Dr. Primož Šterbenc

»Vsega skupaj ne bi poimenoval arabska pomlad, to je kvečjemu arabska zmrzal«

Borci Islamske države, kalifata, ki se je oblikoval v zadnjih mesecih, naj bi v severnem Iraku in Siriji nadzirali ozemlje v velikosti Jordanije. Pod njihovim nadzorom je recimo skoraj dvomilijonski Mosul, pripadniki radikalnega islamističnega gibanja uvajajo šeriatsko pravo, razkazujejo trupla ubitih, križajo kaznjence, pobijajo zahodne novinarje in grozijo vsem, ki se ne strinjajo z njim. Zakaj se je islam na tem ozemlju tako radikaliziral, kaj je kozmična vojna, kaj se dogaja na Bližnjem vzhodu? O teh vprašanjih smo se pogovarjali z dr. Primožem Šterbencem, docentom Univerze na Primorskem, ki se ukvarja s področji mednarodnih odnosov in sociologije religije, specializiral pa se je za vprašanja, povezana z islamom in Bližnjim vzhodom. Napisal je tudi znanstveni monografiji Šiiti: geneza, doktrina in zgodovina odnosov s suniti ter Zahod in muslimanski svet: akcije in reakcije.

Vas je nastanek Islamske države (prej Islamska država Iraka in Levanta) presenetil? Danes se zdi, da je Zahod kar naenkrat zgrožen. Novo radikalizacijo islama je bilo mogoče pričakovati.

Nastanek Islamske države nas ne bi smel presenetiti, še več, napačno je preveliko pozornost posvečati Islamski državi kot takšni, ampak je treba biti pozoren na strukturne razloge, ki so privedli k njenem nastanku.

Verjetno je šlo v zadnjih desetletjih narobe čisto vse.

Seveda je na Bližnjem vzhodu in širše marsikaj narobe, ne le v zadnjih desetletjih, temveč vsaj od 19. stoletja naprej, ko se je začela kolonialna doba. Že prej so na tem območju obstajali resni sunitsko-šiitski konflikti. Odločilna prelomna točka je bil seveda ameriški napad na Irak leta 2003, saj je odprl Pandorino skrinjico konflikta in grozodejstev. Pred samim napadom je tedanji sirski zunanji minister Faruk Al Šara dejal, da bi napad na Irak odprl vrata pekla. To se je tudi zgodilo. Ameriški napad na Irak je sprožil bistvena procesa, ki sta privedla k nastanku Islamske države, že prej pa do njene predhodnice, Al Kaide v Iraku. Vsega tega procesa ne moremo razumeti, če ne poznamo sociološkega koncepta kulturne obrambe, ki pravi, da če obstaja konflikt med dvema skupnostma, ki sledita različnim religijam, potem se lahko okrepi religijska identiteta vsake od njiju, z radikalnimi tendencami vred. Koncept kulturne obrambe pravi tudi, da če je skupina ljudi, ki sledi neki religiji, pod prevlado zunanje sile, ki ima drugačno religijo ali pač nobene, potem se zelo verjetno krepi religijska identiteta prve, prevladane skupine, vključno z radikalizmi.

Na Bližnjem vzhodu je stvar še bolj zapletena, na eni strani niso samo Američani, ki so v času Georgea W. Busha govorili o križarskih vojnah, pač pa je znotraj islama latenten konflikt med suniti in šiiti, ki naseljujejo ozemlje razpadajoče iraške države.

Iraško ozemlje je zaradi različnih razlogov zelo pomembno za sunitske in šiitske muslimane. Irak je kot današnja država umetna tvorba, ki so jo vzpostavili Britanci avgusta 1921. V zgodovini muslimanskega sveta je Irak obstajal predvsem kot geografski pojem, ki je označeval območje južne Mezopotamije. Za sunite ima območje Iraka ogromen pomen, ker je bil v Bagdadu med letoma 762 in 1258 sedež bagdadskega abasidskega kalifata, v času katerega je islamska civilizacija doživela svoj največji gospodarski, kulturni in znanstveni razcvet. Bagdad in Irak sta simbola nekdanje moči islama, napad ZDA pa je imel pričakovano velik negativen simbolni odmev. Podobno je pri šiitski veji islama, predvsem pri daleč najštevilnejši šiitski ločini t. i. dvanajstnikov, ki v Iraku sestavljajo 60 odstotkov prebivalstva. Dvanajstniki se imenujejo zato, ker častijo dvanajst zgodovinskih oseb – imamov, ki so vodili šiitsko skupnost med letoma 656 in 874. In od teh 12 imamov jih je sedem povezanih z Irakom. V svetem mestu Nadžaf je pokopan prvi imam, Ali Ibn Abi Talib, začetnik šiizma. V Karbali je grob tretjega imama Huseina, ki ima v šiitski percepciji status arhetipskega mučenika. V svetišču Kazimajn v Bagdadu sta pokopana sedmi in deveti imam, v Samari pa deseti in enajsti imam. Tudi dvanajsti imam naj bi leta 874 odšel v Samaro na t. i. skrivanje, živ, vendar očem vernikov neviden, pa naj bi bil vse do danes.

Razumem, da ima Irak velik religijski pomen. Zakaj pa je bil napad Američanov, ki je strmoglavil sekularnega vladarja, razumljen z religioznega stališča? V času Sadama Huseina so bile religiozne napetosti med velikima vejama islama sicer prisotne, a prikrite.

Američani so zrušili Sadama Huseina, ki je bil sicer sekularni vladar, a je vodil režim, v katerem so prevladovali suniti, ki sestavljajo 20 odstotkov iraškega prebivalstva. Sunitsko prebivalstvo je v zrušitvi Sadama videlo nov zahodni agresivni neoimperialni poseg v muslimanski svet in posledično je prišlo do omenjenega učinka kulturne obrambe. V skupini ljudi, ki je bila pod prevlado zunanje krščanske sile, se je začela zelo krepiti religijska, sunitska identiteta. Že kmalu so se oblikovale sunitske uporniške skupine in tudi izvorno najbolj sekularne med njimi so se proti Američanom borile na podlagi religijskega koncepta svete vojne – džihada.

Ko pa je v konflikte vpleten bog, ti postanejo bistveno bolj brutalni, divjaški, težko rešljivi. Nastopijo absolutne dihotomizacije. Na eni strani so mučeniki, na drugi demoni.

Govorite o oblikovanju Al Kaide v Iraku, ki je v času ameriškega napada na Irak kljub drugačnim zagotovilom sploh ni bilo?

Da bi razumeli pojav Al Kaide v Iraku, s čimer se je pravzaprav začela sedanja Islamska država, moramo upoštevati koncept, ki ga poudarja proučevalec religijsko generiranega nasilja Mark Juergensmeyer. Gre za koncept kozmične vojne. O kozmični vojni lahko govorimo, če skupina bojevnikov, ki bojuje neki posvetni konflikt, začne ta konflikt obravnavati kot božansko bojevanje, kot konflikt, v katerega je neizogibno in odločilno vključen bog.

Takoj je treba dodati, da kozmična vojna ni samo islamska stvar. Tudi evropska srednjeveška zgodovina pozna nekaj tovrstnih primerov, recimo anabaptiste iz Müsterja.

Juergensmeyer koncept razvija ob upoštevanju različnih religijskih okolij. Tudi v ZDA obstajajo desničarske skupine, ki delujejo na podlagi tovrstne percepcije. Timothy McVeigh je leta 1995 izjemno smrtonosen bombni napad na poslopje zveznih oblasti v Oklahoma Cityju izvedel točno na drugo obletnico uničenja Waca, oporišča religijsko navdahnjene skupine Davidova veja …

.. ali pa Asaharov budistični kult, ki je izvedel napad s sarinom na tokijski podzemni železnici.

Res je, nasilje je lahko prisotno v vsakem religijskem sistemu. Irak pa zelo dobro pokaže, kdaj neka skupina bojevnikov svoje bojevanje razume kot kozmično vojno. To se zgodi, ko menijo, da ščitijo svojo kulturo in civilizacijo. Radikalizirana skupina sunitov je torej prepričana, da ščiti islamsko kulturo in civilizacijo pred zahodnim krščanskim napadalcem in njegovimi »šiitskimi kolaboranti«. Sunitsko zgodovinopisje namreč šiite pogosto obravnava kot kolaborante, ker so leta 1258 pozitivno sprejeli mongolsko uničenje sunitskega bagdadskega abasidskega kalifata in so z Mongoli vsaj do neke mere sodelovali. Ta zgodovinska stigma je bila revitalizirana po napadu ZDA na Irak, ker so šiiti zrušitev Sadama Huseina izkoristili za svoj prihod na oblast in se zato proti Američanom niso bojevali. Radikalni sunitski borci menijo tudi, da ščitijo arabsko kulturo pred perzijskim napadom.

Zakaj perzijskim?

Ker je šiizem v Iranu v času vladavine dinastije Safavidov med letoma 1501 in 1722 prvič v zgodovini trajno postal državna religija, so začeli suniti v arabskem svetu šiite, ki so bili sicer etnično arabski, obravnavati kot perzijsko peto kolono, kot podaljšano roko Irana. Ne pozabimo, da so etnično Arabci semitska in Perzijci indoevropska skupina. In ker so šiiti po ameriškem napadu na Irak v tej državi prevzemali oblast, so radikalne skupine to razumele kot prehajanje Iraka v roke perzijskega Irana. Da je torej ogrožena arabska kultura. Še nekaj je zelo pomembno. Juergensmeyer poudarja, da bojevniki v primeru, če menijo, da v svojem boju ne morejo zmagati na človeški način, kličejo božjo pomoč. Ko pa je v konflikte vpleten bog, ti postanejo bistveno bolj brutalni, divjaški, težko rešljivi. Nastopijo absolutne dihotomizacije. Na eni strani so mučeniki, na drugi demoni. Z demoni pa ne moreš sklepati kompromisov, lahko jih zgolj uničiš, ker bodo drugače oni uničili tebe. Sunitski bojevniki so menili, da proti mogočni supersili in šiitski večini iraškega prebivalstva ne morejo zmagati brez odločilne pomoči boga.

Abu Bakr Al Bagdadi, voditelj Islamske države, je razglasil kalifat. Kaj to praktično pomeni?

Abu Bakr Al Bagdadi je konec junija letos z razglasitvijo kalifata posredno sporočil muslimanom, da si prizadeva za islamski ideal vzpostavitve univerzalne muslimanske skupnosti – ume. V načelu seveda sunitske, ker so šiiti obravnavani kot heretiki. Z razglasitvijo kalifata, ki obsega ne zgolj ozemlje v zahodnem in severozahodnem Iraku, ampak tudi v vzhodni in deloma severni Siriji, je pokazal, da ne priznava meje med Sirijo in Irakom. Sam koncept ume zanika koncept nacionalne države. Zaradi tega bi brisanje meje med Sirijo in Irakom lahko bilo precedens, ki bi ogrožal vse sedanje meje na Bližnjem vzhodu. Veliko večino teh meja sta namreč v skladu s svojimi interesi zarisali kolonialni sili Velika Britanija in Francija ter so bolj ali manj umetne.

So v tem pogledu borci Bagdadija drugačni od afganistanskih talibanov? Ti so večinoma ostajali znotraj Afganistana, niso gradili vsemuslimanske enotne države.

Ne bi rekel, da so bistveno drugačni. Seveda se razlikujejo v tem, da si z razglasitvijo kalifata prizadevajo za vzpostavitev ene same svetovne muslimanske skupnosti. A obstajajo podobnosti. Tako talibane kot utemeljitelje Islamske države lahko označimo za salafiste. Za salafizem je značilna islamizacija od spodaj navzgor oziroma islamizacija prostorov. Tako na ozemljih, ki so jih osvojili borci Al Bagdadija, nastajajo šole, sodišča, pojavlja se nov denar, posamezniki, ki nadzorujejo, ali ljudje živijo v skladu z doktrino in podobno.

Religija je začela nastopati kot samoobrambni nacionalistični instrument. Ta proces še vedno traja in nič ne kaže, da prihaja do kakšne resekularizacije.

Pojavlja se tudi nasilje. Seveda bi se lahko vprašali, ali je tega nasilja v Islamski državi več, kot ga izvajajo druge sektaške skupine, ampak ne moremo zanikati križanja, množičnih umorov ujetnikov, sekanja glav, razkazovanja trupel, javnih eksekucij. Ni tolikšno nasilje kontraproduktivno?

Po eni strani se je treba vprašati, ali Islamska država zares generira tako velik obseg nasilja, kot se ji pripisuje, saj z namenom ustrahovanja nasprotnikov zavestno gradi svojo pošastno podobo. Po drugi strani pa destruktivno nasilje gotovo obstaja. Zavedati se moramo, da borci, ki bojujejo kozmično vojno, svojega sovražnika razčlovečijo in deindividualizirajo. Vsi šiiti, vsi neverniki, civilisti, ženske, otroci postanejo legitimne tarče. Takšno neselektivno nasilje vse od avgusta 2003 generirajo tudi Al Kaida v Iraku in njene naslednice, saj nenehno, predvsem s samomorilskimi napadi, pobijajo šiite. Zadnjega pol leta je Irak spet tam, kjer je bil v času najsilovitejše državljanske vojne. To pomeni tisoč mrtvih, večinoma šiitov, na mesec. Popolnoma pa se strinjam z vami, da je tolikšno nasilje v smislu pridobivanja širše podpore v muslimanskem svetu kontraproduktivno.

Kaj pa striktna uveljavitev šeriatskega prava?

Po napadu na Irak se ni krepila zgolj religijska identiteta sunitov v samem Iraku, ampak v vsem sunitskem svetu. Posledično se je večala afiniteta do koncepta islamske države, do uvajanja islamskega prava na vsa področja življenja. V javnomnenjskih raziskavah je bilo ugotovljeno, da vedno večji del svetovnih muslimanov meni, da bi bilo treba v družbi uveljaviti islamsko pravo.

Zakaj je muslimanski svet, vsaj v arabskih državah ali v severni Afriki, danes manj sekulariziran kot pred 40 leti?

Do prelomne točke, do tako imenovanega ponovnega dviga islama, ki je pomenil krepitev splošne religijske identitete, hkrati pa tudi krepitev radikalnih tendenc, je prišlo v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja. To je bilo posledica tega, da je Izrael v šestdnevni vojni junija 1967 katastrofalno porazil arabske armade. Predsedniku Egipta Gamalu Abdelu Naserju je do tedaj uspelo Arabce na Bližnjem vzhodu spodbujati s poudarjanjem arabskega nacionalizma, panarabizma, medsebojnega povezovanja, a je ponižujoč poraz v očeh Arabcev pomenil, da je arabski nacionalizem prazna ideologija, ki njihovega sveta ne more znova okrepiti.

Je torej nemočno sekularno nacionalno identiteto začela zamenjevati religiozna?

Da. Razmišljanja so šla celo v smeri, da so Judje tako uspešni v vojskovanju, ker se oklepajo svoje religije, in da bi posledično Arabci lahko ubranili svoj svet, če bi se spet oprli na religijo. Religija je začela nastopati kot samoobrambni nacionalistični instrument. Ta proces še vedno traja in nič ne kaže, da prihaja do kakšne resekularizacije. Koncept sekularizma so na Bližnji vzhod sicer prinesli kolonialni gospodarji, sprejele pa so ga postkolonialne vladajoče elite, ki so islam izganjale z javnega področja, ker naj bi bil retrograden.

Nekateri trdijo, da je islam religija osvajanja in da je že v izhodišču agresiven.

Kar ste pravkar povedali, je del protiislamskega diskurza, o katerem je nedavno odlično študijo napisal Jonathan Lyons. Protiislamski diskurz temelji na tezi, da je islam inherentno agresivna, fanatična religija, ki se ne zmore modernizirati. Pravi, da se je islam vedno širil zgolj z ognjem in mečem, da muslimani ne častijo resničnega boga, ampak da je bil že sam prerok Mohamed slepar … Protiislamski diskurz se je oblikoval že zelo kmalu po prvi križarski vojni, v začetku 12. stoletja, vse od takrat pa ga producirajo in reproducirajo tisti, ki veljajo za največje »poznavalce« islama. Najprej so bili to učeni člani katoliške duhovščine, v času renesanse humanistični teoretiki, v času kolonializma evropski antropologi, filologi in literarni kritiki, danes pa so to zahodni novinarji, eksperti in politiki. Vse te skupine so demonizirale in demonizirajo islam zaradi nekih svojih parcialnih interesov. Danes se zdi, da je islam treba demonizirati, da bi odvrnili pozornost od neznosno nepravičnega socialnega stanja v svetu. Islam se marsikomu, ki ima vpliv, zdi moteč tudi zaradi tega, ker je islamska družbenoekonomska doktrina v popolnem nasprotju z neoliberalizmom.

Arabska pomlad je privedla do procesa fragmentacije, razpadanja držav, in to točno tistih, ki so veljale za neodvisne, upirajoče se zahodno-izraelski hegemoniji na Bližnjem vzhodu.

Kateri so primeri, da islamska kultura živi v sožitju z ostalimi?

Če iščemo doktrinarne nastavke, moramo začeti s Koranom. Naj omenim 2. suro, 256 ajo (verz), ki pravi: v religiji ni prisile. Ali še 109. suro, 6. ajo, ki pravi: vi imate svojo religijo, jaz imam svojo.

Džihadisti bi se sklicevali na druge odlomke.

V svetih knjigah monoteističnih religij obstajajo nastavki za to in ono, za miroljubnost in za nasilje. Treba pa je povedati, da so v zgodovini muslimani Jude in kristjane dojemali po konceptu »ljudje knjige«, ker naj bi jim bilo brano iz iste svete knjige kot pozneje Mohamedu. Islam kot preroke pojmuje celo vrsto svetih oseb, ki jih priznavata tudi judaizem in krščanstvo, od Adama prek Noeta, Mojzesa (Muse) in Abrahama (Ibrahima) do Jezusa (Ise) … Ta koncept pa je določal, da kristjani in Judje, ki živijo pod islamsko oblastjo, uživajo vso zaščito in avtonomijo, če plačujejo poseben davek – glavarino. Res pa je, da Judje in kristjani niso bili obravnavani kot enakovredni muslimanom.

Zanimivo, da govorite v preteklem času. Krščanske skupnosti danes na Bližnjem vzhodu niso najbolj priljubljene.

Danes so razmere seveda drugačne, veliko krščanskih skupnosti je preganjanih. Kdaj se je začel prelom? Dokler je bil svet islama nasproti zahodnemu svetu zmagovit, dokler se je počutil superiornega, je obstajala toleranca do kristjanov, živečih v muslimansko dominiranih okoljih. Ko pa je začel muslimanski svet izgubljati moč in se nenehno umikati pred večjo močjo kristjanov, recimo po porazu Turkov pred Dunajem 11. septembra 1683, predvsem pa potem, ko je Zahod začel vdirati v samo osrčje muslimanskega sveta, začenši z Napoleonovo zasedbo Egipta v letih 1798–1801, kar se je kmalu prevesilo v neposredno evropsko kolonialno osvajanje, so postale krščanske skupnosti, živeče v muslimanskem svetu, v očeh muslimanov sumljive. Niso bile več tiste, ki se tolerirajo in se jim dopušča avtonomija, ampak so jih dojemali kot potencialne sodelavke z zahodnimi napadalci, kot potencialno peto kolono. Ne pozabimo, da so v Iraku tamkajšnje kristjane začeli napadati predvsem po ameriškem napadu leta 2003.

Ko vas takole poslušam, se mi zdi, da se strinjate s Huntingtonovo tezo o spopadu civilizacij.

Seveda se ne strinjam, nasprotno, trdim, da ta spopad nikakor ni neizogiben. A današnjega muslimanskega sveta ne moremo razumeti, če ne poznamo mnogih pomembnih negativnih posledic, ki jih je prinesel zahodni kolonializem. Pretežni del svetovnih muslimanov je prepričan, da Zahod še vedno neokolonialno obvladuje muslimanski svet. Muslimanska zamera bi se lahko zmanjševala, če ZDA ne bi tako rekoč konstantno agresivno nastopale, v zadnjem času z napadi brezpilotnih letal, če Zahod glede izraelske destruktivne politike do Palestincev ne bi bil tako indiferenten, če bi imeli muslimani v globalnih institucijah (Varnostni svet OZN, Mednarodni denarni sklad) vsaj nekaj vpliva, če muslimanski svet ne bi bil pod pritiskom neoliberalne globalizacije. A to v sedanjih razmerah ni mogoče. Proces gre v drugo smer in zato se krepi muslimanska identiteta, z radikalnimi tendencami vred.

Iz arabske pomladi je nastala pomlad džihada. Zakaj so despote zamenjali radikalci?

Vsega skupaj ne bi poimenoval arabska pomlad, to je kvečjemu arabska zmrzal. Velika napaka je, če »arabsko pomlad« razumemo kot enovit proces, kjer naj bi vsaj v načelu demokracija napredovala proti avtoritarnim strukturam. Gre za vsaj tri kategorije dogajanj. Arabska pomlad se je začela v Tuniziji, nadaljevala v Egiptu. To etapo bi lahko opredelili kot socialno motivirano, zgodila se je v državah, ki sta uveljavljali neoliberalno politiko, ki je poslabševala socialno stanje. V drugo kategorijo lahko uvrstimo Bahrajn in Jemen, kjer se je večji del prebivalstva boril proti avtoritarnosti. Problematično pa se mi zdi, če kot arabsko pomlad opredelimo dogajanje v Libiji in Siriji. Ne morem se znebiti občutka, da je nekdo od zunaj skušal izkoristiti evforično vzdušje sprememb. Še več, mislim, da tudi mladi protestniki, ki so protestirali proti režimu Bašarja Al Asada, niso povsem brez krivde za današnje katastrofalno stanje v Siriji. Asadovi nasprotniki bi lahko v času, ko se je državljanska vojna le »kuhala«, kritično razmislili o tem, da sirskemu režimu nasprotujejo na Zahodu, v sunitsko dominiranih državah in v Izraelu ter da torej obstaja velika verjetnost, da bo njihov upor zlorabljen. Pomisliti bi morali tudi na to, da režim zaradi zgodovinskih razlogov lahko z lahkoto sproži državljansko vojno. Oboje se je tudi zgodilo. Naj se za hip vrnem k Iraku. Po letu 2005 se je na Bližnjem vzhodu vzpostavil neprekinjen pas šiitsko dominiranih entitet, segajoč od Irana, prek Iraka in Sirije, kjer od leta 1963 vlada šiitska manjšina alavitov, pa do Libanona.

Danes se zdi, da je islam treba demonizirati, da bi odvrnili pozornost od neznosno nepravičnega socialnega stanja v svetu.

Mislite šiitski polmesec?

Da. Ta je zelo okrepil vpliv Irana, kar je zrevoltiralo sunitsko dominirane države Zaliva na čelu s Savdsko Arabijo. Slednja je želela na vsak način razbiti šiitski polmesec ter je logistično in finančno podpirala razrast radikalnih sunitskih islamističnih skupin. In najšibkejši šiitski člen se je ji zdel prav sirski režim. Poleg tega se mi zdi precej sumljivo, da je t. i. arabska pomlad privedla do procesa fragmentacije, razpadanja držav, in to točno tistih, ki so veljale za neodvisne, upirajoče se zahodno-izraelski hegemoniji na Bližnjem vzhodu. Danes razpadajo Irak, Sirija in Libija. Države, ki so bile Izraelu politično najbolj nevarne, ki so zahtevale, da se mora umakniti z okupiranih ozemelj, so razbite in zunanjepolitično nemočne. Če pa na celotno situacijo pogledamo še skozi strukturalistično teorijo mednarodnih odnosov, lahko ugotovimo, da prevladujoče zahodno jedro arabsko-muslimansko periferijo lahko mnogo lažje obvladuje, če je slednja čim bolj fragmentirana in so posamezne enote po možnosti medsebojno sprte.

Pri vsem tem gre za žalostne paradokse. ZDA napadajo Islamsko državo, ki jo je na začetku financirala Savdska Arabija, to pa podpirajo prav te ZDA. ZDA so podpirale mudžahide, ki so se v Afganistanu borili proti sovjetski okupaciji, iz njih pa se je kasneje oblikovala Osamova Al Kaida.

Res je, Savdska Arabija je na začetku podpirala radikalne islamiste, a zdi se, da so ji ušli izpod nadzora. Vse skupaj se ji lahko vrne kot bumerang. Borci Islamske države se bodo nekoč vrnili domov, tudi v Savdsko Arabijo, kjer bodo videli, da to ni zares islamska država, da vladajoča kasta Savdov živi dekadentno protiislamsko življenje. Potegnil bi še eno vzporednico. Po iranski islamski revoluciji leta 1979 je Iran začel sovražno nastopati proti savdski vladarski hiši. Savdi so kot protinapad začeli spodbujati radikalne sunitske islamistične tendence in tako graditi strateški »sunitski zid« okoli Irana, poleg tega pa so financirali boj mudžahidov v Afganistanu. Iz teh tokov radikalizacije se je leta 1987 izvalila Al Kaida. In najpozneje leta 1990 je Savdska Arabija izgubila nadzor nad njo.

Kaj narediti z Islamsko državo?

Rešitev mora biti politična. Uporaba vojaške sile na Bližnjem vzhodu nikoli ni prinesla ničesar pozitivnega, sploh če jo uporabijo zahodne sile, še posebej ZDA. Več kot minimalna ameriška uporaba vojaške sile lahko zgolj še dodatno radikalizira borce Islamske države, ki bi bili zmožni najbolj iracionalnih dejanj. Treba je odpravljati humus, iz katerega se napaja Islamska država, to pa je izrazito nezadovoljstvo iraških sunitov, ki se počutijo marginalizirane, saj od leta 2003 tako rekoč nenehno izgubljajo družbenopolitični vpliv. Ena od redkih uspešnih potez Američanov v Iraku je bila ustanovitev sunitskih plemenskih milic, ki so stisnile Al Kaido. A ko so se ZDA leta 2011 umaknile, je šiitski premier Al Maliki te enote razpustil. Danes šiiti zaradi grožnje Islamske države že razumejo, da morajo sunitom dopustiti sodelovanje pri političnem odločanju, temeljno vprašanje pa je, koliko bodo pripravljeni popuščati sunitom, kajti slednjim ne zaupajo. Bistveno bi bilo v diplomatski proces polno vključiti Iran, ker ima tradicionalno velik vpliv na iraške šiite.

Mislite, da bo pomlad džihada prišla na Zahod? V Iraku, v Siriji naj bi bilo v različnih straneh nekaj tisoč borcev z Zahoda.

Ta strah je žal realen. Očitno Islamska država postaja tisto, kar je bila včasih Al Kaida, začela je nastopati kot simbolno-operativna točka, s katero se lahko identificirajo nezadovoljni muslimani. Vprašati se moramo, zakaj ti muslimani lahko v tako radikalni formaciji vidijo nekaj pozitivnega. Odgovor je jasen: nezadovoljstvo in radikalizacija se krepita zaradi nenehnih vojaških vdorov Zahoda v muslimanski svet in zaradi zahodnega odnosa do Palestine, zaradi ostrega sunitsko-šiitskega konflikta, pa tudi zaradi družbene marginalizacije muslimanov, živečih na Zahodu. Podpora konceptu kalifata sporoča, da radikalizirani muslimani hlepijo po večjem vplivu islama v svetu.

Glede dogajanja na Bližnjem vzhodu je težko biti optimist.

Zahod bi se moral naučiti, da vojaška sila ne pripelje k ničemur dobremu. Pokojni britanski zgodovinar Tony Judt je dejal, da lahko Zahod s sofisticirano tehnologijo v vojaškem smislu naredi kar hoče, lahko vse razstreli, osvoji, porazi, ampak sovraštvo bo le naraščalo. Američani lahko uničijo še marsikaj, a uničenje bo vedno generiralo novo in novo spiralo sovraštva.