Ubranili so Mlinotest

V prepišni občini Ajdovščina, ki šteje nekaj več kot 6300 duš, je bilo v »zlatem obdobju« njenega gospodarstva, med letoma 2000 in 2006, zaposlenih od sedem do osem tisoč ljudi. Ljudje iz občine in njene okolice so bili zaposleni v gradbenem podjetju Primorje, v Tekstini, v lesnem podjetju Lipa, v Fructalu in seveda v Mlinotestu. V času krize pa so se stebri ajdovskega gospodarstva drug za drugim sesedali, znašli so se v stečaju in likvidaciji. Brezposelnost se je z nekdanjih, tudi za slovenske razmere zavidanja vrednih sedmih odstotkov leta 2005 povzpela na 15 odstotkov leta 2014. Ostalo je le nekaj tisoč delovnih mest, veliko ljudi pa se je znašlo na zavodu za zaposlovanje.

Novi, 31-letni župan občine Tadej Beočanin (SD) zaskrbljeno ugotavlja: »Že sedemodstotna brezposelnost je bila za občino, kot je Ajdovščina, previsoka. Današnja stopnja brezposelnosti pa je alarm, ki ga skupnost mora slišati.« Beočanin se je z ekipo na občini lotil ustvarjanja novih trajnih delovnih mest in ohranjanja sedanjih. Občina je, da bi privabila nove investitorje in omogočila razvoj mikropodjetjem, malim in srednje velikim podjetjem, zagotovila med drugim tudi dveletno sofinanciranje 75 odstotkov prispevkov delodajalcem, ki bodo odprli nova delovna mesta za nedoločen čas. Novim podjetjem bo subvencionirala nadomestila za stavbno pravico, občinska zemljišča pa jim bo dala v brezplačno uporabo za sto let.

Toda te dni se v Ajdovščini vse vrti okrog podjetja Mlinotest, saj je občina, da bi ohranila delovna mesta v njem, kupila 6,2 odstotka njegovih delnic in zanje odštela 930 tisoč evrov. Podjetje Mlino, ki je v lasti zaposlenih v Mlinotestu, pa je kupilo še 23 odstotkov delnic. S 30-odstotnim deležem so si občina in zaposleni v Mlinu, ki so z njo podpisali delničarski sporazum, v katerem so se zavezali k sodelovanju na ključnih področjih javnega interesa, pridobili pomemben, a ne odločilen vpliv na odločitve v podjetju. »Ta odstotek onemogoča spreminjanje statuta družbe v najpomembnejših delih. Z njim zagotavljamo ohranjanje proizvodnje in poslovodstva ter sedeža družbe v Ajdovščini,« pravi župan Beočanin.

Mlinotest je s 315 zaposlenimi v sami Ajdovščini, v podružnicah pa je zaposlenih še 400 ljudi, zadnji večji delodajalec v občini. Podjetje je tesno vpeto v lokalno okolje in sovražnega ali »klasičnega« menedžerskega prevzema po »slovenski podobi«, kakršen se je zgodil drugim živilskopredelovalnim podjetjem, denimo Mercatorju ali Žitu in tudi nekdanjim paradnim konjem ajdovskega gospodarstva, Ajdovci niso hoteli dopustiti. Po županovem mnenju vedno obstaja možnost, da bi kdo kupil Mlinotest le zato, da ga uniči iz konkurenčnih razlogov, kar bi hudo prizadelo, če že ne uničilo tudi podizvajalce in celotno kmetijstvo v Ajdovščini. »In tudi če bi kdo imel z Mlinotestom dobre namene, bi se lahko zgodilo, da bi dobavitelje začel iskati na drugih trgih, ki so mogoče le malo konkurenčnejši od domačih, to pa bi imelo zelo negativne posledice,« pravi župan. Poleg tega je Mlinotest pomemben sponzor športnih in kulturnih dejavnosti v občini. Na leto namenja samo za šport sto tisoč evrov. Je glavni pokrovitelj Ženskega rokometnega kluba Mlinotest, edinega prvoligaša iz Ajdovščine. »Mlinotest se zaveda svoje družbene odgovornosti in vrača skupnosti tisto, kar iz lokalnega okolja dobiva,« pravi župan.

Občinski in delavski odkup delnic Mlinotesta ni osovraženi »klasični« menedžerski prevzem podjetja po »slovenski podobi« in ne nakup po modelu Žita.

Pobuda za občinski nakup delnic Mlinotesta je v Ajdovščini tlela že dalj časa. Dal jo je že prejšnji ajdovski župan Marjan Poljšak in po Beočaninovih besedah so jo občani vseskozi močno podpirali, kajti »prepoznali so potrebo po takšnem vlaganju v gospodarstvo«. Pravzaprav je ravno iz občine prišla pobuda zaposlenim, naj se organizirajo in odkupijo delež delnic Mlinotesta, ki bi zagotavljal pomemben vpliv nanj. Poziv še drugim zaposlenim, tudi po nakupu 23 odstotkov delnic, je še vedno odprt, saj ni jasno, kako in kdaj se bo končala zgodba z Vipa Holdingom v likvidaciji, ki ima v lasti 48 odstotkov delnic podjetja. Odvisno pač od Družbe za upravljanje terjatev bank, ki je njihova lastnica. Ajdovci bi radi, če bo le mogoče, prišli tudi do tega deleža Mlinotesta. Toda občina, ki je nakup delnic podjetja financirala iz integralnega računa, za zdaj nima namena kupovati novih delnic. Z njimi so si zaposleni in občina zagotovili vpliv na temeljne odločitve v Mlinotestu, predvsem kar zadeva skrb za delovna mesta, če pa s tem deležem »ne bi zmogli več zagotavljati javnega interesa, bomo pač delež občine prodali,« pravi Beočanin.

In kdo so ljudje, torej 49 zaposlenih v Mlinotestu, ki so sodelovali pri nakupu 23 odstotkov njegovih delnic? Po besedah Franka Periča, direktorja Mlina in hčerinske družbe Mlinotest Kruh Koper, so med njimi navadni delavci in člani uprave. Vsak izmed njih je prispeval za nakup po svojih zmožnostih, se pravi s prihranki, nihče izmed njih pa se zanj ni zadolžil. »Pravila igre so bila jasna. Kdor se je vključil vanjo, je tvegal svoje prihranke, torej je to storil z vso odgovornostjo. Spodnjo mejo za udeležbo v poslu smo postavili na nekaj tisoč evrov, vrednost celotnega nakupa pa je bila nekaj več kot pet milijonov,« pojasnjuje Perič. Po njegovem so se zaposleni za nakup odločili tudi zato, da bi preprečili za podjetje neustrezno lastniško strukturo, s katero so imeli pri poslovanju opraviti zadnjih 20 let. Zgodba je zanimiva, saj je bilo v preteklosti kar nekaj poskusov prevzema Mlinotesta, a »vsa podjetja, ki so nas hotela kupiti, so danes pred stečajem, v stečaju ali likvidaciji. Če bi katero od njih kupilo Mlinotest, bi zagotovo končal enako. Zato je dobro, da smo se borili za samostojnost in za svoj prostor na trgu,« razlaga Perič.

Sicer pa opomni, da je Mlinotest takoj za Žitom drugo največje podjetje v slovenski živilskopredelovalni industriji. Lani je imel 45 milijonov evrov prihodkov, poslovno leto pa je končal s 658 tisoč evri čistega dobička. Koncern ima skupaj 700 zaposlenih, saj ima podružnice v Škofji Loki, Kopru, pa tudi na Hrvaškem, v Umagu in Karlovcu. Osredotoča se na proizvodnjo testenin in mlevskih izdelkov, pa tudi na pekarstvo in slaščičarstvo. V vzponu je predvsem program zamrznjenega peciva, večinoma ga prodajajo na italijanskem in nemškem trgu. Z mlevskimi izdelki so tržne tipalke razširili še v Rusijo in ZDA.

Med Mlinotestovimi dobavitelji najdemo v glavnem madžarske kmete, pa tudi avstrijske in nekaj hrvaških. Slovenskih, ki se sicer nenehno pritožujejo, da nimajo kam plasirati svojih pridelkov, je malo. Zgovoren je primer, ko je Mlinotest vipavskim kmetom ponudil pridelavo t. i. koruze poltrdinke, njena cena je na trgu za 20 ali 25 evrov višja od cene navadne koruze, pa je bil odziv pravo razočaranje. Na leto potrebujejo dva do tri tisoč ton te koruze, za takšno količino pa bi morali z njo zasejati okrog 500 hektarov. Danes je na Vipavskem poltrdinka posejana samo na poltretjem hektaru. »Slovensko kmetijstvo je neodzivno in apatično, preveč se zanaša na sistem subvencij iz Evropske unije in države. To je potuha,« pravi predsednik uprave Mlinotesta David Nabergoj.

Da je treba usodo podjetja razumeti tudi v sklopu nacionalnega ali vsaj lokalnega interesa, opozarjata Metka Gobec, direktorica službe poslovne informatike v Mlinotestu, in Andreja Bregar, vodja kontrole, obe Ajdovki, ki sta sodelovali pri nakupu delnic. Gobčevo je skrbela prihodnost podjetja, saj je videla, kaj se dogaja z drugimi podjetji v živilski panogi. Z nakupom delnic zaposlenih in občine se je po njenem »lastništvo stabiliziralo. Za projekt smo se odločili zaradi ohranitve delovnih mest in poslovnih funkcij v Ajdovščini. Zdaj se bomo še bolj ukvarjali s kakovostjo poslovanja.« Bregarjeva pravi, da »zdaj delamo z drugačno zavzetostjo, saj se čutimo odgovorne za prihodnost podjetja, pa tudi zagotovljena služba v domačem kraju je stabilnejša.«

David Nabergoj, ki je že 19 let predsednik uprave Mlinotesta, lani pa so mu zaupali še šestletni mandat, je med največjimi družbeniki podjetja Mlino. Odločno zanika, da bi šlo v ajdovskem primeru za menedžerski prevzem, saj so deležniki družbe Mlino za nakup namenili neposredne vložke, prihranke fizičnih oseb, ne pa posojila. Pravi, da bi bilo neresno, če se v nakup ne bi vključil tudi sam, saj »bi kazalo, da ne verjamem v projekt«. Sicer pa si vsaka uprava, dodaja, želi stabilnega lastnika. Stabilno lastništvo omogoča dolgoročni razvoj. Dobro je, da je lastnik iz panoge, da pozna poslovanje in čuti, kako podjetje diha. »Sedanja nova kombinacija lastništva, povezava med družbo Mlino in občino, zagotavlja upravi in seveda podjetju stabilnost in dolgoročni razvoj,« pravi Nabergoj. Po mnenju sogovornikov je to sodelovanje v lastništvu Mlinotesta prišlo v najboljšem ali celo v zadnjem trenutku, saj je konkurenčno okolje, ob vseh prevzemih v trgovski in živilski panogi, močno razburkano. »Novo lastništvo bo podjetju, zaposlenim in upravi zagotovilo mirnost in osredotočenost na delovanje podjetja in izkoriščanje konkurenčnih prednosti, ki jih podjetje nedvomno ima,« zatrjuje Nabergoj. Podpora občine Ajdovščina v lastniškem smislu pa je zanj »osebna in dodatna odgovornost, saj gre vendarle za javni denar, takšno javno-zasebno partnerstvo pa je v slovenskem prostoru prej izjema kot pravilo«. Po Nabergojevem mnenju lahko ajdovski projekt spodbudi še koga, da se loti česa podobnega. »Morda je to model, da kaj slovenskega vendarle ostane v slovenski lasti. Mislim, da bi Slovenec moral biti najboljši lastnik podjetij, ki so jih, navsezadnje, zgradile generacije naših prednikov.«

Nabergoj je že večkrat opozoril, da se je s prodajo Mercatorja odprla Pandorina skrinjica, iz nje pa se je raztresla vsebina s prodajami drugih podjetij. »Upam, da je narod dozorel. Suverenost države, tako kot na mikroravni suverenost družine, je, da si lastniško vpleten, da obvladuješ tokove. Če jih ne obvladuješ, ampak jih kdo drug, potem lahko le upaš na srečna naključja,« pravi.