Dr. Boris Buden

»Ko liberalci začutijo, da so ogroženi njihovi razredni interesi, pozabijo na liberalizem in strpnost ter pripeljejo na prizorišče falangiste«

Boris Buden (1958), hrvaški filozof in publicist, je na Univerzi v Zagrebu diplomiral iz filozofije in doktoriral iz teorije kulture na Humboldtovi univerzi v Berlinu. Leta 1990, tik pred razpadom Jugoslavije, se je preselil na Dunaj, na začetku novega stoletja pa v Berlin, kjer predava na Fakulteti za umetnost in oblikovanje na Univerzi Bauhaus v Weimarju.
V hrvaščino je pred vojno prevedel zbrana dela Sigmunda Freuda, leta 1998 pa je pripravil novo hrvaško izdajo Komunističnega manifesta s predgovorom Slavoja Žižka. Buden je v devetdesetih letih, ko je sicer živel na Dunaju, s članki v mesečniku Arkzin ostro nastopil proti hrvaškemu nacionalizmu, vendar njegova glavna tarča niso bili hrvaški nacionalisti per se, ampak tiha meščanska, liberalna, kvazinenacionalistična elita, ki je v devetdesetih letih molče spremljala besnenje nacionalizmov. Prav ta elita je njegova glavna tarča še danes, saj ga skrbi, da bo dopustila vznik fašizma na Hrvaškem.
Njegovi prispevki iz Arkzina so bili objavljeni v knjigah Barikade (1996, 1997), v nemščini pa je napisal knjigi o prevajanju Babilonski boj (2004) in Cona prehoda: o koncu postkomunizma (2009). Obe knjigi je prejšnji teden predstavil na predavanjih v ljubljanskem Inštitutu Igorja Zabela.

Hrvaško ste zapustili na začetku devetdesetih let. Najprej ste desetletje živeli na Dunaju, nato ste se preselili v Berlin, kjer poučujete kulturno teorijo na univerzi v Weimarju. Kakšno življenje ste si ustvarili v nemški prestolnici?

Prijetno. Je cenejše kot na jugu Nemčije in še marsikje po Evropi. Berlin je zame neke vrste bubble, mehurček, saj stari svet, ki na robovih Evrope umira, tam še vedno živi v svoji najlepši podobi. Napačno je reči, da živim v Berlinu. Živim v Kreuzbergu, v »zahodnem Berlinu«, ki je v političnem smislu drugačen od preostalega Berlina. Ponekod v mestu so na neformalni ravni na oblasti skinheadi, v Kreuzbegu pa so dejansko na oblasti punkerji in turške tolpe. Govorim o neuradni oblasti in v povezavi z varnostjo. V Kreuzbergu, kjer je vse polno priseljencev in velja za multikulturnega, si varen pred skinheadi, saj jih tam ni. Ni pa jih zato, ker za varnost skrbijo druge tolpe. Berlin je privlačen tudi zato, ker v njem še živijo ostanki nekdaj močne nemške socialne države. V njem je izrazito levo in liberalno ozračje, ki mi ustreza. Povedal sem prijetni del zgodbe o Berlinu. Vse drugo pa je povezano z izkušnjami pri delu, kakršne imamo vsi. Se pravi delo v izobraževalnem sistemu, spremenjenem v neoliberalizem, v katerem doživljamo razredno delitev med tistimi, ki imajo stalno zaposlitev in položaje v institucijah, in vse večjo množico mladega intelektualnega proletariata, ki dela za drobiž, a želi vstopiti v ta sistem. Toda sistem ga drži na distanci, ne spusti ga noter. Velika razlika je namreč med tistimi, ki so stalno zaposleni, so privilegirana kasta, in drugimi, ki živimo v surovi tržni ureditvi, v kateri se borimo drug z drugim, da bi sploh lahko delali.

Zanimivo je, kar ste povedali, da čeprav ste profesor, ki dela v Berlinu, pri delu tako rekoč ne uporabljate nemškega jezika.

Res je. Zdaj predavam in pišem samo v angleščini. Zelo redko predavam v nemščini. Takoj ko se v predavalnici pojavi kdo, ki ne zna nemščine, se je treba prilagoditi in preiti na angleščino. Načeloma od Američanov in Angležev nihče niti ne pričakuje več, da govorijo kak drug jezik kot angleščino.

Kaj pomeni vse večja prevlada angleščine v intelektualnem, političnem in ekonomskem diskurzu?

V vsej Evropi se odnosi med jeziki spreminjajo. Razpada sistem, v katerem se nacije s svojimi nacionalnimi jeziki in kulturami, ki imajo svoje nacionalne kulturne in jezikovne genealogije, srečujejo z drugimi nacijami, komunikacijo pa omogoča prevajanje. To je multikulturna slika, kjer naj bi veljala enakopravnost med nacijami, velikimi ali majhnimi. Živeli naj bi v prepričanju, da je nacionalni jezik univerzum, znotraj katerega se je mogoče politično, intelektualno, praktično, emocionalno artikulirati in biti v tem jeziku enakopraven z drugimi ljudmi na svetu.

Toda danes smo priča simptomu revernakularizacije. Ne samo nemškega jezika. Kaj to pomeni? Vernakularji so bili jeziki pred nastankom nacionalnih, v srednjem veku, ki so jih uporabljali ljudje za medsebojno sporazumevanje, mimo diskurzov znanja, moči ali trgovanja. Iz teh so nastali naši jeziki, univerzalni jezik komunikacije elit pa je bila v srednjem veku latinščina. Danes vznika nova »latinščina« v podobi angleščine. V številnih položajih, tudi v Franciji in Nemčiji, se zgodi, da takoj ko sogovorniki vstopijo v pomembne diskurze, pa naj so politični ali intelektualni, preidejo na angleški jezik. Hkrati se pomen nacionalnih jezikov počasi, a vztrajno zmanjšuje. Če pogledamo, kaj se prevaja v svetu iz enega jezika v drugega, vidimo, da se največ, celo 60 odstotkov, prevaja iz angleščine. Naslednja dva jezika sta nemščina in francoščina. To so prvi jeziki. Iz španščine se prevaja manj kot tri odstotke na leto. Iz kitajščine, čeprav naj bi bila Kitajska nova velesila, pa manj kot odstotek.

Nacionalne države so bolj ali manj teater, ki nima nobene zveze s stvarnostjo. V Grčiji s Sirizo se zdi, da deluje reclaim the nation, zahteva po vrnitvi nacije.

Kaj torej sploh še ostaja jezikom manjših narodov, kot sta slovenski in hrvaški?

Naj povem primer. Da bi lahko v Nemčiji govoril o Heglu, ga moram ponovno prebrati (»reread«) v angleščini, saj o njem s študenti govorim v angleščini, pri čemer se seveda izgubi ideja o avtentičnem Heglu, ki ga je treba brati v nemščini. Toda v praksi nemškega Hegla ne potrebujem. Včasih kaj preverim, v resnici pa potrebujem Hegla v angleščini, da bi lahko s študenti filozofiral o njem. Govorim o tem, da je hegemonistični diskurz filozofije danes v angleščini. To velja še posebej za generacije, ki prihajajo. Tudi za nemške ali francoske študente. V prihodnosti bo celoten teoretični diskurz v angleščini. Drugim malim nacijam, kot sta naši, pa tega niti ne uspeva prevesti. Kaj se torej dogaja znotraj slovenskega ali hrvaškega jezika? Nacionalni jeziki postajajo znotraj teh nacij sekundarni. Postajajo jeziki nižjih slojev, neizobraženih, jeziki nepomembne komunikacije, v katerih se ne oblikujejo elite. Elite namreč postanejo elite takrat, ko vstopijo v drug jezik. Znanje tega drugega jezika – angleškega – je tisto, kar jih dela elite. Na drugi strani pa so politične elite še vedno nacionalne, a njihova vloga je kompradorska. V intelektualnem, političnem in ekonomskem smislu. Ne vem, kako je v Sloveniji, na Hrvaškem je to tako očitno, da se je nujno, pa tudi zanimivo vprašati, kaj sploh še pomeni suverenost.

Kako so iz perspektive Berlina videti ključne zagate, s katerimi se danes spoprijemata EU in Evropa. Nemčija je sicer dejavna v iskanju rešitve za ukrajinsko krizo, toda to je tudi Nemčija, ki vsiljuje kruto varčevanje državam, ki jih pesti dolžniška kriza. Je Nemčija sploh sposobna razumeti zagate ljudi na evropskem obrobju?

Glede Ukrajine je nujen širši pogled, onkraj klasične izbire te države med Rusijo in Evropo. Priča smo propadanju iluzije, ki je po moji sodbi postkomunistična iluzija, o Evropi kot otoku stabilnosti, miru, blaginje in varnosti, kjer kapitalizem kaže samo boljšo polovico svoje podobe. Projekt Evrope naj bi bil v tej iluziji sončna stran kapitalizma, v katerem ne bo nihče zgorel ali zmrznil. Vsi bomo na toplem.

Če pogledamo zdajšnje razmere v Ukrajini, vidimo, da ima ta evropska iluzija na svojih robovih strašne posledice. V Ukrajini je politična zgodba dosegla pravo dramatizacijo šele z uvedbo pojma Evrope oziroma z nastopom Evrope v tej zgodbi. Vemo, da so težave v Ukrajini povezane s korupcijo, ki naj bi bila težava slabega tipa vzhodne kulturne identitete, oziroma v njej ni razvite politične kulture, da ne govorimo o ogromnih socialnih razlikah, o izkoriščanju ljudi, o revščini, o naglih prerazporeditvah moči, v katerih se oblikujejo oligarhične skupine, ki obvladujejo celotno življenje v državi, ljudstvo pa je povsem odtujeno od odločanja. Vse to je Ukrajina. Toda ko se začne boj, spor, se naenkrat vsa ta vprašanja spremenijo v nekaj, kar naj bi bila pot v Evropo. Si torej Ukrajinci želijo Evropo ali Rusijo? Zakaj pa ne bi v resnici hoteli socialne pravičnosti, demokracije, pravične razporeditve politične moči, zakaj ne bi hoteli socialnega in zdravstvenega varstva? Vidimo torej, kako se celotno politično prizorišče, ki se artikulira skozi protislovja in nasprotja, nazadnje skrči na eno samo protislovje in na odločitev med dvema identitetnima blokoma. Si torej za Evropo, za Zahod, ali za Rusijo? Ker spor eliminira ključne zagate in protislovja, s katerimi se spoprijema ukrajinska družba, bi dejal, da je struktura konflikta fašistoidna. Podobno se je zgodilo tudi v naših krajih. Na Hrvaškem je na začetku devetdesetih let, v času klasičnega hrvaško-srbskega sovraštva, vedno obstajala ta interpretacija elit, ki je spor zožila na spor med Evropo in Balkanom. Enak je tudi spor med islamom in Zahodom, v katerem Zahod sebe definira kot kulturno lokacijo esencializiranih vrednosti. Sama narava teh nasprotij je zelo nevarna. V tem smislu se ukrajinski in še kakšen spor navezuje na spore v Jugoslaviji pred tridesetimi leti. In tako se problem razpada Jugoslavije, problem jugoslovanskih vojn v političnem smislu širi na raven sveta. Svet se, v sami logiki sporov, pretvarja v neke vrste Jugoslavijo.

Sploh ne gre za proces združevanja Evrope, ampak za širitev zahodnega koncepta, ki je v bistvu institucija hladne vojne, proti vzhodu.

Nemški sociolog Ulrich Beck je v knjigi Nemška Evropa opozoril na vprašanji neenakosti in pomanjkanja solidarnosti ter na razlike med Nemčijo in obrobjem Evrope. Kako vidi ta razmerja nemška javnost in kaj mislite vi?

Obstaja klasična rasistična zgodba, ki ne prevladuje v političnem diskurzu, prevladuje pa v diskurzu javnosti, čeprav še nima političnega izraza. Morda v protiislamistični Pegidi. Na prvi pogled Grčija nima zveze s Pegido, v resnici pa gre za isto strukturo rasizma. Gre torej za rasistično interpretacijo. To je preprosta zgodba. Tudi Slovenci se lahko spomnijo podobne zgodbe z začetka devetdesetih let, ko so trdili, da mi pridno delamo, tisti na jugu pa tečejo za žogo … Obstaja torej leni, umazani, nesposobni, korumpirani jug, obstajajo države, ki so preveč zadolžene, Nemci pa so sposobni, delovni, vlada red, Ordnung itd. Ta problem je interpretiran na ravni splošne zavesti, ni pa še našel političnega izraza, vsaj ne v radikalnem smislu. V stališču Nemčije do Grčije zagotovo obstaja ta refleks, toda množice z rasističnimi stališči tega še niso vsilile političnim vrhovom. A se to lahko zgodi, če se bo spor stopnjeval. Z drugimi besedami, v Nemčiji ni levice, ki bi bila sposobna artikulirati drugačno, ne Ordnung ideologijo. Je Levica, ni pa levega intelektualnega diskurza, ki bi se postavil proti tej nemški neuradni miselnosti. Ni diskurza, ki bi omogočal misliti problem Grčije – globalno in socialno – nenemško, se pravi, ki bi zaznal, da je problem v samem jedru kapitalističnih protislovij. V njem pa je Nemčija eden od motorjev. Kar je zelo nevarno. Nemčija še vedno živi v stari idili bipolarnega, dvostrankarskega sistema, ki državi, vsaj večini, še vedno zagotavlja stabilnost, varnost in precejšnjo blaginjo. Nemčija je v svojem bistvu zelo konservativna in hoče ohraniti ta stari svet, ki razpada pred njenimi očmi, vendar ne sam po sebi, ampak tudi zaradi nemške in evropske politike. Tudi zaradi posredovanja ZDA in Evrope v Libiji, Siriji, Iraku, Afganistanu in drugod. In četudi obstaja v Nemčiji veliko civilnodružbenih pobud, ki se uspešno borijo za pravice migrantov, je vprašanje, kljub njihovi razviti infrastrukturi, koliko vpliva imajo na artikulacijo nemške politike.

Pravite, da je Berlin nekakšen vozel Evrope, v katerega se vse steka. Toda zdaj tudi Nemčija doživlja demonstracije v prid strpnosti in hkrati do tujcev, predvsem muslimanov, sovražno Pegido. Merklova je sicer po dogodkih v Franciji rekla, da so muslimani del Nemčije, toda pred leti je multikulturnost obsodila na smrt.

Merklova je ugotovila, da nemški multikulturni svet razpada. Razglasila je smrt multikulturnosti v imenu integracije in asimilacije priseljencev. Tudi idealni odnos strpnosti med enakopravnimi, v sebi homogenimi evropskimi kulturami in jeziki ne deluje več. Še posebej ne na politični ravni. Merklova po mojem nima prav in cinično jo zavračam z resnico v zgodbi o multikulturnosti v arabskem svetu. Irak postaja multikulturna država, ker razpada na kulturo šiitov in sunitov. Tudi Sirija je razpadla po tem zgledu. Enako Libija in še prej Jugoslavija. Ukrajina razpada ne le po konfesionalnih, ampak tudi po kulturnih razlikah, ki jih politizirajo do onemoglosti. Takšen je današnji multikulturalizem. Ko danes pripadniki samooklicane Islamske države koljejo sovražnike, vidijo svet multikulturno. V njihovem početju prevladujejo le razlike med kulturami, za idejo strpnosti jim ni mar. Koncept strpnosti je v hudi krizi. Kako ne bi bil, če ga je tako grobo poteptal Bush s posredovanjem v Iraku.

Kako nevarno je, če bodo v Evropi in svetu prevladale politike identitet onkraj razsvetljenskega projekta politike?

Najprej se je treba vprašati, na čem temelji Evropska unija. Še posebej zato, ker so v podzavest Evrope potisnjeni historični elementi, ki so prišli na dan v procesu njene širitve proti vzhodu. Sploh ne gre za proces združevanja Evrope, ampak za širitev zahodnega koncepta, ki je v bistvu institucija hladne vojne, proti vzhodu. Kajti tudi Evropska unija je institucija hladne vojne. Nastala je zato, da se evropski spori po 2. svetovni vojni ne bi ponovili, da se zgodovinski protagonistki, Nemčija in Francija, pomirita in seveda, da se vzpostavi velik evropski trg. O kulturi se sprva ni govorilo. In samoumevno je bilo, da je ta asociacija sestavina Nata. Kar naenkrat je po padcu Berlinskega zidu in s širjenjem integracije postala evroatlantska. Vse države, kandidatke za EU, so drvele tudi v vojaško zvezo Nato. Revolucije v srednji in vzhodni Evropi so vnesle v te države bistvene spremembe, stara Evropa pa je ostala nespremenjena. Pregovor pravi, da tisti, ki cilje revolucije uresniči samo na pol, sam sebi skoplje grob. Če so bile revolucije v srednji in vzhodni Evropi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izraz emancipacijskih teženj v imenu demokracije, svobode, pravičnosti, bi morale nujno tudi na Zahodu nastati nekatere spremembe. Če bi se to zgodilo, bi bila lahko revolucija, ki bi zajela celotno Evropo – s prepoznanjem vzrokov za vzhodno-zahodne delitve – nov emancipacijski val, ne samo za Evropo, ampak za ves svet. To bi lahko pomenilo osvoboditev sveta izpod institucij hladne vojne, kakršna je Nato. Danes pravijo, da se vračamo v hladno vojno. Kako naj bi se ne vračali, če pa še vedno živijo vse njene institucije. Našle so le nove oblike preživetja in se artikulirale v razmerju do novih sovražnikov.

Če so bile demokratične revolucije izpeljane napol, je seveda tudi demokracija v teh državah in v Evropski uniji kilava?

Seveda je. V Münchnu poteka sodni proces – nekdanjemu načelniku hrvaške Udbe Josipu Perkoviću sodijo zaradi umora nekega hrvaškega emigranta na začetku osemdesetih let. Iz hrvaške perspektive gre za obračun z mračnim komunizmom, nihče pa si ob tem procesu ne postavlja drugih vprašanj. Nihče ne opozarja v širšem kontekstu na dvoličnosti Zahoda. Dejstvo je, da sodijo pripadnikoma nekdanje jugoslovanske Udbe za ekstralegalno likvidacijo sovražnika ene države na ozemlju druge države. Toda v času, ko traja ta sodni proces, z brezpilotnimi letali v Afganistanu, Pakistanu, Jemnu množično pobijajo ljudi. Samo v Pakistanu so v ekstralegalnih likvidacijah na ozemlju tuje države pobili tisoč civilistov. Likvidator je Zahod. Torej v teh likvidacijah posredno sodelujejo tudi zahodna demokratična javnost in njeni davkoplačevalci. S tega vidika sojenje v Münchnu ne pomeni nikakršne pravičnosti.

Sama zmaga Sirize na volitvah je pomembnejša kot tisto, kar lahko Siriza v danih okoliščinah naredi v Grčiji. Odprte so nove perspektive, nove imaginacije v demokratskem in revolucionarnem smislu.

Kaj pa bi bilo pravično z vidika sojenja Perkoviću in Mustaču, ki mu tudi sodijo na istem sodišču?

Pravično bi bilo, če bi to sojenje uporabili za poziv Evropi, naj neha izvajati takšno politiko in zločinsko prakso po svetu. Treba je rešiti tiste ljudi, ki bodo ubiti jutri, saj mrtvim ne moremo več pomagati. In v tem smislu gre za drugo polovico nedokončane demokratične revolucije. Ne za zemljepisni zahod, ampak za izpraševanje, v njem in v svetu, kaj je demokracija, kaj je pravičnost in zakaj dvojna merila. S tem se moramo spoprijeti. Nekoč so tiste, ki so pomagali ljudem iz vzhodnega bloka ilegalno prečkati mejo z Zahodom, imenovali pomočniki pri begu. Danes pa ljudi, ki pomagajo prebežnikom v Evropo, imenujejo šleperji. To so kriminalne tolpe. Pa niso le v sredozemskem bazenu. V Bolgariji, ki je članica Evropske unije in Nata, so ob reki Marici minska polja z bodečo žico, ki preprečujejo prebežnikom prehod meje. Trupla pa plavajo po reki.

Proces emancipacije, ki se je začel na prehodu osemdesetih let v devetdeseta, ni udejanjen. Zidovi so. In v čem je problem Berlinskega zidu? Omejeval je pravico do prostega gibanja ljudi. V Berlinu so ga porušili, v resnici pa se je prestavil proti vzhodu. Danes je ob tem zidu več krvi, kot je je bilo okrog Berlinskega zidu. Beseda Versagung pomeni nekaj, kar samemu sebi odrečeš, in revolucije v devetdesetih letih so »versagte« revolucije. V Nemčiji nazorno vidimo, da ni sposobna razumeti emancipacijskega naboja ponovne združitve. Zato zoženo interpretira padec zidu le kot ponovno združitev. In to interpretacijo združitve je prenesla na Evropo, v kateri hegemonistično razširja ta koncept, ki je star in se ni emancipacijsko obnovil. Ker se razširja v zemljepisnem, kulturnem in političnem smislu, ustvarja nova protislovja, ne samo znotraj Evrope, ampak tudi na njenih mejah. Današnja Evropska unija je, z vsemi svojimi težavami, nedonošenček revolucije, ki se ni zgodila, saj po padcu Berlinskega zidu ne Evropska unija ne Evropa kot celota nista doživeli sprememb, ki bi jima omogočale, da bi postali nosilki novega tipa družbenega razvoja v razpadajočem svetu postvestfalske ureditve, kjer se sicer pojavljajo nove sile, ki bi rade preprečile neoliberalnemu kapitalizmu, da ustvarja ogromne razlike v bogastvu med ljudmi in državami. Težava Evrope je torej v tem, da je ostala stara, da se ni spremenila.

V takšni stari Evropi se vendarle nekaj spreminja. Na oblast je v Grčiji prišla – nekateri jo zmerjajo z radikalno – levica, združena v Sirizo.

Zmaga Sirize ima velik simbolni pomen. Ta zmaga je bila šok za vse. Karte so zdaj razdeljene in začenja se nova igra. Po mojem prepričanju je sama zmaga pomembnejša kot tisto, kar lahko Siriza v danih okoliščinah naredi v Grčiji. Odprte so nove perspektive, nove imaginacije v demokratskem smislu. Tudi v revolucionarnem. So protislovja, s katerimi se politika v evropskih družbah ni spoprijemala, Siriza pa se je z njimi spopadla. Mislim na protislovja v družbeni praksi, ki sta jih ustvarila neoliberalni kapitalizem in moč finančnega kapitala. Z zmago Sirize razumemo svet drugače kot prej. Tudi zgodovinsko dogajanje v Jugoslaviji in njen socializem lahko interpretiramo drugače, kot nam vsiljujejo. Na kaj mislim? Jugoslavija je imela leta 1970 milijardo ali dve dolarjev dolga. Leta 1973 se je morala zaradi naftne krize zadolžiti. Že od petdesetih let je bila članica Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. In konec sedemdesetih let je imela 20 milijard dolarjev dolga. Na začetku osemdesetih let sta prišla Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka in zahtevala uvedbo austerity measures, varčevalnih ukrepov. Premierka Milka Planinc se je takrat obnašala enako kot grški politiki pred Ciprasom. Sprejela je austerity measures. Politična elita nekdanje Jugoslavije se je takrat odločila za osiromašenje ljudstva. In življenjska raven se je kaj hitro znižala za 40 odstotkov. Na koncu tega desetletja je Jugoslavija razpadla, dolgovi tujini pa niso bili več problematični za odplačevanje. Razpadla je v času gospodarske rasti, pozitivnih gospodarskih gibanj in ko je imela 15 milijard dolarjev dolga in 20 milijard dolarjev rezerv. Danes se sprašujemo, zakaj je Jugoslavija razpadla. Ker nismo imeli Ciprasa! Človeka, ki bi si upal reči mogočnikom sveta ne.

Pa kaj lahko naredi Cipras s svojo stranko in vlado, ko pa je Grčija v EU udeležena le z majhnim deležem glede na gospodarski potencial in število prebivalcev?

Pozorno je treba spremljati, kaj delata Cipras in Siriza v Grčiji, čeprav je njihov playground tako majhen, da sami v bistvu ne morejo storiti ničesar. Toda oglejte si le odzive. Lahko opazimo razredni boj. Ne mislim zgolj na boj revnih, obremenjenih z dolgovi, ampak je orožje nabrusila tudi druga stran. Premika svoje armade, svojo propagandno mašinerijo, svoje ideologije, svoje težko topništvo in pripravljena je na obračun. Poglejte, kaj se dogaja na Hrvaškem. Javnost se osredotoča na odziv hrvaške levice na dogajanje v Grčiji. Nova levica ga podpira, etablirana pa molči. Zanimivo je opazovati liberalno kritiko, ki se sklicuje na klasični liberalizem, doslej se je legitimirala z antinacionalistično retoriko in zagovarjala reforme, s katerimi bi Hrvaška lahko spet pritegnila tuji kapital za naložbe, prišla do novih delovnih mest in se znašla v vrtincu razvoja. Z vsem klasičnim ideološkim repertoarjem je po zmagi Sirize prešla v čisti rasizem balkanskega tipa in Sirizo in Ciprasa označila za dejavnik balkanske lenobe, nesposobnosti, »kalnih« voda. Ta klasična rasistična propaganda, ki ni tipična samo za Hrvaško, ampak tudi za Slovenijo s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let, je šla celo tako daleč, da se »razkazuje« hiša, v kateri živi Cipras, da bi se dokazala njena neurejenost in potrdila Ciprasova balkanskost. Tako daleč gredo liberalni kritiki, ki so še včeraj govorili, brez kančka rasizma, da je težave na Hrvaškem mogoče rešiti z uničenjem sindikatov. Jasno je, da je mogoče sindikate uničiti s fašistično mobilizacijo. In simptomi fašizma so v tej retoriki prepoznavni.

V Bolgariji, ki je članica EU in Nata, so ob reki Marici minska polja z bodečo žico, ki preprečujejo prebežnikom prehod meje. Trupla pa plavajo po tej reki.

Mar trdite, da se lahko zgodi, da bodo Sirizo poskušali uničiti tudi s fašističnim orožjem?

Zagotovo. Ko bodo interesi liberalnega kapitalističnega razreda ogroženi, bo za zaščito uporabil orožje iz fašističnega arzenala. Sam se manj bojim tega, kar bosta naredila Cipras in Siriza, s strahom pa spremljam novo mobilizacijo spremembam nenaklonjenih sil v Evropi, veliko bolj nevarnih, močnejših in z veliko količino orožja za spopad s Ciprasom, Sirizo in španskim Podemosom. Skrb zbujajoče je spremenjeno evropsko politično prizorišče, na katerem vidimo na Madžarskem že kot nekaj normalnega vsakodnevni fašizem, kajti postal je že tako hegemonističen, da ima popolno oblast v parlamentu. S tega vidika je treba analizirati tudi dogajanje na Hrvaškem. Po moji sodbi gre sicer za simptome razpadanja bipartijskega centra, ki hoče na vsak način preprečiti radikalnejše spremembe v družbi v smeri demokracije. Liberalci pa takrat, ko čutijo, da so ogroženi njihovi razredni interesi, pozabijo na liberalizem, multikulturalizem in strpnost in pripeljejo na prizorišče falangiste.

Zaradi spopada z nevarnimi, tudi fašistoidnimi družbenimi procesi, ki se, zanimivo, pojavljajo zlasti v postkomunističnih državah, je nujen ponovni premislek o demokraciji, solidarnosti in socialni državi. Je takšna država še mogoča?

Ne vem. Prav tako še pred dvema letoma nisem vedel, da se lahko v Grčiji pojavi takšen projekt. Brez dvoma pa obstajajo nove sile, mlajše sile, tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ki poskušajo, v nasprotju z uveljavljenimi sistemi in režimi, artikulirati nove rešitve za družbeni razvoj v smeri prave demokracije in tudi socialne države. Snujejo pota za odpravo klerofašističnega pritiska na družbo, nacionalizma in premisleka o sistemu lastništva, ki ne bo le zasebno in ne državno. Na ozemlju nekdanje jugoslovanske države imajo ljudje izkušnjo s tako imenovano družbeno lastnino, ki je ljudje na vzhodu Evrope nimajo. Poznajo pa tudi posledice predvsem kriminalne narave privatizacije, ki je sprva delovala kot podržavljenje, potem pa je bila lastnina privatizirana. To je ta šok, ki smo ga doživeli tukaj. Gre za ogromen rezervoar problematike in izkušnje, ki jih je treba politično artikulirati. To se dogaja. Vidim, da tudi v Sloveniji nekateri na novo razmišljajo o lastnini kot o temelju takšne ali drugačne politične ureditve. Kajpak pa je treba razmišljanje o tem v povezavi z naravo države in njenimi socialnimi vidiki usmeriti širše. Ker so, to je treba odkrito priznati, projekti suverenosti propadli. Nobena nacija v Evropi, kaj šele na njenem obrobju, ni suverena. Vsi pa se še zmeraj vedemo, kot da smo suvereni. Naše elite so kompradorske v zares surovem smislu. Lahko bi celo rekli, da denimo Hrvaška ne potrebuje zunanje politike, ker je dovolj, da ameriško veleposlaništvo odpre stran na Facebooku in na njej obvešča Hrvate o svojih odločitvah. Tega vprašanja še nihče ni zaostril. Nacionalne države so bolj ali manj teater, ki nima nobene zveze s stvarnostjo. V Grčiji s Sirizo se zdi, da deluje reclaim the nation, zahteva po vrnitvi nacije. Bi kaj takšnega denimo uspelo na Hrvaškem ali v Sloveniji? Ne verjamem, kajti naše kompradorske elite so globoko zabredle v neoliberalistično gnojišče, rešitev za drugačno družbo in državo pa vidim v radikalno emancipacijskih projektih, ki so transnacionalni. Ne bo lahko. Kapital ničesar prostovoljno ne spusti iz rok. Zato so pred nami sicer novi spori, tudi pojasnjevanja in razčiščevanja o tem, kakšno državo in kakšno Evropo hočemo. Toda zdi se mi, da bo vse to bolj smiselno, vsaj za države na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kot pa so bili spori v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.