Clark: Feast/Beast

Prvi glasnik Warpove nepoškatlane, avtorsko močne elektronike v novem tisočletju je na novem, dobri dve uri trajajočem albumu, zbral svoje najljubše remikse – največ tistih, ki jih je ustvaril sam, pa tudi nekaj, ki so jih zanj ustvarili sodelavci. Na Feastu dobimo lep vpogled v Clarkov senzibilnejši, melodični, bolj introvertirani izraz, Beast pa ponudi plesno užitkarjenje na ritmičnem vrtiljaku enkrat temačnega, drugič igrivega postrejverskega hedonizma. Battles, Massive Attack, Depeche Mode, Nils Frahm, Amon Tobin, Maximo Park, Bibio in še dvajset drugih atraktivnih ustvarjalcev v Clarkovi značilni magični preobleki. Ko remiks ni le PR-trobilo glasbene industrije, pač pa plod ustvarjalnega avtorskega procesa v najlepši podobi. Za sladokusce.

Arctic Monkeys: AM

Arctic Monkeys je še ena britanska skupina, ki se je sredi prve dekade 21. stoletja odločila, da bo preigravala že znane glasbene vzorce, spominjajoče na velikane postpunka in punka z začetka osemdesetih let. A glasba skupine je bila, čeprav podložena z reciklažo, povsem samosvoja in podkrepljena z iskrenimi, inteligentnimi in ostrimi besedili frontmana Alexa Turnerja. Zato ne preseneča, da je bend hitro, kar s prvo ploščo, zdaj že legendarno Whatever People Say I Am, That’s What I’m Not (2006), osvojil poslušalstvo.

Black Joe Lewis: Electric Slave

Žanrska skovanka r & b v sredinskih medijih že dolgo ne označuje tega, kar bi na uho povezovali z »avtentičnim«, črnim zvokom ameriškega juga. No, tu in tam nas kak popularni, neortodoksni bend le spomni na mastne vzorce bluesa. Tak je dvojec The Black Keys in taka je skupina Joeja Lewisa, ki s tretjim albumom še enkrat demonstrira, kaj pomeni plesno hrupni gruv s skoraj punkersko držo. Banda se ne sprehaja po robovih slogov umazanega rock ’n’ rolla, soula in r & b-ja, ampak z njimi tepta vse pred seboj. Glasba, primerna za »necenzurirano« verzijo filma Django brez okovov (Django Unchained). Šus kitarskih rifov, udarcev pihalne sekcije in kričečega glasu. Šus Črnega Joeja Lewisa, šus črne distorzije.

Janelle Monáe: The Electric Lady

Potem ko je Monáejeva pred tremi leti s prvencem najprej navdušila kritike in nato še popularne medije, bi nekako pričakovali, da bo novi album očitneje ukrojen po okusu širšega občinstva. Pa ni. Med devetnajstimi skladbami s plošče The Electric Lady so morda le tri s potencialom radijskih hitov, v preostalih pa se precej nostalgično nasloni na zapuščino funka in soula ali pa z njimi igrivo in zvedavo širi podobo sodobnega R & B-ja. Ker v spogledovanju s preteklostjo ni kakšne dodane vrednosti, ploščo rešujejo predvsem gostje, najuspešneje Prince in Erykah Badu, in skladbe v sodobni urbani soul/hiphop preobleki. Bolj zrelo od prvenca, toda zdi se, da je Monáejeva preprosto najzanimivejša, kadar je najbolj igriva in norčava.

Múm: Smilewound

Čeprav so zlati časi eksodusa islandske popularne glasbe že nekaj časa mimo, se legendarne skupine z mrzlega severa oglašajo z več kot solidnimi novimi ploščki. Po presenetljivem letošnjem albumu skupine Sigur Rós se oglaša še zasedba Múm, ki se predstavlja z verjetno najkomercialnejšo stvaritvijo doslej. Njena šesta studijska plošča se zagotovo najbolj približa pop vodam, pri čemer ne primanjkuje eksperimentalnih prvin, po katerih je Múm sicer znan. Največje presenečenje je seveda vnovično sodelovanje ustanovne članice Gyðe Valtýsdóttir, ki s svojim infantilno-magičnim vokalom spominja na ustvarjalne vrhunce zasedbe, vendar brez večjih presežkov, pika na i pa je sodelovanje s Kylie Minogue v bonus skladbi Whistle. Spet ta Kylie!

Nine Inch Nails: Hesitation Marks

Ko so letos poleti začeli kapljati prvi singli z novega, osmega studijskega albuma skupine Nine Inch Nails (NIN), so bili odzivi fenov, ki so čislani projekt Trenta Reznorja v devetdesetih letih povzdignili med najpopularnejše glasbene znamke, po stari navadi precej negativni. Spet smo slišali, da Reznor že vse od plošče The Fragile (1999) ni posnel nič omembe vrednega in da se od takrat pravzaprav le še ponavlja. Besedila so še vedno trapasta, njegova vokalna interpretacija skoraj smešna. Pri oseminštiridesetih ga še vedno muči najstniška tesnobnost in pri vseh zasluženih milijonih se še zmeraj smili sam sebi.

John Zorn: Dreamachines

Vizionar newyorškega avantgardnega jazza se vrača s še eno poglobljeno ploščo, natančneje devetimi skladbami, ki se nanašajo na delo Williama S. Burroughsa in Briona Gysina oziroma na njune različne improvizacijske in kreativne strategije sodelovanja. Zorn te strategije poveže z atonalnostjo klasične glasbe, s tehnikami, ki jih poznamo iz projekta Naked City, in z liriko projekta Masada, kar pripelje do uporabe široke palete slogov, ki jih Zorn odlično kombinira. Pri tem mu pomaga tudi kemija izvrstnega kvarteta, ki se v devetih skladbah giblje med klasiko, free jazzom, latinom, bluesom in tradicionalnimi bližnjevzhodnimi vplivi. Še en razburljiv projekt enega izmed največjih in najplodovitejših skladateljev našega časa.

Shigeto: No Better Time Than Now

Shigeto se je v zadnjih treh letih v množici beatmakerjev izkazal predvsem z natančnostjo in občutkom za subtilne melodije. Izstopa tudi, ker na živih nastopih tolče po bobnih. Njegov tretji dolgometražec naj bi pomenil največjo prelomnico v kratki, a pestri karieri, morda celo življenju. Posnel ga je v času, ko se je iz New Yorka preselil nazaj v Detroit, ko je končal dolgoletno zvezo, ko je v letu dni imel skoraj 180 nastopov. Žal se vsi ti pretresi in dogodivščine odražajo v izjemno nepretresljivem izdelku, ki v najprepričljivejših delih s kombiniranjem hiphopa in elektronike niza igrive, a intimne melose. Shigeto je še zmeraj osupljivo picajzlast, a kaj ko le redkokateri posnetek na ploščku izstopa in sploh ostane v glavi. Ne t’č ne m’š.

Marnie: Crystal World

Prvenec škotske glasbenice Helen Marnie je že na prvi posluh slišati kot nov album čislane sintpoperske skupine Ladytron. Ne po naključju – Helen je njena pevka, klaviaturistka in avtorica skladb. Podobnost z matično zasedbo pa ni nič slabega, ne za privržence Ladytrona ne za tiste, ki zasedbe še ne poznajo. Deset skladb ponudi tako rekoč tisto najboljše, kar je britanski sintpop zakuhal v zadnjih tridesetih letih. Vsaka skladba je svet zase, enkrat oprt na nastavke elektronskega shoegazenja, drugič na opojen indie pop, tretjič na plesni elektropop, vsakič iskren, zapeljiv, čustven. Ladytron s sorodno estetiko resda navdušuje že deset let, toda tudi v njegovi diskografiji bi težko našli album s tako popolno izoblikovanimi skladbami. Vrhunsko!

Belle and Sebastian: The Third Eye Centre

Škotska skupina, ki nas že od druge polovice devetdesetih let razveseljuje s svojo vizijo popa, ki vključuje veliko zgodovinskih vplivov, med katerimi so folk rock in pop šestdesetih let, pa tudi novejši žanri, se vrača s kompilacijo B-strani singlov in EP-plošč ter redkih materialov – podobno kakor leta 2005, ko si je njena prva takšna kompilacija Push Barman to Open Old Wounds prislužila zelo dobre kritike vodilnih svetovnih glasbenih medijev.

King Krule: 6 Feet Beneath the Moon

Vunderkinda Archyja Marshalla so zaradi rosne mladosti britanski mediji hitro razglasili za glas prihodnosti in ga celo primerjali z Morriseyem. Oznaka darkwave njegovi muziki ne dela usluge, saj gre v resnici za skupek različnih slogov, nekje pod vsemi kitarami, vokalnimi razgibavanji in pod kilami efektov reverba se na prvencu celo začuti tradicija hiphopa in »indie« elektronike. Marshall je na suhem v poplavi izvajalcev, ki kantavtorsko formo kombinirajo s sodobnimi prijemi, ker ima v rokavu kar dva aduta. Prvič, ima neverjeten glas, ki ga nikoli ne bi povezovali z bledoličnim, suhljatim najstnikom. In drugič, prekleto dobro ve, kaj pomeni songwriting. Oboje suvereno demonstrira na albumu, ki pa deluje rahlo zmedeno in nedokončano. Se nadaljuje.

Zola Jesus: Versions

Ko je ameriška pevka in avtorica lani dobila povabilo za nastop v Guggenheimovem muzeju, se je odločila, da priložnosti primerno preuredi repertoar, s katerim je zadnja leta navduševala fene po vsem svetu. Na njeno veliko veselje se ji je ponudila priložnost za sodelovanje z industrial veleumom JG Thirlwellom (Foetus), njegovi aranžmaji pa so ji bili tako všeč, da jih je sedaj predstavila na novi plošči. Povsem upravičeno; v minimalistični kombinaciji godal (via Mivo Quartet) in ritem mašine so skladbe (in njen glas) dobile novo, intimnejšo in zapeljivejšo dimenzijo, ki jo predstavijo v zrelejši podobi. Križanje pop senzibilnosti s klasično glasbo pogosto izzveni precej prazno, toda pri Zoli Jesus »crossover« nedvomno pade na plodna tla.

Franz Ferdinand: Right Thoughts, Right Words, Right Action

Škotski predstavniki pospunk revival gibanja se vračajo s ploščkom, ki jih nekoliko prestavi v obdobje njihovega prvenca, od katerega je minilo natanko devet let. Na tretjem albumu Tonight: Franz Ferdinand (2009) so v svoj glasbeni izraz poskušali vnesti reggae in dub prvine, kar je vplivalo na nekoliko drugačen zvok in s tem na izgubo zvestega občinstva, tokrat pa so se fantje potrudili in naredili izrazito trdno, koherentno ploščo, ki črpa iz zlatega obdobja postpunka, art-rocka, funka in disca. Precej plesno naravnan album predstavi zasedbo Franz Ferdinand kot uigrano in izkušeno skupino, ki je ugotovila, da se bo treba držati formule uspešnosti, ki jo je pred devetimi leti izstrelila v sam vrh glasbenih lestvic. Že slišano.

Earl Sweatshirt: Doris

Pred tremi leti je v bumu ekipe/hajpa Odd Future iz Kalifornije glasbeno najbolj izstopal šestnajstletnik z osupljivim raperskim flowom in bolestnimi horor zgodbicami. Ime mu je bilo Earl. Čeprav je bil na naslovnicah revij in v drobovju tviteraških onaniranj daleč najpogosteje na tapeti vodja kolektiva Tyler the Creator, je v tistih ortodoksnejših raperskih logih največ zanimanja zbudil Earl – »tako mlad, pa že trgač«. In potem ... potem je izginil. Iz megle lažnega iskanja je po dolgem času in po raznih promocijskih trikih Odd Future, takrat že prave firme, le prišla do danes še ne povsem potrjena informacija: ker je Earl dodobra zabluzil, ga je mama poslala na prevzgojo v internat za problematične mulce na daljno Samoo.

Julia Holter: Loud City Song

Pevka, multiinstrumentalistka in skladateljica iz L. A.-ja je s prvencem Tragedy presenetila zvedavo publiko, jo pozneje nekoliko ohladila z bolj pop zasnovanim albumom Ekstasis, s tretjim dolgometražcem pa se je sedaj znašla nekje vmes. Novo ploščo spet opre na literarno premiso, novelo Gigi francoske avtorice Colette, kar za seboj potegne eklektičnost s prvenca, a hkrati tudi pop-apil predhodnika, ki se izostri v izjemnih aranžmajih. Kakšnega poslušalca nagovarja, tokrat ni pomembno – preprosto sledi svoji žanrsko neobremenjeni glasbeni viziji, ki jo po novem razširijo še sodelujoči glasbeniki. Pop za izbrance, avanturizem za privržence avtorstva in eterika za tiste, ki se jim ob izrazu »new age« obrača želodec.

Travis: Where You Stand

Škotska skupina Travis je na glasbeni sceni dlje od Chrisa Martina in njegove druščine Coldplay, s katero jo najpogosteje primerjajo. Toda Coldplayu je uspelo tisto, česar Travisu ni uspelo ponoviti od albuma The Invisible Man (2001), četudi so bile studijske stvaritve skupine več kot solidne. Travis se tokrat vrača po nenavadno dolgem, petletnem diskografskem premoru, z albumom, ki ga prej postavi v njegova začetniška, zvedava leta kakor v kontekst zrelega benda. Ravno v tem se skrivajo prednosti ploščka Where You Stand, ki kaže odličen občutek za pisanje pop komadov, hkrati pa pade na izpitu iz izvirnosti, zlasti zaradi igranja s triphopovskimi ritmi v skladbi New Shoes in zaradi občasnih pretencioznih besedil, ki nekoliko pokvarijo razpoloženje na albumu. Pričakovano.

Robin Thicke: Blurred Lines

Plastični R & B, kakršen je pred desetimi leti kraljeval na pop lestvicah, se ne prodaja več. Tako se večina tovrstnih izvajalcev ziheraško in neselektivno zateka k formulam, ki trenutno pač vlečejo dolarje. Točno to dela sedaj ameriški pevec Robin Thicke, ki je v preteklosti napisal marsikateri hit stanovskih kolegic in kolegov. Blurred Lines se v najbolj prenosljivih delih zgleduje po klasičnih vzorcih kakšnega zgodnjega Michaela Jacksona, v najtečnejših pa po aktualnem plesnem štancu. Če k temu dodamo še bebava »življenje je ena sama zabava« besedila, dobimo kodrlajsast album, na katerem je sijajno prikazana brezznačajnost popa, ki trenutno jaha lestvice. Z golojoškatim videospotom obsojen na hit poletja.

Jagwar Ma: Howlin

Eden drznejših – če ne kar kontroverznih – sklepov, s katerimi so po letošnjem festivalu v Glastonburyju postregli britanski mediji, je bil gotovo ta, da so avstralski rockovski bendi na vseh frontah zasenčili domače junake. Vse, kar je treba vedeti o atributih avstralske rockovske institucije Nicka Cava & The Bad Seeds in o indie povzpetnikih, skupini Tame Impala, vam sicer ve povedati že vsak voznik hackneyja.

Julianna Barwick: Nepenthe

Brooklynska zvočna umetnica Julianna Barwick je ploščo The Magic Place (2011) posvetila drevesu, ki jo je v času otroštva razveseljevalo s svojimi mogočnimi, a hkrati krhkimi vejami, na zadnjem ploščku pa se ukvarja s svojimi strahovi. Nepenthe je bilo za stare Grke zdravilo pozabe, kakršno je Barwickova po travmatični osebni izkušnji še kako potrebovala – in tudi ustvarila. A tokrat se ga ni lotila sama, temveč ob pomoči Alexa Somersa, godalne skupine Amiina in še nekaj glasbenikov z Islandije, kjer je album tudi posnela. Drugače kot na ploščku The Magic Place tokrat ponudi orkestrirano in s pevskim zborom podkrepljeno ambientalno stvaritev, sodelovanje z drugimi glasbeniki pa še bolj poudari njene vokalne zmogljivosti. Umirjeno in eksperimentalno.

µ-Ziq: Chewed Corners

Mike Paradinas je eden pomembnejših akterjev razvoja elektronske scene, v devetdesetih letih nerodno poimenovane IDM (Inteligent Dance Music). In to v dveh vlogah. Kot producent, ki je nase opozoril z izdajami za kultno znamko Rephlex in kmalu zatem tudi kot label boss ene referenčnejših založb raziskovalne elektronike, Planet Mu. Kot µ-Ziq je že večkrat navdušil, a od tega je minilo precej časa. Chewed Corners je njegov prvi plošček po šestih letih pretežne suše in ponudi učinkovito mešanico novejših trendov in prepoznavne Paradinasove analogne atmosferike, a vseeno bolj kot na sodobne footworkerske odvode njegove založbe vleče na živahno različico dvojca Boards of Canada, zlata leta IDM-a in retro house.

CocoRosie: Tales of a GrassWidow

Zdi se, da sta bili sestri Casady za širše občinstvo pogosteje kot zaradi glasbe zanimivi zaradi ekscentrične pojavnosti. Ker tudi s petim studijskim albumom ostajata v primežu sanjavega eklektičnega izraza, nekje na križišču folka, popa, elektronike in hiphopa, je malo verjetno, da bosta z njim prepričali neprepričane. Toda če jih ne bosta sedaj, jih najbrž ne bosta nikoli. Tales of a GrassWidow sicer ni najboljša plošča njunega dueta CocoRosie, je pa na njej prostor našlo nekaj najlepših in najbolj prefinjenih pesmi v njuni desetletni karieri. Na prvi posluh torej nič bistveno novega, a hkrati album, s katerim Casadyjevi svoje adute predstavita v najbolj dodelani podobi. Še dve nekdanji freak folkerki, ki sta se izmojstrili v pisanju odličnih skladb.

Dre Hočevar Trio: Motion in Time

Na slovenskem jazzovskem zemljevidu je veliko kakovostnih glasbenikov, ki vse pogosteje pogledajo čez planke in se odpravijo na nadaljnje šolanje v tujino, saj jim domače razmere tega (še?) ne omogočajo v zadostnem obsegu. Domači jazzerji so v preteklosti odhajali na študij v bližnjo Avstrijo, danes pa čedalje pogosteje odhajajo čez veliko lužo, kjer se v avtentičnem okolju srečujejo s številnimi glasbeniki in si tako širijo obzorja. Takšno pot je izbral tudi bobnar Dre Hočevar, ki smo ga z njegovim triom imeli priložnost poslušati na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana.

Shuljo: Green Winter

Šuljo je eden najdejavnejših producentov slovenskega hiphopa. Podlage je sklepal za rimometalce z različnih vetrov in s svojim obsežnim, ne preveč izpostavljenim katalogom potrpežljivo soustvaril nezanemarljiv del zvočnosti žanra. Član kolektiva Tekochee Kru je sedaj končno pririnil do že zdavnaj zasluženega samostojnega prvenca, ki je manjše presenečenje. Namreč, Šuljo ni ziheraško okoli sebe zbral četice emsijev, ampak je priložnost izkoristil za povsem instrumentalni plošček, ki je produkcijska nadgradnja tega, kar je pod rimami vseh teh raperjev namigoval zadnja leta. Mešanica hiphopa, trapa in dubstepa občasno hodi po nevarnem robu generike trenda basovskih godb, a se v jarek nikoli povsem ne zvrne.

Holden: The Inheritors

Elektronski producent James Holden je v preteklosti zelo dobro prikrival svoj britanski izvor. Nezapleteni, plesni ritmi so ga prej kot v otoško elektronsko podtalje postavljali v krog detroitskih techno naslednikov, njegove specifične estetike pa se je zahotelo tudi zvezdnikom tipa Depeche Mode, Madonna in Massive Attack, ki so ga angažirali za remiksanje. Sedaj je s svojim drugim dolgometražcem, ki so ga nekateri mediji upravičeno že uvrstili med najresnejše favorite za elektronski album leta, stvari postavil na svoje mesto. V imaginaren prostor, poln odmevov prelomnih trenutkov britanske elektronike, duha aktualnega časa, brezkompromisne zvočne zvedavosti in prekaljenega avtorstva. Atraktivno in poučno!

Različni izvajalci: btf x rx:tx

Slovenska založba rx:tx deluje že dobro desetletje in si prizadeva predstaviti večinoma domače, pa tudi tuje izvajalce, ki delujejo v sferi različnih podžanrov sodobne elektronike. Tako kot je pred dvema letoma izdala kompilacijo Sampler, s katero je predstavila raznolikost in inovativnost elektronskih glasbenih praks na Slovenskem, se je tokrat lotila kompilacije v sodelovanju z zagrebško radijsko oddajo in serijo dogodkov Beat the Future. Rezultat je trinajst skladb različnih izvajalcev iz Slovenije, Hrvaške in Srbije, ki se poskušajo v različnih žanrih, njihove glasbene preference pa se večinoma gibljejo med instrumentalnim hip hopom in sodobno klubsko basovsko elektroniko. Dokaz, da regija ex-Yu skriva še veliko presenečenj. Obetavno.

Run the Jewels: Run the Jewels

Trap se je lani dokončno ustoličil kot eden glavnih svetovnih pop glasbenih trendov, karikaturo pa je dobil na začetku letošnjega leta s kretenskim youtubovskim fenomenom Harlem Shake. A žanr je precej starejši. Prve obrise je dobil že kmalu po obratu tisočletja, za kar lahko brez resnejših debatnih krožkov neposredno krivimo ostri, neizprosni in eksplicitni rap ameriškega juga. Trapa ne bi bilo, če ne bi bilo trdega »južnjaškega« hiphopa in pika.

The Orb featuring Lee Scratch Perry: More Tales from the Orbservatory

Sodelovanje britanskih elektronskih težkokategornikov iz skupine The Orb in producentske reggae/dub legende Leeja Scratcha Perrya je obrodilo bogate sadove. Najprej je lani luč sveta ugledal album, s katerim je trojec na skupni imenovalec mojstrsko postavil prepoznaven ambientalni house in Scratchevo reggae »rapanje«. Letos pa smo dobili še zvočno zanimivejše in bolj razgibano nadaljevanje, ki stavi predvsem na (elektronsko) dubovsko niansiranje in širjenje prostora. Potem ko se je že zdelo, da oba, skupina The Orb in Perry, zadnja leta – sicer povsem upravičeno – unovčujeta staro slavo, njuno sodelovanje sedaj potrjuje, da v obeh še vedno tli veliko ustvarjalnosti. Lepa napoved za jutrišnji nastop Alexa Patersona, polovice zasedbe The Orb, na letošnji Sajeti!

Mayer Hawthorne: Where Does This Door Go

Mayer Hawthorne je bil pred dobrimi petimi leti didžej, ki je za hobi rad pel. Le en plošček je bil dovolj, da se je iz priložnostnega pevca prelevil v beli glas polikanega konca črne Amerike, saj je leta 2009 izdal enega najprepričljivejših izdelkov uho božajočega sladkega soula. A ambicije so bile drugačne, saj je z vsakim projektom vse bolj rinil v sterilni bazen radijskega popa, sedaj pa se je popolnoma potopil vanj. Za tretji album je najel četico čarovnikov pop hitov s Pharellom Williamsom na čelu, in če so hoteli pričarati pušeljc generično spoliranih in nič kaj zrnatih popevkarskih viž, ki bodo čez poletje in še dlje plavale po valovih mogočnih radijskih franšiz, jim je to uspelo z odliko. Soul je stvar preteklosti.

Editors: The Weight of Your Love

Potem ko so birminghamski alternativni rockerji izdali odličen tretji plošček In This Light and on This Evening, ob poslušanju katerega je bilo jasno, da so končno izdelali prepoznavno zvočno podobo, se po dolgih štirih letih vračajo z novim albumom. Zasedba se je po lanskem odhodu kitarista Chrisa Urbanowicza nekoliko spremenila, toda še zmeraj prevladuje baritonski vokal frontmana Toma Smitha, ki se z nepotrebnim falzetom v skladbi What Is This Thing Called Love nekoliko osmeši, celoten album pa se pretirano spogleduje z zapuščino angloameriškega novega vala pod močnim vplivom skupin Echo & The Bunnymen (skladba Formaldehyde), U2 in R.E.M. Neizviren poklon glasbenim vzornikom.

AlunaGeorge: Body Music

Po turbulentnem obdobju dubstepa in bass glasbe, ki sta v zadnjih nekaj letih osvojila tudi mainstream, se v Veliki Britaniji očitno počasi rojeva nova struja kreativcev, zagledanih (predvsem) v pop produkcijo pred vzponom majavih basov in njihovih raznoterih derivatov. Prejšnji mesec je vrh britanske pop lestvice s prvencem osvojil dvojec Disclosure. Sodeč po hajpu prvih singlov pa je na dobri poti tja tudi dvojec AlunaGeorge s svojim prvim albumom.