim stanom, ki je očitno še dodatno podžgal njuno ustvarjalnost.

The Field: Cupid’s Head

Če vam je všeč glasba švedskega producenta Axla Willnerja, ki jo ustvarja pod svojim najodmevnejšim psevdonimom The Field, potem vam je verjetno iz albuma v album vse bolj všeč. Čeprav se vsakič znova pojavi vtis, da je potencial »fieldovskega« zankanja semplov pripeljal do skrajnosti, ga z novo ploščo vedno znova nadgradi. In očara. Vendarle to nadgrajevanje slišijo le feni, tisti, ki se jih Willnerjevo pop trensanje ne dotakne, pa bistvenih razlik med ploščami ne bodo prepoznali. S četrtim albumom sicer res ne naredi takega produkcijskega koraka naprej, kot ga je naredil s prejšnjo ploščo, toda na njem se ponovno znajde nekaj njegovih najlepših skladb. Za fene lebdenja na zapeljivih, hipnotičnih repeticijah vrhunske pop elektronike.

Fire!: (Without Noticing)

Po sodelovanjih z eminentnimi glasbenimi gosti (Jim O’Rourke in Oren Ambarchi) in letošnjem projektu Fire! Orchestra se švedski prvaki avantjazza in sodobne improvizirane godbe vračajo v udarni obliki tria. Mats Gustafsson, Johan Berthling in Andreas Werliin nam predstavijo posnetek nastopa s festivala OFF v Katovicah, kjer združijo svoje najvidnejše spretnosti – Werliinove in Berthlingove eksperimentalne rockovske rife in ritme, pa tudi Gustafssonovo zmožnost prilagajanja najrazličnejšim glasbenim smernicam – predstavi se tudi na klaviaturah in elektroniki. Odličen posnetek projekta/tria, ki deluje na meji med rockom, avantgardnim jazzom in sodobno improvizirano godbo – tudi za tiste, ki ne marajo jazza.

Four Tet: Beautiful Rewind

Povsem brez pompozne, v bistvu brez kakršnekoli promocije je Kieran Hebden, kultni pionir nerodne žanrske etikete, na kateri piše folktronika, izdal še en memoar, poklon britanskim plesnim godbam – s seckanjem emsijevskih vokalov najočitneje kar junglu. Beautiful Rewind črpa iz umazanega, nizkotehnološkega zvoka zgodovine londonskih ulic in piratskih radijskih valov, seveda z dodatkom značilno prefinjene melodike in natančnosti. Osnovne ritmike so pogosto »housersko« ravne, a jih Hebden spretno obrača in jim dodaja breakbeate. Nič kaj preveč radikalno, še manj pretenciozno, a tudi prav nič konformno. Four Tet z osebnim obratom, re(tro)gresijo v bogato britansko rejversko, pa tudi IDM-ovsko preteklost.

Anna Calvi: One Breath

Britanska avtorica pesmi, pevka in multiinstrumentalistka Anna Calvi je glasbeno javnost navdušila tako rekoč še pred izidom dolgometražnega prvenca pred slabimi tremi leti, potem pa se je to navdušenje le še stopnjevalo. Za prvenec je bila nominirana za nagrado mercury prize, ki jo vsako leto podelijo najboljšim albumom britanskih in irskih glasbenikov in ji jo je tisto leto z izjemnim albumom izmaknila veteranka PJ Harvey, s katero Anno sicer radi primerjajo. Tako rekoč vsi najrelevantnejši (in največji) mediji sedaj pišejo hvalospeve njeni drugi plošči, dobrih sto tisoč ogledov (po enem mesecu!) videa za prvi singel Eliza pa kaže, da medijskemu navdušenju vse bolj sledijo tudi poslušalci.

Gregory Porter: Liquid Spirit

Gregory Porter velja za enega najmarkantnejših glasov ameriškega novega jazza in lani je postregel z epsko udarniškim »hitom« 1960 What?, ki je celo močno štrlel iz jazzerskih krogov. Presedlanje oziroma kar napredovanje, ki je sledilo – k velikanki konvencionalnega jazza Blue Note – tako ni bilo nobeno presenečenje. A kaj, ko visoki standardi založništva pomenijo tudi povsem standarden, konvencionalen zvok. Porter sicer večkrat nakaže, česa vsega je zmožen s svojim gromkim glasom, a se vse prepogosto drži na vajetih počasnih balad. Jazz, ki bolj kot v zakotne, nekoč zakajene špelunke pristaja v večje kulturne hrame, jazz, ki ne kriči, ampak prede. Polikano, brez ene gube.

Arve Henriksen: Places of Worship

Norveški trobentač Arve Henriksen se je vzporedno s sodelovanjem v impro noise skupini Supersilent kalil tudi kot samostojni izvajalec, saj je s specifičnim zvokom trobente, uporabo številnih norveških etnoelementov ter spretnim krmarjenjem med akustičnim in električnim zgradil prepoznaven glasbeni slog, ki precej spominja na Jona Hassella in nekatere stvaritve Milesa Davisa. Eterični zvok trobente je v ospredju tudi na tem ploščku, posvečenem različnim svetovnim svetiščem, kar izrazito prispeva k močno navzočemu ambientalnemu in mističnemu razpoloženju, zlasti v vokalni skladbi Lament, pa tudi v drugih elektroakustičnih instrumentalnih skladbah. Kontemplativno.

NRSB-11: Commodified

Ko se pojavi nov album Geralda Donalda, polovice ene najvplivnejših elektronskih zasedb Drexciya, elektronska skupnost skoči v zrak. Ker se je za zadnji projekt ponovno združil z Drexciyinim didžejem Stingrayem, je bil skok še višji, plošča Commodified pa je še en izjemen dokaz, da se je Donaldu pri vrhu uspelo obdržati tudi po dvajsetih letih plodne kariere. Je eden izmed electro/techno producentov, ki znajo z izklesano, rigidno, distopično estetiko ponuditi najlucidnejši uvid v oprijemljivo tematiko, najraje – tako kot pri novi plošči – v obliki socioekonomske kritike. Boljšega (instrumentalnega) premisleka o globalizaciji, potrošništvu in ekonomskih elitah ne boste našli. Donald (kot Arpanet) v soboto nastopi v ljubljanskem klubu Channel Zero.

Danny Brown: Old

Z izdajo enega najtežje pričakovanih rap albumov letošnjega leta so zavlačevali vse poletje. Zavlačevali so tako dolgo, da je prek Twitterja pošizil celo sam avtor, Danny Brown.

Kontrabant: Sladki bes

Če se ozremo na slovensko glasbeno ustvarjanje, ki bi ga brez težav označili za etnofolk ali etnorock, ne moremo mimo skupine, ki je na slovenskem glasbenem zemljevidu navzoča že od devetdesetih let 20. stoletja. Kontrabant sestavlja šest glasbenikov z različnih koncev države, ki spretno mešajo lokalne glasbene vplive s svetovnimi. Sladki bes je njihov šesti album, na njem pa so uglasbili pesmi lendavskega madžarskega pesnika Lajosa Benca, kar celotnemu ploščku doda precej močno lirično noto, pomešano z navidezno lahkotno glasbeno spremljavo, v kateri je moč čutiti slovenske in madžarske, pa tudi svetovne glasbene vplive. Glasba za tisto Slovenijo, za katero so se borili naši predniki – strpno in neobremenjeno.

Darkside: Psychic

Čudežni deček in nesporni prvak elitistično-intelektualistične veje plesne elektronike zadnjih let Nicolas Jaar ne počiva na lovorikah. Skupaj s someščanom, brooklynskim kitaristom Davom Harringtonom, sta pod etiketo Darkstar pred kratkim remiksala celotno zadnjo plato dvojca Daft Punk, kar je bila reklama za prihajajoči plošček Psychic. Na njem slišimo poigravanje s koščki ključnih žanrov newyorške zgodovine plesnih godb – od disca pa vse do prog rocka, celo bluesa, a na precej tog in siv način, saj se ritmike počasi marinirajo v atmosferah in kot čreva dolgih dronih. Mojstra zvoka se z razvlečenimi aranžmaji in »improviziranjem« distancirata od stanovskih kolegov, a zato sta slišati, hja, rahlo dolgočasno. Študiozno resnobno.

Moby: Innocents

Moby že dobro desetletje poskuša dokazati, da plošči Play in 18, ki sta ga upravičeno izstrelili v prvo ligo pop zvezdnikov, nista neponovljivi. Toda resnici na ljubo se jima ni približal z nobenim naslednjim albumom in nič drugače ni s ploščo Innocents. Gre za še en zelo povprečen izdelek, ki mu ne pomagajo niti gostujoči vokalisti, med katerimi tokrat izstopata Mark Lanegan in Wayne Coyne. Tako rekoč vse, kar pokaže, je v veliko lepši podobi pokazal že v preteklosti, je pa hkrati res, da je povprečen Moby še vedno zanimivejši od večine šodra, ki danes kroji pop čarte. A za avtorja, ki je nekoč premaknil plesne in pop trende, je to bolj slaba tolažba. Pred popolnim polomom ga tokrat rešujejo le dve ali tri skladbe. Premalo.

The Stroj: Metafonik

Dolgo je že, kar je Primož Oberžan, glavni nosilec projekta in svojevrstni vodja glasbenega kolektiva The Stroj, ustanovil skupino v Laškem. A pri tem ni šlo zgolj za glasbeno skupino, temveč za projekt, ki je poleg nekonvencionalnega glasbenega izražanja zajemal tudi nekatere znanstvene poglede na ustvarjanje glasbe in na njen pomen.

Dans Dans: I/II

Ko poslušaš novi album zasedbe Dans Dans, ki si sama pravi psihedelični garažno-jazzovski trio, ti ni treba biti jazzovski poznavalec, da takoj ugotoviš, zakaj v domači Belgiji velja za eno najrazburljivejših koncertnih zasedb. Pisana paleta razpoloženj in kontrastnih zasukov, ki jih klasični trojec (kitara, bas, boben) zvrtinči v hipnotičnih gruvih, ti v ude takoj požene kri. Od igrivega, plesnega swinga se v hipu znajdejo na krilih hrupno-rockovskega ruženja, drugič v objemu cinematične atmosferičnosti, pa tudi v humornem ukrivljanju prepoznavnih (ob)jazzovskih tém ... Nekajkrat v avtorskih skladbah, še večkrat v priredbah velikanov, kot so David Bowie, Tom Waits, Ennio Morricone ali Ornette Coleman. Petega oktobra jih slišite v Channel Zeru!

Au Revoir Simone: Move in Spectrums

Brooklynski synth pop trio, sestavljen iz treh deklet, se je že od prvenca Verses of Comfort, Assurance & Salvation (2006) navduševal nad zvokom in zmogljivostjo analognih sintetizatorjev, saj so ti poleg zasanjanega večglasnega petja njihov zaščitni znak. Toda dekleta so na prejšnjih albumih morda zvenela nekoliko preveč surovo (predvsem zaradi nizkoproračunske produkcije), tokrat pa se vračajo s precej dovršenim ploščkom, vsebinsko in tudi produkcijsko. Štiriletni diskografski premor je očitno prispeval k temu, da so ustvarila in skrbno izbrala enajst novih pesmi, ki kot celota sestavljajo doslej verjetno njihovo najboljšo diskografsko stvaritev. Zasanjano.

Machinedrum: Vapor City

Ob poslušanju godbe Travisa Stewarta je takoj jasno, zakaj se bolj domače počuti v Berlinu kot v rodnih ZDA. V svoji produkciji pogosto gnete ameriške, natančneje čikaške ulične house in footwork estetike. A te po navadi rudimentarne forme prevaja, tudi mehča za potrebe evropske trendi publike. Dodaja jim tisto evropsko sofisticiranost, nekateri bi rekli šik. Z novo ploščo pa »zahtevnih« evropskih okusov ne skuša osvojiti v klubih, ampak kar doma v naslanjačih. Vapor City je presenetljivo ambientalen izdelek, ki prepriča z izjemnim zvokom, šumečo dubersko produkcijo in prepoznavnim kombiniranjem različnih žanrov, od juka in jungla pa vse do sledi r & b-ja. Mehko, elegantno, brez robov in pretresov.

Mazzy Star: Seasons of Your Day

Ko vam bo naslednjič kdo solil pamet s tisto oguljeno frazo, da »take glasbe ne delajo več«, mu povejte, da se moti, in mu predvajajte novi album zasedbe Mazzy Star.

Willis Earl Beal: Nobody Knows

Metoda »naredi sam« še deluje, sploh če jo spremlja dobra zgodba. Willis Earl Beal jo ima: potem ko se je prijavil v ameriško vojsko in hitro, tudi zaradi zdravstvenih težav, ugotovil, da je naredil napako, se je motal po ulicah južnega Chicaga, posnel umazani folkaški prvenec in ga raztalal po lokalnih hipsterskih kafičih. Prah se je dvignil. Drugi album je tako popolnoma druga zgodba, ima resno produkcijo, resno založbo in resno gostjo, Cat Power. Beal tokrat zavije močno v smer sodobnega bluesa, ki je vpet v mogočne in tople ambiente razštelanih klavirjev, kitar in seveda njegovega suverenega glasu. Plošček Nobody Knows ima vse – temačnost, intimo, balade, jezo, ulico. Je trendi, a zveni avtentično.

Teho Teardo & Blixa Bargeld: Still Smiling

»Vaša glasba se je od sredine devetdesetih let precej omehčala.« S temi besedami novinarka v eni od skladb s plošče Still Smiling provocira Blixo Bargelda, soustanovitelja prvakov nemške avantgarde Einstürzende Neubauten. In nova plošča, ki jo je Bargeld posnel z večkrat nagrajenim italijanskim skladateljem filmske glasbe Tehom Teardom, je v primerjavi z njegovimi začetki res mehkejša ali še raje – elegantnejša. To pa ne pomeni, da ji manjka bizarnih tvistov. Toda ta ekscentričnost je zapakirana v preprosto čudovito, cinematično omamno izrazno raziskovanje, ki Bargeldovi osebni, intimni in duhoviti poeziji odpre idiličen manevrski prostor. Na izvirno ukrojeni sledi Scotta Walkerja, Leonarda Cohena in Ennia Morriconeja. Petega oktobra tudi v Kinu Šiška.

Dave Douglas Quintet: Time Travel

Trobentač Dave Douglas se je v dolgoletni karieri sprehajal po žanrsko raznolikih okoljih, tokrat pa se predstavi s kvintetom, ki ga že poznamo s prejšnjega albuma Be Still (2012), posvečenega materi, zaradi česar je bilo splošno razpoloženje na njem himnično in utemeljeno na ljudskih napevih. Drugače od naštetega se Douglas tokrat odpove vokalistu in v maniri postbopovskega zvoka z dodatkom številnih modernih prijemov predstavi odlično uigran kvintet, ki se giblje med zvokom Theloniusa Monka in eksperimentalne faze Milesa Davisa v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, seveda z močno opaznim osebnim prispevkom Dava Douglasa. Potovanje skozi čas, ki ga bo mogoče doživeti tudi na letošnjih Cankarjevih torkih.

Elvis Costello and The Roots: Wise Up Ghost

Skupina The Roots je ena glavnih fac sodobnega ameriškega hiphopa. Elvis Costello je ena glavnih fac širše popularne glasbe. Od »newwavovskih« začetkov velja za glasbenega kameleona, ki suvereno slalomira med neštetimi žanri, spotoma pa obudi še kakšen retro slog. Bolj kot rodno britansko okolje je definiral ameriško, saj tam živi že petindvajset let, po nekem očitno ne ravno posrečenem koncertu na megafestivalu Glastonbury pa je v eni od značilnih grobih izjav dejal, da mu je vseeno tudi, če v Angliji ne nastopi nikoli več.

Goldfrapp: Tales of Us

Čeprav so poslušalci in oboževalci dueta Goldfrapp z vsakim novim albumom vajeni precejšnjih sprememb, je treba priznati, da sta Alison Goldfrapp in Will Gregory tokrat naredila verjetno največji preskok od prejšnjega rednega studijskega albuma Head First s poskočnimi synthpop skladbicami za na plesišča in se vrnila v nekoliko zgodnejše obdobje svoje kariere. Tales of Us nam ponudi dvanajst skladb in imen z njihovimi zgodbami, ki jih Alison Goldfrapp odpoje z na trenutke otožnim, melanholičnim, čutnim, drugič pa celo grozljivim vokalom, s prevladujočimi godali, akustičnimi kitarami in klavirjem. Plošča, ki se giblje med izraznostjo prvenca Felt Mountain in izpovednostjo albuma Seventh Tree. Jesensko.

John Legend: Love in the Future

Pevec John Legend, ki se najraje spremlja kar sam na klavirju, je v preteklosti večkrat dokazal, da presečišče soula, popa in hiphopa ni nujno slaba stvar. S četrtim albumom hoče dokazati, da eksplicitni pop s kančkom soula ni nujno slaba stvar. A mu spodleti. Naslov ploščka meri v prihodnost, glasba pa tiči v preteklosti – ne v daljnih zlatih letih popularnih godb črne Amerike, ampak v želeju počasnega popa, značilnem za umirjene tajminge sredinskih radijskih valov zadnjih let. Kaj prida ne pomaga niti pomoč Seala in Ricka Rossa niti to, da je album kot izvršni producent požegnal Kanye West. Na plošči Love in the Future ni prostora za odbitost ali vsaj kanček ostrine, kraljuje balada za balado za balado.