Dežurni krivci: Fakti

Prleška četverica Dežurni krivci se po daljšem premoru vrača z novo studijsko stvaritvijo, ploščkom in hkratno pesniško zbirko tridesetih pesmi, s katero se dotika predvsem sedanje družbenopolitične polomije v Sloveniji. Dvanajst komadov, ki se večinoma gibljejo v sferi alternativnega rocka, zlasti z močnimi vplivi stoner rocka, se nekoliko odmakne od formule s prejšnje plošče Strup, saj so se fantje odločili zamenjati drugo kitaro za vokale, kar je pri tem ploščku več kot modra odločitev. Brezkompromisna in izrazito kritična besedila se ujemajo s težkimi kitarskimi rifi in z mogočnimi ritmi, ki slovenskemu poslušalstvu, zlasti pa oligarhom sporočajo, da je bilo dosti sprenevedanja. Glasen rockovski krik proti trenutnim razmeram v Sloveniji.

Dj Koze: Amygdala

Od hiphoperskega skrečerja do skritega aduta mikrohousa – Dj Koze je definiral nemško didžejevsko kulturo kot le redko kdo. S prvim albumom po devetih letih se samozavestno približuje popu, pri čemer mu pomagajo imena, kot so Caribou, Apparat in Mathew Dear. Je na trenutke trendi, a hkrati izjemno domiseln in natančen, kot se spodobi za pravega Nemca. Pretiravanje z vokalnimi komadi ne deluje kot patetično novačenje širše publike, hipnotičnost mikromelodij, ki so včasih trejdmarkersko zvezene iz koščkov vokalov, pa ne zamegli izjemne produkcije, ki ponudi tudi nekaj presenečenj, predvsem v širokem naboru inštrumentov. Bolj poperski kot tehnoiden in bolj radijski kot klubski. Presenečenje meseca.

The Strokes: Comedown Machine

Če peto ploščo newyorških garažnih rockerjev in postpunkerjev razumemo kot provokacijo za fene, ki še vedno pričakujejo ponovitev njihovega izjemnega prvenca, potem jo na neki sprevrženi način lahko sprejmemo z naklonjenostjo. Toda resnici na ljubo si je težko predstavljati, da bodo sedaj, ko so izpolnili pogodbo z založbo RCA, v enaki obliki nadaljevali tudi v bodoče. Ker se izogibajo medijev, ni znano, v kakšnem razpoloženju je nastajal Comedown Machine, a sodeč po skladbah, ki na eni strani silijo v smer sintpopa in na drugi v tisto fenom ljubšo garažnorockovsko, se znotraj benda pojavljata vsaj dve struji. No, na albumu so kljub medli celostni podobi tudi skladbe, kakršne znajo napisati le The Strokes. Morda pa jih še ne kaže odpisati.

Depeche Mode: Delta Machine

Skupina Depeche Mode je bila po odhodu enega izmed ključnih članov, Alana Wilderja, ki jo je leta 1995 zapustil zaradi nesoglasij, na vrhuncu popularnosti. No, vrhunec je četverica iz Basildona pravzaprav dosegla že prej, leta 1990, ko je izdala mojstrovino Violator, s katero je potrdila, da so lahko tudi elektronski bendi močan magnet za stadionske množice. A ustvarjalni zanos je začel naslednja leta pešati, zlasti v obdobju bluesovsko/gospelovsko usmerjenega ploščka Songs of Faith and Devotion. Ravno v tem – lahko mu rečemo rockovskem – obdobju Depeche Mode je pevec Dave Gahan zabredel v svet težkih drog, to pa je močno okrnilo delovanje skupine. Kljub temu je izdala album Ultra (1997), ki so ga kritiki in občinstvo dobro sprejeli in jo je vnovič potrdil kot vrhunsko elektropop atrakcijo, predvsem zaradi udarnih hitov Barrel of a Gun, Home in It’s No Good.

Justin Timberlake: The 20/20 Experience

Ultra pop plošča, na kateri so posnetki dolgi povprečno kar debelih sedem minut?! Zadevo je bilo treba preveriti. Hkrati gre za ponovno združitev pretty boya s Timbalandom, torej producentom, ki je do danes najdrzneje definiral njegovo osladno kariero. Pri besedilih si česa drugega kot popolne banalnosti nismo upali pričakovati, zato pa so več radovednosti zbujale podlage, ki so nenavadno razvejene, a povsem polikane. Album ni eden tistih epskih poperskih presežkov, na katere smo zadnja desetletja že skoraj pozabili, a kljub dolžini posnetkov ni pretenciozno tečen ali čudaški, le redko povsem zabluzi in občasno celo deluje. Timbaland pač zna. Tudi v svoji stilsko ziheraški in aranžmajsko razvlečeni preobleki.

Vsemogočni mlin: Arbitrarij

Štiričlanska ljubljanska zasedba, ki je nekoč slišala na ime Human Playings, se je pred kratkim popolnoma poslovenila, vsaj v jezikovnem smislu. Toda ko pokukamo pod površje in prisluhnemo njeni glasbi, kmalu ugotovimo, da je ta vse prej kot slovenska. Gre za mlade glasbenike, ki večino časa posvetijo igranju glasbil, pri čemer v svoj glasbeni izraz vključujejo veliko jazzrocka, progresivnega rocka in jazza. Prvenec Vsemogočnega mlina predstavi štiri virtuozne glasbenike, klaviaturista, kitarista, basista in bobnarja, ki potujejo po poteh velikih fusion skupin sedemdesetih let, hkrati pa se trudijo ostati zvesti svoji glasbeni govorici, ki se bo v prihodnje gotovo še profilirala. Soliden fusion.

Kate Nash: Girl Talk

Potem ko je Nasheva po objavi prvenca pred petimi leti prejela nagrado BRIT za najboljšo glasbenico in postala ljubljenka britanskih medijev, je z naslednjo ploščo uspešno indie-folk-pop formulo predrugačila v bolj rockovsko podobo. To še stopnjuje s tretjo ploščo, s katero se uporniško poslavlja od velikih založb. Rezultat je trša, bolj brezkompromisna garažnorockovska in punkovsko ostra glasba z ostrejšimi girl-power besedili, ki pa s svojo (pop) spevnostjo vendarle ne bodo prevelik šok za fene. Sploh tiste, ki odraščajo skupaj z Nashevo, nekoliko starejši otroci pa bomo verjetno še vedno raje posegali po njenem zgodnejšem materialu. Otroška naivnost je včasih zrelejša od mladostniškega uporništva.

Bonobo: The North Borders

Simon Green, bolj znan po opičjem psevdonimu Bonobo, s snemanjem plošč nima lahke naloge. Pred leti mu je namreč uspelo (so)ustvariti skoraj osebni mikrožanr hipnotično melodične, organske elektronike, ki je bil kratko obdobje »glasba za številne okuse in priložnosti« in se je tako znašel na neštetih kompilacijah.

Mogwai: Les Revenants

Z atmosferično, hkrati zadržano in dramatično glasbo so škotski postrockerji tako rekoč idealen bend za ustvarjanje filmske glasbe. Pred sedmimi leti so glasbo za Zidanov portret povsem podredili filmu, njihov tretji soundtrack za francosko televizijsko serijo o postapokaliptičnih zombijih, pa si zlahka predstavljamo kot samostojen album. V prevodu to pomeni zimsko temačen, melanholičen, zlovešč postrock, in čeprav se ga tudi po osemnajstih letih ne trudijo reinventirati, jim tega nihče ne zameri. Podobno kot Godspeed You! Black Emperor, imamo tudi Mogwai kljub ponavljanju iste formule v taki podobi najraje. S svojo glasbeno zrelostjo je preprosto večji od trendov – z zombiji ali brez njih.

Bilal: A Love Surreal

Žanr novojazzerskega soula je zadnja leta dobil krila, predvsem zradi izvajalcev, kot je Robert Glasper. In tudi Bilal. Ameriški vokalist bi bil do danes verjetno še bolj prepoznaven, če ne bi imel nesrečne izkušnje z založbo Interscope, zaradi katere je med njegovima prvima ploščama minilo kar devet let. Sedaj se vrača s tretjim dolgometražcem, ki kljub vsem preteklim referencam (sodelovanja z Eryko Badu, The Rootsi, ...) šokira z osladnostjo in pravilnostjo. Naslov ploščka je izpeljanka iz kulta Johna Coltrana, a z njim nima niti najmanjše zveze – tu ni nobenih ostrin, ovinkov in izbruhov, le ena varna, politično korektna vožnja. In tako je razlika med Bilalovo in godbo njegovih kolegov kozmetična. Generična vatka.

Suede: Bloodsports

Skupina, ki je bila leta 1992 razglašena za »najboljšo novo skupino v Britaniji«, je v devetdesetih letih nanizala tri odlične albume, enega povprečnega, kariero pa končala s spregledanim A New Morning (2002). Skupina Suede se po desetih letih premora vrača – s treznim, a še dovolj »dandyjevskim« Brettom Andersonom in z materiali, ki bi jih brez težav uvrstili v obdobje njenega najuspešnejšega albuma Coming Up (1996). Z nepričakovanimi kitarskimi izbruhi, veliko količino dramatičnosti in še zmeraj sugestivnim Andersonovim vokalom bo Bloodsports gotovo presenečenje za nekdanje oboževalce. Vprašanje je le, kako bodo album sprejele mlajše generacije – od nekoč najboljšega benda v Britaniji bi bilo pričakovati, da se v desetih letih vsaj malce spremeni, mar ne?

Autechre: Exai

Če vam je blizu elektronska glasba, še posebej tista z zvedavega konca, si naredite uslugo in poslušajte novi, enajsti studijski album avantelektronskega dvojca Autechre. Če ste ga seveda po naključju spregledali kljub številnim kritiškim in fenovskim hvalospevom, ki so se usuli tako rekoč takoj, ko je založba Warp – verjetno tudi pod težo nestrpnosti fenov – ploščo »sprostila« v sprva digitalni dolpoteg.

Hurts: Exile

Ste že slišali singel Miracle? Gotovo ste. To je tisti komad, ki neznansko spominja na Paradise otoške skupine Coldplay, le da se pozneje izrodi v patetičen synth-pop, v katerem prevladujejo razvlečeni, pretirano pocukrani vokalni refreni, z enako patetičnimi besedili. Britanski novodobni synth-pop duo Hurts preprosto nadaljuje z izposojeno formulo iz osemdesetih let, tako kot si jo je zastavil že na prvencu Happiness, le da sta fanta tokrat dodala še nekaj trših zvokov in vse skupaj dobro producirala, a brez kakršnihkoli presežkov. Ker je celoten album zelo podoben temu singlu, lahko zatrdimo, da Hurts uspešno reciklira tisto glasbo iz osemdesetih let, na katero bi najraje pozabili.

Dido: Girl Who Got Away

Z raznoterimi nagradami ovenčana britanska pevka s četrtim albumom stopa po poti elektronskega popa, s katerim smo jo v preteklosti že spoznali v navezi z bratovimi elektronskimi zvezdniki iz skupine Faithless. Ker je bil Rollo Armstrong tudi eden od producentov njenega novega albuma, bi njegove korenine še laže našli kar v glasbi, ki sta jo pred desetimi leti ustvarila pod znamko Dusted. Opojen, sanjav, produkcijsko izpiljen downtempo je sicer prej kot ne stvar preteklosti, toda Dido skladbam (sicer skozi precej klišejska besedila) doda dovolj karakterja, da bo plošča ponovno krojila marsikateri pop-chart. To, da ne sledi aktualnim trendom, je pravzaprav prej prednost kot slabost in bržkone bo pevki prinesel še kakšnega novega fena.

Rhye: Woman

Poza anonimnosti sodobnih izvajalcev je banalni paradoks. V zadnjem času se je pojavilo kar nekaj skrivnostnežev in prav vsi po vrsti trdijo, da v nasprotju z ravnanjem drugih ne gre za promocijsko potezo, ampak za to, da želijo glasbo predstaviti v »čisti« obliki, brez podob. In to ni marketing?! Isto igro je igrala tudi znamka Rhye, a danes je že jasno, da gre za tandem danskega producenta Hannibala in kanadskega glasbenika Mika Milosha. Največje presenečenje je, da vokali, ki so slišati precej senzibilno ženski, celo »sadejevski«, sploh niso ženski, ampak Miloshevi. Sicer pa gre za trendovsko glasbo, novi nežni soul, ambiciozen z uporabo klasičnih godal in apdejtan po pojavu izvajalcev, kot sta skupina xx in James Blake. Pretenciozna intimnost.

David Bowie: The Next Day

Ko se je David Bowie januarja letos oglasil s singlom Where Are We Now?, ni bilo nikomur nič jasno. Zlasti ne njegovim dolgoletnim oboževalcem, ki so ga po prisilno končani turneji leta 2004 že zdavnaj uvrstili med upokojene legende rock’n’rolla. Zaradi resnih bolečin v prsih, ki jih je začutil sredi nastopa v nemškem Schesslu, se je preprosto umaknil z glasbenega prizorišča in iz javnosti ter se tako rekoč ni oglasil vse do 66. rojstnega dne, ko je s singlom napovedal nov album.

Kavinsky: Outrun

Čeprav se ne zdi tako, francoski house ni nikoli izginil. Po »drugem valu«, ki ga je zaznamoval zmagovalni pohod (in potem tudi komercialni potop) založbe Ed Banger, so nekateri protagonisti ostali zvesti estetiki osemdesetih let, le da ta poza zadnja leta ni več tako kul. Eden takih je Kavinsky, ki še zmeraj stavi na ferrarije testarosse, pionirske videoigrice in značilne synth linije. Tako je v nekaj letih, ko je le pririnil do prvenca, pririnil tudi od retro progresivca do retro tradicionalista. Plošček Outrun je mladenič zastavil kot glasbo za izmišljen triler iz osemdesetih let in se najbolje odreže v delih, ki so namerno carpenterski, a je v celoti premalo zbran. Manjka film, ki bi to glasbo spremljal.

Ewok: No Time

Nov domači trio izkušenih glasbenikov (Moveknowledgement, Intimn Frizurn, Na lepem prijazni) je moči združil šele pred kakšnim letom, toda sled, ki jo je s koncertiranjem (in prvim spotom) pustil na domači klubski sceni, razkriva, da se je stvari lotil zelo premišljeno. To sedaj potrjuje prvenec No Time, na katerem trojec s sinti, bobni in vokalom skozi izkušnjo sodobnih elektronskih smernic prevede zgodnje zapuščine sintpopa, post-disca in elektropopa. Rezultat je produkcijsko izpiljena, energična, igriva glasba, ki Ewok postavi v druščino domačih reformatorjev plesnih pop elektronskih muzik, a ga hkrati izstreli tudi v lastno smer. Več kot obetaven prvenec in hvalevredna pridobitev za domačo klubsko (in pop) sceno.

Bernays Propaganda: Zabraneta planeta

Tretja plošča angažiranih makedonskih new wave/postpunkerjev prinaša devet kompaktnih in dodelanih skladb, ki se nekoliko odmaknejo od zvoka, kakršnega poznamo s prejšnjih dveh albumov. To je predvsem opazno pri kitari, ki se giblje proti eksperimentalnemu zvoku ter na minimalističen način ustvarja izvirno zvočno podobo skupine, hkrati pa v sodelovanju z odlično ritemsekcijo in sugestivnim vokalom pevke Kristine Gorovske dokazuje, da je skupina očitno našla smer in zvok, ki ga lahko pričakujemo tudi v prihodnje. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na angažirana in kritična besedila, v katerih vehementno izraža nestrinjanje s sedanjimi družbenopolitičnimi razmerami v Makedoniji. Bridko.

Atoms for Peace: Amok

Feni Thoma Yorka si lahko oddahnejo. Dolgo napovedovani studijski projekt njegove superskupine, ki se je prvič zbrala leta 2009 za kratko turnejo, na kateri je preigravala njegovo ploščo The Eraser, je končno izšel.

Različni avtorji: Chilli Space 9

Novo leto, nov Chilli Space. Na prvi pogled se zdi, da serialko, ki vsako leto zbere nove posnetke domačih elektronskih producentov, po devetih ponovitvah načenja kompleks utečenosti, kar je v današnjem hiperpotrošniškem vsakdanjiku križ in težava številnih sorodnih kompilacij. No, Chilli Space ima tu dve pomembni prednosti. Prvič, domača elektronska scena je diskografsko močno podhranjena, in drugič, ekipa se pod sicer pavšalno znamko »ohlajena elektronika« trudi iti v korak s časom. Letos ta korak s produkcijsko dovršenostjo narekujejo dub techno, bass in (starošolski) dub, enega od vrhuncev pa s svežim minimalističnim technom doseže zasedba Ago Tela, v kateri so moči združili elektronski veterani in pobudniki serialke.

Jamie Lidell: Jamie Lidell

Posebnež med vokalisti soulerske tradicije Jamie Lidell nas je osvojil s svojimi sijajnimi živimi nastopi, prepričal pa s ploščami, ki so bile pop, a smo jim gladko nasedli, da niso le to. Ko je postal že rahlo predvidljiv, se je spajdašil z Beckom in izdal tretji, umazani album Compass. A v četrto je ostal brez džokerjev in ostal je le pop. Začetek ploščka pomotoma zamenjamo za kake izgubljene Princeeve posnetke s konca osemdesetih let, ki so se založili z razlogom. Ko se po uvodnem šoku stvari le razgibajo, se kmalu tudi vrnejo v tire sintoidnega pop funka izpred petindvajsetih let. Včasih ta slogovna retro poza, vrnitev v leta blesavih melodij sintetizatorjev in ponesrečenih frizur, sicer zablešči, večinoma pa se le skotali mimo.

Foals: Holy Fire

Oxfordski indie rockerji, ki so nase opozorili z nekoliko hermetičnim prvencem Antidotes (2008) ter bolj komercialnim naslednikom Total Life Forever (2010), se zmagoslavno vračajo z novim albumom Holy Fire. Plošček se navezuje na materiale s prejšnjega albuma, razlika je le v tem, da nekdanja formula math-rocka ni več toliko poudarjena, saj se skupina osredotoča na usklajeno igro kitar, klaviatur in vokalov, to pa pripelje do večje žanrske raznovrstnosti. Pri tem je treba poudariti, da sta album producirala Flood in Alan Moulder, kar je mogoče opaziti tudi med poslušanjem, saj gre za najkonsistentnejši izdelek skupine doslej. Plošča, zaradi katere bodo oxfordski kvartet vabili na najimenitnejše glasbene festivale.

Darkstar: News from Nowhere

Po vznemirjenju, ki so ga med glasbenimi kritiki (velikih in vplivnih medijev) povzročili prvi singli in dolgometražni prvenec londonskega tria Darkstar, je pravzaprav presenetljivo, da se ta do zdaj še ni znašel na radarjih širšega občinstva.

Apparat: Krieg und Frieden (Music for Theatre)

Nemški zvočni umetnik, producent in DJ Sascha Ring, ki ga bolj poznamo pod umetniškim imenom Apparat, se je tokrat lotil glasbe za gledališče, in sicer za uprizoritev Tolstojevega dela Vojna in mir nemškega režiserja Sebastiana Hartmanna. Gre za nenavadno sodelovanje, ki se je pravzaprav začelo brez vnaprej določenega scenarija, saj je Ring glasbo izvajal v živo na predstavah, pozneje pa se je odločil skupaj s čelistom in z violinistom posneti album. Nastala je osupljiva mešanica godal in številnih elektronsko procesiranih zvokov, ki se očitno prilagajajo predstavi, saj je na albumu točno razvidno, kje je uvod, zaplet, vrhunec in razplet. Odličen Apparatov izlet v glasbo za gledališče, ki se bo najverjetneje nadaljeval.

The Underachievers: Indigoism

Različna poživila in psihedeliki že dolgo niso več domena jasnih subkultur. Zadeva se širi. Eden od trendovskih slogov, v katerega je vtkana uporaba raznih substanc, ki krivijo percepcijo, je rahlo eterični cloudrap. Raperji, ki se ne hvalijo, da so preprodajalci droge, ampak se postavijo na drugo stran, med konzumente, občinstvo pa si nabirajo izključno prek spleta. V ta umetno ustvarjeni krog lahko umestimo mladinski dvojec iz New Yorka, ki je s prvimi singli prepričal Flying Lotusa, da ga vzame pod svojo perut. Slog in besedila se malce ponavljajo, slednja sežejo od travarskih hvalospevov do staroegipčanskih fascinacij. As iz rokava pa je pestra, a kompaktna produkcija, ki seže od trapa do psycha. Dimljeno v brooklynskih kleteh.

Matmos: The Marriage of True Minds

Ekstravagantni elektronski dvojec iz San Francisca, ki se enako dobro znajde v akademskem in pop okolju (in še raje nekje vmes), upravičeno sodi v sam vrh sodobnih glasbenih posebnežev. Potem ko se je s prejšnjo, za njegove standarde razmeroma preprosto ploščo oddaljil od filozofskih, znanstvenih in popkulturnih konceptov iz preteklosti, z novim albumom nadaljuje tam, kjer je končal z Wittgensteinom. Plod štiriletnih telepatskih seans s približno petdesetimi izbranci je plošča, ki Matmosov intelektualni, norčavi, perverzni, tobogansko vrtoglavi in s kirurško natančnostjo ukrojeni izraz predstavi v najlepši podobi. Zvočni cirkus na trenutke sicer postane preveč konfuzen, toda večji del skladb zlahka uvrstimo med dvojčeve najboljše dosežke.

Nick Cave & The Bad Seeds: Push the Sky Away

Ustvarjalni zagon Nicka Cava, ki se je zadnja leta lotil opaženega ter med kritiki in oboževalci polnokrvnega rocka skorajda že svetega projekta – skupine Grinderman –, očitno nima konca. Potem ko se je z legendarno zasedbo The Bad Seeds nazadnje oglasil z več kot dobrim ploščkom Dig!!! Lazarus, Dig!!! (2008), dve leti pozneje pa z izvrstnim albumom Grinderman 2, s katerim je dokazal, da Grinderman ni zgolj projekt, temveč polnokrvna rockovska skupina, se znova oglaša z novim izdelkom slabih semen.

FaltyDL: Hardcourage

FaltyDL (Drew Lustman) sodi v krog newyorških producentov, ki stavijo na evropski šik, spotoma pa sprožijo še kakšen nišni revival. Mladec je tako v preteklosti poskrbel za ponovno popularizacijo slogov britanskega 2stepa in garagea devetdesetih let. No, z novim projektom se je po večmesečnih pripravah le zgodil predvideni in dokončni prestop v klub »novega« trendovskega housa, kjer se Lustman izkaže z elegantno in lahkotno igro. Album Hardcourage odlikuje samozavestno kompakten zvok, poln toplih melodijic in obče mehkobe, pogrešamo pa le kak ovinek več. Vse je pod nadzorom.

Ulrich Schnauss: A Long Way to Fall

Če iščemo vrhunce shoegazenja v elektronski podobi, ne moremo mimo berlinskega producenta, ki je z zamegljeno melodiko in s hipnotičnim pulzom pred desetimi leti očaral sredinsko publiko. Schnauss se te strategije na površju oprime tudi na novi plošči, a tokrat veliko manj prepričljivo. Paradoksalno je krivec za to predvsem njegov producentski napredek. V zvočni izbrušenosti se je skoraj povsem izgubila omamna atmosferičnost, ki je pri shoegazenju ključni dejavnik. Zato se pojavi vtis, da po novem bolj kot v skladbah samih lahko uživamo v Schnaussovih producentskih spretnostih. Te so sicer impresivne, a morda bi se lahko tokrat zgledoval po vzornikih iz skupine My Bloody Valentine – stvari, ki funkcionirajo, je včasih dobro pustiti pri miru.