Ne želim se poglabljati v to, kakšni vzgibi in spodbude ženejo ljudi, da storijo tak zločin, kajti če skušam najti vzgib za množični zločin, tega racionaliziram. Zločina pa nikakor ni treba racionalizirati, treba ga je kaznovati.

Hasan Nuhanović

Preživeli iz Srebrenice

Hasan Nuhanović je pred 20 leti preživel pokol v Srebrenici, vendar je takrat izgubil očeta, mamo in brata. Od tedaj se že vseh 20 let trudi dokazati soodgovornost Združenih narodov in njihovega nizozemskega bataljona za strašni zločin v tem bosanskem mestu; srbska vojska je tam pobila več kot osem tisoč Bošnjakov, večinoma civilistov, žensk, otrok ... To je tudi tema Nuhanovićeve knjige Pod zastavo ZN, v kateri je svoje trditve podkrepil s številnimi verodostojnimi dokumenti in spomini na preživeto. Poleg tega je napisal osupljivo knjigo Zbjeg; v njej govori o vojni v vzhodni Bosni in je biografski in zelo podroben opis trpljenja Bošnjakov v tem delu Bosne v letih od 1992 do 1995. Danes Nuhanović z družino živi v Sarajevu in dela v Spominskem središču Potočari v Srebrenici. Med pogovorom je zelo zadržano izražal čustva, ko je govoril o izgubi svojcev, zelo jasno pa se je spraševal o odgovornosti mednarodnih ustanov, pa tudi tukajšnje javnosti, posebej medijev, za vse, kar so Bošnjaki v vzhodni Bosni pretrpeli v dolgem obdobju od leta 1992 do množičnega zločina v Srebrenici julija 1995.

Od genocida v Srebrenici je minilo 20 let, ves ta čas ste se trudili dokazati, da za zločin nad 8500 Bošnjaki ni kriva samo srbska vojaška hunta, kot na splošno velja, ampak tudi tretja stran, t. i. nizozemski bataljon, mednarodna skupnost ... Koliko so ta prizadevanja in to nenehno obujanje spominov na zločin, katerega žrtev ste bili tudi sami, v resnici obremenila vaše vsakdanje življenje? Se je to v svetu, v kakršnem živimo, splačalo, posebej še v okolju, ki tako rado revidira preteklost?

No, že sami ste odgovorili na polovico vprašanja, sami ste omenili velik del problema, jaz pa se vsak dan sprašujem, ali je bilo vredno, toda če bi obstajal časovni stroj, s katerim bi se lahko vrnil v preteklost, bi še enkrat ravnal enako. Žal mi je let, tri, štiri leta so minila v vojni, potem pa še 20 v tej agoniji, na poti iskanja pravice, gotovo bi ta leta lahko preživel lepše, kje zunaj, ne v Bosni ... Včasih se sprašujem, kako bi bilo, če bi se odzval na vabila iz tujine in bi leta 1995 ali 1996 odšel živet drugam in bi se s temi stvarmi ukvarjal iz Amerike ali Skandinavije. Za ženo in hčerko bi bilo gotovo veliko bolje, brez dvoma bi bile razmere boljše, kar zadeva finance in varnost, kajti vsak, ki je ostal v Bosni, je imel kako travmo, občutil je nestabilnost in brezup, vse to pa je vplivalo na življenje moje »nove« družine, kot ji rečem. Kajti pred vojno sem imel družino, ki so jo pobili četniki – očeta, mamo in brata –, po vojni pa sem zasnoval to »novo« družino; imam ženo in 17-letno hčerko, ki ni imela možnosti spoznati moje »prve« družine, nikoli ni občutila ljubezni mojih staršev, za kar mi je, intimno, zelo žal.

Rekli ste, da vam je žal, ker niste odšli, toda ker ste ostali – se vam zdi, da se je vaš trud vendarle izplačal?

Beseda izplačal je relativna. Ljudje odhajajo v Skandinavijo, Ameriko, Nemčijo ... samo zato, da bi bolje živeli. Celo tisti, ki so ostali – veliko teh ljudi se je posvetilo drugim življenjskim vprašanjem, gradili so hiše, se izobraževali ... Sam sem, žal, eden redkih, ki so se nenehno ukvarjali s temi vprašanji, poleg mater iz Srebrenice, ki so prav tako angažirane, le da niso imele niti možnosti niti predznanja, da bi se ukvarjale z raziskavami, kakršnih sem se lotil in se nanašajo na odgovornost ZN in mednarodne skupnosti. Ta del, veliko podrobnega preiskovanja in dokazovanja, je bil izključno na mojih plečih in sprva me je najbolj frustriralo, da sem bil sam, zelo osamljen pri tem početju. Toda šel sem na slepo, premagoval ovire.

Pred Mednarodnim sodiščem v Haagu poteka sojenje Ljubiši Beari, odgovornemu za organizacijo pospešenega pobijanja bošnjaških civilistov v Srebrenici, za katero je vse natančno preračunal, ker sicer v zgolj nekaj dneh ne bi bilo mogoče pobiti toliko ljudi. Med vojno sem nekajkrat naletela nanj, zdel se mi je zadrt bedak, ne pa tudi zločinec, potem pa ... Kako si sploh razložiti to privlačnost, banalnost zločina in na podlagi tega tudi preobrazbo sosedov in prijateljev v navadne morilce?

To vprašanje je deloma najbrž metafizično, sociološko in psihološko, sam pa nisem ne sociolog ne psiholog, niti se ne ukvarjam z metafiziko, pa vendarle vsak od nas razmišlja o tem vprašanju, in to dan za dnem, vse od devetdesetih let. Večino ljudi, med njimi tudi mojo družino in prijatelje, so pobili prav sosedje. Toda ne želim se poglabljati v to, kakšni vzgibi in spodbude ženejo ljudi, da storijo tak zločin, kajti če skušam najti vzgib za množični zločin, tega racionaliziram. To govorim z vidika žrtve, zato se ne želim ukvarjati z vzgibi, saj tako zločin proti svoji volji racionaliziram, zločina pa nikakor ni treba racionalizirati, treba ga je kaznovati. Nikomur na sodišču ni treba dokazovati, kaj se je pletlo v morilčevi glavi, ko je ubijal, bistveno je, da se dokaže, da je moril in da je to storil namenoma. V Ameriki greš zaradi tega na električni stol, v Evropi si obsojen na dosmrtno ječo. Pomembno je, da za zločin obstaja kazen, z vzgibi pa se ne želim ukvarjati.

Ko sta v Srebrenico prišla Ratko Mladić in srbska vojska, ste bili prevajalec pri ZN, tudi vaši starši in brat so bili v oporišču v Potočarih, poleg njih pa še precej beguncev, na tisoče drugih je bilo pred vrati oporišča in vsi so pričakovali, da jih bodo enote ZN zavarovale, toda potem so častniki nizozemskega bataljona popustili zahtevi srbske vojske in ji izročili celo ljudi iz oporišča. Mislite, da bi bil zločin vsaj nekoliko manjši, če bi Nizozemci to zahtevo zavrnili?

Navaden človek zelo težko dojame, kaj so Nizozemci takrat storili, kajti srbska vojska ni niti ustno niti pisno nikoli zahtevala, naj ji izročijo ljudi iz oporišča. Nihče ni nikoli omenil take zahteve, kajti če bi ta obstajala, bi Nizozemci to na sodišču gotovo navedli v svojo obrambo. Vendar nikoli niso rekli, da jim je kdo ukazal, naj Srbom izročijo ljudi iz oporišča, to so storili na svojo pobudo. Nizozemski bataljon se je odločil, da ljudi izžene iz taborišča, in zaradi tega sem tožil državo Nizozemsko in sodišče je presodilo v mojo korist. Čeprav sem imel pravico vložiti tožbo samo v svojem imenu zaradi izgube družine, se ta razsodba vendarle nanaša tudi na druge žrtve. In to je poanta zgodbe, okoli katere se vrtim že 20 let. Seveda, res je, žrtev bi bilo gotovo manj, če bi pripadniki nizozemskega bataljona ravnali drugače.

Ko človek bere vašo knjigo Pod zastavo ZN, ob vseh teh srečanjih častnikov nizozemske vojske Thomasa Karremansa in Roberta Frankna z Ratkom Mladićem (ki mu v Haagu že leta sodijo zaradi vojnih zločinov) težko reče, ali je šlo samo za strah tujih častnikov pred domnevno močno srbsko vojsko ali tudi za morbidno očaranost nad osebnostjo zločinca Ratka Mladića. Kaj menite o tej strašni odločitvi nizozemskih častnikov, da toliko ljudi izročijo Mladićevim hordam, čeprav so se poboji Bošnjakov pred oporiščem, torej pred njihovimi očmi, že začeli?

To me vseh teh 20 let sprašuje veliko ljudi, med njimi tudi nizozemski študenti, jaz pa jim odgovarjam, naj vprašajo nizozemske častnike. Kajti če bodo vprašali poveljnika nizozemskega bataljona Karremansa in Frankna, zakaj sta to storila, jim bosta odgovorila, da tega sploh nista storila, in bosta vztrajala pri trditvi, da nista nikoli nobenih beguncev izročila srbski vojski. Trdita celo, da tisto, kar piše v razsodbi, s katero se je končalo sojenje državi Nizozemski na podlagi tožbe, ki sem jo vložil, ni res. Torej Karremans in Franken in vsi vojaki nizozemskega bataljona še naprej zanikajo celo samo razsodbo, čeprav so se nas v resnici leta 1995 preprosto hoteli otresti, do našega trpljenja so bili popolnoma brezbrižni. Ni jim bilo mar, da nas bodo pobili. Naj nas pobijejo, samo ne pred njihovimi očmi.

Vsi vojaki nizozemskega bataljona še naprej zanikajo celo samo razsodbo, čeprav so se nas v resnici leta 1995 preprosto hoteli otresti, do našega trpljenja so bili popolnoma brezbrižni.

Na sojenju poveljnikom nizozemskega bataljona na podlagi vaše tožbe ste se v Haagu spet srečali s temi ljudmi, ki so po vašem neposredno odgovorni za smrt ljudi iz oporišča ZN, med katerimi so bili tudi člani vaše družine. Kako ste doživeli to srečanja in te ljudi toliko let po tragediji?

Zelo težko mi je bilo, ko sem videl ljudi, ki so mojo družino poslali v smrt. Moral sem se delati »normalnega«, torej nisem smel pokazati občutkov. Biti v sodni dvorani s temi ljudmi in z njihovimi odvetniki, ki so vse zanikali, je bila zame zelo travmatična izkušnja. Karremans in Franken, posebej še Franken, sta bila v čustvenem, človeškem pogledu vsaj nekoliko prizadeta, verjetno zaradi moje navzočnosti v sodni dvorani, odvetniki pa so bili popolnoma hladnokrvni, imeli so en sam cilj, braniti Nizozemce z vsemi sredstvi, k temu pa je seveda sodilo tudi laganje, prav dobesedno laganje in zanikanje dejstev. Tega nisem pričakoval, toda ko sem videl, da lažejo, sem se s tem sprijaznil in se proti temu boril, kolikor sem se mogel. Veste, obstaja stavek, ki ga je država Nizozemska črno na belem predložila sodišču in se glasi: »Nizozemski bataljon ni srbskim silam nikoli izročil nobenih bošnjaških beguncev.«

Če Srebrenice ne bi bili razglasili za varovano območje, na katero je zato pribežalo več deset tisoč ljudi, mislite, da morda genocida ne bi bilo, ker bi se ljudje skušali rešiti in prebiti iz obroča, namesto da so verjeli obljubam mednarodnih sil?

Mogoče. Tega ne bomo nikoli vedeli. Rečem lahko le, da se je bila Srebrenica bolj sposobna braniti leta 1993, ko je bila razglašena za varovano območje, kot julija 1995. To sem opisal tudi v knjigi, kajti ljudje so bili tedaj prekaljeni v samoobrambi in bojih, ki so trajali neprestano leto dni. Toda ali bi se množični poboj zgodil? Gotovo bi se kaj podobnega zgodilo, takoj ko bi se jim za to ponudila priložnost, saj so že leta 1992 pokazali jasno namero, da ubijejo vsakega bošnjaškega dečka ali moškega, ki ga zajamejo. Ne gre torej samo za Srebrenico julija 1995, gre za desetine in desetine drugih množičnih eksekucij od leta 1992 do leta 1995. Od prvega dne vojne v vzhodni Bosni si nismo nikoli delali utvar v zvezi s tem, kaj bodo Srbi storili z nami, če jim pademo v roke. Poleg tega srbski strani logistike niso zagotavljali samo Nizozemci, pred njimi so bili pod zastavo ZN tu Kanadčani. ZN so razglasili varovano območje, potem pa preprosto prelomili obljubo, kajti če se reče, da je neko območje varovano območje ZN, potem pa ZN dovolijo uničenje tega območja, poboj ljudi, da je dobesedno vse prepojeno s krvjo, gre tu za hinavščino svetovne organizacije, ki je imela vse možnosti in sredstva, da reši svoje varovano območje.

Srebrenica je epska zgodba našega časa, zločin, ki se ne bi smel zgoditi, plod zgrešenih političnih dogovorov Zahoda s srbskim voditeljem Miloševićem, potem pa se je zgodilo še to, da je – spet je za to poskrbela mednarodna skupnost – to množično grobišče ostalo na ozemlju Republike srbske. Mislite, da je zaradi tega diplomatskega cinizma, ustanovitve posebne srbske države znotraj BiH kot svojevrstne nagrade za zlo, zločin nad Bošnjaki v Srebrenici še hujši?

O tem vprašanju se v Bosni govori tako rekoč vsak dan. To, da je nastala Republika srbska, vsekakor ni pošteno, nič drugače ne bi bilo celo, če dogodki v Srebrenici leta 1995 ne bi imeli tako tragičnih razsežnosti, kajti na različnih območjih v Bosni je bilo ubitih približno sto tisoč judi. Od prvega dne so bili prav Bošnjaki največje žrtve, predvsem ker gre večinoma za civilne žrtve, tako da je bil že pred Srebrenico, pred julijem 1995, strojen grozljiv zločin. Z vidika normalnega človeka je to seveda zločin, z vidika tako imenovane realpolitike pa zgolj nekaj, kar se je tako ali tako dogajalo že stoletja na različnih območjih. Utvara je, da živimo v pravičnem svetu, dejstvo pa, da ljudem, posameznikom, preostane le, da se sami borijo za svoje pravice in za pravičnost. Tudi sam sem se spraševal, ali se genocid izplača, čeprav je nekaj primerov, ko se je tistim, ki so ga načrtovali, dejansko izplačal. Toda navsezadnje je res, da je Republika srbska videti kot nagrada za zločin.

Vaša osebna tragedija se je začela leta 1992, ko ste bili študent v Sarajevu in je izbruhnila vojna, ki jo je pričakoval le malokdo na teh ozemljih. Prišli ste domov v Vlasenico v vzhodni Bosni, da bi bili z družino, očetom, materjo in bratom, in potem se je začela vaša skupna kalvarija. Tri leta pekla v vzhodni Bosni, skrivanja po vaseh in gozdovih, doživljali ste nenehne napade, granatiranje srbske vojske in tako imenovane JLA, vse to ste podrobno opisali v knjigi Zbjeg. To je čudovito pričevanje o trpljenju ljudi v vzhodni Bosni, podroben dokument recimo o stradanju, pomanjkanju hrane, ki je pogosto duhovito opisano, na primer, ko velike palete človekoljubne pomoči padajo z neba in so ljudje zaradi njih pravzaprav v večji smrtni nevarnosti kot zaradi srbskih granat ... So za tako slabo obveščenost o dogajanju v tem delu BiH krivi mediji?

Veste, prodali so nas že leta 1992. Vsi so nas prodali, vsi so se nam odrekli in bili smo odpisani od prvega dneva vojne. Sarajevo se je ukvarjalo s Sarajevom, hrvaški mediji v glavnem s Tuzlo, mi pa smo bili dobesedno v nekem zapečku BiH, kjer pravzaprav ne bi smeli biti. Zagozdili smo se v delu BiH, za katerega se je že takrat predvidevalo, da tam poleg Srbov ni več nikogar drugega. Nismo imeli kam, saj so Srbi zaprli ceste, ljudje pa niso več, kot so bili pred tisoč leti, da bi lahko živeli v hribih, da bi lahko dneve in tedne hodili po gozdovih, se skrivali kot v kakšnem filmu. Ceste so bile zaprte in nisi imel kam, zato smo iskali najbližjo civilizacijo, kako vas ali mesto; najprej smo se znašli v nekaj vaseh, nazadnje smo prišli v Srebrenico, edino mesto v vzhodnem delu Bosne, ki ga niso nadzorovali Srbi. To je bil pravzaprav nekakšen čudež, za katerega se je treba zahvaliti Naserju Oriću in še nekaj ljudem, ki jim je Srebrenico nekako uspelo ubraniti pred veliko močnejšim nasprotnikom. Eden od razlogov, zaradi katerih sem napisal knjigo, ki je popolnoma resnično pričevanje o trpljenju teh ljudi, je prav to, da sem drugim hotel pokazati pravo podobo dogajanja v letih 1992–1993. Doživljali smo popolno medijsko blokado, tri ali štiri leta smo živeli v črni temi, za kar so bili deloma krivi tudi ZN, saj bi novinarjem lahko omogočili, da bi prišli v ta del Bosne. Vendar jim niso, prišla sta samo dva novinarja, nemški in angleški, in pri tem tvegala življenje, novinar angleške televizije je bil celo ranjen. Živeli smo torej v popolnoma zatemnjeni sobi, v kateri so Srbi ugasnili luč, in v tej temi se je dogajalo marsikaj. Edini, ki bi luč lahko spet prižgali, so bili mediji. Novinarji bi iz Sarajeva lahko prišli s helikopterjem, saj so takrat helikopterji nekajkrat poleteli; seveda so pri tem piloti ogromno tvegali. Zaradi vsega tega menim, da smo bili po svoje odpisani.

Do vojne ste bili tipična socialistična družina, ki je načrtovala prihodnost, živela v miru in slogi s srbskimi sosedi in prijatelj in ni niti pomislila, da bi se lahko zgodilo kaj tako prekleto strašnega, pa vendarle ste že na začetku vojne nagovarjali očeta k begu in odhodu v tujino. Prepirala sta se, vendar je vaš predlog zavrnil, družino je odpeljal v begunstvo, iz vasi v vas, iz gozda v gozd, po nevarnem kanjonu rekel Drine, končno pa ste prišli na domnevno varno območje Srebrenice. Koliko ste očetu takrat zamerili to, kot se je pokazalo, usodno odločitev?

Ko smo prišli v Srebrenico, območje še ni bilo varovano. To je postalo šele pol leta pozneje. Šest mesecev smo živeli z vsemi drugimi v srebreniškem peklu, dokler ZN mesta nazadnje niso razglasili za varovano območje. Zdelo se nam je, da nam je tam bolje kot v gozdu in po hribih, kajti vendarle je bilo to mesto, čeprav ni bilo ne elektrike, ne vode, ne hrane, ničesar, trgovine niso delale, nič ni delovalo. Pa vendar, morda bi nam bilo celo boje zgoraj v hribih, če bi imeli kaj jesti, če bi bilo kje kaj hrane, kajti Srebrenico so granatirali vsak dan, doživljala je napade letal, poleg tega je bilo tam ogromno ljudi, tako da je bilo res zelo težko. Toda kjer je veliko ljudi, se človek počuti varneje, in to je bil poleg hrane glavni razlog, zaradi katerega smo prišli v Srebrenico. V knjigi sem opisal nekatere stvari, ki so se dogajale v naši družini v popolnoma izrednih okoliščinah, v okoliščinah, od katerih so hujši samo potres, poplave, kaka naravna nesreča, toda takrat te ne preganjajo četniki, ki te hočejo ubiti. Malo je scenarijev, po katerih bi družina doživela takšne udarce, takšne preizkušnje, v kakršnih se družina navznoter razcepi, saj je to proces, ki poteka več dni, tednov, mesecev, hkrati pa se znotraj družine ustvarjajo neke nove vezi.

Če se reče, da je neko območje varovano območje ZN, potem pa ZN dovolijo uničenje tega območja, poboj ljudi, da je dobesedno vse prepojeno s krvjo, gre tu za hinavščino svetovne organizacije.

V Srebrenici ste zaradi skromnega znanja angleščine postali prevajalec ZN, oče je bil pogosto navzoč pri pogajanjih s srbsko stranjo, potem ste v usodnem trenutku julija 1995 ugotovili, da ste, ker ste bili uslužbenec ZN, v privilegiranem položaju, major Robert Franken pa je vašega očeta postavil pred nemogočo izbiro – ali ostane z vami v oporišču ali ga zapusti skupaj z vašo materjo in bratom. Odločil se je za drugo možnost in s tem izbral smrt. Kako ste se počutili takrat? Ste mislili, da bodo vaši svojci vendarle preživeli?

To vprašanje je zame najtežje od vseh, ker v resnici ne znam odgovoriti nanj. V osemdesetih letih, ko sem bil še otrok, sem gledal jugoslovanski film, v katerem v neko srbsko vas pridejo Nemci in nemški oficir reče enemu od vaščanov, da bodo vse pobili, on pa naj izbere, kateremu od njegovih dveh sinov bodo prizanesli. Vsak od sinov prosi očeta, naj izbere brata, ne njega, oče se ne more odločiti, nemški oficir pa izvleče pištolo in ubije oba, očeta pa pusti pri življenju. Nizozemski častnik Franken je imel v našem primeru popolnoma enako vlogo kot ta nemški oficir.

Ste vendarle upali, da bodo vaši preživeli?

Na to vprašanje vam ne znam odgovoriti. Hkrati sem upal in vedel, da gredo v smrt. Do jutri bi vam lahko pripovedoval, kako človek ne more takoj sprejeti dejstva, da so mu pobili družino. Nekatere matere tu v Bosni, v Srebrenici, so pet, deset let upale, da se bo sin vrnil, da se bo od nekod pojavil živ, potem pa so takšno mater obvestili o testih DNK kosti, ki so jih našli v množičnem grobišču, in šele takrat je dojela, da je sin mrtev.

V takšnih položajih se ljudje pogosto čutijo krive samo zato, ker so preživeli, čeprav so tudi sami žrtve. Poznate ta občutek?

To lahko rešim le sam, nihče drug ne more tega rešiti namesto mene, in samo jaz vem, kako živim s tem.

Po tragediji se je začelo mučno iskanje očeta, matere in brata, srečevali ste ljudi, ki so morbidno trgovali s podatki o tem, kaj se je zgodilo z vašo družino, potem ste izvedeli, da so našli njihove posmrtne ostanke. Mati zažgana, oče ubit, brata ste identificirali po supergah in kavbojkah, ki ste mu jih sami kupili ... Je pravilen vtis, da se ljudje nekako bojijo spominov na tako strašne, nesmiselne izgube in da bi svet srebreniško tragedijo zaradi tega najraje pozabil?

Mislim, da je to deloma res, vendar niti tu ni vse črno-belo. V Angliji na primer se zadnjih nekaj let na najvišji politični ravni spominjajo 11. julija in počastijo spomin na žrtve Srebrenice. Srebrenica je bila dogodek svetovnih razsežnosti, edino mesto na planetu v tistem trenutku, julija 1995, ki so ga napadli fašisti, kajti to, kar se je zgodilo, je bil fašizem, po svoji naravi, po številu žrtev in glede na status varovanega območja ZN, torej varovanega območja vsega sveta. Ne vem, koliko kak Američan ali Skandinavec, Turek, Nemec ... ve o tem, kaj je Srebrenica, a bistveno je, da se tega, kaj je Srebrenica in kaj srebreniški genocid, zavedamo v naši regiji. Toda koliko se tega zavedajo državljani Srbije ali državljani Hrvaške? Spomnil vas bom samo besed Petra Galbraitha, ameriškega veleposlanika na Hrvaškem v času, ko se je zgodila Srebrenica, julija 1995, in kmalu za tem še hrvaška operacija Nevihta. Takrat je dejal: »Američani ne bi nikoli dopustili, da se zgodi Nevihta v obliki, v kateri se je zgodila, če se prej ne bi zgodila Srebrenica.« Zaradi tega na srebreniški genocid ne bi gledal kot na osamljen dogodek, kajti ta pokol in dogodki tri tedne pozneje v okolici Knina na Hrvaškem in vojaška akcija Nevihta niso nepovezani, če govorimo o zeleni luči mednarodne skupnosti za to, da se končno ustavi udejanjanje načrta velike Srbije, edini projekt, ki je bil del tega načrta in se mu je uspelo ohraniti, pa je prav Republika srbska.

Omenili ste, da v Angliji obletnico pokola v Srebrenici uradno počastijo, kako pa je na Nizozemskem?

Tam se dogodka spomnijo samo v organizaciji nevladnega združenja, s katerimi sodelujem že 20 let in ki povabi nekaj nizozemskih politikov. Gre za hinavščino nizozemskih oblasti, pa tudi za njihov strah pred to temo. Toda letos je Milorad Dodik, predsednik Republike srbske, prvič položil cvetje v Potočarih, na veliko presenečenje javnosti, saj je vsa ta leta srebreniški genocid zanikal.

Leta in leta potujete po svetu, imate predavanja, izobražujete, ukvarjate se z vprašanjem genocida. Ste naleteli tudi na drugačne primere odnosa mednarodne skupnosti, ki rada arbitrira v lokalnih, etničnih spopadih, recimo na to, da so sile ZN dejansko spoštovale svoj mandat in zavarovale ogroženo krajevno prebivalstvo? Ali je bilo tako samo v Ruandi?

ZN so obvarovali tudi ljudi v Kninu med hrvaško vojaško akcijo Nevihta. Tri tedne po Srebrenici, medtem ko je tam pobijanje pravzaprav še potekalo, so se zgodili dogodki v Kninu, kjer so enote ZN v kanadsko oporišče sprejele več kot tisoč Srbov, med njimi celo oborožene vojake, in jih zavarovale. Tam so ostali 40 dni in kljub zahtevam hrvaške vojske jih niso hoteli izročiti, kar se šteje za pozitiven primer ravnanja misije ZN v nekdanji Jugoslaviji. V Potočarih pa so 13. julija 1995 Nizozemci v oporišče ZN spustili pet ali šest tisoč ljudi, 48 ur pozneje pa so vse te ljudi izročili Srbom.

Smo, kjer smo, Srbi, Hrvati in Bošnjaki, drug z drugim, drug zraven drugega ali pomešano, kakorkoli že ...

In nazadnje, kako verjeti v kolikor toliko pravičen razplet za vse žrtve iz Srebrenice, če bodo tisti, ki so ukazali zločin, umrli naravne smrti, ne da bi jim bila izrečena sodba, ali če bo na razsodbe treba čakati leta in leta, kot recimo pri izvajalcu srebreniškega genocida Ratku Mladiću?

Absolutne pravice ni. Celo sedaj v naši soseščini živi več deset, več sto morilcev in vojnih zločincev, ki ne bodo nikoli aretirani in jim ne bodo nikoli sodili, poleg tega ta država nemara sploh nima zmogljivosti, niti finančnih niti političnih, za kaj takega, obstajajo pa tudi številne ovire pri kaznovanju zločincev. Sodišče v Haagu se je ukvarjalo s tako imenovanimi velikimi ribami, druge je prepustilo lokalnim sodiščem, ta so jih kar precej obravnavala, seveda pa nikakor ne dovolj glede na število storjenih zločinov. Haaško sodišče je opravilo ogromno delo, če pa bo zaradi tega kdo v zaporu deset ali 20 let – osebno, kot član pobite družine, od tega nimam nikakršne koristi. Sploh ne vem, kdo je v zaporu na Finskem, v Angliji ali kjerkoli že, niti kdaj bo izpuščen, kajti pravica je merljiva zgolj tako, da se določita število zločincev in število let, prebitih v zaporu, drugega merila mi mogoče uporabiti. Sam sem se osredotočil na razkrinkavanje vloge mednarodne skupnosti, države Nizozemske, ZN in drugih, sodišče v Haagu pa naj opravlja svoje delo.

Mislite, da se BiH s tem nerazčiščenim bremenom preteklosti, ki povzroča nenehno medetnično nestrpnost, lahko ohrani kot država treh narodov, čeprav politični jastrebi na hrvaški in srbski strani poudarjeno kažejo željo, da bi se država federalizirala in bi se vzpostavile države ločenih entitet?

Druge države nimam. To je moja država in vsaka namera, da bi jo kdo ogrozil, je pravzaprav namera, da bi ogrozil mene, mojo družino in družbo, v kateri živim. Torej je vsako takšno dejanje sovražno dejanje, ki ogroža moj obstoj in obstoj bosanskega naroda, čeprav bo marsikdo rekel, da tega naroda ni. Toda kadar se kjerkoli po svetu predstavljamo v angleščini, pri tem mislim tudi na Srba in Hrvata iz Bosne in Hercegovine, rečemo, da smo Bosnians ali BiH Citizens, kakorkoli okorno se to sliši. Ne vidim druge možnosti, kot da vztrajamo skupaj. To, da so nameravali z genocidom uničiti bošnjaški narod, je dokazano, toda tega naroda jim ni uspelo uničiti. Obstaja in bo tu vedno obstajal, zato namere ali zamisli o nadaljnji delitvi tega ozemlja niso dobre. Smo, kjer smo, Srbi, Hrvati in Bošnjaki, drug z drugim, drug zraven drugega ali pomešano, kakorkoli že ...