Joachim Becker: »Nujno je treba zavreti poglabljanje neoliberalizma v Evropski uniji, saj je to slepa ulica«

Slovenski razcvet v letih od 2004 do 2008 je bil lažen, podoben španskemu, irskemu in tudi grškemu.

Joachim Becker je Nemec, ki že skoraj 25 let živi v Avstriji. Na dunajski ekonomski fakulteti predava razvojno ekonomiko, politično ekonomijo in teorije države. Evropsko unijo vidi kot vse zvestejšo deklo kapitala in ji zaradi neenakopravnih odnosov med njenimi osrednjimi in obrobnim članicami prerokuje razkroj. Kje v teh razmerjih stoji Slovenija?

Slovenijo, predvsem njeno politično in ekonomsko sliko, poznate. Kako vidite naše težave in ukrepe, s katerimi se odzivamo nanje?

Če pogledate zadnjih 20 let, se Slovenija v več pogledih razlikuje od preostale regije. Delavsko gibanje in sindikati so bili močnejši kot v katerikoli srednje-, vzhodno- ali jugovzhodnoevropski državi. Zaradi večjega pritiska na vlade v začetku tranzicije so bile te v devetdesetih letih, še posebej na začetku, bolj pripravljene na družbeni kompromis, ki bi vključeval delojemalce. Institucionaliziran je bil neke vrste novi korporativizem, ki je vključeval delavce in sindikate. Med državami, v katerih je bila pretekla ureditev državni socializem, se je le Slovenija odločila za neokorporativizem. Bila je torej izjema.

Slovenija je drugačna tudi v tem, da ni v tolikšnem obsegu privatizirala gospodarstva.

Slovenija je drugače od drugih oblikovala nekaj podobnega domači buržoaziji, ki je imela močnejše zaledje v domači industriji in, vsaj na začetku, domači proizvodnji. Mogoče je razlog za to v tradiciji samoupravljanja in delno decentralizirani industriji. Tovarne so tudi v manjših mestih in v Sloveniji ni bilo veliko realnih alternativ za nadaljevanje proizvodnje. V teh okoliščinah takratne slovenske vlade niso upoštevale »dobrih« oziroma po mojem slabih nasvetov Mednarodnega denarnega sklada, ampak so začrtale drugačno pot. Še ena razlika je v tem, da so slovenske vlade v devetdesetih letih ohranile manevrski prostor za politične odločitve. Z izgradnjo nacionalne industrije in prostora za oblikovanje družbenih kompromisov ste dosegli družbeno stabilnost. To je imelo pomemben vpliv na pogajanja za pridružitev Evropski uniji. Slovenija je v pogajanja vstopila v močnejšem položaju kot druge države, saj je imela dobro stanje na tekočem računu plačilne bilance, imela je sicer blag nadzor nad kapitalom, izognila pa se je apreciaciji tolarja, kar je pomagalo industriji in izvozu ter je uvoz ohranilo na sprejemljivi ravni. Navadno je bilo glavno merilo za kandidatke delež privatizacije in prisotnost tujega kapitala, na Slovenijo pa zaradi njenega razmeroma dobrega gospodarskega položaja evropska komisija ni mogla tako močno pritiskati, naj privatizira. Slovenija je bila edina država v regiji, ki je ohranila državni bančni sektor in izvozno industrijo.

Varčevalna politika spremeni razmerja moči v korist kapitala in na škodo dela. To je želeni učinek.

Nekateri menijo, da je bil ta model napačen. Tudi sedanja vlada, ki želi na veliko privatizirati.

Od modela, ki sem ga opisoval, ste se oddaljili že v letih od 2004 do 2008. To je bolj ali manj obdobje vlade Janeza Janše, priključitve k EU in tudi prevzema evra. V tem času se je kreditna dejavnost slovenskih bank bistveno povečala. Krediti so se povečali veliko bolj kot depoziti in to je pomenilo veliko večje zunanje refinanciranje bank. Posojila pogosto niso bila uporabljena v produktivnem sektorju, ampak predvsem v nepremičninskem sektorju in gradbeništvu, kjer se je napihnil balon. Vprašanje je, zakaj država, ki je lastnica večjih bank, tega ni preprečila.

Kakšen je vaš odgovor?

Možnosti sta dve. Ali je tudi vlado prevzela evforija, kakršna je v nepremičninski panogi vladala tudi na primer v Španiji ali na Irskem. Ali pa je hotela povečati ranljivost bank, da bi jih kasneje privatizirala. To je bolj zlovešča različica. Ampak to je samo špekulacija. Vprašanje je tudi, zakaj nadzorni odbori niso ukrepali, torej ne samo vlada kot taka, ampak tudi specializirani organi. Vlogo so odigrale še zunanje banke, pri katerih so se slovenske banke zadolžile. Tudi one bi lahko opazile, da je bila rast tako hitra, da ni bila vzdržna.

Slovenija v tem ni bila osamljena.

Zagotovo ne. V vzhodni Evropi so bili še hujši primeri, še posebej v baltskih državah, kar izpodbija argument, da je zasebno lastništvo boljše. V Latviji ali Estoniji so banke še agresivneje povečale kreditiranje in pri njih so bila posojila v tujih valutah, kar je še bolj destabiliziralo bančništvo. Slovenija ni osamljen primer, ampak v primerjavi z višegrajskimi državami, na primer Madžarsko, negativno izstopa. Številna podjetja so, podžgana s posojili, rasla prehitro. Zgodba je seveda večplastna. Pričakovan vstop v evroobmočje je olajšal dostop do zunanjih posojil, sam vstop pa izključuje devalvacijo valute. Stanje na tekočem računu se je poslabšalo, zaradi evra pa niste mogli depreciirati valute, zato ste se v krizi odrezali slabše kot na primer Poljska ali Češka. Odsotnost možnosti depreciacije poveča pritisk na plače.

Janša zanika odgovornost za krizo. Pravi, da je bilo obdobje njegove vlade obdobje razcveta, za težave pa je kriva vlada, ki je prišla za njim.

To je bil lažen razcvet, podoben španskemu, irskemu in tudi grškemu. To je bil razcvet, zgrajen na zunanjih posojilih, kar ni dober temelj. Slovenija je za zdaj drugačna od Grčije, Portugalske ali Španije v tem, da ima močnejšo industrijsko bazo. V Sloveniji, tako kot drugod, je bila ranljivost gospodarstva ustvarjena že pred krizo. Eno ranljivost ste ustvarili sami, to je finančna ranljivost. Druga je posledica tega, da gre za majhno, izvozno usmerjeno gospodarstvo, ki je zelo trpelo zaradi zmanjšanja svetovne gospodarske aktivnosti v letih 2008 in 2009. Vprašanje je, ali je mogoče narediti gospodarstvo manj odvisno od izvoza oziroma ali je mogoče izvoz diverzificirati. Zagotovo tega ni mogoče narediti v letu ali dveh.

Kot rečeno, podobne težave kakor Slovenija so imele še številne druge države. Trdite, da gre dejansko za strukturni problem EU. Lahko pojasnite?

Sedanja kriza v Evropi, če iščemo njene korenine, ni samo finančna kriza, ampak je kriza organizacije proizvodnje. V EU so na eni strani osrednje države, Nemčija, Beneluks, Avstrija, nekatere višegrajske države … Te so ohranile razmeroma obsežen industrijski sektor z močno izvozno usmeritvijo. Nemške gospodarske razmere po koncu devetdesetih let so pritiskale na plače. Realne plače so se zmanjšale zaradi liberalizacije.

Nemčiji koristi, če so plače Nemcev nizke, saj njeno gospodarstvo zaradi izvozne usmerjenosti prihodke ustvarja na tujih trgih.

Inflacija v Nemčiji je bila manjša kot v drugih državah, to pa je posledica deflacije plač. V južni Evropi in tudi v Franciji so se plače povečevale in je bila stopnja inflacije višja. To dejansko pomeni, da se je »nemški evro« depreciiral, »periferni evro« pa apreciiral, zaradi česar je bil nemški izvoz v periferne, obrobne države EU lažji. V Nemčiji je rasel izvoz, v južni in vzhodni Evropi ter tudi v Franciji pa uvoz. Razlika je bila financirana s posojili, zato so južno- in vzhodnoevropske države zelo povečale svoj dolg. Nemške in francoske banke so financirale nemški in nizozemski izvoz na obrobje. Internacionalizacija finančnega sektorja je omogočala, da se je ta prepad poglabljal in je bil prekrit s posojili. V nedogled to ne gre. Veliko ranljivosti je bilo ustvarjene pred letom 2007. Razmere so bile zrele za krizo in težave bi se razkrile, tudi če ne bi bilo svetovne krize. Morda ne tako očitno, kot so se, ampak zagotovo bi se.

Zagovarjate trditev, da je EU neoliberalni projekt.

Na začetku ni bila, od konca sedemdesetih let pa je, in to vse bolj. Monetarna integracija je bila taka, da je postopno in pomembno zmanjšala prostor za alternativne fiskalne politike in za politike socialne države. Merili za prevzem evra sta do triodstotni javnofinančni primanjkljaj in do 60-odstotni državni dolg, kar zmanjša prostor za raznolike proračunske politike in torej odločevalsko moč parlamentov. Med krizo je šla EU še odločneje v to smer. Ta izjemno močna deparlamentarizacija je zelo skladna z neoliberalnim pogledom na politiko. Neoliberalci vidijo vpletanje interesnih skupin, še posebej sindikatov, kot škodljivo za po njihovem idealno premišljenost političnega odločanja. So izjemno zadržani do demokratičnih načinov odločanja, ker bi ti lahko vodili stran od »pravilnih« odločitev.

Značilno je, da ko EU posega v posamezne države, ki imajo težave, želi posegati v njihovo politično življenje.

Obstajajo zelo nedvoumni primeri. Ko je grški premier Georgios Papandreu predlagal referendum o varčevalnih ukrepih, ki so jih nalagali od zunaj, je bil takoj prisiljen v odstop in zamenjal ga je Lukas Papademos, ki je bil pred tem guverner grške centralne banke in podpredsednik evropske centralne banke. V Italiji je Silvia Berlusconija zamenjal Mario Monti, ki ima prav tako bančniške izkušnje.

Zdaj je poleg monetarne politike tudi fiskalna politika vse bolj v rokah evropskih ustanov.

In to na zelo deparlamentariziran način in na način, ki bo institucionaliziral varčevanje. Ostaja izjemno majhen prostor za proticiklične politike, za politike, ki bi se na krize odzvale z ekspanzivnimi rešitvami, hkrati pa so države omejene tudi, če imajo gospodarsko rast. To bo verjetno prispevalo k stalni stagnaciji. Ampak o drugih možnostih za koordinacijo fiskalnih politik se sploh ne razpravlja. Tu je še tretji element krize, ki skoraj ni priznan, čeprav bi bilo o njem nujno govoriti, to je produkcijski prepad. Dokler ne bo reindustrializacije v južnih državah, bodo družbenoekonomska nasprotja med državami ostala ali se povečevala. V središču in na obrobju EU potrebujemo različne fiskalne politike. V Nemčiji in na Nizozemskem mora biti fiskalna in tudi plačna politika veliko bolj ekspanzionistična kot drugod. Poleg tega je nujna tudi drugačna regionalna politika EU, taka, ki se ne bi osredotočala predvsem na infrastrukturo, ampak bi v obrobnih državah spodbujala industrijo, ki bi bila vezana na domači trg. Industrija, ki bi nadomestila uvoz z domačo proizvodnjo, bi bila veliko smiselnejša kot izvozno usmerjena industrija.

Težava s krepitvijo institucij EU in evroobmočja je v tem, da delujejo v korist osrednjih držav?

Pomemben element je tudi, da so, še posebej ECB, preblizu finančni skupnosti. Veliko se razpravlja o vprašanju neodvisnosti od demokratičnega nadzora, od vmešavanja politike. Demokratični nadzor nad centralno banko in tudi vzpostavljanje njene odgovornosti je nujnost. Morali bi se pogovarjati o neodvisnosti centralne banke od finančnega sektorja. Če je centralna banka nadzornik finančnega sektorja, mora biti sposobna omejiti rast kreditiranja in predvideti napihovanje kreditnih balonov. ECB tega ni zmogla. Morali bi onemogočiti, da bi bili vodilni v ECB rekrutirani iz finančnega sektorja. Ne bi smelo biti mogoče, da Mario Draghi, ki je delal v banki Goldman Sachs, postane predsednik ECB. Vodilnemu osebju ECB bi morali prepovedati tudi, da gre po končanem mandatu delat v finančni sektor. Tako bi se izognili nasprotjem interesov. ECB je posojilodajalec v skrajni sili in ima tudi možnost, da pošlje banko, ki bi bila do nje močno izpostavljena, v stečaj. Za vodilno osebje ECB, ki je delalo v finančnem sektorju in se namerava vanj vrniti, bi to pomenilo nasprotje interesov.

Pogosto slišimo, da je struktura EU taka, da je odločanje težko, ker se nacionalne države ne morejo o ničemer dogovoriti. Če pa se v Bruslju vendarle kaj dogovorijo, politiki spremenijo mnenje, ko se vrnejo domov. To naj bi oviralo EU v tekmovanju z ZDA, Kitajsko …

EU seveda ni nacionalna država, ampak večnacionalni imperij. Podobna je habsburškemu cesarstvu, ki je imelo eno vlado, sta pa imeli avstrijska in madžarska polovica vsaka svoje pristojnosti. Obstajali sta carinska in monetarna unija, toda o industrijski politiki se je odločalo ločeno na Dunaju in v Budimpešti. Razlike med posameznimi regijami habsburškega cesarstva so bile izrazite. Podobno je v EU. Med njenimi deli so ogromne družbenoekonomske razlike, ni pa nobenih mehanizmov za zmanjševanje teh razlik. In dokler je EU tako heterogena, bodo obstajale razlike med interesi različnih članic. V krizi so te samo še izrazitejše. Enako je bilo v Jugoslaviji v osemdesetih letih. Dokler je šlo gospodarstvu dovolj dobro in se je življenjska raven zviševala, se je lahko spoprijemalo z nasprotji. S krizo to ni bilo več mogoče. Enako je v EU, s tem da EU nima niti resnega proračuna.

Kako bi opisali razmerje med osrednjimi in obrobnimi članicami EU?

Razmerje je neenakopravno, in to vse bolj. V političnem odločanju vse bolj prevladujejo nemške vizije. Sredozemska dimenzija evra je bila zelo oslabljena. Kaže se tudi drug prepad, ki se deloma ujema s prvim, to je, da se politično odločanje centralizira v evroobmočju. Države, ki nimajo evra, so marginalizirane, tudi sicer vplivna Velika Britanija. Institucionalna diferenciacija EU ni nov projekt, se pa zdaj udejanja. Prihodnost posameznih držav v EU pa še ni povsem jasna.

Ko je bil slovenski premier Borut Pahor, je rad rekel, da dobivamo Evropo dveh hitrosti in da mora Slovenija narediti vse, da bo skočila na francosko-nemški vlak. Kakšne so naše možnosti?

Slovenija je bližja središču evroobmočja, saj bodo države, ki so tesno povezane z nemškim gospodarstvom, to pa Slovenija je, verjetno še naprej pripadale središču. Drugič, če Slovenijo primerjamo z južnimi državami z evrom, je industrijski sektor v njej močnejši. Španska industrija je sicer delno visoko produktivna, ampak ni zelo velika. To sta dejavnika, ki govorita zelo v prid temu, da bo Slovenija del središča EU, če ta preživi.

Če izpeljemo vse varčevalne ukrepe, bodo naše možnosti večje ali manjše?

Politika varčevanja bo Slovenijo verjetno gospodarsko oslabila. Prodaja bančništva in industrije tujcem bi pomenila, da bi se o proizvodnji in kreditiranju odločalo drugje. Poleg tega so izdatki za raziskave in razvoj v državah, kjer je industrija v tuji lasti, manjši, saj so raziskave in razvoj posameznega podjetja praviloma osredotočeni v državi, od koder podjetje izhaja. Slovenija ima zdaj večji delež izdatkov za raziskave in razvoj kot na primer Slovaška ali Poljska. Tretjič, zmanjševanje plač slabi domače povpraševanje, to pa slabi industrijo. Četrtič, zmanjšano javno financiranje, še posebej izobraževanja, bo imelo dolgoročne in težko popravljive posledice. Varčevalna politika je kontraproduktivna, tudi kar se tiče dolga. Z varčevanjem dolg ne izgine, BDP pa stagnira ali se celo zmanjšuje. Preprosta matematična enačba pokaže, da to pomeni slabše razmerje med dolgom in BDP-jem. Do sedaj varčevalne politike niso bile sposobne odpraviti dolžniške krize.

EU hitro izgublja legitimnost, saj je oslabljeno demokratično odločanje, hkrati pa so tudi učinki politik, ki jih zagovarja evropska komisija, očitno slabi.

Eden ključnih ukrepov pri kriznem reševanju Slovenije naj bi bila ustanovitev slabe banke.

S tem bo celotno tveganje slabih bančnih terjatev preneseno na državo, to pa bo pomenilo veliko tveganje za prihodnje proračune in omejilo prostor za fiskalno manevriranje. Hkrati se banke slabih terjatev znebijo brez kakršnihkoli posledic. Dokapitalizacija sicer ni idealna rešitev, vendar bi bila cenejša in bi ohranila možnost nadzora nad bankami. Lahko bi se jih, to je ključno, prisililo, da delajo drugače, kot so do sedaj, ko niso preprečile nevzdržne rasti posojil.

Če je toliko preprostih argumentov proti varčevalnim ukrepom, zakaj jih države izvajajo?

Ker na kratki rok vsaj v obrobnih državah zmanjšanje domače porabe vodi v zmanjšanje uvoza. Zato se izboljša stanje tekočega računa plačilne bilance, to pa zmanjšuje nujnost za financiranje iz tujine. Banke lahko zmanjšajo kreditiranje teh držav. In drugič, varčevalna politika spremeni razmerja moči v korist kapitala in na škodo dela. To je želeni učinek. Ampak ne glede na to imajo te politike nezaželene posledice, tudi s stališča tistih, ki varčevanje zagovarjajo. To je vidno v diskurzu bonitetnih agencij. Pravijo, da je varčevanje dobro, hkrati pa se pritožujejo zaradi recesije. Hočejo varčevanje brez recesije, čeprav sta varčevanje in recesija neločljivo povezana. Varčevanje brez recesije ali vsaj stagnacije ni mogoče.

Kot zgled varčevanja nam ponujajo Latvijo. Kaj nam sporoča ta država?

Latvijo so kot zgled oglaševali že pred krizo. Potem je bila med vsemi državami v letih 2008 in 2009 najbolj prizadeta. Leta 2009 se je njen BDP zmanjšal za 18 odstotkov, Grčija je za tak polom potrebovala kar nekaj let. Ta tako imenovana zgodba o uspehu ne gre skupaj z dejstvom, da je gospodarsko Latvija najslabša med vsemi vzhodnoevropskimi državami. Njen BDP je bil leta 2009 komaj nad ravnijo iz leta 1990. Na krizo se je Latvija nato odzvala z zelo dramatičnim zmanjšanjem domače porabe, zato se je njen primanjkljaj res zmanjšal. Celo javnofinančni presežek je dosegla. Ampak brez kakršnegakoli izboljšanja industrijske baze. Ko je latvijsko gospodarstvo začelo spet rasti, se je znova pojavil javnofinančni primanjkljaj. Temeljne težave niso rešili. Rast BDP-ja je bila delno povezana s ponovno rastjo kreditiranja. Potrošnja je rasla bolj kot plače.

Morda so postali tako optimistični, da so več zapravljali.

Najbrž gre bolj za obup in so zato vzeli posojila. Brezposelnost se je v kratkem času podvojila in med mladimi je ogromna. Verjetno vsa brezposelnost sploh ni več evidentirana, ker so brezposelni do nadomestil upravičeni le kratek čas. Povečalo se je izseljevanje. Družbena struktura je bila precej uničena, še posebej na podeželju. Celo pred krizo je bila Latvija država z eno največjih regionalnih neenakosti v EU, čeprav je ena najmanjših članic. Če nam kot zgled ponujajo tako državo, lahko rečemo samo hvala, ampak ne hvala.

Kaj naj torej namesto varčevanja in spremembe načina političnega odločanja, za katera pravite, da sta napačna, naredi EU?

Nujno je zavreti poglabljanje neoliberalizma v EU, saj je to slepa ulica. Bolje bi bilo okrepiti avtonomno demokratično odločanje v nacionalnih državah, da se ustvari vsaj prostor za alternativne politike, in hkrati poskušati vpeljati politike, ki bi zmanjšale ogromne razlike ne samo znotraj EU, ampak tudi v celotni Evropi. Če se bodo sedanje politike nadaljevale, bo verjetni izid delna dezintegracija EU oziroma vsaj zelo močna notranja diferenciacija. Ne izključujem izstopa nekaterih držav. Zdaj se na primer razpravlja o Veliki Britaniji. V sedanji ureditvi se ni mogoče razumno spoprijeti z nesoglasji. EU hitro izgublja legitimnost, saj je oslabljeno demokratično odločanje, poleg tega so tudi učinki politik, ki jih zagovarja evropska komisija, očitno slabi.

Res ni druge možnosti kot dezintegracija?

Vidim še dva scenarija, a ta je najverjetnejši. Drugi bi bil, da bi se po celotni EU vzpostavilo nekaj podobnega socialno-keynesianskemu modelu. Za to bi bilo nujno povečati demokratičnost odločanja, uvesti možnost koordiniranega izvajanja različnih politik, prilagojenih različnim državam, ter v obrobnih državah razviti močne industrije, usmerjene na domači trg. Ampak ker bi bil za vpeljavo tega modela nujen močan pritisk od spodaj, ta možnost ni verjetna. Zdaj so družbeni pritiski znotraj EU zelo neenotni, ker so družbenoekonomski položaji zelo raznoliki. Druga ovira je, da institucionalni okvir EU ni odprt za družbeni pritisk. Tretji scenarij bi bil, da obrobne države zapustijo evroobmočje pod svojimi pogoji in razvijejo svoje politike, ki bi morale spodbujati razvoj industrije, in tako stabilizirajo gospodarstva. Druge države bi se morale odzvati na te spremembe, politične dinamike bi se spremenile. Ker bi bile uvedene nacionalne valute in ker bi bile te devalvirane, bi bilo nujno treba dolg teh držav zmanjšati. Ampak okoliščine v teh državah niso zelo spodbudne za ta scenarij, ker je industrijski sektor precej šibek.

Kaj pa naj naredi država, ki jo – kot Slovenijo – čakajo varčevalni ukrepi?

Nujno je okrepiti javni sektor. Pri proračunu se ne sme gledati samo na odhodkovno, ampak tudi na prihodkovno stran. Zagovarjam progresivno obdavčitev, ne posredne obdavčitve, s kakršno želi sedanja vlada povečati nekatere dele davka na dodano vrednost. Nujno je razvijati industrijsko politiko, ampak tako, ki je skladna z ekološkimi potrebami, torej industrijo, povezano z obnovljivimi viri energije, morda javni promet … Nujno je tudi razviti javne socialne storitve, to pa je mogoče narediti na več načinov. Obrobne države imajo veliko potrebo po razvijanju industrijskih politik, osrednje države, ki že imajo razvito industrijo, pa jo morajo preoblikovati. Za zdaj tega ni.

Videti je, kot da moramo za spremembe, potrebne v Sloveniji, najprej zamenjati vlado.

O tem pa boste odločali sami.