Luka Mesec

»V zdajšnjih okoliščinah si lahko radikalen le, če si hkrati parlamentaren. Radikalnost na jeziku ni veliko več kot poza. Radikalnost v praksi šteje.«

Luka Mesec, poslanska skupina, podporniki, volivci, člani koalicije Združena levica, ki se je pred letom in pol presenetljivo uvrstila v parlament, so se znašli pred dilemo. Iniciativa za demokratični socializem, eden od konstitutivnih, najprodornejših delov Združene levice, je imela pred dnevi kongres v Krškem. Končal se je klavrno, pa ne zaradi nesklepčnosti, ampak zaradi prepirov, groženj, lahko bi rekli »netovariškega« vedenja. Vsi se ne strinjajo z zamislijo, da se mora Združena levica združiti v enovito stranko in da je parlamentarno delo tisto, ki je družbeno najvplivnejše. Del bi ostal na ulicah. Luka Mesec meni drugače, obsoja nedostojno vedenje posameznikov, pravi, da so nekateri, žal, zdrknili v anarhizem, sprejema kritiko, a ta je lahko tudi razdiralna. Še vedno zagovarja proces združevanja strank in obljubila nastanek leve alternative.

Od kongresa Iniciative za demokratični socializem (IDS) v Krškem je minilo ducat in še nekaj dni. Kaj se je zgodilo tam?

V Združeni levici (ZL) se je na mojo pobudo, podpira jo vsa poslanska skupina in verjamem, da tudi večji del članstva treh koalicijskih strank, začel postopek združevanja. Na kongresu v Krškem naj bi IDS odločala, ali začeti pogajanja za enotno stranko ali ne. Kongres se je po nekaj urah končal zaradi nesklepčnosti, sedaj smo v fazi iskanja najboljšega načina, na katerega se bo članstvo odločilo. Moje mnenje je tu jasno, zgodovinske okoliščine kličejo po močni in enotni levici.

Zakaj ste v internem pismu članom zapisali, da vas je strah nekaterih posameznikov? Zgodijo se incidenti, mnenja so različna, a pisali ste o pljuvanju, grožnjah s fizičnim obračunom.

V IDS del članstva začetku pogovorov o združevanju nasprotuje, žal so nekateri v nasprotovanju šli onkraj mej sprejemljivega. To obsojam, kar sem zapisal tudi v pismu članom in članicam. Vse se je dogajalo za zaprtimi vrati, ne bi šel v podrobnosti, imena niso bistvena. S tem se bodo ukvarjali pristojni strankini organi.

Očitajo vam, da ste »izdali socializem«, da je poslanska skupina »pozabila, kakšen je njen položaj«, da »ustvarjate kult osebnosti«, bili naj bi makiavelist, celo levi fašist.

V Demokraciji so nekoč zapisali tudi, da me financira Al Kaida prek Kučana (smeh). Opazke seveda letijo z vseh strani, ampak se nanje ne oziram pretirano. Koliko je v njih resničnega, govori moje delo.

Kaj pa očitki o izdaji socialističnega projekta?

Kot rečeno, mislim, da vsak dan s svojim delom dokazujem polno zavezanost socialističnemu projektu, to pa seveda ne pomeni, da ne delam napak. A konkretna dejanja je treba misliti z vidika socialistične strategije. Bojim se, da se v zadnjem času na levici na praktični ravni dogajajo regresije v anarhizem. Sam sem bil leta aktivist v različnih civilnodružbenih gibanjih, sodeloval sem na nešteto protestih. S tovariši smo se v teh bojih naučili, da sprememb v družbi ni mogoče uveljaviti, če za njimi ne stoji realna družbena moč. Zato smo ustanovili politično stranko, ZL in parlament pa nam dajeta moč, da smo lahko radikalni v praksi, ne le na jeziku. Če se odrečemo tej moči, smo spet nazaj tam, kjer je bila slovenska levica 25 let.

Oboje je pomembno, artikulacija politike na ravni protestov in njena izvedba na ravni političnih institucij.

Seveda, se strinjam, eno in drugo. A kritika se vse bolj nagiba k izničevanju parlamentarnega dela in nekritičnemu poveličevanju protestniških gibanj. Zato poudarjam: oboje je pomembno in treba je misliti oboje skupaj. Brez družbene moči je vseeno, ali smo vsako soboto z rdečimi zastavami na Kongresnem trgu. Kot rad reče Slavoj Žižek, imeli se bomo lepo, o teh romantičnih dejanjih bomo nekoč pripovedovali vnukom, sprememb pa ne bo.

Znova se napihujejo finančni baloni, grozi deflacija, politike Evropske centralne banke so neučinkovite, nastajajo geopolitična trenja, vlada Mira Cerarja pa sledi toku Evropske unije, čakajoč rešitev, čakajoč Godota.

Izšli ste iz IDS, zdi se, da vas je stranka izvrgla, to mora biti težko.

Tako skušajo stvar predstaviti senzacionalistični mediji, vendar so dejstva drugačna. Ostajam koordinator stranke. V njej smo različnih mnenj, toda prepričan sem, da velik del članstva podpira začetek pogajanj o združevanju. Tega nam na kongresu ni uspelo preveriti, a bomo kmalu.

Eden od očitkov je, da ste najemnik poslanskega stanovanja, da ste postali del rdeče buržoazije. Ali imajo lahko pravi socialisti privilegij poslanskega stanovanja?

Najemnima je malo manj kot 300 evrov na mesec, zraven je treba prišteti še stroške. Se pravi, za stanovanje v Ljubljani plačam 450 evrov na mesec. Za vsakega, ki nima poslanske plače, je to visoka cena, kot privilegij jo lahko obravnavamo samo v nenormalnih okoliščinah, ko ljudje, mladi pari, za mesec bivanja v Ljubljani plačujejo tudi po 700 evrov. Vprašanje bi morali obrniti. V Ljubljani bi morale biti vse najemnine nižje, da bi bile sploh ekonomsko dosegljive mlajšim generacijam. Kar se v mojem primeru obravnava kot privilegij, bi moral biti cilj, biti bi morala norma. Zakaj pa ne bi naredili tako, kot so v Berlinu, tam so upravno določili najvišjo raven najemnin.

Pravijo vam, hudomušno sicer, da ste postali slovenski Lukras.

Priznam, da sem potreboval nekaj časa, da sem ugotovil, kaj to pomeni (smeh). Lukras je nekakšna izpeljanka iz Cipras. Če greva k vsebini te opazke. Meri na to, da naj bi ZL postala kot Siriza in naj bi jo zato nujno doletela njena usoda. A preden izrekamo take opazke, tudi če so hudomušne, se je treba vprašati, zakaj Sirizi ni uspelo. Mislim, da sta razloga dva. Prvi je, da ni bila pripravljena na prevzem oblasti, drugi pa, da je bila brez prave in premišljene pogajalske strategije. Varufakis je mislil, da bo EU prepričal s tem, da bo odpredaval nekaj lekcij iz ekonomije (v čemer je sicer zelo dober), a je hitro ugotovil, da evroskupina ni akademski krožek, ampak interesna skupina držav članic, kjer ima vsaka svoj ozki interes. Siriza na možnost takega razpleta ni imela odgovora. S propadom pogajanj in izdajo referendumskega OXI se je njen potencial, da v grško družbo prinese spremembe, izničil in postala je ujetnica v kletki vsiljenega memoranduma, ki ga je hotela odpraviti. Lekcija je po mojem takšna: levica kot sila, ki si prizadeva za korenite družbene spremembe, ne sme nikoli privoliti v pogoje obstoječega. Ne smemo privoliti v tehnicistični pragmatizem. Če bi privolili v to, bi postali SMC. Treba pa se je zavedati, da je zato v vsakem levem projektu vgrajeno tveganje, da upanje na spremembo, ki presega okvire, spodleti. To se je zgodilo v Grčiji. Socialisti so nekoč to zagato reševali z »mini-maksi« programi. Maksimalne zahteve, minimalen program. Pri tem pa se moramo vprašati, v čem se naša potencialna bodoča izkušnja razlikuje od grške in kje so za nas meje mogočega. To bi bila na primer produktivna izhodišča za razpravo o Sirizi.

Slovenije in Grčije ne moremo neposredno primerjati. A podobnosti med Sirizo in IDS obstajajo. So med pragmatizmom in radikalizmom, med pisanjem teoretskih tekstov, uličnim aktivizmom in delom v parlamentu res takšne razlike? Ni notranji razcep prednost, antagonizmi so pomembni.

Levica mora vedno imeti ogledalo, demokratična razprava in kritika sta način odločanja v socialističnih organizacijah. Kritika pa mora biti produktivna in vsebinska, ne razdiralna in rušilna. Kritični pogled mora vsebovati zavedanje družbenega položaja ter vloge in odgovornosti, ki jo imamo socialisti v družbi. V Sloveniji je 300 tisoč revnih, imamo slabo banko in SDH, ki delujeta kot zasebna finančna holdinga za mešetarjenje z državnim premoženjem, imamo rezilno žico na južni meji, hkrati pa je ZL postala veliko upanje, da je drugačna politika mogoča. Stranka se zato ne sme zaplesti v notranje razprave in obračunavanje in zanje porabiti vse energije, ki bi jo morala porabiti za reševanje dejanskih težav te družbe. Nismo bili zato izvoljeni. Kritika je produktivna, dokler ohranja raven konstruktivnosti, dokler ne blokira delovanja. Ko gre čez to raven, pa ne škoduje le stranki, ampak projektu v celoti.

Brez družbene moči je vseeno, ali smo vsako soboto z rdečimi zastavami na Kongresnem trgu. Kot rad reče Slavoj Žižek, imeli se bomo lepo, o teh romantičnih dejanjih bomo nekoč pripovedovali vnukom, sprememb pa ne bo.

Morda so trenja normalna evolucija nove stranke?

ZL je ena od bolj demokratičnih struktur v slovenski družbi. Imamo notranjo demokracijo, kolektivno vodstvo, koalicijsko formo. A praksa je pokazala, da ima sedanja forma, žal, več težav kot pa prednosti. Pa ne zaradi demokratičnosti, ampak zaradi koalicijske forme. S koalicijo ZL smo imeli namreč dve izkušnji. Na ravni parlamenta je poslanska skupina postala ena najprodornejših, najsposobnejših, najvplivnejših poslanskih skupin, čeprav imamo samo šest poslancev. Uspelo nam je doseči marsikaj. Potrjen je bil predlog zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je izenačil pravice istospolno usmerjenih …

… a je kasneje padel na referendumu.

Res je, izgubili smo tudi zato, ker vlada v predvolilni kampanji ni sodelovala, celotno kampanjo je potem praktično vodila ZL skupaj z napredno civilno družbo. A če se vrnem: poslanska skupina je s svojim konsenzualnim modelom pokazala, da razlike v ZL niso velike, kaj šele nepremostljive. Na drugi strani pa obstaja koalicija ZL, kjer je izkušnja povsem drugačna. Imamo tri stranke, ki niso poenotene in se že vse od izvolitve v parlament prepirajo zaradi banalnosti. Če želimo uspeh iz parlamenta prenesti na teren, se bo moral vsak od nas ugrizniti v jezik in združiti moči za skupno dobro. Demokracija namreč ne pomeni, da vsak v vsakem trenutku za vsako ceno doseže, izpogaja, izsili svoj lastni, partikularni interes, pomeni nasprotno, v imenu skupnega cilja moramo znati pozabiti na partikularne interese.

Bojna gesla o neoliberalizmu, večno ponavljanje mantre o socializmu niso dovolj. Gre za diagnozo razmer, ljudje, volivci pa potrebujejo politične inovacije in rešitve.

Kar šteje, je potencial za spremembe. V parlament smo prišli z okvirnim političnim programom, naša naslednja naloga je, da raziščemo državo kot institucijo in pripravljamo reforme, ki bodo izboljšale kakovost življenja večinskega prebivalstva. To je ključna naloga. Pravijo, da na volitvah zmaguje sredina, mi pa odgovarjamo, da na volitvah zmaguje večina. Torej tisti, ki je zmožen pokazati, da bo najbolje delal v korist večine. Levica je na strani večine, ker izhaja iz razrednega boja. Prevedeno v sodobnejši jezik, izhajamo iz interesa 99 odstotkov tistih, ki nismo lastniki produkcijskih sredstev.

V 25 letih so podporniki levice v Sloveniji doživljali predvsem razočaranje. Nazadnje levičarja definira to, da se zavzema za pravice manjšin. Kar je smešno, človekove pravice vseh bi morale biti stvar družbene norme in ne političnega prepričanja.

V Sloveniji je bila levica zadnjega četrt stoletja zunajinstitucionalna. Biti levičar ni nekaj statičnega, ne moreš kar razglasiti, »sem levičar«, »sem socialist«. Biti levičar je življenjska drža, ki je vedno na preizkušnji. In ne terja zgolj deklaracije, pač pa politično inteligenco, pogum in načelnost. Lakmusov papir tega, kdo je pri nas levica, je bila begunska kriza. V trenutku, ko je Madžarska zaprla mejo in se je migrantski tok preusmeril skozi Slovenijo, so slovenski politiki od SD do SDS enoznačno razglasili, da je ograja na meji nekaj nujnega, da so razmere izredne, da vojska potrebuje policijska pooblastila. ZL je pri tem pokazala, kaj pomeni biti levica. Čeprav so nas označevali za izdajalce, smo se v kritičnih trenutkih uprli popularnemu mnenju in pritiskom z vseh strani. V času begunske krize je bilo zelo pomembno, da je v parlamentu obstajala poslanska skupina, ki je protestirala proti nehumanim politikam vlade in »orbanizaciji« družbe.

Pri drugih političnih temah ste bili bolj angažirani, recimo pri prodaji Telekoma. Zahteva po ustavni presoji zakona o povečanju vojaških pooblastil je nastala v civilni družbi.

Treba je biti natančen. Miro Cerar je želel povečati vojaška pooblastila po hitrem postopku, želel je preskočiti ustavni rok za ugovor zoper zakon. Tisti večer smo mu v ZL zapretili z ustavno obtožbo in se je umaknil. ZL je tako odprla možnost, da so se podpisi sploh lahko začeli zbirati.

Kakšne so omejitve parlamentarnega boja?

V zdajšnjih okoliščinah si lahko radikalen le, če si hkrati parlamentaren. Radikalnost na jeziku ni veliko več kot poza. Radikalnost v praksi šteje. Ta pa ima vgrajeno zahtevo po tem, da si zmožen udejanjati družbene spremembe. Naj dam primer. Bil sem eden od pobudnikov Fronte prekarcev. Pripravljali smo okrogle mize, tiskovne konference, proteste, oblikovali smo zahteve, a nas ni nihče niti poslušal. Z našega seznama zahtev se ni uresničilo prav nič. Ker nismo imeli sredstev, ker nismo imeli moči. Zdaj pa lahko spreminjamo. Če ostanemo pri prekarnosti. Nedavno smo na pobudo sindikata novinarjev predlagali spremembo zakona o inšpekciji dela – varovala bo prekarne delavce, ki so prisiljeni delati v prikritih delovnih razmerjih. Recimo prisilne s. p.-je. Naša sprememba zakona nalaga inšpektorjem, da morajo, če tak primer odkrijejo, delodajalcu naložiti, da delavca v treh dneh zaposli. Predlog so že podprli vseh sedem sindikalnih central ter društvo in sindikat novinarjev.

Kaj pa parlamentarna večina?

Znova sva pri pomenu politične moči. Četudi imamo samo šest poslancev, so v parlamentu naše pogajalske pozicije veliko močnejše, saj imamo tu na svoji strani celotno delavsko skupnost. To je tudi ključna razlika med radikalnostjo Fronte prekarcev in radikalnostjo ZL. Prva je bila manifestacija nezadovoljstva, druga ima potencial za spremembe. Zato ne smemo zanemariti pomena prisotnosti v parlamentu. Če se bomo strinjali s tem, da so spremembe mogoče le na ulicah, se bomo vrnili tja, kjer je bila slovenska levica zadnjih 25 let. In kam jo je to pripeljalo? Nemoč takega načina je pripeljala od tega, da so se na začetku devetdesetih let vsi razglašali za socialdemokrate, in tega, da so kako desetletje kasneje vse stranke sprejele neoliberalni program.

So vas destruktivni prepiri tako zaposlili, da se je zmanjšala vnema za delo v državnem zboru?

Ne, delo v parlamentu nadaljujemo s polno paro. Je pa res, da bi bilo z enotno in poenoteno stranko vse skupaj neprimerno laže in bi lahko naredili več.

Po kapitulaciji Sirize se je vnema zmanjšala v vsej Evropi, španskemu Podemosu ni uspelo pri oblikovanju vlade, novi portugalski premier Antonio Costa ima velike težave zaradi proračunskega primanjkljaja.

Laboratorij družbenih sprememb je bila v preteklih letih brez dvoma Južna Evropa. Kriza jo je najbolj prizadela, ljudsko nezadovoljstvo pa je rodilo novo levico. A kot pravite, stvari so se zapletle. Zaplete so se zaradi nemoči južnoevropskih držav, žrtev tega pa so tudi njihove levičarske vlade (ali leve stranke v vladah), saj se morajo spoprijeti s povsem neenako družbeno močjo: s prisilo ekonomskih in političnih institucij t. i. trojke. Toda na drugi strani imamo povsem nepričakovan pozitiven razvoj. Nova leva pobuda se rojeva v anglosaškem svetu. V Angliji z laburistom Jeremyjem Corbynom, v ZDA z obetavnim Berniejem Sandersom. Oba odločno spreminjata politični krajini v svojih državah. ZDA so hkrati največja gospodarska in politična velesila, Velika Britanija pa je eden od ključnih evropskih igralcev. Politika teh dveh držav bo imela veliko večji vpliv na Evropsko unijo, kot ga je imela Grčija. Ocena položaja torej je, da iskra, ki se je prižgala na južnem evropskem obrobju, še vedno tli, hkrati pa se je preselila na zahod in sever. To odpira možnosti tudi za nas.

Biti levičar ni nekaj statičnega, ne moreš kar razglasiti, »sem levičar«, »sem socialist«. Biti levičar je življenjska drža, ki je vedno na preizkušnji. In ne terja zgolj deklaracije, pač pa politično inteligenco, pogum in načelnost.

IDS je pred časom oblikovala programsko izjavo Plan b. V bistvu gre za zamisel, da se moramo pripraviti na možnost izstopa iz območja evra in uvedbo lastne valute. Niso takšne izjave apokaliptične?

Vsaka premišljena politična strategija mora biti celovita. Pred vsakimi resnimi pogajanji se je treba pripraviti na vse mogoče scenarije, tudi na najslabšega. To je manjkalo Ciprasu tistega usodnega 13. julija; ker ni imel nobene alternative, ker je bil razorožen, so ga – križali.

Ko so kitajskega premiera Zhou Enlaia sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja vprašali, kaj misli o francoski revoluciji, je rekel, da je za pravo presojo preteklo premalo časa. Kasneje se je sicer izkazalo, da je šlo za napako v prevodu, vprašanje je bilo o francoskih nemirih leta 1968, a kljub temu danes ne moremo vedeti, kaj pomeni Ciprasov umik. Morda je začasen.

Ciprasa so dejansko križali, tu ni šlo za napako v prevodu. Za ujetost v kletki memoranduma velja isto. Ne pravim, da se razmere ne morejo spremeniti, a Siriza je trenutno stisnjena v kot in razorožena. To je mnenje, ki ga v tem trenutku lahko podamo, čeprav je minilo manj kot leto. Evropska unija je sicer res na razpotju. Lahko bo šla po poti zlivanja in večje enotnosti, proti Združenim državam Evrope, lahko pa proti dezintegraciji. To bo odvisno od razmerja političnih sil, a za zdaj kaže, da prevladujejo evroskeptične in nacionalistične. Ko torej razmišljamo o Planu b, moramo hkrati razmišljati o prihodnosti Evropske unije. Sam sicer ne zagovarjam brezglavega izstopa iz Evropske unije in evroobmočja, to bi pomenilo gospodarske ukrepe, osamitev države, zlom oblasti, veliko gospodarsko in politično krizo.

V Evropi rasteta evroskepticizem in nacionalistična, ponekod celo fašistična desnica. Podobno je v Sloveniji. Celo več, slovenski politični utrip in s tem delovanje države že desetletja določa en človek, ki v svojih mnenjih in delovanju postaja vse skrajnejši. Kako to preseči?

Res je. Mislim, da je za to kriva politična sredina, ki niti nima več lastnega političnega programa. Na volitvah ne tekmujejo politične alternative, pač pa janšizem in antijanšizem. Strah pred Janšo je za sredino pot do oblasti. To pa je tudi vse, kar ima. Ko takšne stranke pridejo na oblast, so njihove ekonomske, socialne in druge politike zelo podobne tistemu, kar bi počel Janša, le na manj avtoritaren način. Začarani krog zato lahko prekinemo le z oblikovanjem alternative. Leve alternative.

Leva alternativa ima pred seboj resen problem. Vlada se hvali z dobrimi gospodarskimi podatki, pojavila se je gospodarska rast, brezposelnost se zmanjšuje. Kako torej odgovoriti na mirnost, ki jo je SMC prinesla v slovenski politični prostor?

Ne gre za mir, gre za normalizacijo kriznih razmer. Stopnja brezposelnosti v Sloveniji je še vedno skoraj enkrat višja kot pred krizo, 300 tisoč ljudi živi pod pragom revščine, fiskalno pravilo pa uničuje javni sektor in razvoj. Od gospodarske rasti pa, kot je to v kapitalizmu običajno, najranljivejši nimajo kaj dosti. Miro Cerar vodi tehnično vlado. Nima lastnega političnega projekta, računa, da se bodo stvari rešile same od sebe. A se ne bodo. Znova se napihujejo finančni baloni, grozi deflacija, politike Evropske centralne banke so neučinkovite, nastajajo geopolitična trenja, vlada Mira Cerarja pa sledi toku Evropske unije, čakajoč rešitev, čakajoč Godota.

Poglejte recimo, pa karkoli si mislimo o njem, Karla Erjavca. Čeprav je predsednik koalicijske stranke, ima težave že zaradi minimalne uskladitve pokojnin. Kako si torej sami predstavljate, da bi v sedanji javnofinančni konstrukciji zvišali minimalne plače, kaj šele izpeljali večje sistemske spremembe?

Zvišanje minimalne plače ne prinese velikih proračunskih posledic …

… kako da ne, delodajalci trdijo, da je minimalna plača cokla v razvoju podjetij, kriva naj bi bila tudi za brezposelnost.

Gospodarska zbornica Slovenije se je sprijaznila s tezo, da če bi bile plače popolnoma fleksibilne, bi bila v družbi polna zaposlenost. To je neumnost. Treba je pogledati drugače. Socialni ukrepi in višja minimalna plača povečujejo potrošnjo najrevnejših slojev.

Od kod denar za te transferje?

Za to ne potrebujemo drugega kot politično voljo. ZL je ob sprejemanju proračuna predlagala zvišanje davka na dobiček in znižanje meje za četrti, 50-odstotni dohodninski razred. Pokazali smo, da bi samo s tem lahko zbrali 120 milijonov evrov. Ta denar bi lahko porabili za reševanje težav 300 tisoč najrevnejših. To ne bi bil samo socialni ukrep, ampak gospodarski. Keynes je pokazal, da so najrevnejši sloji najbolj nagnjeni k potrošnji. To pomeni, da če dobi 100 evrov nekdo, ki ima mesečni dohodek 5000 evrov, je manjša verjetnost, da jih bo porabil, kot če jih dobi tisti, ki ima dohodek 400 evrov. Torej z redistribucijo od bogatih k revnim v obtok prihaja več denarja, več je povpraševanja, to pa poveča gospodarsko aktivnost. Hkrati v Sloveniji še nismo uvedli premoženjskega davka, čeprav imamo veliko premoženjsko neenakost in smo pri tej obdavčitvi daleč pod evropskim povprečjem. Tak davek bi lahko poskrbel za precejšnjo redistribucijo od tistih, ki so lastniki – kot ste pred časom pokazali v Mladini – tudi do 700 nepremičnin, k tistim, ki jih nimajo. Vlada ta davek nerazumno prelaga v leto 2020, nihče ne protestira. Problem SDS, NSi, pa tudi SMC, SD in Desusa je pravzaprav elitizem. Očitno razumejo politiko s stališča premožnejših slojev. Drugače si tega odlaganja ne znam razlagati.

Kaj pa pravite na teorijo, da razbremenitev produktivnih, bogatih pripomore, da si opomorejo tudi najrevnejši.

To je t. i. trickle-down effect, največja praktična intelektualna zabloda zadnjih 30 let. Pravi, da se denar, ki ga z zmanjševanjem davkov prerazporedimo k bogatejšim slojem, prelije v investicije, te v delovna mesta, nazadnje pa smo vsi skupaj bogatejši. No, tri desetletja so pokazala, da so najproduktivnejši deli družbe, kot radi z evfemizmom poimenujejo bogate, nalagali predvsem v državne dolgove z mastnimi obrestmi, finančne balone in luksuzno potrošnjo. Delovna mesta in investicije so ostali v ekonomskih učbenikih.

Ste lahko z gesli o socializmu znova uspešni na volitvah? Sklicevanje na nostalgijo po dobrih starih časih je zgolj politična propaganda.

Zagovarjamo demokratični socializem, kar je alternativa kapitalizmu in preteklim socializmom. Ne gre za nostalgijo, pač pa za poziv k ponovnemu premišljanju socializma za 21. stoletje. Za vzpostavljanje demokratičnega, pravičnega, enakopravnega, vključujočega političnega sistema, ki ne bo temeljil na izkoriščanju. Preseči je torej treba oboje, kapitalistično logiko izkoriščanja in nesvobodne, nedemokratične prakse zgodovinskih socializmov. Levica je tista, ki premišlja pogoje mogočega, kako oblikovati alternative, kako usmerjati tok zgodovine.

Bojim se, da se v zadnjem času na levici na praktični ravni dogajajo regresije v anarhizem.

Česa ste se naučili v letu in pol, odkar ste v parlamentu?

Morda vas bom presenetil, a stvari v parlamentu niso tako zabetonirane, kot se zdijo od zunaj. Politika ni samo merjenje moči, ampak je tudi prepričevanje. Ne trdim, da v slovenski politiki velja načelo argumenta, velja načelo politične moči, a ta moč se ne meri zgolj s številom poslanskih sedežev. Če ZL, ki je majhna poslanska skupina, za podporo nekemu predlogu prepriča sindikate ali civilno družbo, se vpliv bistveno poveča. ZL je močna toliko, kolikor je zmožna prepričati aktivno javnost, da stopimo skupaj za skupno dobro.

Ste razočarani? Je bil kongres v Krškem pesimistična izkušnja?

Bom tokrat jaz odgovoril z Zhou Enlaiem: za pravo presojo je preteklo premalo časa (smeh).