My Bloody Valentine: m b v

Ne zgodi se pogosto, da se skupina skorajda popolnoma umakne s scene, zlasti po mojstrovini, kakršna je bila album Loveless (1991), zaradi katerega sta se zasedba in legendarna založba Creation Records znašli na robu bankrota. Za skupino My Bloody Valentine lahko rečemo, da je v drugi polovici osemdesetih let definirala pomen kitarskega hrupa v rockovski glasbi, kar ji je, čeprav je izdala samo dve plošči, prineslo kultni status v underground krogih. Z albumom m b v se Kevin Shields z druščino vrne, kot da od albuma Loveless ne bi minilo natanko 22 let – suvereno, z veliko inventivnega in psihedeličnega kitarskega hrupa, zasanjanimi vokali in odličnimi ritmičnimi rešitvami. Odličen plošček v najboljši shoegaze maniri in izvrstno nadaljevanje albuma Loveless.

Alice Russell: To Dust

Britanska soul sestra številka ena in prvi glas brightonske založbe Tru Thoughts Alice Russell do svojega zavidanja vrednega statusa ni prišla kar čez noč. Vse se je začelo na začetku tisočletja, ko je glas najprej posojala različnim kolegom, potem pa izdala prvenec Under the Munka Moon. In kamenček se je začel kotaliti. A ključ do uspeha ni bil toliko v razgibanih ploščah, mešanicah soulerskega in celo gospelovskega petja z mehkobnejšo platjo novega jazza. Je bolj v njenih enkratnih nastopih. Alice Russell vedno najbolj zasije v živo, saj gre za edinstveno odrsko obvladačico. To smo nedavno preverili tudi v Ljubljani, kjer je nastopila s kolegom Quanticom; po debelih desetih letih sodelovanja sta se končno odločila za neizogibno potezo in izdala skupni album.

Big Band KK: Depeched – Tribute to Depeche Mode

V časih, ko je težko zaupati založbam in institucijam, se vse več glasbenikov odloča za izdajanje albumov v lastni režiji. Takšen je tudi album Big Banda iz Krškega, ki je pod taktirko Aleša Suše izbral sedem komadov legendarne skupine Depeche Mode in jih priredil za zvok ter izvedbo klasičnega big banda. Komadi so večinoma z albuma Songs of Faith and Devotion, k temu pa so dodali še dva velika hita s ploščka Violator, Enjoy the Silence in Personal Jesus. Gre za kakovostne in dovršene skladbe, ki bi verjetno navdušile tudi Martina Gora in Dava Gahana, saj je mešanica jazza, popa in prepričljivih vokalov več kot korektna. Presenečenje za vse ljubitelje skupine Depeche Mode, pa tudi za ljubitelje big bandov, a žal brez komadov, ki so iz Depeche Mode dejansko naredili superskupino.

Jose James: No Beginning, No End

Ameriški slavček novega jazza je pred tremi leti obrnil kar nekaj glav z domiselnim albumom Blackmagic, projektom igrivega kombiniranja programiranih podlag in soulersko-jazzovskega petja. A drugače kot pri preteklem sodelovanju z različnimi producenti elektronike se je James novega projekta lotil založbi primerno precej jazzersko konvencionalno, med drugim s klasično žanrsko zasedbo. No Beginning, No End naslovu navkljub ima začetek, ki obeta, in ima glavnino s koncem vred, ki se stopi v sladkorju balad. Osladni monotoniji že na začetku kljubuje eden zanimivejših posnetkov, oplemeniten z glasom sijajne pevke Hindi Zahre, a kaj ko sledi ena sama ležerna in predvidljiva ravnica. Ljubko.

Toro Y Moi: Anything in Return

Ko je Chaz Bundick pred tremi leti izdal prvenec, je z izrazom, ki se je znašel nekje na presečišču sintpopa in beatsov, tako rekoč čez noč navdušil sredinsko občinstvo z apetiti po svežih, trendovskih muzikah. Naslednja leta je ta začetna svežina sicer bledela, a hkrati se je Bundick iz plošče v ploščo mojstril v pisanju skladb, ki že na prvi posluh očarajo s pop apilom in se hkrati z (za pop standarde) kompleksnim značajem usidrajo tudi v spomin. Nova, z romantično tematiko prežeta plošča Bundickov izraz predstavi v najbolj dodelani podobi in ga postavi na zanimivejšo stran aktualne pop produkcije, kljub temu pa mu kakšen drznejši zasuk ne bi škodil. Za sanjave duše.

Werefox: I Am Memory

Redko se zgodi, da se zberejo glasbeniki z različnih vetrov in ustanovijo rock skupino, ki naj bi nadaljevala zgodbo o uspehu nekoč kakovostnih bendov iz underground miljeja. Pri tem mislimo predvsem na prekmurski Psycho-Path, ki je zaslovel kot polnokrven rock’n’roll bend tudi zunaj meja Slovenije.

Pero Simić: Draža: življenje in smrt Titovega nasprotnika

Pol stoletja so novejšo zgodovino predstavljali kot izdajo četnikov, ki so med vojno sodelovali z nemškimi okupatorji. To je bila zapoved, ki ni prenašala dejstev, kaj šele polemike z njimi. Publicist Simić slovenskim bralcem predstavlja dokumente, ki šele ustvarjajo sliko tedanjega časa.

Villagers: {Awayland}

Potem ko je irski pisec pesmi, pevec in multiinstrumentalist Conor O’Brien pred dvema letoma s prvencem pokasiral nominacijo za Mercuryjevo nagrado, se (s sodelavci) vrača s ploščo, s katero si utrjuje mesto med zanimivejšimi indie-pop-rock folkerji. Teh smo se v njihovih ponavljankah sicer res že nekoliko naveličali, toda O’Brien preseneti z bogatimi, precej netipičnimi aranžmaji in s priložnostno drznimi posegi v formo pesmi, s katerimi se odlepi od izpetih neofolkerskih klišejev. Včasih umirjena, drugič igriva narava izbrušenih skladb ponudi dinamičen in svež posluh, ki priložnostno pokaže tudi ambicijo po mainstreamovskem popu. Če bi se pretirani temačnosti in patosu izognil še v besedilih, bi si album zaslužil oceno več.

Nosaj Thing: Home

Dolgo smo čakali na drugi album posebneža s scene losangeleških beatov, ki je s prvencem spotoma postavil tudi nove standarde za učinkovite in osupljive avdio-vizualne nastope. Nosaja Thinga smo si zapomnili kot klepača hladnih, udarnih in kompaktnih stvorov, ki so seveda aludirali na hiphop, a še bolj na različna poglavja synth elektronike. In sedaj smo doživeli korenit zasuk. Mladec se je obrnil povsem k sodobnim trendom indie popa, k subtilnim, melodičnim in nežnim vižam, ki jih z glasom občasno pobožata dva gosta, Toro Y Moi in Kazu Makino. Poteza mu bo verjetno prinesla širše občinstvo, a ga je hkrati kljub neštetim detajlom naredila precej vsakdanjega. V koraku s časom.

Nula Kelvina: Drenov grič

Domača zasedba Nula Kelvina se oglaša komaj leto po izdaji uspešnega prvenca, le da se na tem ploščku nekoliko oddalji od pretirane žanrske raznovrstnosti. Drenov grič je pravzaprav kraj, kjer sta studio in prostor za vaje skupine, natančneje kvarteta, ki se veliko spogleduje s starim rockom, bluesom, popom in drugimi priljubljenimi slogi, pri čemer očitno črpa iz zgodovine slovenske estrade. Zato ga lahko označimo kot mešanico Buldožerjev, Zmelkoowa in Ane Pupedan, le da besedila niso tako duhovita, glasba pa zveni zgolj kot bleda kopija glasbe omenjenih skupin. Tako tipično slovensko.

Tomahawk: Oddfellows

Feni Mika Pattona niso izbirčni. Vsak album, v katerega je tako ali drugače vpleten ta kreativec, ki slovi po raznovrstnosti, navadno še pred izidom obvelja za rockovski dogodek leta, res pa je, da je ponovna (koncertna) združitev njegove najbolj znane zasedbe Faith No More v zadnjih treh letih skoraj povsem zasenčila njegove druge glasbene avanture.

ŽPZ Kombinat: ŽPZ Kombinat

Ženski pevski zbor Kombinat je nastal spontano in brez odvečnih pričakovanj – na dekliški zabavi, kjer so se dekleta malce poskušala v petju, nakar je njihovo prepevanje postalo stalna praksa. Po več kot opazni navzočnosti na protestih, kjer je njihova Pesem upora postala svojevrstna himna demonstracij, se je končno pojavil tudi prvi CD z dvajsetimi skladbami, ki obujajo spomin na pretekle upore. Gre za skladbe, izhajajoče iz uporniške, delavske, antifašistične, partizanske in feministične tradicije, njihov namen pa je očiten – s pesmijo obuditi vrednote, ki jih naša sedanja oblast temeljito zatira. Odlična, glasna in še kako artikulirana oblika upora več kot šestdesetih deklet, mamic, žena, delavk, upornic. Glas ljudstva.

A$AP ROCKY: LongLiveA$AP

Ameriko je zajel val raperskih mlečnozobcev, ki s svetlobno hitrostjo osvajajo svetovno občinstvo, nekateri med njimi pa celo podpisujejo mamljive pogodbe z osamelimi velikankami. No, v danem primeru gre za zlatozobca, ki je s prvencem odlašal vse leto in dišalo je že po zgodbi o pretencioznih načrtih in prevelikih pričakovanjih. A A$AP je nazadnje le dostavil plošček izjemno pestrih podlag, na katerih se odreže s precej suverenim rapanjem, cela vrsta zvezdnikov z vseh vetrov (Santigold, Skrillex, Clams Casino ...) pa ne pokvari juhe. Toda kar je uspelo Rockyjevemu kolegu Kendricku Lamarju, njemu sedaj ni povsem. To je album, posnet za množice, ki mu bodo prikimali tudi strici iz podzemlja. Najstniško.

Skream: Skreamizm Vol. 7

Serialka Skreamizm je bila vedno obliž na rane Skreamovih fenov, ki nikoli niso prebavili njegovega prebega v mainstream. Flajštre bodo v obliki prepoznavnih dubstep in halfstep mesarjenj, ki so ga pred osmimi leti izstrelila med najbolj cenjene, pionirske dubstep producente, našli tudi pri sedmem nadaljevanju. Jim bo pa hkrati pritisk verjetno ponovno dvignil uvodni pop bonbonček Copy Cat, v katerem se z r’n’b/elektropop divo Kelis »priklonita« embalažnim pop starletam. Da ga vse bolj vleče iz togega dubstepovskega formalizma, potrdi še acid house koračnica Sticky, kljub temu pa bodo tudi feni njegovega brezkompromisnega, kirurško ukrojenega temačnega basovskega rifanja prišli na svoj račun. Navsezadnje je Vol. 7 edina Skreamova plošča iz minulega leta.

New Order: Lost Sirens

Ko je skupina New Order pred dobrim letom z napovedjo turneje oznanila, da je spet v pogonu, je s tem zagotovo presenetila celo svoje najbolj vnete oboževalce. Vanjo se je vrnila Gillian Gilbert, ki se je zaradi družinskih obveznosti iz nje umaknila že po epohalni plošči Get Ready (2001), ne pa tudi basist Peter Hook, ki jo je zaradi notranjih nesoglasij zapustil leta 2007.

Broadcast: Berberian Sound Studio

Glasbo britanskega dvojca je vselej krasila močna cinematična dimenzija, zato ni naključje, da ga je režiser Peter Strickland angažiral za sodelovanje pri svojem zadnjem filmu Berberian Sound Studio. Ker je film poklon italijanskim hororjem iz sedemdesetih let, se zdi izbira benda Broadcast, ki ima glasbo Morriconeja, Sciasie, Trovaiolija, Nicolaia in drugih mojstrov (italijanske) filmske glasbe tako rekoč v krvi, pravzaprav logična. Broadcast to zaupanje povsem upraviči. Še več, glasbeni oziroma zvočni fragmenti postanejo izhodiščna premisa filma, zvočni zapis za film znotraj filma, v katerem se prepletata stvarnost in metafizika. Plošča je tako rekoč popoln zapis poslanstva filmske glasbe, ki je pri italijanskih hororjih pogosto celo zasenčila sam film.

Yo La Tengo: Fade

Kultni veterani neodvisnega rocka iz New Jerseyja že več kot četrt stoletja spretno mešajo najrazličnejše glasbene sloge ter jih podrejajo zvoku kitare in odlični liriki. Njihova nova, trinajsta studijska plošča je več kot prijetno presenečenje, saj se precej približa poetiki legendarne plošče I Can Hear The Heart Beating As One, gotovo pa gre za njihovo najboljšo studijsko stvaritev v zadnjih desetih letih. Fade je plod sodelovanja tria z veteranom chicaške scene Johnom McEntirom kot producentom, ki je precej prispeval k strnjenosti desetih odlično strukturiranih skladb, hkrati pa poudaril skrajšane eksperimentalne dele, denimo v skladbah Ohm in Before We Run. Inteligenten rock za odrasle v svoji najboljši izdaji.

Žiga Murko Group: Island

Island je ambientalna jazzovska plošča zasedbe Žige Murka, v kateri so poleg tega jazz pozavnista in skladatelja še Domen Gnezda (kitara), Robert Jukič (bas) in David Morgan (bobni). Eksperimentalno naravnana plošča se je oblikovala na živih koncertih, skupina pa je na njej ujela pet avtorskih skladb – Island, Reprise, Okto, July in Panama, podprtih z električnimi efekti in posnetih v enem samem dnevu. Tradicionalne oblike preigravanja se tu izmenjavajo s koncepti improvizirane godbe. Horizontale prekinjajo presenetljivi vertikalni vzorci, mimobežni dotiki pozavne gradijo naraščajoče pričakovanje, ki kot v vrtincu dviguje pod smetanaste oblake. Spevne melodije prekinjajo nepričakovani zastoji. Harmonija nasprotij. Obeti morske miline.

Različni izvajalci: Django Unchained OST

Quentin Tarantino je absolutni kolažni mojster. Je institucija citata drugega kultnega režiserja Jima Jarmuscha, ki je nekoč rekel, da ni nič izvirno in da si je treba sposojati oziroma krasti iz vsega, kar zbuja inspiracijo in imaginacijo. Glasba Tarantinovih filmskih zlepljenk je vedno eksplicit-

Colin Stetson & Mats Gustafsson: Stones

Saksofonski dueti v jazzu niso ravno pogosti, a kadar se v čudovito in izrazito tekočo improvizirano interakcijo baritonskega in basovskega saksofona vključita mojstra, kot sta Mats Gustafsson in Colin Stetson, dobimo energično in raznovrstno kombinacijo zvokov in ritmov, ki ponujajo vrhunsko glasbeno doživetje. Stones je posnetek njunega nastopa na Vancouver Jazz Festivalu, kjer v štirih daljših skladbah raziskujeta možnosti interakcije dveh enakovrednih glasbenikov. Pri tem ne poskušata ustvariti zgolj dialoga med svojima inštrumentoma, temveč se osredotočata na strukturo skladb, pri čemer se gibljeta od radikalnih menjav ritmov do igranja melodičnih in dramatičnih bluesovskih idiomov. Čudovita saksofonska simbioza.

Ultraista: Ultraista

Prvenec britanskega tria Ultraista je bil obsojen na veliko pozornost še pred izidom. Gre namreč za nov projekt Nigla Godricha, ki ga poznamo predvsem po sodelovanju s skupinama Radiohead in U2, skupaj z njim pa sta se v zasedbi znašla še pevka Laura Bettinson in Joey Waronker, ki je med drugim bobnal pri bendih R.E.M. in Smashing Pumpkins. Izvrstne reference torej, še toliko bolj, ker jih je menda združila skupna ljubezen do afrobeata in elektronskih plesnih muzik. No, plošča je še en dokaz, da vse, kar se sveti, ni nujno zlato. Ritmična, downtempaška pop elektronska razgibanka sicer ponudi kup zanimivih nastavkov, toda hkrati ji zmanjka tistega občutka ali pa umetnosti, ki ti pop komad vtisne v trajen spomin. Povprečno.

Roc Marciano: Reloaded

Letošnja bera ameriških hiphoperskih albumov se je izkazala kar za bero desetletja, češnjica na kupčku pa je plošček newyorškega veterana z boksarskim vzdevkom. Marciano je od mlajših mestnih kolegov veliko bolj introvertiran in resnoben, raje kot o svojem swagu pripoveduje ulične zgodbe dilerjev, zvodnikov in hustlerjev. Besedila so brezkompromisna, piflarsko dodelane besedne igre gangsterskih referenc, presežek projekta pa je v produkciji. Pri tej so mu pomagali kolegi, kot sta producent leta The Alchemist in Q-Tip, a Roc se v klepanju minimalističnih impulzov najbolje izkaže kar sam. Reloaded je plošča brez nepotrebnih gostovanj, krancljanj, aranžmajskih frajarjenj. Je oguljena do kosti, do gnile mestne sredice. Temna plat Gotham Cityja in ena raperskih plat leta.

Andy Stott: Luxury Problems

Potem ko je elektronska glasba v devetdesetih letih iz klubov prodrla (tudi) na pop charte, je bilo videti, da se bo tam obdržala še dolgo. Pa se ni. Producenti in didžeji, ki so zaslutili njen množični potencial, so klube sicer zamenjali za velike dvorane in stadione ter postali pop superzvezdniki, toda njihovih (rekreativnih) plošč v glasbeno bolj angažiranih medijih tako rekoč ni bilo mogoče zaslediti.

Behold the Arctopus: Horrorscension

Po nekajletnem zatišju, povezanem z delovanjem enega od glavnih protagonistov v množici drugih zasedb, se slušatelju ponovno ponuja skupina Behold the Arctopus z novim zvočnim izdelkom. Kot je bilo nekako pričakovati, se glasbeniki še vedno dosledno osredotočajo samo na inštrumentalno godbo, ki se uspešno giblje med mešanico agresivnega grindmetala, neobremenjenega jazza in ne ravno definiranega eksperimentala. Pravzaprav se slušatelju ponuja dokaj identična ponudba godbe kot na vseh predhodnih izvržkih, le da je tokrat malce bolj prisotno nehumano izživljanje brenkalske sekcije nad prisotnimi glasbili. Horrorscension je definitivno nežanrska zadeva, ki ni primerna za vsako uho. Zabavno.

The Evens: The Odds

Washingtonski postpunkovski minimalistični folk dvojec The Evens sestavljata mož in žena, Ian MacKaye (Fugazi) in Amy Farina, ki že od preloma stoletja skupaj snujeta glasbo. Ian, nekdaj najjeznejši deček, na baritonski kitari in vokalu ter izredno nadarjena in samozavestna Amy na bobnih in vokalu sta se po šestletnem premoru vrnila starejša, boljša in pametnejša. Tretji dolgometražni album je manj robusten od prejšnjih izdelkov in hkrati tudi njun najboljši, a ne razumite narobe, to ni do visokega sijaja spolirana plošča. V trinajstih komadih prisluhnemo žmohtnemu pomenkovanju med kitaro, bobnom in vokali, pri katerih se izmenjujeta in dopolnjujeta ter nas popeljeta na intimno glasbeno popotovanje.

Tom Jones: Spirit in the Room

Na prvi pogled je težko verjeti, da je tale plošček podpisan z istim imenom kot poskočnice Sex Bomb, Kiss in Mama Told Me Not to Come, za kakršne je omenjeni gospod v jeseni življenja (pre)pogosto tratil svoj fino brušeni vokal. Ampak če ste slišali njegov izdelek Praise & Blame izpred dveh let, potem veste, da je stari maček Tom še kako v formi za doseganje vrhunskih rezultatov, ki pa se ne merijo s pozicijami na pop lojtricah, temveč s količino občutka, vdelanega v interpretacije pesmi, za katere si prepričan, da potrebujejo tvoj glas. Tom Jones na drugem albumu ’odpustkov’ seže po delih Leonarda Cohena, Paula McCartneyja, Toma Waitsa in Paula Simona, če omenimo le najbolj ikonične, in svojo pesmarico tudi v drugo zašpili z odliko.

Joey Ramone: … Ya Know?

Leto 2012 je bilo leto živih mrtvecev. Tudi v glasbi. Nekateri so se vrnili v hologramski verziji, drugi zgolj s predbožično našponanimi posthumnimi ’bestof’ kolekcijami, tretji pa z nastopi v živo, s katerimi naj bi zainteresirano javnost opozorili, da še niso mrtvi. In hej, med vso to večinoma neuporabno šaro se tu pa tam vendarle najde tudi izdelek, ob katerem dvigneš obrv in za vsak primer preveriš letnico na koledarju.

Rings of Saturn: Dingir

Z novimi zasedbami, ki rastejo kot gobe po dežju, je največja težava ta, da ne zdržijo dlje kakor do prvenca, ki po navadi niti ne izplava iz balasta glasbene industrije. Z drugo celovečerno zgoščenko skupina Rings of Saturn uspešno dokazuje, da ta trditev zanjo ne drži. Slušatelju ponuja tehnično in vsebinsko še bolj dodelano godbo, kot jo je bilo mogoče zaznati na prvencu. Dingir prinaša kaotični deathgrindblack metalcore z delčkom šizoidne elektronike, občasno pa ga prežame nedefinirani godbeni eksperiment, ki vse skupaj popelje do vprašljivih mej normalnosti. Kričava in kruleča nabijačina, obsedena z zunajzemeljsko življenjsko formo brez kakršnegakoli občutka za milost. Blazno.

Efterklang: Piramida

Danska indie pop skupina, ki po novem iz Berlina deluje kot trio, je navdih za četrti album dobila ob obisku zapuščenega ruskega rudarskega mesta na otoku norveškega arhipelaga Svalbard. Močno predelani zvoki galebov, šumenja morja, šelestenja listja, tekanja po razmajanih deskah, igranja starega pianina, ki so jih posneli ob obisku tega mesta duhov, so podlaga albuma, na katerem med številnimi drugimi kot gosta najdemo tudi odličnega skladatelja in pianista Nilsa Frahma. Ta nekoliko linearni in zvočno mili album elektronskih mutacij, na katerem za sabo pustijo tipične orkestracije, v ospredje postavlja vokal pevca Casperja Clausena in baladne pesmi, ki jih oživijo z različnimi klasičnimi inštrumenti.

The Man with the Iron Fists OST

The Man with the Iron Fists je novi kung fu spektakel in veliki met RZA-ja, masterminda Wu-Tang Clana, v svet filmske režije in Hollywooda. Pompoznemu filmu pritiče tudi pompozna glasba, posebej če ga dela kultni raperski producent. A pričakovanja niso bila velika, saj je genialnost arhitekta Wu-zvoka že zdavnaj usahnila. Tako kot film tudi glasba stavi na ogromno znanih fac – slišimo posnetke pestre druščine, od The Black Keysov do Kanyeja Westa, raznih Wu-jev in Wiza Khalife. Pa še presenečenje: plošček ni in ne skuša biti pretirano pompozen, premore nekaj zadetkov v tarčo in le peščico popolnih kiksov, seveda pa se ne more kosati z glasbo, ki jo je RZA posnel za čisto drugačen kung fu film, Ghost Dog.