Tricky: False Idols

Petnajst let fenovskih moledovanj, naj se vrne na začetek, je bilo očitno dovolj, da se je britanski glasbeni ekscentrik odločil nadaljevati nekje tam, kjer se je znašel s čislanim prvencem. To pa ima prednosti in slabosti. Novega albuma bodo nedvomno veseli feni, ki ne morejo pozabiti bristolskega zlatega downtempo obdobja, katerega ključni steber je bil z inovativnim, avanturističnim križanjem hiphopa, elektronike in rocka prav Tricky. Vendarle pa ta estetika po dvajsetih letih pač nima več tistega magičnega naboja, ki je samosvojega eklektika izstrelil med najizvirnejše sodobnike. Tricky gravitacijo let sicer poskusi zaobiti s posodobljenimi beati, toda kljub temu se zdi, da je False Idols predvsem plošča za stare fene.

Različni izvajalci: Great Gatsby OST

Zgodba naj bi šla takole: režiser Baz Luhrmann, ki je najbolj znan po osladni »rdečezavesni« trilogiji (Strictly Ballroom, Romeo + Juliet in Moulin Rouge), je imel med prekinitvijo snemanja filma Veliki Gatsby v Sydneyju preveč časa in premalo navdiha. Tako ga je Jay-Z prepričal, naj izbiro glasbe prepusti njemu, raperskemu mogotcu, črnemu Gatsbyju našega časa, ki je pred kratkim altruistično pomagal pripeljati profesionalno košarko v Brooklyn.

Scout Niblett: It’s up to Emma

Britanska pesnica, pevka in multiinstrumentalistka Scout Niblett po petih albumih in dvanajstih letih kariere ne kaže nobenih znakov iztrošenosti. Čeprav se je z občasnimi (ob)žanrskimi izleti priložnostno oddaljila od svojih izhodišč, je vselej prisegala na minimalistično kombinacijo glasu, kitare in bobnov, in nič drugače ni z novo ploščo, ki v spomin prikliče PJ Harvey v njenem surovejšem obdobju. Tudi Niblettova zna biti sporočilno večplastna, jezna, razočarana, dramatična in intimna, It’s up to Emma pa je verjetno njena najbolj osebna plošča doslej. Nobenega kompliciranja, le devet skladb, s katerimi avtorica svoje (tokrat precej trpke) življenjske izkušnje pretopi v glasbo, ki kljub indie-folk-rockovski podobi bolj kot na trende stavi na izročila punk rocka.

Dance Mamblita: Amor

Nekdanji dvojec Dance Mamblita se s tretjim albumom predstavi v kadrovsko spremenjeni zasedbi, saj se je skupini poleg novega bobnarja Maksimilijana Rojca pridružila še tretja članica Đuli Jenček, ki poskrbi za vokale in igra na tamburin. Amor je mešanica prevladujočih basovskih zvočnih kulis in preprostih, a učinkovitih ritmov, na njem se punkovska in hardcorovska estetika prepletata s subtilnejšimi in toplejšimi zvoki, zlasti v skladbah, kjer sodeluje duo Portofado; ta albumu brez dvoma zagotovi veliko svežine in igrivosti. Dance Mamblita v devetih precej pestrih skladbah uspešno krmari med značilnimi basovskimi izleti Andreja Šika, pri tem pa se žanrsko ne omejuje. Rezultat je pester album, kronan z naključnim, a pomembnim sodelovanjem z duom Portofado.

Neon Neon: Praxis Makes Perfect

Dvojec Neon Neon po ploščku, ki je navdih črpal iz življenja izdelovalca avtomobilov Johna DeLoreana, v drugo nadaljuje s čisto pravim »bioalbumom«. Posvečen je izjemni življenjski zgodbi Giangiacoma Feltrinellija, bogatega Italijana, ki je postal levičarski aktivist in knjižni urednik ter je igral košarko s Fidelom Castrom in umrl v nadvse sumljivih okoliščinah. Dvojec Neon Neon domačo nalogo pri zgodovini opravi v slogu, kakršnega je predstavil že na prvencu, torej v synthpoperskem melosu, ki se spogleduje s paradigmo osemdesetih let. Redki bioalbumi največkrat zvenijo nerodno, a Praxis s konceptom ne teži, je za kanček preveč baladno osladen in se dramaturško zadržuje na ravnici.

Daft Punk: Random Access Memories

Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo najbrž ne bosta kmalu snela robotskih čelad, pod katerima se skrivata v javnosti. Deloma iz istih razlogov, zaradi katerih sta si čeladi sploh nadela, zaradi varovanja zasebnosti in napihovanja razvpitosti, pa tudi zato, da ju po izidu njunega novega, četrtega studijskega albuma po glavi ne bi lopnil kakšen fen, ki je z njima rasel skozi vse njune pop-plesne (r)evolucije.

Iggy & The Stooges: Ready to Die

Potem ko so se The Stooges znova zbrali in začeli koncertirati, nekaj let pozneje pa celo izdali album The Weirdness (2007), je bilo jasno, da danes 66-letni Iggy Pop zagotovo še ni zrel za upokojitev. To je dokazal tudi s svojimi zadnjimi solo albumi. Toda stvari so se medtem nekoliko spremenile – po zadnji turneji (katere zadnja postaja je bila Ljubljana) je nenadoma umrl kitarist Ron Asheton in še istega leta so ga zamenjali z Jamesom Williamsonom z legendarnega albuma Raw Power. Najnovejši album Ready to Die se ne približa prodornosti plošče Raw Power, toda z Williamsonovimi prepoznavnimi rifi in večno uporniškim Iggyjem Popom nas v nekaj trenutkih popelje v sedemdeseta leta. Retro.

Trkaj: Vse je OK

V pop vodah udomačeni raper Trkaj novi album oglašuje kot uporniški s pridihom punkerskih korenin. In to »v času, ko je v zraku revolucija«. Takšnega PR-ja ni treba jemati preveč resno in plošček je v resnici kompilacija pestre, a povprečne produkcije in naivnih punchlinov s precejšnjim odmerkom nadležnih refrenov. V zgodovino se bo vpisal kot prvi slovenski izdelek, na katerem gostuje hiphop legenda KRS-One, žal s povsem klišejskim prispevkom. Vse je OK je del konca popularizacije slovenskega vstajniškega duha, saj postavlja le dve vprašanji: kako točno naj bi album bil uporniški, če je imela pri njegovem nastanku prste vmes največja institucija dodatnega zavarovanja, in komu naj bi se torej sploh uprli?

!!!: Thr!!!er

Kalifornijski plesni postpunkerji so se po izidu prvenca leta 2001 znašli v središču elektronsko-rockovskega plesnega rivajvla, potem pa naslednja leta (včasih neupravičeno) ostajali v senci skupine LCD Soundsystem. Na vseh albumih so se sicer pojavljale dodelane in ravno dovolj zvedave skladbe, da je !!! ohranil zanimanje privržencev indie-pop-plesne glasne, toda hkrati je bilo iz plošče v ploščo manj sledi tiste svežine, ki je zasedbo na sceno izstrelila pred desetimi leti. Kot kaže, bi peti studijski dolgometražec utegnil začeti novo poglavje !!!. Ne le zato, ker so se Murphy in njegovi upokojili, pač pa zato, ker plošča Thr!!!er v samosvojem spoju funky elektronske in rockovske glasbe spomni na trenutek, ko se nam je zasedba !!! prikupila.

Vampire Weekend: Modern Vampires of the City

Newyorška skupina Vampire Weekend, ki so jo pred natanko sedmimi leti ustanovili takrat še študentje ugledne Univerze Columbia, je imela v svoji kratki demozgodovini precej več sreče kot številni drugi začetniki. Pri tem ji je bilo v pomoč tudi obdobje, v katerem je nastala – newyorška četverica je, namesto da bi demoposnetke prvenca poslala že uveljavljenim založbam, za samopromocijo raje izbrala razmahnjeno blogosfero, zlasti tisto, ki se ukvarja s popularno glasbo. In imela je prav – še preden so jo opazile založbe, se je njena glasba razširila po spletu, to pa jo je še pred izdajo albuma pripeljalo do treh manjših turnej. Malo za tem ji je angleška založba XL Recordings ponudila pogodbo in v nekaj mesecih je izšel prvenec, ki je nosil isto ime kot bend.

Shuggie Otis: Inspiration: Information/Wings of Love

Nekateri albumi morajo biti ponovno izdani. Taka je na primer mojstrovina Inspiration Information, ki je bila po izidu leta 1974 nepričakovano spregledana. Zgodba multiinštrumentalista Shuggieja Otisa je neverjetna: profesionalno je začel nastopati z dvanajstimi leti, BB King ga je požegnal za najboljšega mladega kitarista, komaj polnoleten je zavrnil sodelovanje z Bowiejem in s Stonesi. Z albumom naj bi se utrdil v prvi ligi ameriške soul in R & B-scene. A projekt je bil preveč nekonvencionalen, Otis pa preveč ekscentričen in čudežni deček se je vdrl v zemljo za kar štirideset let. S ponovno izdajo je začel spet nastopati, dodatek nikoli slišanih posnetkov Wings of Love pa le potrdi, kaj vse smo zamudili. Izjemno.

Mikal Conin: MCII

Mikal Conin, mladi predstavnik trenutne pop-rock garažne produkcije San Francisca, ki se je kalil v zasedbi bolj znanega Tya Seagalla, je nase opozoril že pred dvema letoma z istoimenskim prvencem. Ta je bil nekoliko temačen, obseden z najrazličnejšimi konci, zdaj pa se Conin vrača z izrazito dodelano stvaritvijo, z glasbenega in besedilnega vidika. MCII je klasični pop album, ki s svojimi desetimi skladbami orje po različnih obdobjih kitarskega rocka, z dodelanimi aranžmaji in neverjetnim Coninovim občutkom za strukturo pop skladbe. Pozitivno razpoloženje, dobra besedila in odlično kombiniranje glasbenih slogov nam predstavijo obetavnega mladega avtorja, ki bo v prihodnosti gotovo še presenetil.

Phoenix: Bankrupt!

Potem ko so se indie-sintpop-rockerji iz skupine Phoenix po prejšnjem albumu (končno) znašli v mainstreamu in na odrih največjih festivalov, so za svojo naslednjo ploščo napovedali bolj eksperimentalen odklon. No, verjetno je bilo dolgoletnim fenom tudi brez jasnovidca jasno, da teh napovedi ne gre jemati preresno. Njihov izraz je iz albuma v album sicer nekoliko drugačen, a hkrati ves čas ohranja prepoznavnost, ki navdih najraje išče v sintpopu iz osemdesetih let. In nič drugače ni – na veselje fenov – niti s petim albumom. V primerjavi s predhodnikom je na njem manj eksplicitno hitovskega materiala, toda hkrati je zaokrožen v bolj koherentno celostno podobo – tako, ki je Phoenix povzdignila med največje francoske izvozne glasbene artikle.

New Wave Syria: Summer

Zdi se, da je domača »alter« scena ponovno dobila zalet s konsistentnim prilivom izdaj in s svežimi bendi, kot so Trus!, Napravi mi dete, Ewok ... A dvojec New Wave Syria ne sodi v ta krog novodošlecev. Dela že predolgo, prvenec hello, yes je izdal že leta 2009 in samozavestno našteval pohvale in nagrade z vseh strani. Takrat je prepričal s skoraj naivnim, a v domačem miljeju povsem svežim zvokom in z eksplicitno DIY, naredi-sam držo.

Carla Bruni: Little French Songs

Prvi album po njenem prenehanju funkcije prve dame Francije za Brunijevo ne prinaša nič bistveno novega. Še vedno je razpoložena zelo šansonjersko, največja novost je pravzaprav le ta, da se v enem od besedil loti svojega moža Nicolasa Sarkozyja in njegovega naslednika Françoisa Hollanda, a to naredi igrivo, zbadljivo, brez kakšnih političnih ambicij. Aranžmajsko plošča naredi še večji korak v preteklost, kar pa ne moti, nenazadnje so najlepši šansoni nastali pred pol stoletja in več, v času, ki za Brunijevo očitno ostaja ključen navdih. S svojimi šansoni se sicer verjetno ne bo znašla med klasikami, bo pa tudi nov album nedvomno po okusu ljubiteljev zrelega in lahkotnega francoskega popa. Nobenih pretenzij in domišljavosti – »majhne francoske pesmice« pač.

The Puzzled: Bad Times for Bedtime Stories

Nova zasedba že prekaljenih glasbenikov se je pod suverenim vodstvom Tiborja Miheliča Syeda, ki je bolj znan kot basist Katalene, odpravila na popotovanje po različnih glasbenih žanrih in zgodovinskih obdobjih popularne godbe. Gre za glasbenike, ki prihajajo iz različnih glasbenih ozadij, tako da tudi njihov glasbeni izraz zveni precej heterogeno, saj se gibljejo med temnim valom, art rockom, jazzom in etnom. V sedmih skladbah se mnogoterost vplivov razdrobi v različne podžanre, ki pravzaprav oblikujejo prepoznavnost zasedbe in jo prikažejo kot dobro uigrano ekipo veščih glasbenikov. The Puzzled je še ena skupina z izrazito eksperimentalnim glasbenim pistopom, ki dokazuje, da je slovenska glasbena scena trenutno zelo živa in pisana.

Snoop Lion: Reincarnation

Snoop Dogg je pred natanko dvajsetimi leti udaril s prvencem, ki se je vrtel okoli ljubezenskega trikotnika bejb, alkohola in marihuane. Plata ima danes kultni status, saj gre za enega najprepričljivejših rap projektov desetletja. Sedaj je odšel na Jamajko, losangeleški zakon ulice pa zamenjal za vero v ljubezen in bratstvo, skratka rastafarijanstvo. Snoop ni več pes, ampak Lion. Preobrazba oziroma kar reinkarnacija deluje naivno iskreno, spremljevalni dokumentarec je kar zabaven, zgražanje številnih rasta puritancev pa nastavi ogledalo celotni sceni. Škoda le, da muzika Snoopovega razsvetljenja, ki jo je spacal elektronski zvezdnik Diplo, zveni tako zanič.

Rokia Traoré: Beautiful Africa

Mali v zadnjih letih in desetletjih velja za afriško glasbeno velesilo. Bogato zapuščino tamkajšnjih muzik v bolj tradicionalnih in pop podobah po svetu širijo (in so širili) zvezdniki kova Ali Farka Touré, Toumani Diabaté, tuareška skupina Tinariwen, Salif Keita, Amadou & Mariam, Oumou Sangaré in zadnjih petnajst let tudi Rokia Traoré.

Mice Parade: Candela

Newyorški multiinstrumentalist Adam Pierce (Mice Parade je anagram njegovega imena) se vrača z devetim albumom, na katerem raziskuje različne vidike svetovnih godb, ki jih spretno zlije v samosvoj glasbeni izraz. Kljub temu se zdi, da je Pierce z leti izgubil tisto ostrino in natančnost, ki sta ga krasili v obdobju verjetno njegovega najboljšega albuma Mokoondi (2001). Skladbe so večinoma vokalno-instrumentalne, kar je sicer praksa na njegovih poznejših glasbenih stvaritvah, a se, žal, stežka približajo kakovosti njegovih zgodnjih plošč, na katerih so prevladovali etno-jazzovski vplivi s pravšnjim odmerkom postrocka. V tem smislu je Candela zgolj nadaljevanje njegove ustvarjalne krize z nekaj svetlimi izjemami.

Ghostface Killah & Adrian Younge: Twelve Reasons to Die

Ghostface Killah je zadnji Mohikanec – je zadnji član ekipe Wu-Tang Clan, ki v petnajstih letih, ki so sledila njeni zvočni revoluciji, ni ogrozil svoje kredibilnosti. Za novo ploščo se je spajdašil z mladim producentom Adrianom Youngom in njegovim bendom. Naveza je obetala hudo veliko, Younge je pred kratkim domiselno produciral tudi soulerske veterane iz skupine Delphonics. Twelve Reasons to Die ima konceptualni okvir gangsterske zgodbe z dramaturškim lokom nasilne smrti, reinkarnacije in maščevanja Ghostfaca. Ta je vedno veljal za izjemnega storytellerja in se izkaže tudi tokrat. Younge in druščina poskrbita za retro soulerske podlage, kot se šika, a kombinacija ne klikne povsem. Izpolnjena norma, ne najboljša forma.

Yeah Yeah Yeahs: Mosquito

Newyorški trio se je s prvencem čez noč zavihtel med najpomembnejše predstavnike indie rocka v novem tisočletju. Da se tam ni znašel po naključju, je potem potrdil tudi z naslednjima, pri kritikih in fenih toplo sprejetima ploščama. Danes, na četrtem albumu – po vseh transformacijah indie rocka v minulem desetletju – njegov izraz sicer ni več tako svež, toda hkrati je Yeah Yeah Yeahs zrasel v bend, ki zna preprosto pisati dobre skladbe. Po sintetičnem predhodniku bo novi album ponovno pisan na posluh fenov surovejše, kitarske podobe, skupaj z njimi pa bodo zadovolj(e)ni tudi tisti, ki cenijo trojčevo žanrsko neobremenjenost. Zaradi tega res trpi celovita podoba, toda najboljše skladbe lahko mirno uvrstimo med najlepše dosežke zasedbe.

Trus!: First Step

V prvih mesecih letošnjega leta se je na domačem glasbenem prizorišču res dogajalo, predvsem v glasbenem založništvu. Izšli so kakovostni albumi skupin, med katerimi je veliko presenetljivo dobrih prvencev – dovolj je omeniti mlade zasedbe, kot sta denimo Ewok in Litošt, ki se v domačem alternativnem miljeju uveljavljajo kot nosilci izvirnih, večinoma na elektroniki utemeljenih glasbenih izrazov.

James Blake: Overgrown

S prvencem se je James Blake iz sramežljivega mladega producenta s potencialom prelevil v mladega vokalista z množičnim sledilstvom. In z drugim albumom Overgrown je v njegovem svetu še zmeraj vse zelo melanholično, sivo in deževno in še zmeraj občasno čuti potrebo, da mora verze v komadih ponavljati v nedogled. Pravo presenečenje je sodelovanje newyorškega hiphop kulta RZA-ja, ki bi ga bili sicer bolj veseli brez Blakovih odpetih vložkov. Pri enem od posnetkov je podpisan tudi Brian Eno, bistveno pa je, da je Blake sam svoj mojster – igra vse inštrumente, je svoj inženir in seveda producent. V teh vlogah je vešč in pusti vtis, močnejši kot z »gospelskim« petjem. Ko glasba črne Amerike postane povsem bela.

Litošt: Litošt

Mladi domači trio Litošt s prvencem dokazuje, da žanrske ločnice ne igrajo več pomembne vloge. Trije glasbeniki, primarno delujoči na jazzovski in impro sceni, so akustične inštrumente zamenjali za elektroniko in se premišljeno lotili glasbe, ki bi ji sorodna izhodišča lahko našli celo v čislanem britanskem IDM-u iz devetdesetih let in v sodobnejših bass muzikah. No, kljub mojstrskim elektronskim strategijam, Litošt ostane zvest logiki benda. Takega, ki ne skriva svojega jazzovskega/fusion izvora, pač pa ga spretno izkoristi za oblikovanje samosvojega in skozi prizmo domače glasbene ponudbe (kljub retro predznaku) zelo svežega izraza na stičišču elektronike, jazza in krautrocka. Še ena izvrstna pridobitev za domačo sceno!

The Knife: Shaking the Habitual

Po epohalni plošči Silent Shout (2006) se švedski elektronski duo The Knife vrača z doslej najbolj angažiranim in hkrati glasbeno izredno heterogenim albumom, ki na kvantitativni in kvalitativni ravni sodi v sam vrh sodobne popularnoglasbene produkcije. Mešanica sodobne, večinoma temačne elektronike, ki vključuje IDM, ambientalne, trance, trip-hop in druge podžanre, se fantastično ujema s politično angažiranimi besedili, ki v svojem bistvu napadajo vse zgrešene dosežke neoliberalizma. Shaking the Habitual je oster zvočni in besedni odziv na današnje družbenopolitične razmere in vsekakor eden izmed pomembnejših ploščkov letošnjega leta.

Tyler, the Creator: Wolf

V ZDA spremljamo vstajo s hiphopom povezanih praks, in če sklepamo po EMŠIH svežih obrazov, se za prihodnost ni treba bati. Bo pa prihodnost nedvomno čudna.

Daughter: If You Leave

Londonski trojec je veliko pozornost britanskih medijev pritegnil še pred izidom debija, koncertne dvorane, kjer se je večkrat znašel ob eminentnih ustvarjalcih, pa so vse bolj polnili tudi številni privrženci. Lep odgovor na to, kaj je botrovalo tej izpostavljenosti, sedaj ponuja dolgometražec, ki ponudi še bolj izpiljeno podobo sanjavega folk popa. To pa ima svoje prednosti in slabosti. Glasba je po novem nedvomno še prijaznejša do širšega občinstva, toda hkrati se je v pretirano epskih in priložnostno preveč izumetničenih aranžmajih (novih skladb) izgubilo precej tiste intimnosti, ki je krasila nekatere zgodnejše posnetke. No, kljub temu odmiku je zasedba ohranila prepoznaven značaj, ki njen izraz uvršča med zanimivejše sodobne muzike.

Wanda & Nova deViator: Pacification

Maja Delak in Luka Prinčič sta v zadnjih letih postregla z udarnimi performansi, svojo odrsko punkersko DIY držo pa sedaj prevedla v albumski format in se tako pridružila kar nekaj domačim izvajalcem, ki zadnje čase stavijo na »naredi sam« prakse. Produkcija je dodelana in žmohtna, slog enkrat elektrotrasherski, drugič triphoperski. Ritmike pogosto povlečejo na britanski breakbeat s konca devetdesetih let, melodike pa na Prinčičevo produkcijo iz istega časa, ko je stal še za preprostim imenom Dj Nova. Sum preproste delitve vlog Wande kot vokalistke in Nove kot producenta ne drži vode, saj Prinčič veliko tudi poje. Distorziran in razgiban plošček, ki močno presega vlogo koncentrata živih nastopov.

Suuns: Images du Futur

Po opaznem uspehu prvenca Zeroes QC, ki je montrealsko skupino Suuns iz relativne anonimnosti popeljal v svet glasbenega undergrounda na obeh straneh velike luže, se zasedba zdaj vrača z nekoliko bolj profiliranim ploščkom. Album Zeroes QC je predstavljal iskanje glasbenega izraza, na katerem si bo skupina zgradila prepoznavnost, Images du Futur pa se premakne nekoliko naprej – krautrockovski prijemi, ki jih je skupina gojila tudi na prejšnjem ploščku, se pomaknejo v ospredje zvočne slike, ki skupaj s postpunkovskimi kitarami, razpršenimi, zasanjanimi vokali (ti nevzdržno spominjajo na Clinic) in minimalističnimi ritmi pripeljejo do še ene izrazito psihedelične stvaritve. Vredno poslušanja.

Devendra Banhart: Mala

Osmo studijsko ploščo nekdanjega »frik folkerja« Devendre Banharta lahko brez zadržkov postavimo v družbo albumov, ki vam znajo v vsakem trenutku polepšati dan. Ima tisto vse redkejšo sposobnost, da vas hipoma potegne v svoj svet, v katerem ni prostora za vsakodnevne skrbi in vso nepotrebno navlako, s katero smo si ljudje zapletli življenje. Izriše svet preprostih, najiskrenejših, prvinskih občutkov in hotenj, brez katerih bi bilo življenje precej dolgočasno.