Maja Novak

Zdi se mi, da pojem ženske literature poskuša skozi stranska vrata vpeljati v literaturo politiko in feministični aktivizem, kar pa ni dobro.

Maja Novak, pisateljica in prevajalka, sicer pravnica po izobrazbi, je dobila za roman Cimre in zbirko kratkih zgodb Zverjad leta 1997 nagrado Prešernovega sklada. Po krivici pa je prezrt njen roman Mačja kuga iz leta 2000, v katerem je ostro, a zavito v fantazijo magičnega realizma kritizirala slovensko tranzicijo in kapitalizem, kakršen se uveljavlja. Sama pravi, da smo sprejeli ekstenzivno požigalniški model kapitalizma, ki spominja na britanskega iz 19. stoletja. Maja Novak je sicer (za zdaj) zapustila literarne vode in se ukvarja s prevajanjem ter pisanjem kolumn za Mladino.

Po poklicu ste pravnica. A vendar ste zapustili pravniške vode in se lotili pisanja in prevajanja.

Pravzaprav pravniških vod nisem zapustila, ker mi vanje zares nikoli ni bilo dano priti. Delo pravnika v gospodarstvu me ni mikalo, za delo v pravosodju pa je bilo potrebno pripravništvo na sodišču in do tega nisem prišla. Danes bi se temu lahko reklo, da mi je bivši režim delal krivico. Ko sem končno opravila tisto najnujnejše pripravništvo, ki mi je omogočilo opraviti tudi tisti najbolj navaden strokovni izpit, sem dve leti sedela doma in gledala v zrak, ker službe zame ni bilo. V tistem času mi je zdaj že pokojna Prešernova družba dala v prevajanje detektivke. Kriminalke sem že tako in tako oboževala, bile so moje omiljeno čtivo. Potem pa sem si rekla, da če znam prevajati, zmorem tudi sama napisati knjigo. Bila sem zelo mlada in zelo naivna in zraven še sveto prepričana, da je od tega mogoče živeti. Zagrabila me je zasvojenost z literaturo, a me je sčasoma tudi minila.

Vmes ste, ker se od pisanja knjig ni dalo živeti, odšli v Jordanijo?

Odšla sem pred izidom prve knjige. Leto dni sem bila tajnica na SCT-jevem gradbišču v Jordaniji, kjer sem iz prve roke spoznavala Zidarjevo politiko in način njegovega delovanja.

Like iz življenja na gradbišču ste nato opisali v romanu Kafarnaum ali As killed?

Da, knjiga govori o mojem času v Jordaniji. Edino, kar se ni zgodilo, je uboj, čeprav v resnici tudi do tega ni dosti manjkalo. Seveda takrat te knjige ni nihče opazil. Enaka usoda je kasneje doletela Mačjo kugo. Kako neki bi se ljudstvo zanimalo za takšno knjigo, če pa je bila država opita s kapitalizmom, jaz pa sem ga neusmiljeno kritizirala. V Kafarnaumu sem opisala klasično dogajanje pri SCT-jevem projektu v tujini. Ne le kako živijo delavci, ampak tudi kakšna je njihova mentaliteta. Tam sem namreč prvič v življenju naletela na nepopisno ksenofobijo povprečnega Slovenca. Stara sem bila trideset let in do takrat sem živela v krogih bolj ali manj visoko izobraženih ljudi, navadnih ljudi pa iz prve roke res nisem poznala.

Ste jih pa spoznali v Jordaniji?

Bolj ko jih začneš spoznavati, bolj te je groza. Z Arabci nisem imela nikakršnih težav. Pogosto smo žurirali. Nobeden me ni poskušal posiliti, ugrabiti ali prodati na trgu sužnjev. Moji sodelavci, slovenskega in katerega izmed južnjaških rodov, pa so imeli apriori negativen odnos do njih. Meni so celo zamerili, ker sem se družila z njimi.

Ker ste bili pravnica, ki jo je zanimalo kazensko pravo, najbrž ne preseneča, da ste se najprej lotili pisanja detektivk, pravzaprav trenutno najdonosnejšega literarnega žanra. Ste najbolj strokovno podkovana pisateljica v tem žanru?

Najbrž mi pri pisanju te zvrsti pravna fakulteta res ni škodila. Morda je moja pot vendarle malo drugačna od poti drugih avtorjev. Brala sem že pri treh letih in se v gimnazijskem obdobju visoke literature že naveličala. Takrat sem začela sistematično brati šund. Ugotovila sem, da tudi Slavoj Žižek sistematično bere šund, sama pa sem ga verjetno brala z malo manj občutka sramu. Mogoče je bil študij prava celo nekoliko pogojen s tem mojim najljubšim branjem, ne pa s strogostjo in z resnostjo, ki naj bi veljali za pravni študij, čeprav sem se na faksu dobro počutila. Sistem pravnega razmišljanja mi je, ker sem dokaj logičen človek, ustrezal, sem pa danes vseeno zelo vesela, da nisem v pravniškem poslu. Da mi danes kdo reče, da moram po službeni dolžnosti zagovarjati Hildo Tovšak!

V vaših romanih so skorajda vedno glavne protagonistke ženske, mar ne?

Zato, ker jih bolj poznam kot moške. Kafarnaum je pravzaprav edini roman, ki ima moškega pripovedovalca, tudi vsi drugi protagonisti v njem so moški, razen ene ženske, ki naredi celo katastrofo. Izredno mačističen urednik iz Maribora mi je celo rekel, malce pokroviteljsko, kot se govori z mlajšo žensko: »Maja, zidarji pa vendarle ne razmišljajo na tak način, kot ti pišeš.« Pa sem si mislila, da je zadnjega videl pred nekaj leti, ko mu je polagal ploščice v hiši. Jaz pa sem jih pred leti videla vsak dan v živo. Sicer sem kmalu ugotovila, da se z mano dosti bolj prizanesljivo ravna, če pišem o tistem, kar res poznam. In to so ženske. Tudi naša družina je bila družina brez moških. Oče je, kot je dejal sam, iz družinskih razmerij izstopil, tako da se je šele, ko sem bila stara trideset let, v moji družini pojavil očim, zelo inteligenten človek, ki se mi ni zdel moteč.

Izhajate iz zanimive rodbine Novakovih, pisateljev in prevajalcev, kjer ni manjkalo moških.

Pa z nobenim nimam prav veliko stikov. Nekaj malega sem sodelovala z Vale-Novakovimi, ko so imeli še založbo in sem zanje prevajala. Vesela sem, da je njihove založniške epizode konec, pa ne zato, ker bi jim privoščila propad založbe, ampak ker sem se vedno spraševala, kdo za boga kupuje grozne knjige, kot so pogovori z bogom in bukvice za duševno rast. Do obdobja, ko sta Luka in Nejca odkrila medije, estrado, snobizem in kapitalizem, sta bila še zelo v redu človeka. Potem smo se razšli. Z lastnim očetom, Vilkom Novakom mlajšim, pa nisem komunicirala.

A ste bili v zelo dobrih odnosih z dedkom, Vilkom Novakom starejšim, profesorjem na Filozofski fakulteti.

Z njim pa ja. Bil je nekakšen družinski patriarh. Mislim, da ga nobeden ni prav zares zelo maral, vsi so se ga malo bali, ampak spoštovali so ga. Bil je slovenist, etnolog, literarni zgodovinar in neizčrpna zakladnica znanja. Že od mladih nog me je učil slovnice in zato lektorice z mano nimajo težav. S stricem Bogdanom Novakom, prav tako pisateljem, sva se včasih skupaj zapila po literarnih nastopih. Navadno se je to zgodilo v Murski Soboti ali pa po Večerovi večernici, ker tudi jaz, tako kot Bogdan, včasih pišem otroško literaturo. Bogdan je še najboljši od vse moje družinske bande.

V Kafarnaumu sem opisala klasično dogajanje pri SCT-jevem projektu v tujini, ne le kako živijo delavci, in tam sem naletela na nepopisno ksenofobijo povprečnega Slovenca.

Nisva končala misli o ženskah kot protagonistkah vaših romanov. Napisali ste kratko zgodbo Ne bomo pridne, ki je izšla v zborniku ženskih zgodb pri Uradu za žensko politiko.

To zgodbo sem napisala še v času, ko je Dnevnik imel zelo dobro kulturno prilogo, njena sestavina pa so bile tudi vinjetke. To so bile približno štiridesetvrstične zgodbe, kar ni tako lahko napisati, kot se morda zdi. Ne bomo pridne je bila ena od vinjetk. V tistem času je Urad za žensko politiko začel objavljati natečaje za žensko prozo in mojo zgodbo so izbrali kot nosilno za zbornik, za katerega smo dobili okrog dva tisoč prispevkov na temo Ne bom več pridna.

Ste pa v uvodu tega zbornika ostro kritizirali pojem »ženske književnosti«, čeprav ste bili v žiriji za uvrstitev prispevkov vanj.

Tako mislim zato, ker se mi zdi pojem ženske književnosti za lase privlečen. Sama nisem hudo zagreta feministka, se pa strinjam, da ženskam v tej družbi ni tako dobro, kot bi jim lahko bilo in kot bi jim moralo biti. V časih, ko sem se še gibala v krogu nekaterih založb, sem bila, ker sem bila pisateljica, samodejno uvrščena v B-reprezentanco, v A-reprezentanci pa so bili dedci, ki so se lahko s kombijem cele dneve vozili na Češko in pili tam vse, kar ni bilo pritrjeno. Ampak kljub temu menim, da dobra literatura ne more biti programska. Če hočeš pisati programsko literaturo, potem piši kolumne. Saj se da. Če pa se lotiš pisanja romana, kratke zgodbe ali pesmi, naj bo to literatura, ne manifest. Zdi se mi, da pojem ženske literature poskuša skozi stranska vrata vpeljati v literaturo politiko in feministični aktivizem, kar ni dobro. V tisti spremni besedi sem poudarila, da kljub vsemu noben moški z mano ni delal tako grdo kot druge ženske zato, ker sem se poskušala odmakniti od tega, kar so imele za povprečno, bogu všečno in zapovedano življenje. V tem smislu se mi zdi, da so moški celo strpnejši, in skoraj prepričana sem, da bi si ženske lažje izborile svoje pravice, če bi se dogovorile z moškimi, same pa se nehale spravljati druga na drugo.

V romanu Mačja kuga, kjer so glavne protagonistke ženske, opisujete njihovo ravnanje in lastnosti.

Opisujem mačje boje med samimi protagonistkami, ki so po sili razmer sodelavke. Na neki način bi se verjetno deklarirale, da so druga drugi prijateljice, ampak to je videti tako kot dve mački na terasi. Obe imata ušesa na gor in kremplje prav tako.

V bistvu je ta roman, po krivici prezrt, ostra obsodba sodobnih menedžerk in menedžerjev ter kapitalističnega sistema, čeprav je kritika zavita v slog magičnega realizma s pridihom postmodernizma.

Magični realizem se mi zdi za kritiko družbe čudovito efektiven. O tem se lahko prepričate tudi iz Rushdiejevih ali Marquezovih romanov. In če bi že morala tako kot kakšna gimnazijka reči, kdo je moj najljubši pisatelj, bi se verjetno odločila za Marqueza. Dejansko se mi zdi, da če se ne zatečeš v fantazijo, tudi v humor in tako narediš potreben odmik od svoje teme, hitro zapadeš v ceneno patetiko. Grozno.

Mačjo kugo je krepko navdihnilo dogajanje v časniku Slovenec, kjer ste nekaj časa delali.

Leto dni sem bila tam. To je bilo prvo leto njegovega obstoja, ki je bilo skorajda tudi zadnje leto, smo pa novinarji in drugi zaposleni pravzaprav imeli čast spoznati, kaj je v resnici kapitalizem. Ne, to niso polne košare v samopostrežbah ali pa štiri tisoč evrov mesečne plače, ampak služba, kjer delajo s tabo kot z izžeto limono. V Mačji kugi je časopis imenovan Stičišče, ustanovi pa ga velepodjetnica, ki se enači z bogom. To je kar Slovenec, časopis katoliške usmeritve, in niso potrebni posebni ključi, da se ugotovi, kdo je.

Vanj ste vstopili polni upov?

Za knjigo Mačja kuga me je čustveno motiviral pravzaprav šok, ki sem ga doživela pri tem časopisu. V resnici je bila to moja prva služba v kapitalizmu. Prej sem delala v socializmu, v Jordaniji pa tako ali tako niso veljala nobena normalna merila. Pa sem mislila: no, zdaj imamo hrabro novo državo in dobila sem čudovito novo službo. Pa poglejmo, kako je to videti, sem si dejala. Nisem zmogla dolgo ostati. Med časnikarji so se morda še najbolj znašli tisti, ki jih še danes najdemo na desnem polu medijskega prostora, ampak kdorkoli je imel trohico samospoštovanja in človeškega dostojanstva, je slej ko prej odšel. In jaz sem prej ko slej odšla.

V središču romana je Gospa, ki z zaposlenimi ravna zelo kruto. Zahteva njihova telesa in duše, če hočejo delati v podjetju. Njeno ravnanje spominja na brezobzirnost sodobnih tajkunov, da ne rečem kar neposredno na Hildo Tovšak. V tem romanu ste jo tako rekoč napovedali.

Očitno imam preroški dar. Poleg tega moja junakinja deluje v letih Hilde Tovšak. In krastačastega videza je bila v mojih predstavah. Neverjetno naključje je, da sta se moja protagonistka v romanu in resnična gospa tako lepo poklopili. Ampak mogoče pa to kaže, da Hilda Tovšak pravzaprav ni nikakršen blazen fenomen, izjema, ampak je nujna za tak usrani družbeni sistem, kot je kapitalizem, ki potrebuje takšna bitja, kakršna je Hilda Tovšak. Je simptom, je nekdo, ki se je le znašel v teh vodah.

Zelo ste kritični do slovenske tranzicije v kapitalizem.

To je ekstenzivno požigalniški model kapitalizma. Če smo se že morali odločiti zanj, ali je bilo res treba prevzeti model, ki so ga imeli v Angliji v 19. stoletju? Očitno takratna politična nomenklatura tedaj ni hotela nič dobrega sodržavljanom, ampak je hotela sistem, znotraj katerega bo dala duška svojim grabežljivim nagonom.

Zakaj vendar kulturniki in razumniki niso spregledali tega in se odločno odzvali, da ne bi šli v smer grabežljivega nagona?

Uf. Ravno zaradi razumnikov in kulturnikov sem nehala pisati literaturo, kajti ugotovila sem, da se ne morem enačiti z večino slovenske populacije, in tudi v kulturniški srenji, kjer sem svojčas iskala zatočišče, se ne vidim več. Razklani so. Na leve in desne. Poleg tega pa so med njimi kameleoni. Moj oče, ki je delal pri Delu Revijah, je dobro poznal enega izmed pesnikov, ki je bil strog komunistični sekretar, pred njim si ni nihče drznil povedati političnega vica, ker je takoj odreagiral. Če vidiš potem takšnega človeka, kako se postavi na okop desnega razumarstva in celo poziva k lustraciji znotraj Društva slovenskih pisateljev in v družbi sploh, ti je lahko le slabo. Jančarja po svoje razumem. Res je bil zaprt dva ali tri dni. Ne bom hudobna in ne bom rekla do streznitve. Ok, denimo, da se mu je zgodila krivica. Bog daj, da bi se tudi meni kdaj zgodila v obliki sinekure ali družbenega stanovanja. Ampak dobro, njega še lahko razumem. Morda zato, ker je resnično umetnik in na nekatere stvari vendarle gleda skozi fantazijski ali čustveni filter. Po drugi strani pa se oblikujejo klike, za katere je literatura zgolj nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Če ti ljudje slučajno ne bi našli poti v literaturo, bi pač poskušali svoje osebne ambicije uresničevati na drugem področju.

Včasih se ob branju vaših romanov zdi, da se raje kot z ljudmi ukvarjate z živalmi, predvsem mačkami. Zakaj ravno mačke?

Ker so lepe. Sem estet, trudim se biti, čeprav mi mogoče po zunanjosti ni videti. Marsičesa v politiki ne prebavljam, ker mi to preprečuje estet v meni. So pa mačke, še posebej v Mačji kugi, simbol nečesa, kar je bilo čisto, dokler nam ni uspelo tudi iz tega narediti komercialnega blaga in umazati odnosa človeka do živali. Veseli me, da čedalje bolj spoznavamo, morda tudi zaradi različnih poljudnoznanstvenih TV-serij, da so ti naši sopotniki dosti inteligentnejši in bolj čustveni, kot jim pripisujemo. De facto niso živi predmeti na štirih nogah, kakor uči katoliška doktrina. So bitja, s katerimi bo treba komunicirati na enakopravnejši ravni.

Zaključiva ta del pogovora tako kot v romanu, z epidemijo mačje kuge, ki je lahko prispodoba za klic po spremembah.

V resnici je to kar apokaliptična napoved, ki se, takšen občutek imam, uresničuje. Družba se trga, razpada, kajti ni več nobene socialne kohezije. Ta družbeni sistem te najprej izkoristi kot delovno silo in nato še maksimalno kot potrošnika. Odmira socialna država, to pa povzroča blazno dezintegracijo vsega tistega, kar naj bi iz naroda delalo narod. Mar tega ne dokazuje skrajno odklonilen odnos povprečnega Slovenca do umetnosti, ne samo do kulture. V teh dvaindvajsetih letih, odkar ta država obstaja, smo prešli celoten diapazon resnih občutij. Od rahlega navdušenja nad umetnostjo do nezainteresiranosti za umetnost, sledi dolgo obdobje že kar odklonilnega stališča do umetnosti. Nedavno sem bila v bolnišnici in ženskam, ki so ležale z mano v sobi, nisem upala povedati, kaj sem po poklicu. Ker nisem hotela konfliktov še v bolnišnici, saj mi je jasno, kako sovražno je marsikdo razpoložen do umetnosti, in le čakam, kdaj bodo na dan prišle kakšne bakle.

Dovolj zgovoren odnos do kulture je pokazala Janševa vlada z odpravo ministrstva.

Simptomatična je bila sama odprava, a hkrati smo lahko opazovali, kako se Slovenclji odzivajo na takšno potezo. Nekateri so jo pospremili malodane s ploskanjem. Prav žalostno pa je, da so potem peticije, ki so začele krožiti v podporo ponovni ustanovitvi kulturnega ministrstva, prišle s tistih bojnih linij znotraj pisateljskih vrst, ki potrebujejo kulturno ministrstvo za to, da bodo nekega dne morda ministri. Čistosti odnosa do kulture ni niti pri samih kulturnikih.

V Mačji kugi večkrat omenjate katarsko doktrino sveta, ki precej spominja na judovsko kabalo. Kje ste naleteli nanjo?

Za katare sem izvedela v Ecovem romanu Ime rože in potem nadaljevala raziskave. Človek, sama sem ateist, čuti neko naklonjenost do verskih ločin, ker so zanimive in prinašajo s sabo drugačen pogled. Sama se raje identificiram s heretiki kot z uradno RKC. Katari na neki način odsevajo mojo filozofijo, da če že iščeš kaj dobrega na tem svetu, pa če temu rečeš bog ali angel, kot je zdaj moderno, je bolje, če izhajaš iz sebe, ne iz zunanjega sveta. Introspekcija je primarna, ne pa dogmatični nauki.

Hkrati nam newageevska literatura ponuja instantne religije, tako rekoč v pločevinki kokakole.

To je pa cinizem najslabše vrste. Ljudje, ki so dejansko sestradani duhovnosti in tolažbe, nečesa, kar bi presegalo njihove vsakdanje odhajanje v službo, odhajanje po otroka v vrtec, iščejo nekaj več, iščejo smisel življenja. Pa se najdejo pisci in založniki, ki cinično izkoristijo to človekovo stisko in mu med roza in svetlo vijoličnimi platnicami prodajajo roza in svetlo vijolične stavke, ki ne pomenijo prav ničesar pod soncem nebeškim. Za založbo Vale-Novak sem jih prevedla ravno dovolj. Zato ne govorim na pamet. Če se česa v življenju kesam, se kesam teh prevodov, v katere sem bila prisiljena zaradi eksistenčne stiske. Zdaj mi hvala bogu tega ni več treba početi.

Uveljavili ste se kot prevajalka. Prevajali ste tudi Umberta Eca in pa Terryja Pratchetta. Kako se pravzaprav lotiti teh velikih mojstrov jezika in sloga?

Prevajati dela Umberta Eca ni tako težko, kot se zdi na prvi pogled. Vsi smo bili navdušeni nad njegovim romanom Ime rože. Ko sem brala Foucaultovo nihalo, sem si rekla, dobro, že mora biti dobro, če je delo napisal Eco. Potem pa ugotoviš, da res odlično pozna morda tri ali štiri teme in jih znova in znova reciklira v predavanjih, v teoretičnih spisih in v svoji literaturi, ki definitivno ni njegova najmočnejša plat. Strahospoštovanja do Eca sem se kmalu otresla. Pratchetta imam izredno rada in bilo mi je nepopisno hudo, ko so pri založbi Vale-Novak pravico do prevajanja te serije – gre za okoli trideset znanstvenofantastičnih romanov –, ne da bi me kaj vprašali ali me vsaj obvestili, prodali založbi Učila. Ne upam si brati njihovih prevodov, saj bi bila verjetno spet zelo zelo žalostna. Sicer pa sem pri prevajanju nekako bolj sproščena, ker vidim v tem delu samo poklic, ne poslanstva. Če sem kdaj videla kakšno poslanstvo, sem ga v književnosti. Prevajanje je pač poklic, ki ga opravljam morda boljše kot bi katerega drugega. Tudi trpim manj, kakor bi trpela, če bi bila recimo snažilka. Trudim pa se, da bi bila maksimalno profesionalna.

Znano je, da bo knjiga prvo, čemur se bo Slovenec odpovedal, nato bodo prišli na vrsto šport, izleti v gore, pivo.

Prevajalci v glavnem niste v rednem delovnem razmerju, kajne?

Kje pa. Prekariat smo. Če imajo nekateri status, jim lahko samo izrečem sožalje, ker tako kot so zdaj uredili status samostojnega kulturnega delavca, so vse zakomplicirali in otežili, kar je grozno. Nekateri imajo ob prevajanju še druge službe, jaz sem brezposelna, delam izključno na podlagi avtorskih pogodb. Zdaj pa smo v hudih težavah, saj ni dela za prevajalce. Založbe delijo usodo drugih slovenskih podjetij. Znano pa je, da prvo, čemur se bo Slovenec odpovedal, bo knjiga, šele potem bodo prišli na vrsto šport, izleti v gore, pivo. Knjiga je draga. Za ta denar, kolikor stane smučarska vozovnica, lahko kupiš samo štiri ali pet knjig. Knjiga je res draga.

Po detektivkah pa Slovenci vendarle radi posežejo. Se ne bi dalo živeti od pisanja detektivskih romanov?

V Sloveniji ne. Tudi tistim, ki so se tega poskušali lotiti skrajno komercialno, ni uspelo. Tomo Rebolj aka Aaron Kronski in Igor Karlovšek sta poskušala, a ni šlo. Sama pa ne znam pisati komercialno. Tudi ko sem pisala kriminalke, sem jih na literarni ravni.

Nagrado Prešernovega sklada ste leta 1997 vendarle dobili za detektivko Cimre in za zbirko kratkih zgodb Zverjad, čeprav vas je takrat že privlačila znanstvena fantastika.

Kakovostna znanstvenofantastična literatura v resnici ne opisuje izmišljotin. Opisuje ta svet. Ampak zaradi tega, ker prestavi dogajanje v neko izmišljeno okolje, lahko pravzaprav tisto, kar je bistveno, recimo v medčloveških odnosih ali družbenih razmerjih, v odnosu človeštva do tehnologije, ekologije itd., lepše izpostavi. Poleg tega se tudi lepše bere. Mene realizem na smrt dolgočasi. Če sem kdaj trpela v življenju, pa je bilo takrat, ko sem morala v gimnaziji brati Prousta. Nikoli več v življenju nočem biti pri vojaški vzgoji in tudi Prousta nočem več brati.

Kaj pa Dostojevski?

To pa to. Je edini od Rusov, ki mi je resnično všeč in ga berem, ne da bi me kdo prisilil k temu.

Ob vašem prevajalskem delu ne smemo mimo Dawkinsovega dela Bog kot zabloda.

Dvakrat sem se zjokala ob prevajanju. Ta človek res veliko ve. Eco ve nekaj ali veliko o nekem majhnem segmentu s svojega področja, Dawkins pa ima resnično kondorski pogled na temo, ki jo opisuje. V tej knjigi je zaobjel vse živo, od biblijskih tekstov do mikrobiologije. Tekste, ki se navezujejo na Biblijo, sem nekako prevedla, za kar se imam zahvaliti dedku, ki mi je v rani mladosti poklonil Sveto pismo in sem ga potem sproščeno brala. Bile so fajn zgodbe. Ampak mikrobiologija je bila pa velika težava. Pojma nimam o njej. In bolj ko sem se poglabljala v iskanje ustreznih izrazov, bolj sem ugotavljala, da tudi strokovnjaki, ki imajo pojem, nimajo ustreznega slovenskega izraza in uporabljajo angleške besede. Kar čarala sem. Sem pa na ta prevod zelo ponosna, čeprav je bilo delo težaško.

Zato pa ste verjetno uživali pri prevajanju pisem Johna Lennona?

V resnici je to zbirka pisem, razglednic in tudi nakupovalnih seznamov. Vsega, kar je kdaj prišlo izpod njegovih rok. Moram reči, da ga zdaj vidim v precej manj idealizirani luči kot svojčas. Med prevajanjem sem ugotovila, da je bil na trenutke tudi zoprn človek. Ampak vpogled v njegov značaj je bil zanimiv predvsem zato, ker je bil ustvarjalen. Preizkušal je meje jezika, se igral z besedami tudi v vsakdanjih zapisih, ne le v pesmih. Ton njegovih zapisov je precej montypythonovski, kar me je kot prevajalko navduševalo, saj imam rada takšne izzive.

Če bi poskušali predstaviti splošno raven kakovosti prevodov v slovenski jezik, kaj bi rekli?

Imamo nekaj zelo dobrih prevajalcev, ki se uvrščajo v sam vrh prevajalske ustvarjalnosti. Žal tudi ti, ker je prevajanje slabo plačano delo, delajo kakovostno iz entuziazma. Pri nekaterih založbah, ki za prevode plačujejo minimalno, lahko vidite slab prevod. Ravno te založbe so nesramno iznajdljive, saj se potrudijo, da dobijo naslove, ki veljajo za bestsellerje, v prevodu pa dobimo slab izdelek. Včasih se vprašam, kako bi se odzvali avtorji, če bi vedeli, kako so njihova dela prevedena v slovenščino. Sama ne dam od sebe slabega izdelka, pa čeprav prevod ni dobro plačan. V knjigi je napisano tudi moje ime. Ravnam tako kot na faksu. Naučila sem se za osem ali deset ali pa nisem šla na izpit, saj nikoli nisem vedela, koliko je treba znati za šest. Enako je pri prevajanju.

Za našo revijo pišete kolumne. V radijskem intervjuju ste dejali, da vanje dajete sebe, saj se ne znate maskirati.

Nisem diplomatka. Čisto nič diplomatskega ni v meni. Ne znam hliniti, ne znam lagati, ne znam držati jezika za zobmi, čeprav bi ga bilo včasih treba. Sem preveč eksplozivna, prehitro in preostro odreagiram. Za občevanje s svetom potrebujem filter, ki me sili, da konje malce ustavim, premislim, se skuliram, znižam ton. Tako ravnam v kolumnah. To ni avtocenzura. Misli so še vedno iste, ampak manj grobo povedane.

So kolumne v Mladini vaš način spoprijemanja z realnostjo in poskus spreminjanja sveta?

Zagotovo. Čeprav ne verjamem, da mi uspeva, ker si težko predstavljam, da desničarji v petek derejo pred kioske, da bi kupili Mladino. Zdi se mi, da v teh kolumnah prepričujem tiste, ki že tako ali tako mislijo podobno kot jaz. Ampak po svoje so kolumne tudi psihoterapevtske, ker sem si v njih dala vsaj duška. Po odzivih na forumih vidim, da me kdaj prebere tudi kakšen desni. Škoditi mu ne more.

Kako pa se na kolumne odzivajo vaši znanci in prijatelji?

Odzivi so kar pozitivni. Bolj so zadovoljni z njimi, kot sem sama. Zmeraj mi kolumna ne uspe tako, kot bi si želela. Mnogi dejavniki, tudi subjektivni, vplivajo na to. Ravno včeraj sem po naključju srečala Aleša Debeljaka in Iva Svetino, ki sta oba šla proti meni s prijaznim nasmehom. Očitno sta prebrala moj tekst v Mladini. Njuno mnenje cenim.

Se boste v naslednjem življenju res reinkarnirali v mačko, kot ste rekli v nekem intervjuju?

Seveda. Še vedno delam na tem. Šalim se. Sem ateistka in ne verjamem v posmrtno življenje. Trenutno bi mi bilo v veselje, če bi me pokopali tako, da bi iz mene zraslo drevo. Drugače pa? Ja, res bi bila mačka. Všeč mi je neodvisnost njihovega značaja. Prilagajajo se sicer vsemu, kar jim prinaša življenje, da lahko znotraj ostanejo enake. No, pa sem našla odgovor, zakaj ravno mačke.