Slaba banka ni sveti gral

Slovenskim bankam se hitro slabša kakovost posojil, ki so jih dale podjetjem. Nekateri pravijo, da je treba banke pustiti, da propadejo, tako kot so ravnali Islandci. Toda stvar ni tako preprosta.

Banke so ožilje, brez katerega gospodarstvo ne more delovati. Če jih pustimo propasti, se bo gospodarstvo sesulo. Zdravljenje je nujno, vprašanje je samo, katero zdravilo je najučinkovitejše. Bolj ko se odlaga, dražje bo in težje. In recesija se bo še poglobila. Namesto da bi se največja banka v državi, NLB, že pred dvema letoma izdatno dokapitalizirala, denimo z milijardo evrov, so banko mrcvarili, s čimer se ji je uničilo še tisto malo ugleda, kar ga ni zapravila že s svojimi napačnimi odločitvami. Politike je že tedaj in jih še vedno, tudi za ceno propada NLB, bolj zanimalo, kako kaznovati tiste, ki so odobrili posojila za menedžerske odkupe podjetij, pri čemer tajkunska posojila niti ne pomenijo glavnine slabih terjatev, ne skrbi pa jih, da je ta ključna banka v državi že devet mesecev brez vodstva oziroma ima upravo, ki tudi sama po odstopu čaka na novo vodstvo. Predsednik vlade Janez Janša se vneto zavzema za ugotavljanje odgovornosti bančnega sektorja. Generalnemu državnemu tožilcu in ministru za notranje zadeve je poslal poročilo centralne banke o stanju v slovenskem bančnem sistemu in sumih oškodovanj, ki so v poročilu navedena. Mar ne bi bilo vendarle smotrnejše, da bi najprej poskrbeli za to, da bi banke dobile pametna vodstva, da bi jih kapitalsko okrepili in jim tako omogočili kreditiranje gospodarstva?

Saj zadeva ni tako zapletena. Morali bi narediti samo to, kar so naredili drugi.

Od leta 2008 so evropske države na različne načine bankam dale 4500 milijard. To je tudi relativno mnogokrat več, kot je naša država pomagala bankam. Če bi leta 2009 izvedli šok terapijo z izdatno dokapitalizacijo bank v državni lasti, bi se javnost nekaj mesecev zgražala, nato pa bi se na vse skupaj pozabilo. Takrat bi bila neposredna dokapitalizacija bistveno lažje izvedljiva kot danes, saj se je država še lahko brez težav in dokaj poceni zadolževala. Zdaj je državi dostop do tujih virov tako rekoč onemogočen. In četudi bi država do denarja še prišla, je strošek zadolževanja zaradi padca bonitete in višjih obresti postal nevzdržen.

Ni še vse zamujeno. Na voljo je več možnosti. Vladajoča politika se najbolj nagiba k prenosu slabih bančnih terjatev na posebno agencijo, se pravi, da bi vendarle uresničili koncept t. i. slabe banke, le da bi jo poimenovali drugače. To rešitev vladi predlaga posebna skupina petih koalicijskih poslancev, ki niso niti finančni in ekonomski strokovnjaki, še manj pa imajo izkušenj z zdravljenjem bančnih bilanc. To je tako, kot da bi avtomehanik v operacijski dvorani svetoval, kako odstraniti tumor. »Sanacija bank pri nas sploh ni strokovno vprašanje, o tem odločajo prvaki koalicijskih strank, ki se jim po izjavah sodeč sploh ne sanja, za kaj gre. Važno je, da so neumnosti, ki jih pripovedujejo, popularne,« pristop vladajoče garniture do sanacije bank komentira ekonomist dr. Jože Mencinger.

Sanacija bank pri nas sploh ni strokovno vprašanje, o tem odločajo prvaki koalicijskih strank, ki po izjavah sodeč sploh ne vedo, za kaj gre, pravi ekonomist Jože Mencinger.

Zanimivo je, da je minister za finance dr. Janez Šušteršič še novembra lani slabi banki nasprotoval, češ da je to slaba rešitev: »Ključni problem, ki ga je treba rešiti, je, kako bo prek bank prišel svež denar v gospodarstvo. Če samo preneseš terjatve v slabo banko, s tem nisi še nič naredil. S tem ne bo novega denarja v gospodarstvo.«

Je slaba banka res prava rešitev? Ali pa je morda boljše, da slabe terjatve ostanejo v bankah, da torej z njimi upravljajo posebej v ta namen ustanovljeni oddelki v bankah, država pa banke neposredno dokapitalizira, vendar samo za toliko, kolikor ima sama lastništva v njih? Obstaja še ena možnost: da se slabe bančne terjatve ne prenašajo nikamor, država pa bankam za te terjatve jamči ali izda obveznice. Ker si država danes denarja praktično ne more več izposojati, je to morda najenostavnejša rešitev, saj zanjo ne potrebuje gotovine in se ji ne poveča dolg.

Slaba banka je slaba ideja

Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz opozarja, da država s slabo banko daje davkoplačevalski denar za smeti (cash for trash). Willem Buiter iz London School of Economics pa pravi: »Slaba banka je vedno slaba zamisel, saj pomeni, da vlada prevzame terjatve do vseh posojilojemalcev in ustvari moralni hazard.« Tudi med slovenskimi ekonomisti, zlasti bolj izkušenimi, prevladuje mnenje, da je ustanovitev agencije odveč.

»Probleme naj rešujejo kar banke, saj so pri ustvarjanju krize same sodelovale. Morda same ustanovijo posredovalnico, na katero prenesejo slabe terjatve in jih tam tudi rešujejo,« pravi Mencinger. »Sicer pa sta dokapitalizacija in slaba banka le dve strani istega kovanca: pri prvi država v banko da denar, pri drugi pa iz banke vzame slabe terjatve. Sam se bolj zavzemam za dokapitalizacijo, saj z njo breme izterjatev slabih posojil ostane na banki. Če pa se bo ustanovila agencija, je normalno, da bodo banke nanjo poskušale prenesti čim več slabih in ’slabih’ terjatev, posebej še, če bodo zanje dobile donosne državne obveznice, kot so jih v posttranzicijski sanaciji bank. Zakaj bi se sploh trudile s terjatvami, če jih lahko prenesejo in pri tem že zaslužijo?!« Da bi se državljani plačilu zapitka povsem izognili, ni realno. »V obeh primerih, pri slabi banki ali dokapitalizaciji, je plačnik davkoplačevalec, le da pri slabi banki plača več. Dejanski dolg zaradi ustanavljanja novih institucij in prekladanja terjatev z ene na drugo ne bo nič manjši. Kvečjemu večji, saj bodo svoj lonček pristavile še institucije.«

Ob prenosu terjatev na agencijo bi se bilo za začetek treba dogovoriti, kaj slaba terjatev sploh je. »Ne vem, ali za to zadošča kar enostavno pravilo o 90-dnevni zamudi pri servisiranju dolga. Znano je, da so v hazarderskem obdobju banke vsiljevale kratkoročne kredite in vnaprej obljubljale njihovo malodane avtomatično reprogramiranje. Ko pa je prišla kriza, so na to pozabile. Zdaj iz meseca v mesec povečujejo zahteve in si skupaj z regulatorjem izmišljujejo nove in nove administrativne trike, ki jih uporabljajo namesto zdrave pameti. Morda pa je kakšno slabo terjatev mogoče spremeniti v dobro z reprogramiranjem ali celo z odobritvijo novega kredita, ki bi dolžniku povečal denarni tok, kar bi mu omogočilo redno odplačevati dolg. A banka mora zato poznati podjetje in njegove načrte,« pravi Mencinger.

Problem slovenskih bank je, da se v podjetja niso poglabljale in jih ne poznajo. Odobrile so večstomilijonska posojila, niso pa spremljale, kaj se s posojili dogaja. Ko se je pri odplačilu posojil zataknilo, so spet ravnale narobe, saj so denimo v NLB predolgo odlašali z ustanovitvijo posebne divizije za reševanje problematike slabih terjatev. Verjetno so upali, da bo probleme namesto njih reševala država. Zaradi anemičnosti bank je po nepotrebnem propadlo kar nekaj slovenskih podjetij.

Upokojeni bankir Aljoša Tomaž navaja primer Primorja. Ta gradbeni velikan je imel pred stečajem za 140 milijonov nedokončane proizvodnje in za približno dvesto milijonov že podpisanih pogodb za nova naročila. Zmanjkalo mu je le okoli 60 milijonov. Če bi mu NLB odobrila 60-milijonski kredit za obratna sredstva, bi podjetje preživelo. A banka tega ni storila. Primorje je raje poslala v stečaj, čeprav je s tem izgubila 200 milijonov. »Zaradi takšnih napak danes v Sloveniji nimamo več gradbenega podjetja, ki bi bilo sposobno zgraditi denimo Fabianijev most,« pravi Tomaž. »Problem je, da naše banke nimajo politike reševanja slabih naložb, da se s podjetji obnašajo bolj katastrofalno, kot so se v 90. letih, država pa tudi nič ne naredi, da bi to preprečila. Če bi se banke v 90. letih s podjetji obnašale tako, kot se danes, bi denimo Gorenje in Iskra gotovo propadla.« Ustanovitvi slabe banke ni naklonjen. »Ustanovitev slabe banke je smiselna le v primerih, ko je kapital banke nič, blizu nič ali negativen.« Tega pa vsaj za NLB ni mogoče reči. Lani je v okviru Združenja bank Slovenije pripravil alternativo slabi banki. Šlo bi za zasebno institucijo, ki bi upravljala slabe naložbe bank. Sestavil je tudi že mednarodno ekipo petih ljudi, katerih cilj bi bil prestrukturirati podjetja in povečati njihovo vrednost, nato pa jih v nekaj letih prodati strateškim partnerjem, naložbenim skladom ali pa prek javne prodaje delnic. V ta projekt je bilo vloženo ogromno dela, a do uresničitve ni prišlo.

Z dežja pod kap

Velika nevarnost posebne agencije, ki bi jo ustanovila država, je, da bi bila to le še ena institucija, ki bi zagotavljala dobro plačano službo politično lojalnim kadrom. Da se torej z upravljanjem slabih terjatev ne bi ukvarjali ljudje, ki se na te reči res spoznajo, pač pa tisti, ki so najbolj lojalni vladajoči garnituri, zaradi česar bi bilo posledično uničenih še več slovenskih podjetij, tudi tista, ki bi jih morda bilo še mogoče rešiti. Na agencijo bi bilo zato kvečjemu smiselno prenesti terjatve do podjetij v stečaju, saj je za upravljanje teh potrebna samo ekipa, ki spremlja sodne postopke. Povsem druga zgodba pa so terjatve podjetij, ki še na pol živijo, saj se je s temi treba ukvarjati vsak dan: spremljati je treba denarni tok podjetja, plačilni promet, odobriti kakšno jamstvo ali kakšno od že obstoječih garancij podaljšati … tega ne morejo početi kadri brez temeljnega znanja o upravljanju slabih naložb. Za to je potrebna profesionalna ekipa. S prenosom slabih terjatev so povezani tudi visoki transakcijski stroški.

Minister za finance Janez Šušteršič je še novembra lani menil, da je slaba banka slaba rešitev.

Argument politikov, da se bo s prenosom slabih terjatev na slabo banko lažje ugotavljala odgovornost za slabe kredite, pa je sploh problematičen. V ta namen ni treba ustanavljati posebne agencije – naj nadzorniki, kriminalisti in tožilci pač opravljajo svoje delo. Upravljanje slabih terjatev zahteva znanje in izkušnje. Ali kot pravi Romana Pajenk, predsednica uprave Probanke: »Največja napaka je razmišljanje, da bomo v slabi banki terjatve takoj dobili poplačane. Ne bomo. Življenje kaže, da je treba s slabimi terjatvami resnično delati.«

Velika dilema je tudi, po kakšni ceni bi se slabe terjatve odkupovale. Agencija bo imela enega cenilca, banke drugega. Konflikti interesov bodo tudi med bankami. Če rečemo, naj bo cena tržna, se takoj pojavi vprašanje, kolikšna je prava tržna cena denimo stanovanj v Celovških dvorih, s katerimi je Vegrad zavaroval kredite, če na trgu nepremičnin vlada mrtvilo. Prav pri ceni bi se lahko pošteno zapletlo, tako zelo, da bi se zadeve reševale v nedogled, sploh ker v posamezno podjetje ni vpletena zgolj ena, ampak praviloma več bank.

Ničesar zastonj

»Ne potrebujemo nobene agencije za sanacijo bank. To bo težko sprejeti, ker je že verjetno usklajeno in dogovorjeno, kdo vse bo tam zaposlen. Gotovo gre za ljudi, ki glede na svoje znanje in izkušnje ne bi mogli nikjer drugje dobiti tako dobro plačane službe,« pravi starosta monetarne ekonomije prof. Ivan Ribnikar. Če bi terjatve prenesli na posebno agencijo, država pa bi bankam v zameno dala svoje obveznice, bi šlo za darilo tujim in domačim zasebnim lastnikom bank, kar bi bilo nedopustno, pravi Ribnikar. Poleg tega je takšna agencija birokratska in politična institucija. Ni poslovna institucija. Prenos slabih terjatev, tudi če bi bil izveden na pravi način, da torej ne bi šlo za darilo zasebnikom, ne bi povečal kapitala bank, vsaj ne takoj. Pri morebitnem prenosu slabih terjatev naj bi šlo bolj za to, da se skušajo rešiti podjetja. Ribnikar poudarja, da država bankam ne sme kar tako dajati denarja. »Tudi če država ne bi bila tako ’darežljiva’, kot je naša, ko znižuje in ukinja socialno podporo revežem, ne sme nobeni banki podariti niti evra!« Za zgled bi si lahko vzeli ZDA. »Prvotno je bilo načrtovano, da bo s programom TARP (Troubled Assets Relief Program) od bank kar tako odkupljenih za 700 milijard dolarjev problematičnih naložb. A zaradi kritik, ki so sledile, je bilo to spremenjeno. V zameno za ta odkup je država dobila ustrezno udeležbo v lastniškem kapitalu bank. To je tudi edini način, ki pride v poštev.«

Američani so banke počistili rekordno hitro. Kriza se je v ZDA začela konec leta 2007, leta 2008 so že imeli scenarij, marca 2009 pa so ga izvedli. Udarili so s topom. Glavna poanta je, da če država katerikoli banki (NLB, NKMB, Abanki) da karkoli, bodisi denar ali svoje obveznice, v zameno dobi ustrezen kapitalski delež. Za zgled niti ni treba čez lužo. Dovolj je, da pogledamo, kako se je naš bančni sistem saniral v 90. letih. Začelo se je z izničenjem lastniškega kapitala. »Banki, ki sta šli v individualno sanacijo, sta bili takrat insolventni. Šele zatem je država bankam dala svoje obveznice in postala lastnica teh bank. Nobenemu lastniku ni bilo nič podarjeno, razen v izjemnem primeru, ko je parlament kar tako izločil iz slabih posojil posojila železarstvu in Splošni plovbi, kar seveda ni bilo pošteno,« pravi Ribnikar.

Poudarja, da danes ne gre za sanacijo bank, saj so vse banke pri nas solventne. »Vendar pa morajo lastniki bank zagotoviti potrebno povečanje kapitala, če ne želijo, da bi se dejavnost bank zmanjšala. Pri čemer pa država tam, kjer je samo delna lastnica, kapitala bank ne sme povečati na ta način, da se slaba posojila bank zamenjajo z državnimi obveznicami, ali tako, da bi država jamčila za slaba posojila bank. S tem bi namreč povečali kapital tudi drugih lastnikov – zasebnih in tujcev. Šlo bi za darilo v razmerah splošnega stiskanja.« Pametneje je, da banke ustanovijo posebno podjetje, na katero prenesejo svoje slabe terjatve, država pa je lahko zgolj delna lastnica tega podjetja. Pomembno je, da zadolžena podjetja prek tega posebnega podjetja dobijo nadzornike, ki se na poslovanje podjetij spoznajo. Se pa Ribnikar zaveda, da je upanje za kaj takega majhno. »Zaradi odnosov, kakršni so med bankami, je malo verjetno, da bi banke, pa čeprav bi šlo samo za tri, kar tako privolile v sodelovanje za reševanje podjetij in samih sebe. To bi lahko napravile že doslej, vendar niso, ker so verjetno računale na darežljivost države prek slabe banke, kamor bi v zameno za denar ali vsaj za državne obveznice pospravile vso navlako. Zato sta za reševanje podjetij in prek njih bank verjetno potrebna palica in korenček, ne pa agencija.«