Dr. Borut Bohanec: »Papir za evrske bankovce je izdelan iz gensko spremenjenega bombaža«

Nakupu ekoloških živil se izrecno izogibam, ker se zavedam, da bi s tem metal denar skozi okno, ker bi kupoval proizvod enake kakovosti po dvakratni ceni.

Dr. Bohanec ima zelo nehvaležno nalogo. V državi, v kateri je odnos javnosti in s tem tudi politike do gensko spremenjenih organizmov zastrašujoče prestrašen, mora v položaju, ki bi ga skoraj lahko opisali kot »sam proti vsem«, zagovarjati drugačno stališče, stališče znanosti. Kakor da to ne bi bilo dovolj za draženje radikalnejših delov civilne družbe, pa redko pozabi dodati tudi, da je ekološko pridelana hrana draga neumnost. A ker je predstojnik Katedre za genetiko, biotehnologijo, statistiko in žlahtnjenje rastlin na Biotehniški fakulteti, o problematiki zagotovo ve nekajkrat več od večine ljudi, ki širijo katastrofične vizije gensko spremenjene prihodnosti.

Koliko denarja ste v zadnjih letih prejeli od podjetja Monsanto?

(Smeh) Vozim se z deset let starim avtom. Verjetno prikrivam svoje premoženje.

Pa od kakšnega drugega biotehnološkega podjetja?

Zelo bi bil vesel, če bi dobili kakšno naročilo za raziskovalno nalogo. Z veliko podjetji smo se že pogovarjali, a se za zdaj nismo dogovorili še z nobenim.

Torej ne dobivate nobenega denarja od industrije?

Naša katedra sicer dobiva nekaj sredstev od Leka, a nikakor ne v povezavi z gensko spremenjenimi organizmi.

Ste eden od osamljenih zagovornikov gensko spremenjenih organizmov v kmetijstvu. Kakšne so vaše izkušnje v zvezi s tem?

Prej bi rekel, da sem eden od redkih javno izpostavljenih zagovornikov. V resnici nas je veliko, a se večina kolegov raje ne izpostavlja. In za to imajo kar dobre razloge. Meni javno oglašanje zelo verjetno prej škodi kot koristi. Minister Židan me je na primer nedavno za POP TV v izrazito neznanstveni izjavi označil za pristranskega zagovornika GSO in nad takim odnosom sem zaskrbljen. Dejansko lahko škodi moji raziskovalni skupini. Že leta se na primer zavzemamo, da bi kmetijsko ministrstvo okrepilo podporo klasičnemu žlahtnjenju rastlin. Do zdaj nam ni uspelo, se pa zdaj spet pogovarjamo. In take izjave mi lahko škodijo.

Noben kmetijski minister do zdaj se ni upal postaviti na stran znanosti. Je to oportunizem ali pomanjkanje osnovnega znanja?

Ne vem, ali poznam odgovor. Vsekakor nismo edina država, kjer se to dogaja. Francija je zelo podoben primer, tam se celo leve in desne opcije obnašajo enako. Imate pa seveda tudi nasprotne primere. V Sloveniji, kjer je splošno razpoloženje glede na količino objavljenih negativističnih člankov seveda odklonilno, je to brez dvoma najlažja pozicija, ki ti zagotavlja priljubljenost.

Ste bili kadarkoli tudi sami skeptični do tehnologije genskega spreminjanja?

Ne. Poznam in spremljam jo že zelo dolgo, predvsem pa poznam tudi druge metode žlahtnjenja, s katerimi povzročamo veliko večje spremembe kot s to, ki je izjemno pregledna. Pogosto se vprašam, ali bi lahko kaj spregledali. Do zdaj takega primera še nisem opazil. Pa tudi praksa kaže enako. Za nami je 19 let varne uporabe.

Eden glavnih argumentov za nasprotovanje GSO je prav trditev, da učinki na zdravje ljudi niso bili zadostno preizkušeni. A v ZDA gensko spremenjene poljščine rastejo že skoraj 20 let. Ni to dovolj dolgo obdobje za presojo neškodljivosti?

Ne samo v ZDA. Pol sveta jih goji. Očitno ni nikakršnih razlogov, zakaj ne bi smelo biti tako.

Kmetijski minister bi bil lahko do GSO vsaj nevtralen, ne pa da deluje kot nekakšen ekološki aktivist.

Zakaj potrebujemo gensko spremenjene rastline? Smo pri klasičnih postopkih žlahtnjenja rastlin, izboljševanja sedanjih in razvijanja novih sort dosegli mejo, prek katere ne moremo več?

Pred kakega pol leta sem govoril z vodjo raziskav enega večjih evropskih semenarskih podjetij, ki se zaradi evropskega odklonilnega odnosa ne more ukvarjati z GSO. Po njegovih besedah nekako zmorejo tudi brez tega. Postopek je precej počasnejši, zanj je potrebnega več truda, a za zdaj jim uspeva pri iskanju alternativ za večino njihovih potreb. Ne pa za vse. Zlasti kakšnih res velikih novosti, pa niti ne tistih medijsko najbolj izpostavljenih, na klasičen način ni mogoče doseči. Včasih drugih rešitev preprosto ni. Mogoče najlepši primer so papaje na Havajih, ki jih je virus povsem zdesetkal, na voljo pa ni bilo prav nobenega drugega genskega vira za vnos odpornosti kot virus sam.

Kaj je po vašem mnenju največja zmota, ki povzroča negativen odnos javnosti do GSO?

Težko je najti eno samo. Gre za serijo sistematično lociranih in tendenciozno podanih novic. Tudi sam bi se prestrašil, če kakega področja ne bi poznal in bi od medijev tako rekoč neprestano dobival same negativne informacije. Vem, da je ljudi neverjetno lahko prestrašiti s hrano. Morda je to evolucijska zadeva. Človek je vedno moral zaupati sočloveku, ali je neka hrana strupena ali ne. Vsega ni mogel preizkusiti sam.

Kakšne dolgoročne posledice bo imelo evropsko zavračanje gensko spremenjenih rastlin?

Bojim se, da hude. To je seveda stvar, ki še posebej v presiti Evropi ne bo vidna čez noč. A Evropa je že zdaj velik uvoznik hrane. Življenjsko raven ohranjamo z uvozom. Dokler imamo kaj izvažati, bo to šlo. Toda nekako imam občutek, da ima Evropa vedno manj visokotehnoloških proizvodov, ki jih lahko izvaža. Trend je prej nasproten. Tehnologija genskega spreminjanja je bila razvita v Evropi. Uporabljali pa smo jo samo povsem na začetku, potem so se vse aktivnosti preselile na druge celine. Izgubljamo osnovne razvojne potenciale. Zelo me boli, ker vsako leto izobrazimo kar nekaj študentov, ki bi jih lahko zaposlili veliko produktivneje.

Kaj se bo sploh zgodilo z njimi?

V ozračju, kakršno vlada, si zelo prizadevamo za iskanje drugih rešitev. Razvitih je bilo kar nekaj novih tehnik genskih transformacij, katerih končni produkt najverjetneje ne bo reguliran po zgledu GSO. Tukaj je precejšnja priložnost tudi za evropsko biotehnološko industrijo. Mogoče je narediti marsikaj zanimivega, na primer izključiti nekatere gene, kar smo prej znali narediti samo z naključnimi mutacijami. Zdaj jih lahko izključimo tarčno, pa kljub temu tega ni mogoče šteti za gensko spremenjeni proizvod.

Lahko navedete konkreten primer uporabe?

Lahko bi na primer izključili gene v alergenih rastlinah, morda celo gen za gluten v pšenici, in s tem tudi alergikom ali pa tistim s celiakijo omogočili uživanje teh rastlin.

Bi lahko takšne tehnologije sčasoma povzročile obrat v javnem mnenju?

Upam. Osebno sicer menim, da bo obrat sprožil šele razvoj za potrošnika zanimivih proizvodov. Pri teh pa smo, žal, kar se tiče komercializacije, v hudem zaostanku. V raziskovalnih sferah jih poznamo veliko, skoraj nobeden pa ni dostopen potrošnikom. Eden prvih sproščenih proizvodov je sojino olje s povečano stabilnostjo olja pri cvrtju, ki ga v ZDA že prodajajo.

Pa si lahko predstavljate, da bo enkrat prišel čas, ko preprosto ne bomo imeli več izbire in se bo treba z gensko spremenjeno hrano sprijazniti?

Dvomim. Res pa je, da vedno več vodilnih poljščin vsebuje vsaj enega ali dva dodatna gena. Zanimivo je, da v kratkem poteče Monsantov patent za gen, ki rastlini omogoča odpornost proti glifosatu. Pričakovati je torej, da ga bodo začela izrabljati tudi manjša podjetja. Tako kot pri generikih v farmaciji. Trend genskega spreminjanja poljščin je bil do zdaj usmerjen predvsem v krmne rastline ali tiste, namenjene za oblačila. Približno 80 odstotkov bombaža, pridelanega po vsem svetu, je, tako kot soje, gensko spremenjenega. Tudi midva sva najverjetneje oblečena v gensko spremenjeni bombaž. Papir za evrske bankovce je izdelan iz gensko spremenjenega bombaža.

Bodo evropski pridelovalci krme na dolgi rok bankrotirali, glede na to, da bodo njihovi konkurenti z drugih celin lahko z gensko spremenjenimi rastlinami dosegali večje donose pri nižjih stroških?

Evropa je tako velika regija, da traja nekaj časa, da pride vedno večja razlika do izraza. Prav tako jo je mogoče delno regulirati s subvencijami. Zanimiv je primer Romunije, kjer so kmetje veselo gojili gensko spremenjeno sojo, dokler jim niso tega zaradi vstopa v Evropsko unijo prepovedali, ker pač ta soja ni imela dovoljenja EU. Kmetje so se temu dolgo upirali, a so nazadnje morali popustiti.

Zaostanek Evropske unije je dejansko vedno večji. Dokler je bilo na trgu malo razmeroma preprosto gensko spremenjenih sort, zaostanek niti ni bil tolikšen. A zdaj prihajajo nove, na primer odporne proti suši in z drugimi novimi ali pa dodanimi lastnostmi. Večje evropske države to že dojemajo. Britanska vlada se je jasno opredelila do tega, da je treba tok razvoja preusmeriti. Francija omahuje, Nemčija je po mojem mnenju tudi že zelo blizu. Mi pa smo še vedno nekje daleč zadaj. Kot bi rekel moj kolega – kakor bi se maja 1945 včlanili v domobrance. Danes se vendar že ve, kdo je zmagovalec. Recimo Češka, ki je bila po padcu komunizma na številnih področjih daleč za nami, je danes tudi na tem področju daleč pred nami. Mi pa raziskave zaviramo na vse mogoče načine. Postavljamo se v položaj, da biti nerazvit pomeni biti razvit. Če ne izvajaš raziskav, to pomeni razvitost.

Kako pa gledate na prevlado multinacionalk v preskrbi s semeni? Vas to ne skrbi?

Nikakor mi ne bi bilo všeč, če bi na trgu vladala samo velika podjetja. Moram pa reči, da za zdaj ni povsem tako. Lani smo šli s študenti na obisk manjšega podjetja v srednji Italiji. Ko sem bil prvič tam, je bilo to malo družinsko podjetje, danes ima predstavništva že po vsem svetu. V zelenjadnicah so našli tržno nišo in tržijo jih po vsem svetu. Taka podjetja obstajajo. Kar pa se tiče največjih semenarskih podjetij, ki so poleg tega med seboj pogosto kapitalsko povezana, se mi zdi, da to ni najboljše z vidika razvoja novih raznolikih sort. Združevanje podjetij prinese tudi konsolidacijo razvojne dejavnosti in pogosto se zgodi, da je prevzeto podjetje prisiljeno opustiti katerega od svoji razvojnih programov, ker ta že obstaja v krovnem podjetju. A prevlada multinacionalk je svetovni trend na vseh področjih. Ne vem, zakaj se tako poudarja zgolj semenarstvo. Slovenija je na tem področju še posebej šibka, ker nima svojih semenarskih hiš.

Kako se to kaže?

Tisto, kar sejejo slovenski kmetje, še zdaleč ni idealno za naše razmere. Tudi zavedanje, kako pomemben je dovolj velik nabor različnih sort, je zelo šibko. Pa ne mislim na GSO, temveč na nabor klasičnih sort, ki je dejansko še vedno najključnejši za uspeh kmetijstva. Pred dnevi sem v Prekmurju naletel na polja koruze, ki so kljub suši prav lepo uspevala. Ti kmetje so pač izbrali pravo sorto. Večina pa očitno trendov v ponudbi ne spremlja, zato je razlika vidna od daleč. Morda se tudi raje zanašajo na državno intervencijsko pomoč.

Bi rekli, da slovenski kmetje pri izbiri sort preveč gledajo na količino potencialnega pridelka in premalo na odpornost proti potencialnim naravnim katastrofam?

Za to bi morala skrbeti državna pospeševalna služba, ki je pred leti dobro delovala. Danes so uslužbenci postali predvsem razdeljevalci subvencij, namesto da bi bili svetovalci kmetijstvu. A ravno oni so tisti, ki bi morali kmetu predstaviti vse mogoče izbire. Ta povezava med stroko in končnim pridelovalcem je čedalje šibkejša. To se pozna pri količini in tudi pri kakovosti pridelka.

Kako vi vidite zadnje čase zelo izpostavljen problem pešajoče slovenske prehranske samooskrbe?

Tako slabo, kot se prikazuje, vseeno ni. Res pa je, da nazadujemo. Eden glavnih razlogov je sistem kmetijskih subvencij, kjer subvencije niso vezane na pridelek, ampak na površino zemljišča. Poleg tega ne stimuliramo zgolj tržno usmerjenih pridelovalcev, tistih, ki dejansko ustvarjajo pomembne presežke hrane za na trg. Veliko kmetov zaradi nenormalne majhnosti slovenskih kmetij niti ne pridela toliko, da bi lahko kaj veliko prodali. Če prav razumem, v obliki različnih spodbud razdelimo skoraj toliko denarja, kolikor je vrednost končnega odkupa pridelka, kar je ekonomski samomor.

Eden največjih problemov je samooskrba z zelenjavo. Zakaj?

Grozno zamujamo z gradnjo namakalnih sistemov, zaradi česar najbolj trpijo intenzivnejši deli kmetijstva, kot na primer zelenjadarstvo ali sadjarstvo, saj se teže uveljavijo. Enako velja za okrasne rastline. To so panoge, ki lahko dajo delo veliko ljudem in za katere imamo sicer vse možnosti, da bi jih lahko razvijali.

Še en problem slovenskega kmetijstva pa je pretirano pospeševanje živinoreje. Nobenega dobrega razloga ni, da bi vse že tako majhne površine z najboljšo kmetijsko zemljo posejali s koruzo za krmo, z uvoženo krmo pa očitno nismo konkurenčni.

Zakaj je tako?

Živinorejski lobi na ministrstvu za kmetijstvo je tako močan, da absolutno prevladuje. Če se omejim le na področje, ki ga najbolj poznam – kmetijsko ministrstvo v živinoreji še vedno financira 42 selekcijskih programov, pri kmetijskih rastlinah pa enega samega. Kljub številnim pogovorov se nič ne spremeni.

Kje kupujte hrano?

V večjih trgovskih centrih, logično. Nekaj malega pa pridelamo doma. Imam tasta in taščo, ki sta zelo zagnana zelenjadarja in vsaj v poletni sezoni ne kupujemo skoraj ničesar. Bolj za zabavo smo si pred kratkim na vikendu na Goričkem omislili manjši nasad borovnic. Že letos bi nam propadel, če ne bi na hitro uredili namakanja.

Na tržnico hodite?

Ne.

Ker živite predaleč ali ker ne zaupate tamkajšnjim prodajalcem?

Oboje. Moral bi se zapeljati do tja, hkrati pa nisem niti malo prepričan, da bi s tem kupil kaj posebej boljšega.

Si kdaj privoščite kakšen ekološki pridelek ali izdelek?

Tega se izrecno izogibam, ker se zavedam, da bi s tem metal denar skozi okno, ker bi kupoval proizvod enake kakovosti po dvakratni ceni. O nič boljši kakovosti pričajo številne pregledne študije. Moti pa me še to, da moram za to hrano kot davkoplačevalec prispevati dvojno subvencijo.

Če prav razumem za razne spodbude razdelimo skoraj toliko denarja, kolikor je vrednost končnega odkupa pridelka, kar je ekonomski samomor.

A ekološko pridelana hrana naj bi bila bolj zdrava in varnejša, brez vsebnosti pesticidov.

Kar se tiče varnosti, je po mojem mnenju prej obratno. Bakterijske okužbe živil, kakršni smo bili predlani priča v Nemčiji, ko je zaradi kalčkov, okuženih z bakterijo E. coli, umrlo več deset ljudi, so veliko verjetnejše v ekološki pridelavi, kjer je gnojenje s hlevskim gnojem posebej zaželeno. Poleg tega škropiva, ki jih uporabljajo v ekološki pridelavi, niso niti malo ekološka. Večina je izdelana na osnovi žvepla in bakra, ta pa je kovina, ki se akumulira v tleh. Pravkar je bila v ugledni znanstveni reviji PNAS objavljena študija, ki večjo izpostavljenost bakru povezuje z razvojem Alzheimerjeve bolezni. Če to drži, smo v Sloveniji v hudih težavah. Baker se iz zemlje ne spere več stoletij.

Kako gledate na certifikat Brez GSO, ki ga ena od mlekarn oglašuje v Sloveniji?

Neverjetno je, kakšne neumnosti nosilci tega certifikata tvezejo v svojih oglasih. Gre za neverjetno strašenje, s tem pa za nelojalno konkurenco. To je nekaj podobnega kot na primer olje, na katerega je proizvajalec napisal, da ne vsebuje holesterola, čeprav olje tako ali tako ne vsebuje holesterola. Najbolj pa me pri tem moti, da je zadevo podprla naša uradna kmetijska politika. Minister se zavzema za to, direktorica direktorata se je aktivno udeležila predstavitve. To se mi zdi izjemno sporno. Minister bi lahko bil vsaj nevtralen, ne pa da deluje kot nekakšen ekološki aktivist.

Pa si potrošnik ne zasluži izbire? Če želi piti mleko krav, ki niso krmljene z gensko spremenjeno krmo, naj ima to možnost.

Lahko, ampak brez dezinformacij. Ne morejo pa napisati, da so gensko spremenjene rastline nekaj strupenega, da povzročajo raka ipd. Si sploh predstavljate, za kakšno neumnost gre? Gre za sojo, ki ima vstavljen en sam gen za odpornost proti herbicidu. V soji, ki jo jedo živali, proteina, ki ga kodira ta gen, verjetno sploh ni. Pa tudi če bi bil, bi bil eden od nekaj deset tisoč proteinov. In kako naj ta protein na kakršenkoli način vpliva na to, da bo krava imela kakorkoli drugačno mleko? Čisti znanstveni nesmisel. Se pa prodaja. Če to ni strašenje javnosti, potem res ne vem, kaj je.

Ravno pred kratkim smo v Sloveniji spet doživeli javni preplah, ker evropska komisija razmišlja, ali naj odobri uvoz Monsantove novosti, gensko spremenjene koruze SmartStax, ki naj bi bila »najbolj gensko spremenjena koruza doslej« in zaradi tega še posebej nevarna. Vas skrbi?

Nikakor ne. V Evropo uvažamo šest različnih vrst gensko spremenjenih poljščin in 46 različnih sort. Še 13 jih je v postopku za odobritev. Zelo verjetno bodo vse, tudi sorto SmartStax, odobrili. Brez teh odobritev bi težko uvažali hrano, ker proizvajalci sort med seboj ne ločujejo. Kar pridelajo, preprosto zmešajo in prodajo. Če bi katero od sort prepovedali, bi morali na mejah zavračati celotne pošiljke.

Kakšen je sploh razlog za tako kopičenje genskih sprememb v eni rastlini? Odlaganje razvoja odpornosti škodljivcev, ki se sicer že pojavlja?

Absolutno. Temu rečemo piramidenje genov in tega ne počnemo zgolj z genskim spreminjanjem, temveč tudi pri klasičnem žlahtnjenju ob pomoči genskih markerjev. Idealno je, če rastlina nima samo enega, temveč tri ali štiri gene za odpornost proti posameznemu škodljivcu. Tako se zelo upočasni ali pa celo povsem prepreči pojav odpornosti. Patogeni organizem ne more hkrati mutirati na več različnih genih oziroma je to vsaj zelo malo verjetno. Pri koruzi SmartStax so si morda ti vstavljeni geni deloma podobni med seboj. Za zdaj trdijo, da bodo uspešni, zato jim je regulatorna agencija v ZDA tudi dovolila zmanjšanje pribežališča (pasu netransgene koruze) na pet odstotkov. Predvsem pa me veselita dva gena za odpornost proti herbicidom, ki sta dodana. Od nekdaj me moti pretirano škropljenje z istim herbicidom – glifosatom. Narobe je, če dolgo uporabljaš isti herbicid, potrebna je rotacija. Zdaj imajo kmetje priložnost, da ga vsako leto zamenjajo.

Kako gledate na obtožbe o pristranskosti študij, ki pritrjujejo neoporečnosti gensko spremenjenih rastlin? Navsezadnje jih izvajajo podjetja sama.

To je spet ena od populističnih obtožb. Vloga za odobritev je debel fascikel z obsežno dokumentacijo in s številnimi analizami. In avtorji teh analiz najpogosteje niso strokovnjaki iz podjetja, temveč jih naročajo pri neodvisnih specialističnih raziskovalnih ustanovah. Res pa je, da jih za opravljeno delo plačajo, kar je logično. To ni sistem, ki bi ga uvedli za gensko spremenjene rastline, samo prenesli so ga iz drugih industrij, na primer farmacevtske.

Kakšno pa je vaše mnenje o vlogi Evropske agencije za varno hrano (EFSA) v zgodbi o GSO? Njeni znanstveni odbori po pravilu vedno sklenejo, da so gensko spremenjene rastline varne za vsakovrstno uporabo, a jih države članice preprosto ne poslušajo.

Nekaj sodelujočih znanstvenikov poznam in sem presenečen, da še vztrajajo. Živijo pod neverjetnimi pritiski, naj se obnašajo politično, ne pa znanstveno. Do zdaj temu niso popustili, dejansko so njihova mnenja znanstveno utemeljena. Prav občudujem jih, da jim to uspeva v razmerah, kakršne vladajo v EU.

Kaj vas moti v svetovni prehranski politiki?

Trenutno smo, gledano na svetovni ravni, razmeroma dobro preskrbljeni s hrano. Prav kombinacija klasičnih in biotehnoloških rešitev pa že nakazuje rešitve v podsaharski Afriki. Obetajo si povečanje pridelka koruze z zdajšnjih tri na pet ton na hektar. Sodobni načini pridelave hrane zaradi povečevanja produktivnosti sicer omogočajo, da se površine, namenjene pridelavi, kljub naraščanju prebivalstva ne širijo pretirano, da nam ni treba posekati vsega gozda in da lahko ohranimo še kaj divjine. Če bi šli v drugo smer, nazaj, v tako imenovano ekološko pridelavo, bi bila količina pridelka čedalje manjša, pritisk na divjino pa še toliko večji. Tega si ne smemo privoščiti. Premalo se zavedamo dosedanjih uspehov človeštva, ki smo jim bili priča v preteklih desetletjih.