Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, režiser

»Politika se vedno želi znebiti umetnikov, filozofov, intelektualcev, ti jo namreč neprestano motijo pri vladanju«

Vinko Möderndorfer je vsestranski kulturni ustvarjalec, poleg drugega opravlja tudi funkcijo predsednika upravnega obora Prešernovega sklada. Bil je slavnostni govornik na prireditvi ob podelitvi Prešernovih nagrad in v govoru nenavadno ostro spregovoril o položaju, v katerem so se znašli umetniki. »Slovenska umetnost kljub današnjemu prazničnemu dnevu klavrno životari, crkuje v lakoti in pomanjkanju,« je dejal in grozeče nadaljeval, da bomo izgubili vse, če bomo izgubili umetnost. Zato je v prvi vrsti kriva politika. Ne samo zaradi nepotrebnega varčevanja na plečih kulturnih delavcev, pač pa zato, ker ne pozna etične drže. »Ni vse denar, ni vse poslušnost in uslužnost do velikih in močnih, nekaj velja tudi pokončna, samozavestna, kulturna in etična drža. Če je nimate, če jo pogrešate, vam lahko pri tem pomaga umetnost. Umetnost ne gradi zidov, umetnost jih podira!« Politiki, ki so sedeli v prvi vrsti Gallusove dvorane, so govor spremljali z vidnim nezadovoljstvom.

Dan kasneje je Vinko Möderndorfer predsedniku države na sprejemu za Prešernove nagrajence poklonil pesniško zbirko Ervina Fritza Okruški sveta, ki je izšla konec sedemdesetih let. Iz nje je tudi v Cankarjevem domu citirana pesem Oddaja za tuje turiste, ki govori, da bodo nekoč zradirali žalostni Liliput, poimenovan Slovenija. Pesem se konča z verzom: »Na zemljevidu bo ostala za otroško dlan široka praznina. In nihče več ne bo vedel, za čim je jokala lepa Vida.«

Ko je predsednik republike dobil darilo, nekako ni vedel, kaj naj bi z njim počel.

Govor, ki ste ga imeli na proslavi ob podelitvi Prešernovih nagrad, politični eliti ni bil všeč, saj ste bili do nje izrazito kritični. Ste po prireditvi o njem govorili s katerim izmed političnih povabljencev?

Ne, z nikomer nisem govoril, so vsi pobegnili takoj po koncu, se pa bojim, da kakšnega posebnega učinka ne bo. Čeprav sem v besedah ministra Toneta Peršaka, ki jih je izrekel naslednji dan pri predsedniku republike Borutu Pahorju, čutil spremembo. Govoril je, da »zna marsikdo delati dobre avtomobile, da pa je kultura posameznih narodov res nekaj posebnega in enkratnega in da se veliki narodi zavedajo tega in zato vlagajo v kulturo velika finančna sredstva«. Kakšen dan prej ni govoril na takšen način. Slišal pa sem tudi, da so bili nekateri člani vlade res užaljeni, kar seveda govori o politični nezrelosti, izvoljeni voditelji naroda nimajo kaj biti užaljeni, njihova dolžnost je, da prisluhnejo. Ni treba, da se strinjajo, morajo pa prisluhniti. Užaljeni smo lahko samo državljani zaradi njihovega slabega vladanja.

Osnovni namen mojega govora je bil, da bi se končno javno in opazno slišalo, da vladni resor kultura ni nepomemben, ampak najpomembnejši. Vitalno pomemben. Zgodovinsko pomemben. V tem resorju je akumulirana strašna kreativna energija nacije, ki je lahko eksplozivna. Umetnosti in kulturi so v zadnjih letih neupravičeno odvzeli več kot 50 milijonov evrov, ker se je politika pač odločila, da je v državi preveč kulture in umetnosti. V resnici se je odločila, da bo zradirala opozicijo, kajti umetnost je opozicija. Gre za načrten in počasen, neopazen pomor ustvarjalnega življenja v tej državi.

Bili ste jezni, za slavnostni oder nenavadno nezadovoljni. Če vas izzovem, bi rekel, da ste kot lajtmotiv izrazili neko modno nezadovoljstvo, nereflektirano jezo, ki se danes pojavlja skoraj v vsaki družbeni razpravi v Sloveniji.

Situacija z umetnostjo na Slovenskem in s tem povezano prihodnostjo Slovencev me v resnici žalosti.

Želel sem povedati, da so umetniki del slovenskega naroda, ki mu že 25 let gre slabo, ki je opeharjen in razočaran. Da obstaja modna nezadovoljnost, ki se širi po vsej Sloveniji, pa se ne morem strinjati. Pisatelji, ki dobijo drobiž za svoje pisanje, igralci, ki so minimalno plačani za svoje delo, mladi plesalci, režiserji, dramaturgi, slikarji, arhitekti, oblikovalci … ko končajo vse študije, naredijo vse mogoče diplome, se celo izkažejo s svojim delom – pa vendar ne morejo normalno in z minimalno socialno varnostjo začeti kreativnega življenja. Njihovo nezadovoljstvo je iskreno in resnično. In moja jeza ni bila nereflektirana, ampak argumentirana.

Politika se je odločila, da bo zradirala opozicijo, kajti umetnost je opozicija. Gre za načrten in počasen, neopazen pomor ustvarjalnega življenja v tej državi.

Govorite o tem, koliko umetnikov životari, hkrati pa ste sami eden od bolj »podprtih« državnih umetnikov.

Kje pa ste našli to, da sem eden od bolj »podprtih državnih umetnikov«? Gotovo v kakšni spletni obrekovalnici. Nisem najbolj podprt, večinoma se preživljam z režijami v gledališčih. Če ne bi delal v gledališču, bi mi najbrž šlo zelo slabo. Delo gledališkega režiserja, svobodnjaka, opravljam že 37 let, nikoli nisem bil zaposlen v kakšnem javnem zavodu, torej v državni službi (razen tri mesece v enem od gledališč). Večinoma trkam na vrata, jim nosim predloge in jih poskušam prepričati. Včasih je takšno potikanje od vrat do vrat gledaliških direktorjev, založnikov, od razpisa do natečaja itd. tudi zelo neprijetno, a kaj hočem, tako to gre. Tako je to s svobodnjaki. Zato kolege, ki so prav tako na cesti slovenske kulture, zelo dobro razumem. Najbrž je nemogoče, da bi prav vsi akademski slikarji in diplomirani igralci in režiserji in dramaturgi imeli redno službo, da pa bi imeli enake pravice kot tisti, ki so v službah, to pa bi se lahko uredilo. Tisti, ki so na cesti, prekarni delavci v kulturi, ne morejo najeti posojila za stanovanje, ker nimajo rednih dohodkov, če dobijo nagrado, se jim to ne pozna pri višini honorarja, tistim, ki so v službi, se nagrada upošteva pri višini plače; tistim, ki so na cesti, nihče ne pomaga priskrbeti dela, nimajo nikakršnih pravic, nobenega plačanega dopusta, praktično ne morejo in ne smejo biti bolni in še bi lahko našteval. Mislim, da bi država morala bolje urediti ta razmerja, vendar ne v škodo tistih, ki imajo službe, pač pa v korist tistih, ki jih nimajo.

Kako bi lahko država bolje pomagala kulturi?

Z davčnimi olajšavami, s katerimi bi podprla trg umetnin na primer. Lahko bi se odpovedala davku na slovensko knjigo; slovenske pesniške knjige (tudi nove izdaje Prešernovih poezij) so enako obdavčene kot kuharske knjige. Država bi lahko pomagala s subvencijami umetniških projektov, lahko bi vzdrževala kulturne ustanove v celoti, s čimer bi omogočila tudi nizke cene vstopnic, brezplačne obiske muzejev idr. Lahko bi samozaposlenim umetnikom plačevala višje socialne prispevke in ne zgolj minimalnih, kot to počne zdaj. Uzakonila bi lahko tudi zunajproračunske vire financiranja, na primer za film. Z davčnimi olajšavami bi država lahko stimulirala vlaganje bogatih posameznikov v umetnost – vendar se bojim, da novopečeni slovenski tajkuni, ki so se, po Prešernu, razvili iz političnih krošnjarjev in tatov, nimajo takšne kulturne zavesti, da bi kljub olajšavam kaj dali kulturi. In še in še. Z vsemi temi posegi država ne bi bistveno prikrajšala svojega proračunskega priliva, naredila pa bi veliko za umetnost in ljudi.

Veliko je torej možnosti, vendar zakaj umetnost sploh potrebuje podporo? Do kod je financiranje še »zdravo«, kdaj pa se oblikuje, kot radi pravijo, »parazitski odnos« in kulturniki postanejo privilegiranci?

Minister Tone Peršak mi je med nekim pogovorom rekel, da Slovenija daje za kulturo 1,6 odstotka državnega proračuna in da toliko priporoča tudi Evropa. Odgovoril sem mu: Zakaj Slovenija ne bi dala za kulturo treh odstotkov? Zakaj je treba upoštevati evropska priporočila? Slovenija je drugačna dežela, manjša, ima manjši trg za umetnost, drugačne navade, drugačno zgodovino. Slovenci smo bolj zavezani umetnosti kot ljudje v drugih deželah. Nismo imeli svojih kraljev in generalov, imeli smo svoje umetnike. Zato slovenska umetnost potrebuje podporo, ker kaj drugega razen umetnosti nimamo in nikoli ne bomo imeli. Govoriti o tem, da dobivata umetnost in kultura čisto dovolj denarja, se mi zdi v državi, ki vsak teden z lahkoto odlije deset milijonov evrov samo zato, da bi lažje prodala kakšno podjetje, in sploh ne trepne z očmi, ko z desetinami milijonov dokapitalizira slabo banko in še in še … smešno. Podatek, da 30 odstotkov samozaposlenih v kulturi, se pravi umetnikov, živi pod pragom revščine, preostalih 70 odstotkov pa malo nad tem pragom, jasno pove, da je s sistemom nekaj hudo narobe.

Sprašujete me o »zdravem« financiranju. Kaj pa je to, najbrž kaj nasprotnega od »bolnega«? Bolno je tisto financiranje, ko država financira ljudi, ki niso umetniki, ampak zgolj sorodniki kulturnih uradnikov; bolno se mi zdi financiranje širitve kulturnega uradništva. Zelo zdravo pa bi bilo financiranje tistih umetnostnih zvrsti, ki so umetniške, pa vendar tako posebne, da še nimajo publike in javne afirmacije. To so vse oblike neinstitucionalne kulture, sodobnega plesa, pesniške knjige neuveljavljenih avtorjev, performansi, stripovska umetnost, neodvisne založbe, umetnosti, ki v sebi združujejo več različnih umetnostnih zvrsti … Finančna pomoč, ki gre mladim, nastajajočim umetnostim, je v resnici najboljša investicija. Bolno bi bilo financirati komercialno komedijo, ki se trži sama, bolno bi bilo financirati takšen film, saj lahko preživi sam.

Nekateri bi vam oporekali in dejali, poglejte film Pr' Hostar, koliko ljudi ga je videlo, država pa raje podpira film Nočno življenje, ki ima neprimerljivo manjšo gledanost.

Ne želim govoriti proti filmu Pr' Hostar, nikakor me ne moti, da obstaja, a teh dveh filmov ni mogoče primerjati niti v snu, ne po izvedbi ne po ustvarjalni moči. Umetniške vrednosti filma ni mogoče izmeriti po številu gledalcev in izkupičku od prodanih vstopnic. Zabavljaški filmi imajo brez dvoma veliko publike, umetniški filmi, ki pripovedujejo, da bi nekaj povedali, pa imajo po pravilu manjše, vendar izbrano občinstvo. Brez dvoma naredijo na daljši rok umetniški filmi več dobrega kot filmska zabava. Spomnimo se družbenega vpliva, ki so ga imele velike filmske umetnine na niz generacij. Slovenski film Ples v dežju, zanj ne moremo reči, da je bil komercialna uspešnica, ali pa Samorastniki, Idealist, Kruh in mleko, Rezervni deli in še veliko drugih. Če se spomnimo samo Hanekejevega filma Ljubezen, evropskega filma leta, ki je dobil tudi zlato palmo v Cannesu, oskarja za tujejezični film in še in še. Pri nas si ga je ogledalo zgolj 5700 gledalcev. Takšno umetnost mora država, če je pametna in zrela, podpirati v celoti. Vzemimo na primer Francijo, ki ima BDP na prebivalca samo enkrat večji od Slovenije, vendar CNC, Centre national du cinéma, na leto zbere za film 765 milijonov (!) evrov, pa to ni ves denar, ki ga dobi francoski film. Naš Slovenski filmski center za vse svoje naloge na leto prejme 4,5 milijona, od tega porabimo za produkcijo filmov zgolj polovico. Slovenijo so v zadnjih letih, kar se financiranja filmske umetnosti tiče, prehitele celo države nekdanje Jugoslavije. Tudi v Franciji kakovostni umetniški filmi nimajo rekordne gledanosti, vendar se vse francoske vlade že od druge svetovne vojne zavedajo, kakšen pomen ima dober film za francosko družbo. Pri nas pa se film s pomanjkanjem sredstev namenoma ubija.

Živimo v kapitalizmu in kapitalizem ne mara umetnosti. Kapitalizem sovraži kakovost. kapitalizem ima raje zabavo.

Podatki lahko kažejo tudi drugačno sliko, Slovenci smo med narodi, ki izdajo največ knjig.

Glede na število prebivalcev morda res izdamo največ knjig, kar ni slabo. Ker pa je tisk danes zelo poceni, se z lahkoto tiska marsikaj. Največ se tiskajo slabo prevedena literatura, raznovrstni priročniki, popularne knjige itd. Kar se tiče kakovostnega tujega in domačega leposlovja, je slika drugačna. Takšne knjige izhajajo v majhnih nakladah, zato so drage, pesniške zbirke se tiskajo v 300 izvodih ali celo v manjših nakladah. Knjižnice strežejo okusu povprečnih bralcev, zato vidimo na policah metre in metre istega slabo prevedenega kriminalnega romana, pesniške zbirke pa knjižnice kupujejo po dva izvoda, ki hitro romata v skladišče … Ker je slovenski trg majhen in nikoli ne bo večji, bo država vedno morala podpirati slovensko literaturo in slovenske avtorje. Če jih ne bo, če jih bo prepustila trgu, se bo zgodil počasen, ampak gotov izbris jezika in s tem tudi naroda. Danes morajo zaradi simbolnih honorarjev slovenski pisatelji početi še kaj drugega, že Ivan Cankar pa je vedel, da sta prava pozicija pisatelja svoboda in svobodni duh, samo takšen duh lahko kritično sodi o družbi. To, da država slabo ali pa sploh ne podpira in ne plačuje svojih umetnikov, je jasen znak, da bi se jih rada znebila. Politika se vedno želi znebiti umetnikov, filozofov, intelektualcev, ti jo namreč neprestano motijo pri vladanju.

Zakaj naj bi bila umetnost tista, ki je udejanjila slovenski narod? Ali ne gre za elitistični pogled kulturnih pomembnežev na njihovo usodno vlogo?

Narod lahko seveda udejanjajo tudi druge zadeve: zmagovite vojne, mogočni in dobri kralji, vladarji, bogata zgodovina, velika narodova dejanja in še kaj. A kraljev Slovenci nismo imeli, pa tudi kakšnih hudih junakov ne, kralj Matjaž bojda sploh ni naš in Petra Klepca si skupaj s teranom lastijo Hrvati … Smo pa imeli svoje umetnike, pisatelje še posebej, na katere smo vezali narodno samobitnost. Čeprav sem osebno globoko prepričan, da v resnici vsak narod uresničujeta umetnost in kultura. Italijani so narod ne zaradi Mussolinija niti zaradi svojih kraljevih rodbin niti zaradi Garibaldija, ampak zaradi Danteja, Michelangela, Leonarda da Vincija, tudi zaradi Moravie in Eca ter številnih drugih umetnikov, ki so vedno pomenili bistvo italijanskega naroda. Za Slovence to velja še posebej. Ne smemo pozabiti, da je bil sleherni upor Slovencev povezan s pisatelji, slovenskim jezikom, umetnostjo. Tudi leta 1848, tudi med NOB, ko so partizanski bataljoni nosili imena slovenskih pisateljev in pesnikov, tudi v Titovi Jugoslaviji, spomnimo se skupnih jeder, upora slovenskih pisateljev proti jugoslovanskemu kulturnemu centralizmu, spomnimo se Janeza Menarta in Cirila Zlobca, ki sta zastavila besedo (in tudi svoj položaj) proti balkanskemu kulturnemu in političnemu enoumju, spomnimo se na čas, ko so zaprli četverico, na dogajanje v Društvu slovenskih pisateljev, na pisateljsko ustavo, na majniško deklaracijo, ki jo je pesnik Tone Pavček s svojim nastopom naredil za umetniško dejanje z močnim političnim nabojem. Spomnimo se pesnika Borisa A. Novaka, ki so mu v kritičnih časih, morda zaradi strahopetnosti, tedanji uredniki in bodoči politiki prepustili uredništvo Nove revije. S svojim ravnanjem in z nepodkupljivo osebnostjo je dodal takratnim trenutkom družbenega preloma naboj čiste poezije … Zdaj pa novi oblastniki umetnost rinejo nekam na obrobje in jo iz leta v leto delajo siromašnejšo. Kot da se ne bi zavedali, da osiromašena kultura pomeni osiromašeno državo.

Poveličevanje umetnosti, romantiziranje njenega pomena hitro pripelje do izključujočega nacionalizma.

Ne, kultura in umetnost nista povezani z nacionalizmom. Lahko, da ju je nacionalizem kdaj zlorabil v svoje namene. Če pa mislite na to, da je umetnost ljudem služila v boju za nacionalno samozavest in državo, potem je to res. Ampak boj za samostojnost, za nacionalno samobitnost ni isto kot nacionalizem. Nacionalizem je to, kar danes zagovarjajo nekateri posamezniki in žal tudi politiki, da je treba Slovenijo ograditi z žico, ker tujci in tuje kulture ogrožajo avtohtono slovensko kulturo. To je nacionalizem, ki se ga je treba bati, ki je morilski, ki na koncu lahko tudi ubija. Kulture pa se v resnici oplajajo med seboj in se bogatijo. Slovenska odcepitev, dokler je niso prevzeli politiki, je bila tudi umetniško dejanje, uresničitev pesnikovih sanj, ki jih je v realnost spremenila volja ljudi, politiki pa v naslednjih dveh desetletjih popacali z blatom trivialnosti in materializma.

Čakajte, umetnost ni neposredno povezana z nacijo, je nad njo in hkrati zunaj nje. Dobra umetnost presega nacionalne okvire.

Kultura duhovno formira skupino ljudi, ki čutijo skupno identiteto, ki jih druži skupni jezik, tudi skupno ozemlje bivanja … Potem si takšna skupnost izmisli državo, tudi zato (ali predvsem zato), da bi laže varovala in razvijala svojo kulturo. Umetnost je seveda del kulture in je zato integralni del naroda. Pravzaprav njegov duhovni presežek in kvaliteta. Eno izmed poslanstev umetnosti je tudi, da je kritična do naroda, da je nad njim (da ga bolje vidi) in zunaj njega (če tako hočete). Vendar je še vedno del naroda, saj drugače ne more imeti do njega potrebne, umetniške, kritične distance. Si predstavljate, da bi naša umetnost poskušala biti prepričljivo kritična do mongolskega naroda? Kar se tiče tega, da dobra umetnost presega nacionalne okvire, pa se delno strinjam. Umetnost pripoveduje zgodbo tako, da jo razumejo na Štajerskem in na Finskem. Zračne podobe izpraznjenih pokrajin in velike radovedne oči, ki poskušajo razumeti, kaj je onkraj rajskih vrtov in sanj, kot to slika Prešernova nagrajenka Metka Krašovec, so brez dvoma univerzalne podobe. Vsi na tem planetu jih razumemo. Vseh se dotaknejo. Vse potegnejo vase. Vendar te podobe razumemo Slovenci še malo drugače. Hočem reči, da je dobra umetnost univerzalna in hkrati ne more skriti duše naroda, iz katerega prihaja. V tem je veličina umetnosti: umetnost združuje narode, ruši zidove in ne postavlja mej.

Nacionalizem je to, kar danes zagovarjajo nekateri posamezniki in žal tudi politiki, da je treba Slovenijo ograditi z žico, ker tujci in tuje kulture ogrožajo avtohtono slovensko kulturo. To je nacionalizem, ki se ga je treba bati, ki je morilski.

Ali mora biti umetnik res družbeno kritičen? Kakšen je poetov dolg?

Naloga ustvarjalcev je, da so neprestano kritični do sveta. Takšna kritičnost ni nujno politična. Umetnost tudi, kadar ni politična, nastaja iz konflikta, torej iz nekakšnega nelagodja do intimnega trenutka, podobe, občutja … Tako ustvarjalca razumem jaz. Tako razumem tudi ustvarjanje. Kritičnost in konflikt sta naravni vzgon in nagon ustvarjanja. Neprestana interpretacija sveta, družbenega in intimnega, v katerem živimo. To je umetnost. Ni pa to pravilo. V umetnosti pravil ni. Vse je odvisno tudi od značaja posameznega umetnika.

So lahko umetniki resnično svobodni, če so finančno odvisni od države?

Oblast socialistične Jugoslavije se je do kulture obnašala podkupljivo, a je nazadnje ni mogla podkupiti. Umetnost je začela odkrivati Goli otok, gledališče KPGT, v Sloveniji so o tem pisali Igor Torkar, Dušan Jovanović in mnogi drugi. Pravo umetniško ustvarjanje ima v svojo DNK-kodo zapisano subverzivnost. Sicer pa vem, kaj hočete reči: ali lahko pes ugrizne roko, ki ga hrani? Če bi bilo tako, bi bila umetnost vedno zelo lojalna do oblasti. Pa ni bila. V socializmu je bilo to zelo očitno, kljub socialističnemu financiranju kulture te oblastniki niso mogli utišati. Umetnost vedno razgalja oblast, čeprav jo ta financira. To je močnejše od nje. In pametna oblast se s tem sprijazni oziroma se uči iz takšne kritike.

V politiki imajo glavno besedo ljudje, ki ne hodijo v gledališče, ne gledajo filmov, ne poslušajo glasbe, ne zahajajo v galerije, o našem življenju odločajo polpismeni trumpi.

Demokracija ima svoje prednosti in svoje napake. Izvoljeni ljudje niso vedno najidealneje pametni. Dokaz je slovenski parlament. Poslanci, politiki, ministri, vlada in njihovi uradniki vsak dan vstopajo skozi velika parlamentarna vrata. Plastiko na pročelju stavbe parlamenta je ustvaril slovenski kipar Zdenko Kalin. Nisem prepričan, ali so se poslanci z vlado vred kdaj za trenutek ustavili in pogledali navzgor. Kiparska umetnina pri vhodu pripoveduje zgodbo. Na vrhu je z nizom kipov ponazorjena država: sodstvo na sredini, gospodarstvo v vseh vejah, gozdarstvo, kmetijstvo … skratka vse, kar je država. To vodoravno kiparsko preklado, ki ponazarja državo, drži pet stebrov in ti stebri predstavljajo: žensko, moškega, plodnost, družino, otroke, šolstvo, igro in umetnost. Temelji države slonijo na umetnosti, kulturi in šolstvu. Če spodjemo temelje, pade hiša. Mislim, da se nobeden od vladajočih politikov ni nikoli ustavil in razmislil, kaj mu vsak dan, ko vstopa v hram demokracije, pripoveduje umetnost. Ampak tako je. Dokler ne bomo spremenili sistema in iznašli drugega, boljšega, bomo imeli na oblasti tudi trumpe.

Zakaj vlada raje rešuje banke, kot da bi pomagala ljudem, omogočala svobodo ustvarjalnosti in svobodo duha?

Zato, ker je umetnost nedobičkonosna, ker z njo ne moreš zaslužiti velikih dobičkov. Pri reševanju bank, reševali so jih tisti, ki so jih uničili, pa lahko manipuliraš z denarjem in si ga tudi prisvojiš, pokradeš, kanaliziraš drugam … Živimo v kapitalizmu in kapitalizem ne mara umetnosti. Kapitalizem sovraži kakovost. Kapitalizem ima raje zabavo. Ljudem, ki jih do konca izčrpa, ponudi preprosto in plehko zabavo, nikakor ne umetnosti, ki bi jim odprla vrata védenja in resnice, ki bi jim odprla oči. In tudi vsi naši politiki prisegajo na kapitalizem, zato je logično, da jim je umetnost tuja. Kadar pa naši politiki govorijo o duhu, mislijo pri tem na duha, kot ga pojmuje katoliška cerkev. Ko sem na proslavi govoril o duhu, sem govoril o naši identiteti, o duhu Franceta Prešerna, o posebni podobi našega naroda, ki je drugačen od drugih. Zakladi umetnosti, slikarstva, stripa, poezije, dramatike, glasbe, filma, plesa – vse to je duh, ki nas dela vredne in drugačne na zemljevidu narodov. Ta duh bo preživel. Ne trgovinski centri, ne kapitalizem, ne banke, ne politiki, ne Evropa … V nagovoru sem tudi rekel: »Umetnost in kultura sta globoko etični. Če si kulturen, si tudi etičen.« Prepričan sem, da je tako.

Če je slovenska država res utemeljena na kulturi, potem ni etično, da se obdaja z žico, po naših šentflorjanskih krajih pa se, ne prvič in ne zadnjič, vlači šovinistični diskurz.

Slovenska država je utemeljena na kulturi. Nisem prepričan, da se pozitivne etične vrednote pojavijo kar same v življenju. Pridejo iz kulturne tradicije, predvsem pa so jih ovekovečile knjiga, literatura, umetnost, tok med etiko in umetnostjo se pretaka v obeh smereh. Etika plemeniti umetnost in umetnost plemeniti človekova etična ravnanja. Ni pa samoumevno dejstvo, da ima kulturen in z umetnostjo obdarjen narod zato že kar a priori kulturne politike. Politiki gredo za svoje ideološke in materialne interese tudi prek kulture, prek umetnosti in prek ljudi. Če bi bila naša vlada kulturna, se gotovo ne bi obdajala z žico in sprejemala zakonov na zalogo, in to zakonov, ki so zakoni zoper človeka, zoper dobro, zoper etičnost. Še posebej pa sem globoko razočaran nad mnogimi, tudi nad prvim ministrom Cerarjem, ki zase pravijo, da jih zavezuje krščanska etika, se pravi, da so natančni bralci knjige knjig. Od kod potem žične ograje na mejah? Kako lahko prek bodeče žice brezčutno gledajo matere z otroki, starce in najstnike, mlada dekleta in fante, ki so prišli iskat življenje in smo jih pričakali z ograjo? Mar ne piše v knjigi: »… lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli …« (Mt 25,35-36) Vsi tisti, ki trdijo, da verjamejo v Jezusa, bi se morali vprašati, kaj bi storil On. Prepričan sem, da bi ravnal etično. Z odprtimi rokami bi stopil proti bodeči žici in rekel: Pridite!

Pred leti ste dejali, da smo tik pred revolucijo, a danes se zdi, da bo ta kar nacionalsocialistična.

Še vedno mislim, da smo tik pred revolucijo, spremembe so nujne. Vedno pa obstaja bojazen, da bodo nacionalistične sile nezadovoljstvo ljudi uporabile za dosego svojih ciljev. To se je že zgodilo. In zgodovina rada ponavlja napake. Zato moramo biti pazljivi in pozorni. Moramo vedeti. In moramo govoriti. Vedeti in govoriti! Toda tudi če se tretja svetovna vojna, ki že traja, ne bo razvila, bomo imeli čez čas hudo krizo. Si predstavljate, kaj se bo zgodilo čez 20, 30 let, ko bodo vsi mladi brezposelni, vsi današnji prekarni delavci, tudi v kulturi, ki že zdaj ne zmorejo plačevati niti položnic, kaj šele, da bi si ustvarili družino in poskrbeli za starost … Kaj bo, ko bodo v kasnih letih in bodo brez vsega, zgolj z občutkom ogoljufanosti v prsih? Nenadoma bo v državi in v Evropi velika množica ljudi, ki ne bodo imeli ničesar, hkrati pa ne bodo imeli česa izgubiti. Življenje ni samo sedanjost. Prihodnost bo terjala plačilo.

Slovenska odcepitev, dokler je niso prevzeli politiki, je bila tudi umetniško dejanje, uresničitev pesnikovih sanj, ki jih je v realnost spremenila volja ljudi, politiki pa v naslednjih dveh desetletjih popacali z blatom trivialnosti in materializma.

Lahko umetnost še nagovori ljudi? Spomnite se vstaj izpred nekaj let in vsega umetniškega dogajanja. Navsezadnje so bili pomemben del osvobodilnega boja tudi kulturniki.

Seveda se spomnim tiste čudovite energije. Bilo je nepozabno. Zakaj ni iz tiste energije nastalo kaj politično dobrega? Ljudje niso hoteli, bili so tako globoko razočarani nad politiko, da preprosto niso želeli, da bi se pozitivna energija, solidarnost, zanos sfižili v nekaj pokvarjenega, v nekaj, čemur se reče politika. Mislim, da je bila to napaka. Revolucijo bi morali izpeljati do konca. Sem potomec partizanov in hočem biti nadaljevalec idej borcev za svobodo. Vendar sem se v dobi odraščanja intenzivno spraševal o številnih rečeh v zvezi z narodnoosvobodilnim bojem. Zame je bil odločilen dokaz o pozitivnosti, etičnosti partizanskega boja (ne partijskega!) to, da je bilo med partizani toliko umetnikov, slikarjev, kiparjev, glasbenikov, pesnikov, pisateljev, igralcev ... Drugače ni moglo biti. Težko je namreč napisati odo o izdajstvu.