Gregor Virant: "Naj bo jasno, da nisem koalicijski predsednik parlamenta, ampak predsednik vseh poslank in poslancev."

»Smo na točki preloma, kjer se bo moral predsednik vlade resno zamisliti in se odločiti, ali bo nadaljeval v isti maniri in podporo vlade pripeljal do petih odstotkov ali pa bo jeseni obrnil ploščo in začel novo zgodbo.«

Nekateri za Gregorja Viranta pravijo, da je človek, ki je z ustanovitvijo stranke zasadil nož v hrbet Janezu Janši. Drugi so prepričani, da je šlo vseskozi za igro in da Virantov vstop v koalicijo s SDS ni naključje. A sam pravi, da so vse to le špekulacije, da so se pri nastanku vlade odločili za boljšo izmed slabih možnosti in da je kljub nepotrebni ideologizaciji zadovoljen z delom vlade. Hkrati dodaja, da se mora jeseni spremeniti veliko stvari, če želi Janez Janša ostati premier.

Zakaj vam ni všeč, ker so vas v direkciji Rolanja po sceni poimenovali Previrant?

Predlagam, da pustiva primitivizme in greva k resnejšim vprašanjem.

Previrant izvira iz besede prevara. Za tem – do vas morda žaljivim – vzdevkom je pač misel, da niste uresničili svojih zavez iz časa pred volitvami in ste prevarali volivce.

Morda sem razočaral goreče privržence Pozitivne Slovenije. Toda katere zaveze nisem uresničil? V čem naj bi se izneveril pričakovanjem svojih volivcev?

V tem, da ste zagovarjali drugačno politiko, kot jo vodi vlada. Bodiva konkretna. Vlada odpira ideološka vprašanja, vaša stranka je obljubila, da jih ne bo.

Najprej moram poudariti, da je naša moč v koaliciji sorazmerna z našim volilnim izidom. Če bi imeli 30 odstotkov in bi bili v koaliciji prva violina, bi bil način vladanja gotovo drugačen. Pa smo samo druga. Kako je z ideološkimi temami? Ob sklepanju koalicije smo zelo jasno zahtevali, da se ideološke teme ne odpirajo. V tem sta nas podprli stranki SLS in DeSUS. To je izrecno zapisano v koalicijski pogodbi. In ta je bila v zadnjem času nekajkrat prekršena, na kar smo ostro in odločno opozorili. Ideoloških tem v današnjem času ni smiselno odpirati, ker ljudi delijo, mi pa moramo v teh težkih časih ljudi povezovati.

Pričakovali smo, da bo Janša priložnost, ki mu je bila dana, izkoristil. Pričakovali smo, da bodo do izraza prišle predvsem njegove kvalitete in pozitivne plati. To je še vedno mogoče, če se bodo ideološke teme spravile v predal.

Težko je reči, da gre za napake, ideološke teme v političnem prostoru vlada odpira že nekaj mesecev. Zakaj se pojavljajo?

To tudi sam težko razumem. Očitno je, da dve koalicijski stranki, SDS in NSi, težita k ideološkemu premiku v desno, to pa je za državo izrazito škodljivo. Vse to se vladi vrača kot bumerang z zmanjševanjem javnomnenjske podpore. Vlada, ki ima nizko javnomnenjsko podporo, krizo zelo težko obvladuje.

Borut Pahor je pred leti zlorabo zgodovine skušal preseči z resolucijo. Tudi Spomenka Hribar prepričuje politiko, da bi moral parlament sestaviti skupno izjavo o zgodovini, drugi svetovni vojni, komunizmu, kolaboraciji, pobojih, pač spravno resolucijo, kjer bi se zakoličilo politično sprejemljivo, kjer bi se postavil moralni okvir. Bi sami kot predsednik državnega zbora še enkrat šli v ta poskus?

Za takšno spravno deklaracijo bi se morala politika dogovoriti v zaodrju, ne na javni, odprti sceni, kjer se takoj ujamemo v črno-belo slikanje zgodovine. Politične stranke bi se morale uskladiti in s kratko, eno- do dvostransko deklaracijo priti pred javnost in reči: to je naše skupno stališče, to je tisti dokument, ki nas Slovence lahko poenoti v odnosu do zgodovine. A kaj takšnega je v tem trenutku težko, prenapetosti in skrajnosti je na obeh straneh preveč. Sam bi se z veseljem lotil tega poskusa, če bi verjel, da je izvedljiv, in če ne bi bili v ekonomskem položaju, v kakršnem smo. Toda trenutno je glede na gospodarske razmere in raven politične zrelosti zgodovino bolje pustiti pri miru.

Morda je res bolje, a predsednik vlade misli drugače. Skoraj povsod, kjer se le da, omeni totalitarizem. Tudi v govoru pri Ruski kapelici ga je in tam neki nepravi zgodovinar ni smel govoriti.

Naj ponovim, da se mi zdijo te stvari nerazumljive. Ne vidim pravega razloga, tudi kar zadeva dogodek pri Ruski kapelici, če je seveda res, da so v kabinetu predsednika vlade »črtali« akademika Jožeta Pirjevca kot govornika.

Tudi vam so pred volitvami očitali udeležbo na slovesnosti na Urhu.

Tja hodim že od otroštva, ker je na Urhu pokopan moj dedek. Skrajno sprevrženo je bilo, da se je moj obisk Urha uporabljal v predvolilni kampanji. Rad bi živel v državi, v kateri lahko človek obišče grob svojih prednikov, ne da bi se to postavljalo v politični kontekst.

Nekaterim posameznikom se je v pokojnine poseglo celo za 20 ali 25 odstotkov, kar je izrazito nesorazmerno v primerjavi z drugimi posegi. Izneverili smo se temeljnemu načelu, da je treba varčevati uravnoteženo in pravično.

Pravite, da je ideologizacija nerazumna. Nekateri pravijo nasprotno; če samega sebe postavljaš na branik proti totalitarizmu, dobiš dovolj legitimnosti, da počneš, kar te je pač volja.

S tem se ne bi strinjal. Težko je vladati v razmerah, kjer so ljudje izrazito razdeljeni in mnogi tudi zaradi ideoloških zdrah zelo jezni na vlado. Morali bi ravnati ravno nasprotno. Ker vlada v času krize nujno izvaja tudi nepriljubljene ukrepe, potrebuje široko podporo. Morali bi imeti vsaj 40- ali 50-odstotno podporo …

… imate pa približno 20-odstotno.

Res smo na zelo kritični točki, vlada s takšno podporo je šibka. Smo na točki preloma, kjer se bo moral predsednik vlade resno zamisliti in se odločiti, ali bo nadaljeval v isti maniri in podporo vlade pripeljal do petih odstotkov ali pa bo jeseni obrnil ploščo in začel novo zgodbo. Čeprav ni bil relativni zmagovalec volitev, smo mu koalicijski partnerji, med njimi tudi Državljanska lista, zaradi kompatibilnosti gospodarskega in finančnega programa dali možnost. Sedaj je njegova naloga, da to priložnost izkoristi in je ne zakocka.

In kako jo je izkoristil do sedaj?

Prve poteze so bile prave, vlada je hitro in učinkovito zarezala v javno porabo, kar je bilo nujno potrebno, saj je bila Slovenija v izjemno nevarnem trendu naraščanja javnega dolga. To je prava, odgovorna, evropska pot. Naredila je tudi nekatere dobre poteze z debirokratizacijo (zakon o graditvi objektov), ministrstvo za finance je izvedlo mini davčno reformo z razbremenitvijo srednjega razreda dohodninskih zavezancev in razbremenitvijo gospodarstva (investicijske olajšave). Ozračje se je začelo kvariti z odpiranjem ideoloških tem. Prva resna praska v koaliciji je nastala v zvezi s proslavo ob dnevu državnosti, kjer se je prvič neposredno kršila koalicijska pogodba.

Ideološke teme so se začele odpirati že prej.

Kdaj?

Recimo pri zakonu o uravnoteženju proračuna, ko je, tudi po mnenju varuhinje človekovih pravic, vlada diskriminatorno udarila po točno določeni skupini upokojencev. Seveda tisti, ki ji politično ne ustreza.

Ministru za delo Andreju Vizjaku ne želim pripisati, da je te kategorije izbiral po ideološkem merilu. Za to nimam nobenega dokaza. Glavno merilo pri rezih v pokojnine je bilo, da se te pokojnine izplačujejo iz proračuna. Sam mislim, da je bila v tej točki pri omenjenem zakonu narejena napaka, ki jo bo treba popraviti. Rezi v te pokojnine so bili preostri. Nekaterim posameznikom se je v pokojnine poseglo celo za 20 ali 25 odstotkov, kar je izrazito nesorazmerno v primerjavi z drugimi posegi. Izneverili smo se temeljnemu načelu, da je treba varčevati uravnoteženo in pravično.

Morda tega Vizjaku ne prepisujete, a zakaj kaznovati ljudi, tudi nekdanje borce, ki so v zadnjem obdobju svojega življenja? Ti ljudje so tej državi nekaj dali, upravičeno so jezni in razočarani.

Rekel sem že, da soglašam z vami, da je ta poteza napačna. In strinjam se tudi, da v teh skupinah, ki se jim je tako močno zarezalo v pokojnine, ni veliko privilegirancev. Ljudje, ki so plačevali prispevke v SPIZ drugih republik nekdanje Jugoslavije, niso privilegiranci. Pokojnino so si zaslužili s svojim delom. Tudi ljudje, ki so bili v koncentracijskem taborišču, ki so bili med vojno prisilno mobilizirani, niso privilegiranci. Zakon bo treba popraviti. V Državljanski listi smo celo razmišljali, da bi podprli opozicijski predlog, ki je te varčevalne ukrepe v celoti izničil, vendar bi bila to spet pot v drugo skrajnost.

Res pa je, da zakonodajna naglica potegne s seboj večjo možnost napak. Tako je tudi v vsakdanjem življenju. Ko se odločaš na hitro, tvegaš, da se boš zmotil, a včasih se je pač treba odločiti v trenutku.

Če sprejmem vašo tezo, da minister Vizjak tega ni naredil namenoma, je potem mogoče, da je ta napaka posledica zakonodajnega divjanja v državnem zboru? Kakšno je razmerje med zakoni, ki so bili v času te vlade sprejeti po rednem postopku, in tistimi, sprejetimi po nujnem postopku?

Izrazito v korist nujnih postopkov, to je znano. A naj pri tem pojasnim nekaj stvari. Odstopanje v korist nujnih postopkov ni specifika tega mandata. Tudi v prejšnjem mandatu je parlament do prvih parlamentarnih počitnic sprejel bistveno več zakonov po nujnem postopku kot po rednem. Do počitnic smo tako sprejeli 34 zakonov, v času začetka Pahorjeve vlade pa je parlament po nujnem postopku do počitnic sprejel 32 zakonov. Res v dva meseca daljšem obdobju in skupno nekaj več po rednem postopku, vendar razlika ni občutna. Bili smo pač v položaju, ko se je bilo treba hitro odzvati in nadomestiti marsikaj zamujenega.

Ni težava v delu parlamenta, sporen je nujni postopek. Spomnite se samo, kako se je sprejemal že omenjeni supervarčevalni zakon. Ponoči, med pogajanji, s kopico amandmajev, z ignoriranjem opozoril parlamentarne pravne službe. Če bi bil ta zakon sprejet nekaj tednov kasneje, velike škode ne bi bilo, morda pa bi bila vsebina boljša.

Dva tedna res ne bi spremenila veliko, če pa bi ta zakon sprejeli nekaj mesecev kasneje, bi ustvarili veliko javnofinančno škodo. Res je, da zakonodajna naglica potegne s seboj večjo možnost napak. Tako je tudi v vsakdanjem življenju. Ko se odločaš na hitro, tvegaš, da se boš zmotil, a včasih se je pač treba odločiti v trenutku. Če stojiš sredi ceste in proti tebi drvi tovornjak, si ne boš vzel tri dni za razmislek. Jeseni se bo zakonodajni tempo umiril, razmerje med nujnimi in rednimi postopki se bo spremenilo, nekoliko bomo ustavili konje. A da se razumemo, o zakonodajnem tempu ne odločam jaz.

Odloča pa vaša poslanska skupina.

Res je, naša poslanska skupina soodloča in je lahko jeziček na tehtnici. To bomo jeseni tudi s pridom izkoristili.

Pri delovanju parlamenta niso sporni le postopki. Nekateri, tudi ugledni pravniki, recimo dr. France Bučar, pravijo, da so poslanci samo državni uradniki. In da parlament kot samostojna veja oblasti v Sloveniji ne deluje dobro.

Ni tako hudo. V poslanskih skupinah koalicije potekajo intenzivna usklajevanja, še preden so zakoni vloženi. Poslanske skupine iščejo kompromise, sprejemljive rešitve, ki bodo dobile večino. Poslanci koalicije v teh procesih močno vplivajo na vsebino zakonskih predlogov. Če se to ne bi dogajalo in bi se prepustili stihiji sprotnega odločanja, potem bi imeli kaos, entropijo in zakoni se v parlamentu sploh ne bi sprejemali. Sicer pa je zelo zanimiva tudi dinamika znotraj poslanskih skupin. V naši za vsak predlog zakona določimo poročevalca in ta drugim poroča o vsebini ter pripravi svoje mnenje. Potem se pogovarjamo, kakšno stališče bomo zavzeli, ali imamo kakšne pripombe, ali si želimo spremembe besedila. Nazadnje se navadno dogovorimo, da do zakona zavzamemo enotno stališče, ker želimo nastopati kot enovita poslanska skupina, kar pa seveda posameznim poslancem ne preprečuje, da glasujejo drugače. Meni se zdi ta način povsem korekten. Če bi opozicija sprejela partnerstvo za razvoj, bi lahko tudi ona sodelovala pri usklajevanju, tako kot SD v letih 2004–2008. Takrat je bilo veliko zakonov usklajenih tudi z opozicijsko stranko in sprejetih s širokim soglasjem.

Naj bo jasno, da nisem koalicijski predsednik parlamenta, ampak predsednik vseh poslank in poslancev. Če ima gospod Tanko s tem težave, lahko kadarkoli predlaga zamenjavo.

Kje je Državljanska lista glasovala drugače kot SDS?

Velikokrat imamo drugačno stališče, kot ga ima SDS. Zelo odločno smo se oglasili pri ideoloških temah, pri zakonu o verski svobodi so naši poslanci glasovali različno, podprli smo Vilfanov zakon o policiji, odločno smo povedali, da so bili posegi v pokojnine krivični, in isto smo pripravljeni ponoviti jeseni, če vlada ne bo prišla z boljšo rešitvijo. Obstaja cela vrsta primerov, kjer razmišljamo drugače kot SDS.

Morda res, a za zdaj gre za nebistvene stvari. Še vedno ste del koalicije in podpirate politiko predsednika vlade.

Če namigujete, da smo satelit SDS, se motite. Sam celo mislim, da je naša stranka med koalicijskimi strankami tista, ki gre delu SDS najbolj na živce. Tudi sicer gre naša stranka občasno na živce obojim, levim in desnim. To je za zmerno, sredinsko stranko v bistvu kompliment. Nazadnje pa oboji vidijo, da se z nami da sodelovati.

Zakaj je predsednik vlade umaknil glasovanje o zaupnici?

Predsedniku vlade sem jasno povedal, da se mi zdi vezava zaupnice na glasovanje o ustavni spremembi neprimerna in nelogična. Vezava zaupnice na ustavne spremembe bi pomenila odstop in kapitulacijo vlade. Menil sem, da vlada in koalicija, v katero smo tudi v Državljanski listi veliko investirali, ne sme kapitulirati po šestih mesecih. Hkrati sem mu še povedal, da bi bila, če bi vlada padla, za našo stranko ta koalicija dokončno pokopana. Ali sem s tem vplival na odločitev predsednika vlade, da glasovanja o fiskalnem pravilu preložimo na jesen, ne vem. To morate vprašati njega.

Bo jeseni kaj drugače? Bo jeseni fiskalno pravilo dobilo ustavno večino?

Nekaj upanja se nakazuje v SD, kjer so pustili vrata priprta. Sam mislim, da bi bilo prav, če fiskalno pravilo vpišemo v ustavo, saj bi bil to dober signal evropskim partnerjem in mednarodnim finančnim trgom. Ta ustavna sprememba ni usodna za Slovenijo, je pa pomembna. Če glasovi SD ne bodo zagotovljeni, pa je bolje, da glasovanja sploh ni. Tedaj bo treba razmišljati o rezervnih scenarijih.

Ne gre samo za kaprico? Zakaj sprememba ustave? V državi ne obstaja niti ekonomsko, niti pravno, niti politično soglasje o tem. Tudi v Evropi ne.

Prvi argument je zaveza iz fiskalnega pakta, ki ga je podpisal Borut Pahor. Ta določa, da morajo države zlato fiskalno pravilo vnesti v ustavo ali v ustavi adekvaten dokument. Ne vem, kaj bi bil v slovenskem pravnem redu ustavi adekvaten dokument. Poleg tega – če je zlato fiskalno pravilo zapisano v ustavi, veže vsakokratno vlado. Še ena stvar je zelo pomembna: v ustavo se zapišejo najtemeljnejše družbene vrednote. Resen in odgovoren odnos do javnih financ je ena od tistih družbenih vrednot, ki bi sodile v ustavo. Izvedba ustavnega zapisa pa bi se kasneje seveda uredila z zakonom, ki bi določil, kako država ravna s proračunom, glede na predvideno gospodarsko rast. Torej, da v času predvidene visoke gospodarske rasti ustvarja presežke in s tem preprečuje pregrevanje gospodarstva, v času recesije, ko je predvidena negativna gospodarska rast, pa te presežke uporablja in pospešuje gospodarsko dejavnost.

Je morda želja po ustavnem zapisu fiskalnega pravila tudi onemogočanje referendumov o zakonih, ki naj bi imeli vpliv na proračun?

Tudi to bi bila stranska posledica sprejetja ustavnega določila o fiskalnem pravilu.

Ali v celoti podpirate ekonomsko politiko svojega ministra za finance?

Podpiram. V celoti.

Zakaj je minister najprej želel vložiti zakon o Slovenskem državnem holdingu, potem pa ga je, ko je bil že na dnevnem redu, umaknil in bo z njim počakal do jeseni.

Minister Šušteršič želi s holdingom ustvariti pregleden sistem upravljanja državnega premoženja, hkrati pa tudi mehanizem za reševanje problema slabih terjatev. Ker se je z zakonom hitelo, se je med političnimi strankami ustvarilo nezaupanje, podobno je bilo tudi v strokovni in širši javnosti.

In pri OECD.

Tudi tam. Vse to so bili razlogi, da sem se zavzel, da se odločanje o zakonu o holdingu preloži na jesen. Upravljanje državnega premoženja in mehanizem za reševanje slabih terjatev sta dve tako pomembni temi, da kličeta k nacionalnemu soglasju. Zelo dobro bi bilo, če bi našli rešitve, s katerimi bi soglašale vse politične stranke.

Se strinjam, a zakaj se je hitelo, zakaj se je delalo brez širšega premisleka, razprave, soočanja različnih pogledov? Ne prvič seveda.

Šušteršič je hitel, ker se z rešitvami dejansko mudi, poleg tega je prepričan o kakovosti tega zakona. Morda je zanemaril, da bi moral takšen zakon biti širše družbeno sprejemljiv. Če bi ga sprejeli na julijski seji, bi verjetno imeli referendum, zakon bi najbrž padel in od tega ne bi bilo nobene koristi. Zadnje mnenje OECD vsebuje vrsto pozitivnih mnenj o zakonu, pa tudi nekatere kritike in pripombe, ki jih je Šušteršič v nadaljevanju že vgradil v zakon. Ravno te dni so stranke dobile čistopis zakona z vgrajenimi dopolnili skladno s priporočili OECD. Sedaj pa čakamo na njihove odzive.

Zakaj na zadnji parlamentarni seji za člana AUKN ni bil potrjen Vitoslav Türk?

Ker so tri koalicijske stranke presodile, da ni primeren kandidat.

Peter Ješovnik, ki je bil potrjen, je bil primernejši?

Ni najboljša rešitev, vendar je bilo težko najti nekoga za nekaj mesecev. AUKN pa brez uprave ne more delovati. Ješovnik je začasna rešitev. Ključen bo nadzorni svet nastajajočega holdinga. To bo ključno politično vprašanje prihajajoče jeseni.

Jože P. Damijan za Ješovnika pravi, da je kretničar in bo zgolj preusmerjal depeše iz kabineta predsednika vlade.

Danes, žal, mehanizem strokovne filtracije kandidatov za nadzorne svete ne deluje in po tej plati je treba z zakonom o holdingu pohiteti. V tej novi instituciji je treba vzpostaviti strokovni mehanizem akreditacije kandidatov za nadzorne svete. Ključno je torej, da se v nadzorni svet holdinga postavi devet izjemno kompetentnih, zanesljivih, verodostojnih oseb, ki ne bodo imele takšne prtljage, kot jo ima domnevno Ješovnik.

Ješovnik ni samo spodrsljaj. V nekatere nadzorne svete je politika imenovala ljudi, ki so tako rekoč brez izkušenj, imajo pa partijsko knjižico.

Vlada in koalicijske stranke morajo prevzeti svojo odgovornost za kadrovske odločitve. Nekdo mora postaviti člane nadzornih svetov podjetij, ki so v državni lasti. O drugih strankah ne bom govoril, naj same govorijo zase. Za tiste kandidate, ki jih v nadzorne svete predlaga Državljanska lista, trdim, da so dobri. Lahko pokažemo njihove življenjepise, lahko dokažemo, da ne izbiramo po strankarskih merilih, da ne gledamo, ali so pripadniki naše stranke ali niso.

Žena Rada Pezdirja je dovolj kompetentna, da sedi v kabinetu ministra Šušteršiča?

O tem nimam najmanjšega dvoma. Gotovo pa je ne bi imenovali na primer v nadzorni svet NLB.

Če velja trditev, da se nekateri politiki trmasto oklepate prepričanja, da bi se moralo fiskalno pravilo zapisati v ustavo, bi lahko enako dejali, da vlada, tudi vaša stranka, ne želi zvišati davkov, recimo DDV-ja, ker je tako pač obljubila pred volitvami. Razumem, a kako boste potem povečali prihodke v proračun? Samo varčevanje ne bo dovolj.

Proračun za leto 2013, pri katerem je postavljen cilj, da primanjkljaj ni večji kot 2,5 odstotka, bo terjal ukrepe na odhodkovni in prihodkovni strani. Zakon o uravnoteževanju proračuna dopušča vladi, da DDV zviša za tri odstotne točke. Prepričan pa sem, da bo to vlada naredila samo v skrajni sili.

Nedavno vam je Jože Tanko na seji parlamenta zabrusil, da vas bodo zamenjali. Šlo je za poslovniško nejasnost, kdo lahko glasuje. Grožnja vodje poslanske skupine največje koalicijske stranke je obvisela v zraku. Se vam zdi, da vas bodo zamenjali?

Izpad gospoda Tanka je bil posledica utrujenosti in živčnosti v zadnjih dneh delovanja parlamenta pred parlamentarnimi počitnicami. V tisti zadevi Tanko ni imel prav. Pri vodenju seje sam interpretiram poslovnik in za zdaj, vsaj tako mislim, še nisem naredil bistvene napake. Nobene pravice nimam kateremukoli poslancu preprečiti, da bi glasoval, tudi če njegova poslanska skupina napove obstrukcijo. Če pa me koalicijski poslanci želijo zamenjati, to lahko storijo. Svojo funkcijo bom odgovorno opravljal do zadnjega dne. Deloval bom nevtralno in vse poslanske skupine obravnaval enakopravno. Naj bo jasno, da nisem koalicijski predsednik parlamenta, ampak predsednik vseh poslank in poslancev. Če ima gospod Tanko s tem težave, lahko kadarkoli predlaga zamenjavo.

Ni tako preprosto. Saj tudi sami poznate politiko SDS, ki se vodi po načelu, kdor ni z nami, je proti nam. Dobro veste, kaj se je recimo zgodilo z vašim tastom Miho Brejcem, ki je bil primoran zaradi Državljanske liste zapustiti SDS.

Mojega tasta je SDS od dne, ko sem napovedal samostojno kandidaturo na volitvah, obravnavala izrazito nekorektno. Nehali so ga vabiti na seje izvršilnega odbora stranke, katerega član je bil, ravnali so v neskladju s svojimi pravili in nazadnje mu ni preostalo drugega, kot da je na miren način odšel iz stranke, ki jo je pomagal graditi. Moj vstop v politiko za mojo družino ni bil nekaj blagodejnega. Nekoliko slabo vest imam, ker družina nima veliko od mene, pa tudi zato, ker sem tastu s to potezo zapletel življenje.

Bo vlada zdržala skupaj vsaj do prve obletnice obstoja?

Sem optimist in v to verjamem. Politična kriza, turbulence, predčasne volitve in podobne stvari niso nekaj, kar bi si Slovenija želela in potrebovala. Predvsem pa verjamem, da moramo v teh težkih časih sodelovati vsi, ne glede na politično barvo.

Bi podprli tehnično vlado?

Če bi šla ta koalicija narazen, bi bila tehnična vlada najboljša rešitev.

Vam je kaj žal, ker se je vaša stranka odločila za Janeza Janšo, ne pa za Zorana Jankovića?

Ne. Odločitev ni bila lahka, saj je bil Janković relativni zmagovalec volitev. Kot jeziček na tehtnici, »kingmaker«, smo morali med dvema možnima variantama izbrati boljšo, ali če že hočete, manj slabo. Odločili smo se za koalicijo s stranko, s katero nas družijo sorodni pogledi na ekonomijo in javne finance. V ekonomskem in finančnem delu je SDS podobno kot Državljanska lista nekoliko liberalnejša. In podobno kot Državljanska lista drznejša pri odnosu do spreminjanja podsistemov javnega sektorja – uprave, sodstva …

Pa ste pričakovali, da bo država po šestih mesecih ekonomsko upehana, ideološko pa razdeljena?

Pričakovali smo, da bo Janša priložnost, ki mu je bila dana, izkoristil. Pričakovali smo, da bodo do izraza prišle predvsem njegove kvalitete in pozitivne plati. To je še vedno mogoče, če se bodo ideološke teme spravile v predal.

Vas je razočaral?

Zaradi odpiranja ideologije sem gotovo razočaran. A kaj bi se zgodilo, če bi izbrali Jankovića? Skoraj prepričan sem, da ne bi znižali proračunskega primanjkljaja, da bi se država še dodatno zadolževala, da bi bila ekonomska politika zgrešena, da o »trgovskem« načinu delovanja ne govorim.

Tudi vaša ekonomska politika ni prav uspešna.

To je stvar ocene. Za uspeh vlade in te koalicije štejem, da smo prepolovili proračunski primanjkljaj. To je bila izjemno pomembna poteza. Brez te poteze bi zgrmeli v prepad.

Če vas prav razumem, bi se še enkrat odločili za Janeza Janšo.

Raje kot za Jankovića.