Privatizacijska manija

Da pri prodaji državnih podjetij vztraja vlada, je morda celo razumljivo, saj naj bi potrebovala denar za zmanjšanje javnega dolga. Za prodajo državnih podjetij pa vneto navijajo tudi nekateri slovenski mediji, na primer časnik Finance. Ta meni, da bi morali privatizirati tudi Pošto Slovenije, kajti šele, ko bi bila ta v zasebni lasti, bi državljanom zagotavljala kakovostne in zaupanja vredne poštne storitve in imela velike dobičke. Pravijo, da je Pošta izgubila fokus, saj v svojih poslovalnicah prodaja tudi res čudaške artikle, toda ključni razlog za prodajo naj ne bi bili bizarni izdelki ali neprijazni uslužbenci pri okencih, pač pa poslovni rezultati.

Nemška pošta, ki je v zasebni lasti, je lani na vsak evro prihodkov pridelala slabe 4 cente dobička. Portugalska pošta, ki je prav tako v zasebni lasti, je imela lani skoraj 11 centov dobička na vsak prejeti evro. Slovenska pošta je imela leta 2013 skoraj 8 centov izgube na vsak prejeti evrov, lani pa je ustvarila 3 cente dobička na evro prihodkov, pa še to zato, ker je imela nepredvidene prihodke zaradi volitev in referenduma, poslati je namreč morala skoraj dva milijona pisem.

Res je, da slovenska Pošta ni zgled najsodobnejšega državnega podjetja, toda treba se je zavedati, da zasebno lastništvo za uporabnike poštnih storitev ni nujno nekaj pozitivnega. Poučen je primer privatizacije britanske pošte. Oktobra 2013 je britanska vlada prodala večino delnic državne pošte Royal Mail, z obljubo, da to ne bo vplivalo na cene poštnih storitev in na redno dostavo pošiljk v odročnejše kraje po državi. Nobena od obljub ni držala. Cene poštnih znamk so se zvišale, vodstvo Royal Maila pa je komaj sedem mesecev po prodaji priznalo, da je dostava pošiljk na katerikoli naslov šest dni v tednu za enako ceno »ogrožena«.

Tak razplet ni presenetljiv glede na to, da so večino delnic pokupili skladi tveganega kapitala. Teh ne zanima vlaganje v razvoj prevzetih podjetij, ne zanima jih, ali bodo podjetja dolgoročno preživela. Njihov glavni cilj je čim višji dobiček v čim krajšem času. Privatizacija Royal Maila je bila škandalozna tudi zato, ker je vlada poštno podjetje prodala po smešno nizki ceni, tako nizki, da so bili britanski davkoplačevalci po ugotovitvah državnega revizorskega urada odškodovani za vsaj 750 milijonov funtov (skoraj milijardo evrov). Ameriška svetovalna družba Lazard je vrednost delnice krepko podcenila, hkrati pa je vlada tej družbi in še nekaterim drugim zasebnim vlagateljem omogočila predkupno pravico pri nakupu delnic, kar je utemeljevala s tem, da želi pošti zagotoviti dolgoročne investitorje in preprečiti, da bi Royal Mail kupili finančni špekulanti. Toda kar šest od šestnajstih »dolgoročnih investitorjev« je delnice pošte prodalo že nekaj tednov po nakupu in pri tem izvrstno zaslužilo.