Staš Zgonik

foto: Uroš Abram

23. 12. 2016

Mladina 51

Družba  |  Intervju

Boštjan Gorenc - Pižama, polikulturnik

»Navajeni smo, da informacije dobivamo v obliki obroka hitre prehrane, pripravljene za hitro konzumiranje in tudi hitro prebavo. Kar padejo skozi nas.«

Avtor ene najbolje prodajanih in tudi najbolj odmevnih knjig leta sLOLvenski klasiki 1, ki je bila na nedavnem Slovenskem knjižnem sejmu razglašena za knjigo leta in je v enem letu že tretjič ponatisnjena. Prevajalec knjižne antologije Georgea R. R. Martina Pesem ledu in ognja, po kateri snemajo ta hip najbolj priljubljeno televizijsko serijo Igra prestolov. Soavtor najbolj priljubljenih slovenskih podkastov, ki nastajajo za mrežo Apparatus. Avtor in protagonist ene najuspešnejših domačih celovečernih stand-up predstav 50 odtenkov njive, ki je doživela že 75 ponovitev. Četrti dobri mož, ki v domove prinaša jezikovne dobrote.

Njegova blagovna znamka je že tako močna, da je predvsem med mlajšo generacijo ob besedi »pižama« oblačilo za spanje šele druga najpogostejša asociacija. Zaradi navala prošenj za avtograme in posvetila si je moral dati izdelati poseben žig za časovno optimizacijo izpolnjevanja teh prošenj na bralnih značkah.

Študija angleščine na Filozofski fakulteti ni končal, kar ima po svojih besedah danes za varovalo, če bi se mu omračil um in bi se hotel prijaviti za redno službo v šolstvu. Sicer pa mu bo morala katedra za slovenistiko tako ali tako kmalu podeliti častni doktorat za vnovično popularizacijo klasične slovenske književnosti.

V času, ko v medijih prevladujejo kapitalski in politični interesi, ko se širi vpliv lažnih novic, so komiki lahko zelo pomemben informacijski korektiv. Kako sami sprejemate to vlogo?

Predvsem se zavedam, da moram biti pri šalah precej previden ali bolje rečeno družbeno odgovoren. Nočem obnavljati škodljivih stereotipov. Glede na to, da živimo v tako imenovanem postdejstvenem obdobju, obdobju lažnih novic, pa je treba tudi paziti, da te kdo ne vzame preveč resno. Še nedavno so ljudje po internetu kot resnico širili zapise satiričnega novičarskega portala The Onion.

Kar se tiče satire, se je tudi meni včasih zdelo, da lahko z njo pripomorem k pozitivnim spremembam v družbi, a sem sčasoma ugotovil, da gre bolj kot ne za prepričevanje prepričanih. Najsi bo to moj doseg nekaj tisoč ljudi na Twitterju ali pa nekaj milijonov gledalcev Johna Oliverja na kanalu HBO, še vedno ostajamo znotraj mehurčka ljudi, ki imajo podobna prepričanja.

Vas ob izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika skrbi za prihodnost?

Precej. Pa ne samo Trumpo va izvolite v, temveč splošen premik v politikah. Vse bolj se poraja strah pred neznanimi, drugačnimi. Skrbi me raven političnega diskurza, skrbi me nekritično sprejemanje lažnih trditev. Predvsem pa me skrbi, da je v ljudeh vse bolj prisotna želja po ogorčenju. Ljudje samo čakamo, kdaj bomo spet lahko ogorčeni, kdaj se bo zgodila nova stvar, nad katero se bomo lahko pravičniško zgražali, besneli. Hkrati obstaja izrazita nepripravljenost za sprejemanje argumentov druge strani, tudi če ti temeljijo na dejstvih. Ne govorim, da bi moral tudi kdo, ki trdi, da je Zemlja ravna, dobiti svojih pet minut pri Rosviti Pesek v Odmevih. A internet nas je navadil, da smo zaprti v udobnih mehurčkih in da nam argumentov druge strani sploh ni treba poslušati. In dokler ne prisluhneš argumentom druge strani, si tudi sam obsojen, da boš stopicljal na mestu. Seveda pa s tem ne mislim, da je treba sprejemati stališča, ki posegajo v pravice drugih. Tukaj je treba potegniti črto.

Oba spadava v generacijo, ki je od rojstva neprestano imela občutek, da gredo stvari kljub manjšim odklonom v pravo smer. Zdaj se naenkrat zdi, da obstaja realna možnost za ponovitev zgodovinskih tragedij, za katere smo mislili, da so bile zadosten opomin.

Dejansko je grozno. Še pred petimi leti, ko smo bili sredi krize, sem si nekako lahko govoril, da bomo pač malo potrpeli, potem pa bo šlo spet na bolje, da gremo v pravo smer, da lahko spravimo kakšnega otroka na ta svet. Danes pa se kar malo ustaviš in vprašaš, ali bi si res želel otroku razlagati, da mu ne moreš obljubiti varnosti, da mu ne moreš zagotoviti, da so se ljudje iz napak prednikov česa naučili. A še vedno moram vztrajati v veri, da človeštvo vendarle premore minimalno raven dostojnosti in da se bo vse dobro izšlo.

Tudi v Sloveniji? Kako vidite slovensko realnost?

(daljša tišina) (smeh) Ta je pa težka.

Tudi meni se je včasih zdelo, da lahko s satiro pripomorem k pozitivnim spremembam v družbi, a sem sčasoma ugotovil, da gre bolj kot ne za prepričevanje prepričanih.

Zdaj ste pisatelj. Pisatelji imajo odgovore na take stvari.

Človek napiše eno zajebantsko knjigo in mora že biti intelektualec. Ali lahko pokličem Gorana Vojnovića?

Pojavi nestrpnosti, ki jih doživljamo, so precej grozljivi, vseeno pa mislim, da niso tako obsežni, kot je morda videti. Na srečo so to še vedno glasne manjšine. Večina ljudi po mojem še vedno razume osnovno življenjsko vodilo, ki se ga držim tudi sam, češ poskušajmo biti prijazni do drugih. Žal pa zna glasna manjšina mobilizirati ravno dovolj podpornikov, da se to z različnimi referendumi potem kaže tudi v družbi.

Hkrati je politika v Sloveniji že na tako slabem glasu, da skoraj ni več človeka, ki ima rad svoje dobro ime in bi se sploh upal spustiti v to. Raven diskurza se je z novimi tehnologijami še znižala. Nasprotna stran ima o tebi že pripravljene štiri fascikle podatkov, iz katerih lahko izbere in priredi potencialno najbolj obremenjujoče obtožbe. In ker se normalnemu človeku vse to začne gabiti, to vpliva na politično aktivnost večine prebivalstva; to se vda pesimizmu in nemoči. Zadnje čase satire skorajda ne delam več, ker jo je postalo tako rekoč nemogoče delati. Stvari, ki jih počnejo politiki, so že same po sebi tako bizarne, da jih je težko nadgraditi. Najsi bodo to slovnični prebliski varuhov slovenstva ali domotožne predsedniške poze.

Se uspešno upirate vsaj impulzu odpora do politike? Hodite na volitve in referendume?

Dejansko hodim. Nekajkrat mi je celo uspelo, da so tisti, za katere sem glasoval, prišli v parlament. Poskušam iskati nove poti. Ne morem reči, da sem kakšen poseben ekološki aktivist, a dejansko pogrešam normalno zeleno opcijo. Res nočem več glasovati za ljudi, ki se bodo potem spet štiri leta prepirali o dogodkih pred 70 leti. Dejansko samo čakam, kdaj se bomo začeli prerekati, kdo je bil za časa Avstro-Ogrske prijaznejši z Avstrijci, kdo pa z Madžari.

Žirija, ki vam je na Slovenskem knjižnem sejmu podelila nagrado za knjigo leta, je v obrazložitvi zapisala, da gre za antiknjigo, ki utegne predstavljati prihodnost branja v Sloveniji.

Pravzaprav so obrazložitev zaključili z vprašanjem, ali ta knjiga predstavlja prihodnost branja. Iz novinarstva vsi vemo, kaj pomeni, kadar je neka stvar zapisana z vprašanjem. Odgovor je NE. Hvala bogu, da to ni prihodnost branja. Ta knjiga je eksperiment, kako ljudem na zabaven način približati klasično slovensko književnost. Bohvarji, kam pa bi prišli, če bi bile vse knjige take?

Iz utemeljitve veje zaskrbljenost nad prihodnostjo branja.

To je bolj zaskrbljenost zaradi tistih 40 odstotkov ljudi, ki na leto ne preberejo niti ene knjige. Slovenci smo po številu izdanih knjig na prebivalca v samem svetovnem vrhu. Vsi ljudje hočejo pisati, brali pa ne bi. In ne bi rekel, da je za to kriv šolski sistem. Veliko hodim po šolah v okviru bralne značke in seznami knjig so po mojem sestavljeni tako, da otrokom omogočijo branje stvari, ki jih bodo zanimale. Ni jim treba nujno brati Lukca in njegovega škorca, v katerem Lukčevo mamo zavijejo v povoščeno platno, obtežijo s kamni in vržejo v ocean. Imamo poplavo otroških knjig in med njimi je zelo veliko kakovostne otroške in mladinske literature.

Ne vem pa, kje natančno se zgodi preskok v to, da postane laže brati kratke sestavke na internetu. Da je laže klikniti na »15 stvari, ki jih delate narobe in vam lahko spremenijo življenje«, kot pa prebrati knjigo. Dejansko smo navajeni, da informacije dobivamo v obliki obroka hitre prehrane, pripravljene za hitro konzumiranje in tudi hitro prebavo. Kar padejo skozi nas. Knjige so slow-food. Treba si je vzeti čas in koncentracijo zanje.

Slovenščina se nima česa bati. Z dvema milijonoma govorcev smo v vrhnjih šestih odstotkih jezikov. imamo pravzaprav velik jezik.

Koliko pa se pridružujete skrbi varuhov slovenskega jezika, ki v imenu obrambe jezika preprečujejo več univerzitetnih predavanj v angleščini?

Ne razumem, zakaj bi se morali zapirati. Bolj me skrbi trenutni pišmeuharski odnos do slovenščine v visokem šolstvu. Dokler si v osnovni in srednji šoli, imaš slovenščino kot poseben predmet. Ko prideš na fakulteto, pa tega kar ni več. Dvomim, da visokošolski učitelji, če niso ravno s katedre za slovenistiko, popravljajo slovnične napake študentov na izpitih. Res bi lahko uvedli predmet, ki bi združil funkcionalno opismenjevanje z nekaterimi slovničnimi pravili in skrbel za raven jezikovne kulture. Da nove generacije, ki mamo pripeljejo še na govorilne ure na faksu, sploh pripravimo na življenje. Po drugi strani pa glede na zapletenost nekaterih birokratskih obrazcev ni prav nič čudnega, da tako veliko Slovencev velja za funkcionalno nepismene. Včasih strmiš v tisti list papirja in si misliš, da so se prav potrudili, da bi zadevo čim bolj zapletli, da bi tudi sami imeli več dela in tako upravičili obstoj svojega urada.

Se vam zdi, da je slovenščina vse manj pomembna?

Slovenščina se nima česa bati. Z dvema milijonoma govorcev smo v vrhnjih šestih odstotkih jezikov. Imamo pravzaprav velik jezik. Težava je v tem, da ljudje v roke dobivajo jezikovno nekompetentne izdelke. Najpopularnejša literatura je pogosto prevedena na hitro, s popoldanskim študentskim delom in v imenu maksimiranja dobička, brez lektorja.

Ne strinjam pa se s tistimi, ki vijejo roke in zmajujejo z glavo, češ poglejte, kakšen jezik mladi uporabljajo na internetu. Uporabljajo čisto takšen jezik, kot smo ga v mladih letih uporabljali mi, le da smo si mi pač sporočila pisali na listke, ki jih niso mogli videti vsi. Jezik je orodje za komuniciranje.

In dokler ti zapakiraš sporočilo tako, da ga bo prejemnik znal odkodirati, si svoje opravil. Se je pa pri tem jasno treba zavedati različnih jezikovnih ravni, da ne bodo potem mladi pisali prošnje za službo v stilu: »Čauči, a mate kakšen job? Jes bi uletu.«

Večkrat poudarjate, da je Cankar prezahteven za dijake.

Ne morem ravno reči, da je prezahteven. Saj ga na neki ravni lahko razumejo. Ko na primer berejo Hlapce, že razumejo, da gre za spore med klerikalci in liberalci, vendar potrebujejo nadaljnjih pet ali deset let, da ugotovijo, da še vedno živimo v isti zanki kot pred sto leti. Je pa pri Cankarju problem, da ga dajo brati otrokom samo zato, ker v zgodbi nastopajo otroci. Pehar suhih hrušk, v katerem Cankar razčiščuje odnos z materjo, je super stvar – za študente psihologije. Ne moreš pa zgodbe, ki se konča brez kakršnekoli katarze, brati sedemletniku. Saj vem, da so tudi številne pravljice krute, ampak tam se na koncu zgodba vsaj reši, slabo je kaznovano, dobro je nagrajeno.

Bi morali torej po vašem mnenju spremeniti nabor šolske literature?

Vsek akor je tr eba mladi m pr ed stavi ti osnovni nabor klasične literature, da se bodo tisti, ki se bodo odločili vztrajati v literarnem svetu in bodo morda kdaj tudi sami kaj ustvarili, zavedali, kaj je že bilo pred njimi. Vsa umetnost vedno gradi na tem, kar že obstaja. Lahko dela, ki že obstajajo, vzame za osnovo in jih nadgradi ali pa jih popolnoma dekonstruira in naredi kaj radikalno novega. A nobena stvar ne pride iz vakuuma.

Skrbi me, da je v ljudeh vse bolj prisotna želja po ogorčenju. Samo čakamo, kdaj bomo spet lahko ogorčeni, kdaj se bo zgodila nova stvar, nad katero se bomo lahko pravičniško zgražali, besneli.

Ste v šoli prebrali vse knjige, ki bi jih po učnem načrtu morali?

Samo na faksu se mi je zgodilo, da sem knjigo po nekaj deset straneh dejansko odložil, ker nisem mogel več. Šlo je za klasični viktorijanski roman Viharni vrh angleške pisateljice Emily Brontë v izvirniku. Podoben problem sem imel tudi z Gospodarjem prstanov. Na neki točki mi je bilo enostavno preveč. Verjetno je bila težava v tem, da sem ga začel brati prepozno. Če bi ga bral v najstniških letih, bi morda še šlo. Ampak v knjigah neprestano samo hodijo in hodijo. Hobit pa sploh. Ta knjiga je verjetno najboljša reklama za trimčkanje.

Zadnje besedilo v sLOLvenskih klasikih je predelava Prešernove pesmi O, Vrba, ki obravnava ponižujoče komuniciranje državnega uradnika s prevajalcem, je kritika sodobnega prekarstva. Koliko je avtobiografska?

K sreči sodelujem z naročniki, s katerimi imamo te stvari dostojno urejene. Iz pripovedovanja znancev in znank pa sem seznanjen tudi s temnejšo stranjo. Ta Vrba sicer k sreči ni več tako aktualna, ker nimamo več prejšnje kulturne ministrice z njenimi »visokimi kulturnimi kompetencami«. Ravno toliko kot kritika stanja prevajalstva je bila tudi kritika ljudi na pozicijah, ki vse kulturno sprejemajo popolnoma nekritično, da bi bili videti čim bolj načitani.

Po svoje ste model popolnega prekarca. Ste s. p. in dela vam ne zmanjka. Za ta status ste se odločili prostovoljno. Se zavedate vseh pasti, ki spadajo zraven?

Zagotovo. Imel sem že redne službe, bil sem učitelj in urednik pri Mladinski knjigi. A trenutno se ukvarjam s toliko različnimi stvarmi, da ne bi mogel delati za enega samega delodajalca. Za moj primer je takšna oblika zaposlitve povsem ustrezna. Prekarnost vidim kot problem predvsem, ko imajo razna podjetja zaradi manjših stroškov v redni službi ljudi, ki pri njih niso redno zaposleni. Seveda pa imamo na drugi strani tudi ljudi, ki so bili redno zaposleni, pa jim to ni prav nič pomagalo, ker jim delodajalec ni plačeval prispevkov.

Komu namenjate 0,5 odstotka dohodnine?

Botrstvu. Dostikrat tudi sodelujem z njimi. Poleg tega sem boter eni varovanki. Žal smo že nekaj let globoko v tem, da moramo ljudje namesto države opravljati funkcijo socialnega korektiva.

Zdi pa se mi super, da lahko vsaj za majhen delček davkov, ki jih plačam državi, sam odločim, za kaj bodo porabljeni. Ljudje se verjetno premalo zavedajo, da lahko ta denar namenijo tudi lokalnemu okolju, na primer gasilcem ali kulturnemu društvu. Tako vsaj teh pet promilov ne bo šlo za panelne ograje. Na tehnični oviri bodo zaradi tega mogoče tri bodice manj.

Ste kdaj zavrnili kakšen angažma iz ideoloških razlogov?

Nikoli nisem nastopal za politične stranke. Nastopal sem že med kampanjo pred posameznimi referendumi, vendar v okviru civilnih gibanj. Občinska prireditev, ki jo organizira župan, gre načeloma skozi, tudi kakšna državna prireditev ali kakšno ministrstvo, strank pa se, četudi se morda z njimi v večini pogledov strinjam, izogibam.

V medijskih in stand-up nastopih se pogosto šalite na račun svoje pojave in telesne teže. Kaj je namen tega?

To je po svoje obrambni mehanizem, ki mi je ostal še iz časov, ko sem v šoli dojel, da se me težakom ne ljubi pretepati, če jih spravim v smeh. Dejansko pa se mi nikoli ni bilo težko norčevati iz samega sebe. Ko smo pred dobrim desetletjem imeli prve stand-up nastope, so bili ljudje še zelo zadržani glede tega, čemu se sploh lahko smejejo. Tako sem izhajal iz tega, da je najbolje, če se najprej pet minut smejijo meni, saj so nato bolj prizanesljivi, ko se začnem delati norca iz drugih. To je potem kar nekako ostalo. Na začetku nastopa moraš postreči z nekaj hitrimi šalami, da dobiš ljudi na svojo stran. Najlaže se je pošaliti iz sebe.

Pa se vam ne zdi, da so to šale na prvo žogo?

Vse je odvisno od tega, kako obrneš šalo. Če prideš na oder in rečeš, »debel sem, smejte se«, je pač drugače, kot če poveš, da se ti zdi ironično, da imaš od vsega telesa ravno na trebuhu najbolj suho kožo. Ali da si klical v bolnišnico, da bi vprašal, kako je z ženo, pa so te zavrnili, češ da lahko to povedo samo ožjim sorodnikom.

V živo sem vas videl, ko ste ob prihodu na oder odmaknili stojalo za mikrofon, da bi vas občinstvo lahko videlo.

Nikoli ne boš imel nastopa, na katerem ne bo nobene šale na prvo žogo. Gre za iskanje ravnotežja med preprostejšimi in zahtevnejšimi šalami. Moj najljubši zvok na odru je sekundna tišina po tem, ko povem šalo, iz katere se nato razleže smeh. Rad imam način pripovedovanja šal, ki sestavo zadnjega koščka sestavljanke prepusti gledalcu in mu s tem pokaže, da ga ne podcenjuje.

Pravite, da je norčevanje iz vaše pojave nekakšen obrambni mehanizem. Tudi vzdevek Pižama ste posvojili, da bi razorožili vrstnike, ki so vam ga pripeli zaradi nekih hlač v osnovni šoli. Človek dobi vtis, da ste imeli težko otroštvo.

Sploh ne, imel sem čudovito otroštvo. Odraščal sem v zelo ljubečem okolju. Sem pa dolgo let živel znotraj tovarniškega kompleksa in nisem imel veliko stikov z vrstniki. Ko sem prišel v šolo, nisem skoraj nikogar poznal in sem bil precej nesocializiran. Nisem vedel, po kakšnih načelih delujejo hierarhične strukture, kdo so alfa samci … Zraven sem bil še med bolj pridnimi in sem tako jasno postal tarča raznih zafrkavanj. Ne bi pa rekel, da mi je to pokvarilo otroštvo.

Otroci so lahko kruti.

Res je. Še dobro, da imamo ljudi, ki skrbijo za to, da se ne morejo iz nikogar norčevati, ker bi imel istospolno usmerjene starše.

Ali svojega štiriletnega sina načrtno izpuščate iz objav na družabnih omrežjih?

Da. Glede nekaterih zasebnih stvari sem zelo zaščitniški. Resda včasih objavim, kaj jem ali pa katero dobro pivo sem pokusil, a zdi se mi, da mora obstajati meja. Prepoznavnost, grajenje blagovne znamke, kot temu pravijo v sodobnem marketinškem žargonu, je super orodje, ki ti pomaga spraviti tvojo stvaritev do ljudi. A moje osnovno vodilo je, da se v medijih pojavim takrat, ko imam kaj pokazati ali ko lahko prispevam k dobremu namenu. Ne mislim pa po trač revijah oglaševati, kje sem bil na počitnicah. In to, da imam doma luštnega mulca, nima čisto nobene zveze z mojim delom. V svoj dom medijev se spustim.

Koliko časa vam sploh vzame urejanje številnih profilov na različnih družabnih omrežjih?

Preveč. Ni toliko problem v urejanju profilov, to počnem bolj po trenutnem navdihu, brez kakšnega vnaprej pripravljenega strateškega načrta, čeprav je res, da si zadnje čase kakšno domislico tudi puščam na zalogi. Težava je v tem, ker nikoli ne ostane samo pri urejanju profila, ampak se moraš vedno še malo razgledati naokoli. Strahu, da boš kaj zamudil, se je težko upreti. Zdi se mi, da sem se zdaj že malenkost naučil obvladovanja teh impulzov, a nekaj časa sem bil kar malo odvisen. Treba je bilo komentirati vse, od Melodij morja in sonca do izredne seje državnega zbora z interpelacijo.

Koga od znanih ljudi, ki so letos umrli, vam je najbolj žal?

Ne vem. Če bi bil zloben, bi rekel, da mi je najbolj žal časti Borisa Cavazze. Tisto njegovo rapanje v reklami za pivo ... Ko so mu dali tisto besedilo za streho garažne hiše, bi moral pisca prisiliti, da poje macbook, na katerem ga je napisal.

Zdi se mi, da sem se zdaj že naučil obvladovanja impulzov, a nekaj časa sem bil kar malo odvisen od socialnih omrežij. treba je bilo komentirati vse, od melodij morja in sonca do izredne seje državnega zbora z interpelacijo.

Vas za zdaj bolj poredko vidimo v reklamah.

Nastopil sem recimo v reklami za Orangino za francoski trg, vendar ne kot Pižama, ampak kot krotilec levov v gladiatorski areni. Pred leti sem nastopal v reklamah za Spar. Z menedžerjem sva jim postavila precej visoko ceno, pa so jo začuda sprejeli. In sem si plačal porodniški dopust.

Novinar ima pri opisovanju vaše kariere težavo, ker je naštevanje vseh področij vašega ustvarjanja prostorsko precej negospodarno. Raper, igralec, prevajalec, pisatelj, komik ... Ali obstaja lažja pot?

Prav zato se običajno predstavljam kot »človek s črkami«. Dejansko je bil v središču mojega ustvarjanja vedno jezik, iskanje novih načinov izražanja. Na začetku je bil rap tisti, skozi katerega sem iz sebe spravljal najstniški 'angst'. Napisal sem pet rim in mislil, da bo odslej vse drugače, da bom spremenil svet. Zadnjič so me sicer z RTV spraševali, kako bi opisal samega sebe, in sem napisal »gmota mogota«. Pa sva spet pri šalah na prvo žogo. Ali pa na tretji podbradek.

Rapersko kariero ste zaradi pomanjkanja časa načrtno opustili. A na Wikipediji ste še vedno najprej predstavljeni kot »slovenski raper«.

Tako vsaj vem, kdo se pri moji predstavitvi potrudi, kdo pa samo prepisuje z Wikipedije. Včasih sicer razmišljam, da bi naredil kakšen komad za stand-up, pa se kar nekako ne odločim za to.

Ste prerasli ta del svoje persone?

Rap je bil zame vedno nekakšen iskren vrvež. Verjel sem, da je to nekaj resničnega, da je to »real«. Vedno sem ga malo tudi čuval zase, v mojem življenju je zasedal nekakšno sveto pozicijo. Na neki način bi se mi zdelo blasfemično, da bi ga zdaj uporabil kot mašilo pri drugih stvareh. Sploh pa sem že precej iz vaje. Moj najbolj izpostavljeni raperski projekt v zadnjem času je bil nastopanje v otroški radijski igri, v kateri igram zmaja iz Postojnske jame. Saj sem se najprej upiral, pa so me dobili na besedilo, ki ga je napisal Milan Dekleva. On je pač mojster.

Živite v majhnem kraju po imenu Šentožbolt, ravno še na »pravi« strani Trojan. Ali veljate za lokalno zvezdo?

Zvezda v kraju s štirimi hišami. (smeh) Dejansko me kdaj uporabijo kot nekoga, za kogar vedo, da se ukvarja s kulturo. Tako na primer ob prihodu Miklavža lokalne otroke deset minut zabavam s kakšnimi pravljicami. Ko smo pred leti zbirali denar za otroško igrišče, mi je nekaj kolegov naredilo uslugo in smo organizirali dobrodelni stand-up. Ker sem dobil nagrado za knjigo leta, bom imel intervju v glasilu občine Lukovica. Župan mi je še isti večer po prejemu nagrade čestital z esemesom. Jasno je, da pač veljam za »tistega s televizije«. Me pa lahko tisti, ki se vozijo mimo hiše, vidijo tudi, kako prekladam drva.

Bi v Šentožboltu lahko uredili zbirni center za migrante?

Ne vem. Enega čudnega bradača so že sprejeli. Lahko pa se pohvalim, da smo bili na enem od »družinskih« referendumov daleč naokoli edino volišče, kjer jih je več glasovalo za kot proti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.