Amiina: The Lighthouse Project

Islandska skupina Amiina, ki jo poznamo po dolgoletnem koncertnem sodelovanju z velikimi Sigur Rós, se po dveh izdanih albumih vrača z EP-ploščkom, posvečenim njihovi turneji iz leta 2009, med katero so nastopali na nenavadnih krajih. Med njimi je bil tudi samotni islandski svetilnik Dalatangaviti, in tako The Lighthouse Project predstavlja šest skladb, ki jih je Amiina najprej izvedla v živo med nastopom na tem svetilniku, lani pa rekonstruirala še v studiu. Gre za še en plošček, na katerem se nekoliko razširjena zasedba Amiine sprehaja po zvočnih pokrajinah z uporabo najrazličnejših inštrumentov in sredstev, posledica pa je očarljiva, minimalistična glasba, ki se giblje med novo klasiko in eksperimentom.

Bosnian Rainbows: Bosnian Rainbows

Če vas je konec minulega leta užalostila novica o razpadu Mars Volte, potem preverite prvenec nove zasedbe Omarja Rodrígueza-Lópeza in Deantonija Parksa. Glasba Bosnian Rainbows po zaslugi pevke Teri Gender Bender res dobi gotski prizvok, pa tudi skladbe zaživijo v precej bolj popoidni obliki, toda López in Parks tudi v tej krajši embalaži v najlepši luči pokažeta vse svoje punk-prog-rockovsko mojstrstvo, ki ga s subtilnimi sintetičnimi linijami izvrstno zaokroži še klaviaturist Nicci Kasper. Da, tudi nova zasedba navdih črpa v polpretekli zgodovini, najraje v času new/no wava ter psihedeličnega in post-rocka, toda hkrati se Bosnian Rainbows v raziskovanju preteklosti slišijo bolj sveže kot večina rockovskega podmladka.

Myron & E with The Soul Investigators: Broadway

Moški vokalni dvojci v žanru soula, pa tudi če gledamo precej širše, niso ravno nekaj vsakdanjega. V bistvu se moramo kar močno popraskati po sivih celicah, da na misel le pride najbolj znani tandem med vsemi, Sam & Dave. No, sedaj, ko sta Zahodna in Vzhodna obala ZDA združili moči, smo le dobili povsem prepričljivo pevsko navezo Myrona in E-ja. Zanimivo, bend sta si soulerska slavčka našla kar na Finskem, ki sicer ni ravno znano po bogati tradiciji afroameriških godb, a skupina Soul Investigators soustvarja malo in živahno lokalno sceno. Plošček Broadway nas spomni, kako zrnat, masten, rahlo patetičen in vokalno razgiban je bil nekoč ta žanr. Soulerski favorit prvega polletja.

Fuck Buttons: Slow Focus

Ne zgodi se pogosto, da se glasbenika, ki že od leta 2004 ustvarjata širšemu občinstvu precej neznano in na trenutke težko poslušljivo glasbo, v enem večeru predstavita skorajda milijardnemu občinstvu. A prav to se je zgodilo Benjaminu Powerju in Andrewu Hungu, ki sestavljata noisovski duet Fuck Buttons, saj sta bila na otvoritveni proslavi olimpijskih iger v Londonu predstavljena njuna komada s ploščka Tarot Sport (2009), Surf Solar in Olympians, in to ju je iz relativne anonimnosti popeljalo v sam vrh trenutne glasbene produkcije.

Jay-Z: Magna Carta ... Holy Grail

Vic gre takole: »Kaj se zgodi, ko Jay-Z v studio z namenom lahkotnega druženja in hudega konceptualiziranja zapre Swizz Beatza, Pharella, Timbalanda in na kavču dremajočega Ricka Rubina? Še ena Jayeva plata.« Ja, prodali so nam beden vic, v resnici pa gre le še za en visokoleteči in čisto navadni hip-poprski album. Projekt bi zaradi suverene produkcije še držal vodo, če v nasprotju s kolegom Kanyem Westom (ki je tudi prav zdaj izdal novo plato) brooklynski črni mogotec ne bi imel tako bedastih in prav nič duhovitih besedil. Jay-Z se morda ima za »bolj sofisticiranega« v primerjavi s Kanyem, a ko rapa o tem, da je novi Pablo Picasso, ki živi v hiši kot Louvre, velikih besed ne začini z omembe vredno ironijo. Navadno.

Matias Aguayo: The Visitor

V Čilu rojen in v Berlinu klubsko izobražen producent je s tretjim dolgometražcem ponudil logično nadgradnjo neulovljivega izraza, ki se na eni strani spogleduje s technom in housom, na drugi pa z vokalnimi ekshibicijami tudi v popu. Aguayo sicer res ni klasično izpopolnjen pevec, toda potem ko je pred tremi leti glas posodil zasedbi Battles, ga je v tej vlogi spoznala tudi širše občinstvo. Eksotični, igrivi vokali močno zaznamujejo tudi novo ploščo, na kateri je mojstrsko združil karnevalskost svojih razvpitih latinskoameriških uličnih partijev in zahodnjaških razgibanih plesnih ritmov, ki jih je ukrojil s pomočjo kolegov s svoje vse bolj cenjene založbe Cómeme. Techno za sladokusce in pop za avanturiste na enem letošnjih najzanimivejših albumov.

Pet Shop Boys: Electric

Potem ko sta lani izdala Elysium, mirnejši album z grenkimi besedili, je marsikateri ljubitelj priljubljenega britanskega synthpop dueta ugotovil, da je morda napočil čas za njuno upokojitev. Toda to je bila zgolj ustvarjalna faza Neila Tennanta in Chrisa Lowa, ki se zdaj vračata z najposkočnejšo ploščo v zadnjih dvajsetih letih. Electric predstavi Pet Shop Boys kot popolnoma pomlajen in z ustvarjalno energijo nabit duet, ki prepoznavno synthpop formulo zmeša z različnimi plesnimi ritmi, kot v zlatem obdobju osemdesetih let, in z izvrstnimi pop komadi, kot sta npr. Love Is a Bourgeois Construct ali odlična priredba Springsteenove The Last To Die, ter nas še enkrat spomni, kako je treba ustvarjati priredbe. Inteligentna plesna glasba? Vsekakor.

David Lynch: The Big Dream

David Lynch je svoj akutni občutek za muziko demonstriral že s tem, ko je pri ustvarjanju svojih bolj kot ne kultnih filmov dolga leta nadvse uspešno sodeloval z enim samim glasbenikom, Angelom Badalamentijem. Skupaj sta nametala kar nekaj popularnokulturnih referenc (Blue Velvet, Wild at Heart, Twin Peaks, Lost Highway ...), zato lahko rečemo, da je Lynch-Badalamenti ena ključnih (glasbeno)filmskih navez na dolge proge. A to še ni vse. Režijski veteran je v preteklosti tudi sam napisal nekaj glasbe za svoje filme, pa tudi besedila za projekte drugih glasbenikov. Snemal je tudi svojo glasbo, predlani pa izdal svoj prvi pravi album Crazy Clown Time. Tako je težko reči, da je že drugi Lynchev album v dveh letih večje presenečenje.

Floorplan: Paradise

Prvi dolgometražec, ki ga je Robert Hood, eden osrednjih predstavnikov detroitskega drugega techno vala, pravkar objavil pod psevdonimom Floorplan, bo konec leta kljub starošolski premisi bržkone pristal v druščini najboljših plesnih albumov. Hood z njim sicer ne odkriva tople vode in je vsled spogledovanja z vplivi, ki segajo v zgodnje obdobje disca in housa, celo precej nostalgičen, toda v kirurško ukrojenih nafankiranih gruvih je preprosto preveč izmojstren, da bi ploščo lahko spregledali. Najboljši je takrat, ko se loti svojega prepoznavnega »Underground Resistance« techno minimalizma, izvrstno pa se znajde tudi v bolj čustvenih, soulovsko obarvanih repeticijah in z dubovskim odmevom začinjenem technu na sledi Basic Channela. Techno z dušo!

Dandelion Children: Dandelion Children

Ljubljanski garažni trio, ki deluje od leta 2007, je doslej posnel rekordno število plošč, tokrat pa se predstavlja s šestim albumom istega imena, kot ga nosi skupina, ki je nekoliko bolj dovršen od prejšnjih izdaj. Še zmeraj je opaziti izrazito žanrsko pestrost, ki se v petnajstih skladbah izraža skozi vplive stoner rocka, grungea in garažnega rocka, z opaznimi jamajškimi in bluesovskimi prvinami. Ker gre za verjetno najplodovitejši slovenski bend, ki vsako leto izda vsaj eno ploščo, lahko rečemo, da se s tem ploščkom fanta in dekle vse bolj približujejo glasbenemu slogu, ki bo nekoč določil njihovo glasbeno pot. Do takrat pa uživajte v spretno zastavljeni mešanici slogov regratovih otrok.

Booker T. Jones: Sound the Alarm

Booker T. je bil v šestdesetih letih eden od frajerjev iz ozadja, ki so ključno definirali zvok ameriškega soula. Ne samo zaradi sodelovanj z Otisom Reddingom, Billom Withersom in dvojcem Sam & Dave, ampak predvsem zato, ker je bil glavni hišni glasbenik kultne založbe Stax. Sedaj se po vseh teh desetletjih presenetljivo vrača k megainstituciji žanra, ki jo je leta 1973 protestno zapustil, saj naj bi billi odgovorni z glasbeniki ravnali kot z navadno delovno silo. Veteran je na svojem desetem albumu zbral venček gostujočih poperskih vokalistov, kot sta Estelle in Mayer Hawthorne. In to z razlogom – material se varno giblje med klasičnim soulom iz Memphisa in sodobno pop-evkarsko radijsko formo. Nič kaj zrnato.

Black Sabbath: 13

Številnim ponovnim združitvam legendarnih zasedb v zadnjih letih je naposled sledila še tista, ki so jo najbolj goreče pričakovali privrženci težkih kitarskih rifov. Z devetnajstim albumom in (skoraj) v prvotni postavi so se v začetku junija na sceno vrnili očetje heavy metala, skupina Black Sabbath, in že prvi teden osvojili vrhove britanskih in ameriških (pop!) čartov.

David Murray Infinity Quartet: Be My Monster Love

Davida Murraya poznamo kot inovativnega tenorskega saksofonista, ki je od začetka svoje glasbene poti raziskoval različne vidike afroameriških godb, od avantgarde do bebopa, pa po sodelovanju v slovitem World Saxophone Quartetu in obujanju jazzovskih tradicij, ki se jih je lotil v zadnjem času. Tokrat se je lotil tudi vokalnega jazza, saj je k sodelovanju povabil znano R & B-divo Macy Gray in odličnega vokalista Gregoryja Porterja. Med sicer bopovsko obarvanimi instrumentalnimi skladbami njegovega kvarteta še najbolj izstopajo soulovsko obarvane skladbe, ki jih odlično zapoje Porter, vrhunec albuma pa je gotovo naslovna skladba Be My Monster Love z Macy Gray, ki nas popelje v zlato obdobje vokalnega jazza.

The Flaming Lips: The Terror

Cenjeni ameriški rockovski eklektiki se niti s trinajsto ploščo ne oddaljujejo od svojega – ustvarjanju razpoloženja namenjenega – zvočnega raziskovanja. To je tokrat ujeto nekje med postrockovsko melanholičnostjo in (hrupno) pop sanjavostjo, znajde pa se tudi na psihedeličnem terenu, ki so ga pred desetletji preorali Pink Floyd in krautrockerji. No, kvintet njihove nauke mojstrsko prevede v sedanji čas, hkrati pa se ukvarja še z brezčasnimi temami, kot so ljubezen, življenje, minljivost, nič ... Krhka, eterična atmosfera in spogledovanje s patosom sta na prvi posluh res razlog za skrb, toda zasedba se ju loti dovolj poglobljeno, da bo album všeč tudi oziroma predvsem tistim, ki so se zaradi aktualnih »emo« trendov preusmerili na veseljaško glasbo.

Matthew Herbert: The End of Silence

Pionir različnih vejic elektronike Matthew Herbert se je do danes preizkusil v najrazličnejših kombinacijah, najprepoznavnejši pa je po spajanju konkretnih, posnetih zvokov in plesnih klubskih godb. Sedaj nadaljuje serijo nenavadno zakoličenih plošč – spomnimo se, pred kratkim je posnel album o življenju prašiča, pri čemer je snemal in močno manipuliral vsakdanje zvoke živali. Tokrat je še radikalnejši, celoten album je zgradil okoli enega samega nekajsekundnega sempla leta letala progadafijevskih sil, ki odvrže bombo. Ta nenadni trenutek nasilja je zamrznjen in razvlečen v obče nelagodno, na trenutke celo absurdno umirjeno gmoto. Med reportažno neposrednostjo in zankanim surrealizmom na varne razdalje.

Sigur Rós: Kveikur

Sigur Rós je skupina, ki je že s prvim albumom pritegnila pozornost širših množic. Ágaetis byrjun (1999) je njene člane predstavil kot mladce s hladnega severa, ki znajo Islandijo prikazati točno takšno, kakršna je – hladno in čudovito, hkrati pa tudi čarobno, pravljično in skrivnostno. Odlično nadaljevanje soničnih popotovanj, za številne oboževalce tudi njihov ustvarjalni vrhunec, je bil album ( ) (2002), na katerem so prevladovali dolgi atmosferični vložki, falzet frontmana Jónsija Birgissona in odličen občutek za stopnjevanje dinamike.

Kanye West: Yeezus

Kaj se dogaja na vrhu sveta? Ali pa vsaj Manhattna? Enega od odgovorov nam navrže novi album zlatega dečka Kanyeja Westa, ki še zmeraj stavi na cenene trike vokalnega efekta autotuna, velike besede o glavobolih zvezdništva in udarne bobne, ki povzročajo potrese ob predvajanju v avtomobilih. Velik plus sicer precej precenjene plate so podlage. Pa ne toliko zato, ker bi bile izjemne, ampak ker je Kanye raje, kot da bi jih predvidljivo zaupal prežvečeni prvi ligi hippoperskih producentov, stavil tudi na mlade sile elektronskega podzemlja. Te dni prihaja nekoliko domiselnejše nadaljevanje zgodbe o newyorškem uspehu. Prihaja namreč nova plata Jay-Z-ja, ki tole celo prekaša v blesavosti naslova.

Ceramic Dog: Your Turn

Čeprav Marc Ribot za Ceramic Dog pravi, da gre za njegov prvi rockovski bend po srednji šoli, je že prvenec te skupine pred petimi leti dokazal, da si newyorški kitarski genialec rock (k sreči) razlaga podobno ohlapno kot druge izraze, s katerimi že dvajset let navdušuje privržence drznih muzik. Pravzaprav se zdi, da je Ceramic Dog za Ribota nekaj podobnega kot zasedba Tomahawk za Mika Pattona, torej bend, v katerem s svojima (zvezdniškima) somišljenikoma predvsem uživa v skupnem muziciranju. Z drugim albumom se trojec predstavi še z drznejšo podobo, polno rockovske ostrine, avant-(free)jazzovske dekonstrukcije in kakopak nepogrešljivega »party-intelektualnega« sarkazma, da ga kdo vendarle ne bi jemal preresno. Pa čeprav ga je treba jemati zelo resno.

Queens of the Stone Age: … Like Clockwork

Po dolgem, šestletnem diskografskem premoru se kralji stoner rocka vračajo v zasedbi, ki jo poznamo iz obdobja legendarne plošče Songs for the Deaf (2002), z zajetnim številom zvenečih gostujočih imen, kot so na primer Dave Grohl, Mark Lanegan, Nick Olivieri, Alex Turner iz skupine Arctic Monkeys ter celo superzvezdnik Elton John na klavirju in z vokalom v skladbi Fairweather Friends. Gre za plošček, ki ga je Josh Homme ustvaril po nekoliko krajši, a skoraj usodni življenjski krizi, kar je razvidno tudi iz izrazito intimnih in poglobljenih besedil, zlasti v komadu The Vampyre of Time and Memory, verjetno njegovi najintimnejši izpovedi doslej – ki mu je tematsko podrejen celoten album. Iskreno.

Boards of Canada: Tomorrow’s Harvest

Mitologizacija in mistifikacija izvajalcev elektronskih godb v resnici ni nič novega. A redkim se je v zadnjih petnajstih letih uspelo zaviti v tako gosto meglico govoric in ugibanj kot škotskima bratoma Michaelu Sandisonu in Marcusu Eoinu oziroma dvojcu Boards of Canada, ki je s svojo nenavadno, retronostalgično, pogosto temačno in vedno natančno ter konceptualno elektroniko ustvaril pravi kult s številnimi sledilci.

Jon Hopkins: Immunity

Britanski elektronski posebnež sodi v kategorijo producentov, ki so bolj kot zaradi svojih plošč znani zaradi zanimivih sodelovanj. Med Hopkinsovimi sodelavci najdemo take velikane, kot so Brian Eno, David Holmes in zasedba Coldplay, pokasiral pa je tudi cenjeno nominacijo za najboljši soundtrack (Monsters). Ker se mu ni treba več dokazovati, to pomeni, da si na solističnih ploščah lahko pusti veliko maneverskega prostora, in točno to je storil tudi pri četrtem dolgometražcu, ki ponuja kontrasten izbor eskapističnega ambienta in opojne techno repeticije. Formula na prvi posluh res močno spomni na početje skupine The Field, toda Hopkins ji vcepi dovolj lastnega značaja, da se plošča Immunity znajde med letošnjimi zanimivejšimi elektronskimi dosežki.

Bad Copy: Krigle

Bad Copy je bil po obratu stoletja eden prepričljivejših koščkov živahnega »ex-yu« hiphopa, toda ti zlati časi so zgodba iz preteklosti. Sledila je slaba forma ohlapnega žanra, a pred nekaj leti se je spet začelo premikati z izjemno plato Generala Wooja, pa tudi z različnimi drugimi prebliski. Beograjski zajebantski trojček se, potem ko je uradno razpadel leta 2008 in lani ponovno strnil vrste, zdaj pridružuje revitalizaciji scene. Besedila sicer niso tako lucidno neokusna kot tista, s katerimi si je pridobil fanbase po vsej bivši skupni domovini, in najšibkejši deli novega albuma so precej šibkejši od močnih. Vseeno, Bad Copy še ni stara šara za odpis, posebej pa glavo silita h kimanju pestrost produkcije in zabavnost nekaterih refrenov.

Rok Zalokar Trio: Vol. 1

Poplava izvrstnih prvencev mlajših slovenskih glasbenikov, ki smo ji priča že od začetka letošnjega leta, se nikakor ne ustavi. To je očitno tudi na ploščku, ki ga je trio mladih in zvedavih glasbenikov zastavil kot klasični klavirski jazzovski album, na katerem je zaznati vplive klasike, jazza in fusiona. Na albumu je dvanajst krajših, pa tudi daljših in nekoliko bolj strukturiranimi skladb, ki se gibljejo okoli prej omenjenih žanrov, hkrati pa sestavljajo izvirno in prepoznavno mešanico atmosferičnih efektov, izvrstne improvizacije in udarnih ritmov. Plošček, ki bo, kakor pove že naslov, očitno dobil več kot spodobno nadaljevanje, je še en izstopajoč diskografski dosežek naših obetavnih jazzovskih glasbenikov.

Disclosure: Settle

Če hočeš biti na tekočem z novostmi in razvojem elektronske plesne glasbe, potem moraš (vsaj) eno uho imeti vedno usmerjeno v Veliko Britanijo. Toliko prelomnic, kot so jih otoški elektronski producenti zabeležili od konca osemdesetih let, ko so posvojili chicaški house, detroitski techno in newyorški electro/hip-hop, ni bilo opaziti nikjer drugje.

Hexenbrutal: Giant

Po opaznih nastopih na Klubskem maratonu Radia Študent in izdaji prvenca Think of Me as a Friend se prekmurski dvojec Hexenbrutal vrača z novo studijsko stvaritvijo. Prvenec je zvenel bolj elektronsko, zdaj pa sta se Dr. Hexen in Mr. Brutal odločila prečistiti zvočno sliko svoje glasbe, kar ju je odpeljalo v navidezno organskost zvoka. Navidezno zato, ker glasbo še zmeraj ustvarjata z elektronskimi pripomočki in bobni. Minimalističnost albuma Giant je izražena z močnimi noisovskimi izbruhi in veliko količino industriala, ki občasno zatavajo v ambientalne glasbene pokrajine, album pa je zaznamovan s hrupnimi šumi in z nepredvidljivimi ritmičnimi zasuki. Udarno in eksperimentalno.

Wiley: The Ascent

Osem albumov, ki so Wileyja povzdignili med najprepoznavnejše grimerje, je bilo očitno dovolj, da si je britanski raper dovolil posneti album, s katerim odkrito naskakuje pop charte. Tik pod vrhom britanskih se je sicer pojavil že pred leti, toda kljub izvrstnemu singlu Wearing My Rolex je šlo takrat bolj za naključje kot za resno mainstreamovsko namero. Ta scenarij je Wiley lani ponovil s skladbo Heatwave, ki je pristala celo na prvem mestu britanskih pop lestvic, to pa je očitno botrovalo odločitvi, da s številnimi gostujočimi emsiji z obeh strani Atlantika zdaj unovči svoje desetletne izkušnje. S tem ni nič narobe, a zdi se, da se je s preračunljivostjo izgubil tisti apil, ki ga je pripeljal na lestvice ...

Thundercat: Apocalypse

Ameriški basist Stephen Bruner, ki se najraje predstavlja z imenom ameriške risanke, je virtuoznost in večstranskost dokazal z nenavadno paleto sodelovanj: s soulersko divo Eryko Badu, z nekoč raperjem, danes reggaejašem Snoop Doggom, pa tudi s trash metalci iz skupine Suicidal Tendencies. Z drugim albumom za založbo, ki jo vodi Flying Lotus – ta je plošček tudi soproduciral –, je postregel s skoraj identičnim slogom kot na prvencu. Torej z mešanico osladnega soula, eteričnega jazza in elektronike, ki zveni tako kot pop Stevieja Wonderja za novo tisočletje. Thundercat se ne frajari z obvladanjem inštrumenta, razvejene linije raje skriva v ozadje, bi pa lahko redkeje poprijel za mikrofon. Bizarna plat popa.

Savages: Silence Yourself

Ponovno vstali postpunk, ki je zaznamoval prvo desetletje novega tisočletja, je že nekaj let v zatonu, pa vendar se glasbeni vplivi turbulentnih osemdesetih let od časa do časa še vedno pojavijo kot kakšen veliki pok in vedno znova v orbito izstrelijo kakšno novo skupino, ki v morju številnih posnemovalcev preprosto izstopa.

Mount Kimbie: Cold Spring Fault Less Youth

Novi plošček sterilno natančnega dvojca Mount Kimbie pomeni preskok v vokalno formo z dodatkom živih inštrumentarijev, najpogosteje kitare. »Vokalizacijo« elektronskih projektov skoraj praviloma narekuje neizprosna glasbena industrija in z menjavo založbe za imenitno Warp je poteza tokrat predvidljiva. Petje obeh protagonistov ni posebnega zavidanja vredno, kar se je že potrdilo tudi na živih nastopih, kjer delujeta precej mrmrajoče. Zadrego delno reši gostujoči wunderkind britanske indie scene King Krule, ki se mu obeta nadvse svetla prihodnost. Kimbijca sta se s prvencem proslavila kot piflarja hladne intime, sedaj pa sta postala le eno od mnogih neprepričljivih angleških festivalskih imen. Kriza identitete.

The National: Trouble Will Find Me

Šesta studijska stvaritev brooklynskih indierockerjev spominja sprva na plošček High Violet (2010), ki je skupino izstrelil v mainstream vode ter ji z otožnimi besedili, črnim humorjem, močnim kitarskim pridihom in melanholičnimi orkestracijami prinesel veliko poslušalcev. Tokratni album, Trouble Will Find Me, člane skupine The National prikaže kot mojstre izvrstne lirike, ki z odličnim baritonskim vokalom Matta Berningerja in nekoliko ohlapnejšo, a še zmeraj prepoznavno orkestracijo ter minimalističnimi ritmi ustvarjajo kakovosten retro postpunk 21. stoletja. Poleg dobrih besedil in vokalov se izkaže tudi glasbena spremljava, deloma plod sodelovanja z gostujočimi glasbeniki, med katerimi se znajdejo tudi Sufjan Stevens, St. Vincent in Richard Reed Perry iz zasedbe Arcade Fire. Rock za odrasle.