Marjan Šarec, kandidat za predsednika republike

»Slovenija potrebuje predsednika, ki bo spregovoril v ključnih trenutkih in bo v takšnih trenutkih tudi kaj povedal«

Marjan Šarec je že dobrih šest let župan Kamnika, prej je veliko delal na radiu, znan je bil po sodelovanju v oddaji Radio Ga-Ga in oponašanju slovenskih politikov. Danes se s tem ne ukvarja več. Pravi, da mora biti meja med zabavo in politiko jasno postavljena, zdaj, ko je župan, ne more popoldne prebrati žalnega govora na pokopališču, zvečer pa kot Ivan Serpentinšek zabavati množice na gasilski veselici. A odločil se je, da stopi še korak naprej. Kandidiral bo za predsednika republike. Ne le zato, ker je čas za novo generacijo, pač pa predvsem zato, ker misli, da je funkcija predsednika republike preresna, da bi jo prepustili tistim, ki v njej vidijo zabavo in lastno promocijo.

Zakaj ste se odločili, da kandidirate za predsednika?

Že nekaj časa me h kandidaturi nagovarjajo različni posamezniki, ne kakšni krogi ali fantomski strici, pač pa čisto navadni ljudje, ki jih srečujem med opravljanjem županske funkcije. Hkrati sem iskreno prepričan, da je prišel čas za zamenjavo generacij. Prišel je trenutek, da politiko prevzamejo tisti, ki niso tako ali drugače sodelovali pri osamosvojitvi. Dovolj je tega obtoževanja, kdo je bil v partiji, kdo ni bil, v bistvu pa so bili vsi. Vsa ta generacija politikov že desetletja vodi politiko enako, če vseskozi delaš enako, so rezultati vseskozi podobni.

Verjetno vas tudi kaj moti na predsedniku Borutu Pahorju, drugače ga ne bi izzvali.

Če bi bil z njim zadovoljen, ne bi kandidiral. Predvsem bi rad pokazal, da funkcija predsednika republike ni tako nepomembna, kot se zdi. Ne gre zgolj za protokol, predstavništvo, ugajanje ljudem, funkcija predsednika republike seveda ni izvršilna funkcija, kakršno ima predsednik vlade, a predsednik republike ima po ustavi vseeno nekaj pomembnih pooblastil, predlaga ustavne sodnike, imenuje komisijo za preprečevanje korupcije, je vrhovni poveljnik … Hkrati me je zmotila tudi Pahorjeva pomilostitev posameznika, ki je bil obsojen zaradi gospodarskega kriminala, kar je bilo takrat napačno sporočilo. V Sloveniji sta sicer samo župan in predsednik neposredno voljena funkcionarja, in ravno ta neposredni mandat bi moral predsedniku dajati pomembno moralno težo. Predsednik bi moral opozarjati in posredno narekovati ton politiki. Predsednik bi moral biti zastopnik ljudi v odnosu do vlade, parlamenta, državne uprave. Slovenija skratka potrebuje predsednika, ki bo spregovoril v ključnih trenutkih in ki bo v takšnih trenutkih tudi kaj povedal. Če te nekaj v življenju moti, moraš narediti vse, da to spremeniš, zato tudi kandidiram. Želim si visoke volilne udeležbe in tega, da bi volivci glasovali za kandidate, ne proti njim.

Nekoč ste bili imitator, nastopali ste na odrih, zabavali ljudi. Predsednik Pahor tudi zabava. Kaj je s tem narobe?

S tem je narobe vse, predsednik ni predsednik zato, da zabava. Ko sem bil imitator, sem to počel, ker je bil to moj poklic, v trenutku, ko sem začel politično pot, sem to zavestno končal. Moj zadnji nastop je bil 5. novembra 2010. Sebe lahko percipiraš drugače in si praviš, zdaj sem resen, zdaj pa se malo hecam, a ljudje niso takšni, ko si župan, si župan, ne pa zabavljač, ko si predsednik, si predsednik, ne pa kaj drugega.

Posnemali ste znane ljudi, zelo dobro Janeza Drnovška. Do sedaj smo imeli štiri predsednike republike, kaj bi vzeli od vsakega izmed njih?

Od Milana Kučana bi vzel izkušnje, mirnost. Janez Drnovšek je bil, verjetno tudi zaradi bolezni, ko je bil predsednik, drugačen kakor takrat, ko je bil premier, njegova zapuščina so predvsem vlade, ki jih je vodil v devetdesetih letih. Danilo Türk je bil diplomat. Predsedniku Pahorju je treba priznati, da se zna gibati na političnem parketu in da je zelo dober igralec. Seveda ni narobe, če predsednik pokaže nekaj sproščenosti, a z njo je kot z goloto v filmu, če ima namen, je prav, da je prikazana, če pa je tam zato, da pritegne več gledalcev, je nepotrebna in odveč.

Vse te vaše imitacije, vsa ta analiza politične govorice, misli pravzaprav – kaj ste se iz tega naučili o politiki?

V slovenski politiki je veliko blefa, nastopa, preveč vsega tega, premalo pa resne vsebine; gre zgolj za ugajanje in mnenja, ki ne povedo veliko.

Ni narobe, če predsednik pokaže nekaj sproščenosti, a z njo je kot z goloto v filmu, če ima namen, je prav, da je prikazana, če je tam zato, da pritegne več gledalcev, je nepotrebna in odveč.

Kaj bi sami naredili, če bi bili predsednik republike v času begunske krize?

Povedal bi, da je treba uporabljati zdravo pamet. Predvsem bi poskušal pojasniti, da se ne smejo mešati vzroki in posledice, da ljudje bežijo pred vojnami. A hkrati je treba vedeti, da je ekstremizem vedno slab, nekateri bi kar streljali na begunce, spet drugi nanje ne bi gledali kritično.

Kaj mislite s tem?

Če pridejo žejni, lačni, prezebli, utrujeni, bolni ljudje, moramo zanje poskrbeti, to je dolžnost vsakega izmed nas. A ko ljudje ostanejo v nekem okolju, se mu morajo prilagoditi. Če sam pridem kam na obisk, se bom poskušal prilagoditi navadam gostitelja.

A hkrati je treba vedeti, da ti obiski nekaj prinesejo tudi domačinom.

Prilagajanje je vedno dvosmerno, dopolnjujoče, jasna stvar, a Slovenci smo pač takšni, da radi gledamo vse posplošeno, da trdimo, da so kar vsi slabi in podobno.

Begunci so v tem odnosu šibkejši, prav je, da jim pomagamo.

Se strinjam, a ko sem govoril o prilagajanju, sem mislil tudi na nekaj drugega. Slovenija se zelo rada prilagaja zahtevam tujcev, prilagajamo se Magni Steyr, prilagajamo se zahtevam Bruslja, prilagajamo se Evropski centralni banki, prilagajamo se zahtevam bonitetnih agencij in podobno. Preveč je hlapčevskega odnosa, preveč je želje po ugajanju močnejšim in vplivnejšim.

Kako razumete naraščajočo nestrpnost v družbi, vse to zavračanje drugačnega? Kdo je za to kriv, kapitalizem, občutek negotovosti, hujskači?

Spomnim se svojih srednješolskih let, hodil sem na srednjo lesarsko šolo, imel sem sošolce, ki so prihajali iz republik nekdanje Jugoslavije, pravili smo jim »Bosanci«, nekateri so jih tudi šikanirali. Ta nestrpnost je obstajala že od nekdaj. Politiki znajo to nevednost, nepoučenost, nepoglobljenost navadnih ljudi izkoriščati. Danes, v času instantnega življenja, je tega vedno več, ljudje berejo samo naslove, zanimajo jih predvsem ekscesi, za resno razpravo, daljše članke nimajo niti časa niti energije.

Del tega nezadovoljstva je iskanje novega, novih obrazov, rešiteljev v politiki. Navsezadnje ste bili tudi sami nov obraz, ko ste leta 2010 prevzeli občino Kamnik.

Nikakor ne trdim, da je vse, kar je novo, dobro, da je nov obraz sam po sebi dober. Govorim o novi politiki, o novem načinu gledanja. Ko sem prišel v Kamnik, potem ko je moj predhodnik občino vodil 16 let, so me na začetku podcenjevali, zato sem lahko začel razmeroma hitro spreminjati stvari. To, kar so dve leti kasneje zahtevale vstaje, transparentnost, iskrenost, odprtost, poštenje, če želite, smo v Kamniku začeli uresničevati že leta 2010. Saj ne gre za nič drugega kot za spoštovanje zakonodaje, za to, da z občinsko lastnino ravnaš, kot da bi bila tvoja, skrbno in smotrno. Spomnite se časa hipervarčevalne vročice in velikih besed o tem, kako se varčuje pri kavicah; takrat sem sam občinske stroške za reprezentanco znižal s 60 tisoč evrov na 30 tisoč, pa se nismo hvalili. To se nam je zdelo nekaj samoumevnega.

Pred leti ste sodelovali s Pozitivno Slovenijo in Zoranom Jankovićem. Bili ste član stranke. Zakaj ste se razšli?

Na kongresu stranke sem podprl Alenko Bratušek, potem je vlada padla. Še danes trdim, da bi bilo bistveno bolje, če bi tista vlada do konca izpeljala mandat, ne da so bile znova predčasne volitve. Zakaj? Vsake volitve pomenijo prosti tek, ker sem župan, pa dobro vem, da je prosti tek politike v času pred volitvami in po njih problematičen. Sam sem potem zapustil stranko Zorana Jankovića, a z njim v vlogi župana Ljubljane nimam nikakršnih težav. Na občinski ravni korektno sodelujeva. Trdim pa, da bi Zoran Janković sestavil vlado, če bi imel toliko dela z občinskim svetom, kot sem ga imel sam v prvem mandatu, ko nisem imel ves čas večine.

Nikoli niste bili v parlamentu, niti v vladi …

… hvala bogu …

… niti v službi na ministrstvu, niti na veleposlaništvu. Na ravni državniške politike ste neizkušeni.

Res je, in to jemljem kot prednost. Moram pa reči, da je tudi lokalna politika lahko zelo naporna. Preden sem postal župan občine Kamnik, v občinsko stavbo sploh nisem vstopil, bil sem kdaj na upravni enoti, Kamnik pa sem obiskal enkrat, dvakrat na leto. Vezan sem bil na Ljubljano, na Slovenijo. Ko sem prišel v občino, nisem poznal nikogar, nisem bil vpet v društva, v občinsko politiko, v te in one sfere. Nato sem se zaprl v pisarno, preštudiral vse zadeve, ugotovil, kakšne so stare prakse, kaj je narobe z njimi, uspelo mi jih je omejiti in ljudje so mi začeli zaupati. Seveda so bili pritiski, nekaj sporov, a če bi bil že prej vpet v razne strukture, bi bilo težje, ljudje bi pričakovali protiusluge in podobno. Zato pravim, da je moja neizkušenost na ravni državniške politike zgolj prednost. Do sedaj sicer še noben župan ni kandidiral za predsednika republike in lahko bi v šali rekel, da me zanimajo samo neposredno izvoljive funkcije.

Tudi Miro Cerar je prišel v vlado kot nov obraz, rešitelj, od zunaj.

Ni bilo ravno tako. Miro Cerar je bil vseskozi nekje zraven, sodeloval je pri pisanju zakonodaje, leta je delal v parlamentu, ves čas je bil blizu, on ni nov obraz, njegova politika ni nova politika, ni veliko prenovil v tej državi.

Podpirate vlado Mira Cerarja?

Ne in naj vam to razložim na primeru povprečnin občin. Večina ljudi se ne zaveda, da tukaj tiči bistvo problema delovanja te vlade. Če občini država da dovolj denarja, da opravlja naloge, ki ji jih je zapovedala, potem občina dela dobro, radi rečemo, da živi. In če občina, skupnost občanov, ki so hkrati državljani, dela dobro, je večina državljanov zadovoljna. Kaj pa se dogaja v Sloveniji? Ta vlada – ni edina, je pa pri tem izrazita – ne ve, kaj vse občine počno, kakšne so njihove naloge, a jim hkrati jemlje denar. Ali veste, da mora občina Kamnik recimo skrbeti za zapuščene živali, da plačuje obdukcije … cel kup je takšnih stvari, ki se ne vidijo od daleč, država pa nam je zmanjšala povprečnino za približno 15 odstotkov, čeprav so zakonske obveznosti za vse občine ostale enake. Zato moramo improvizirati, z veliko slabe volje zmanjšujemo naložbe in podobno.

Naj tisti, ki obsojajo, raje najprej razmislijo, človeka ne določajo spol, vera, barva kože, nacionalnost, spolna usmerjenost, človeka določa njegovo ravnanje.

Petnajst odstotkov ni tako veliko.

Ni? Pri 29.500 prebivalcih občine se to pozna. To je skoraj tri milijone evrov.

Bi sami postavili žico okoli Slovenije?

Del te zgodbe, in to odločno zavračam, je stroga tajnost v zvezi z izbiro podjetja, ki je postavljalo in dobavljalo žico, ne vem, ali je bilo res kaj koruptivnega, vlada bi morala razkriti dokumentacijo. Če bom izvoljen, bom vsaj nekaj časa predsednik države, ki je delno ograjena z žico, kar mi seveda ni všeč. Žica je ukrep, ki je posledica panike, živčnosti oblasti, ker naj bi bili varnostno ogroženi, pri čemer te žice ne bi bilo treba, če bi med vsemi državami na balkanski begunski poti potekali korektni dogovori. Vlada je želela ljudem pokazati, kako brani slovensko mejo, a vse to bi bilo nepotrebno, če bi se države, politiki na ravni Bruslja, na liniji Berlin–Dunaj–Ljubljana–Zagreb–Beograd itd. znali pogovarjati in dogovarjati. Ta žica, te rezilne ovire na meji kažejo samo, da je Evropska unija nedelujoča tvorba, brexit, evroskeptični populisti, vse to je posledica nesposobnosti evropske politične elite. Če na grške otoke nenadzorovano prihajajo ljudje s čolni, potem bi morala EU razmišljati o Frontexsu, o straži, o pomoči, o skupnih ukrepih, o humanosti, ne da meri dolžino kumaric in banan. EU je narejena za poln želodec in za lepo vreme, ko pa se to spremeni, neha delovati.

Prej ste govorili o hlapčevskem odnosu Slovenije. Ste imeli v mislih odnos Slovenije do Bruslja?

Bruselj od Slovenije recimo zahteva, da proda nekatera podjetja, med drugim Novo Ljubljansko banko. Sam tega ne razumem. Zakaj bi za slabo milijardo evrov prodali banko, če je bila celotna dokapitalizacija, bančna luknja, vredna štiri milijarde evrov, pri čemer je največji delež pripadel NLB. To je nelogično, to je, žal, veleizdaja, ne le slabo gospodarjenje. Podobno je bilo s prodajo Mercatorja Agrokorju. Vsi ti koncerni, vsi ti veliki podjetniki, gazele, vse to je puhlo. Kdaj se izkaže, da je kdo dober podjetnik ali menedžer? V krizi. Podobno je v politiki. Povsem normalno je bilo, šlo je za stvar evolucije, da se je leta 2004 LDS poslovila od oblasti. A če bi bili voditelji stranke res dobri politiki, bi štiri ali pa osem let preživeli v opoziciji in se nato zmagovito vrnili v vlado. Toda ker je bila LDS predvsem interesno združenje, so se razleteli in izginili. Podobno je pri vseh teh s posojili napolnjenih tajkunskih podjetjih.

Bi morala Slovenija znova odkupiti Mercator?

Odvisno od ekonomskih predpostavk, če se izidejo, zakaj pa ne. V občini Kamnik imam podoben primer Velike Planine. Znova kupujemo objekte, ki jih je občina nekoč prodala, pa novi lastniki niso znali skrbeti zanje. Sam sicer nikoli nisem podpiral prodaje Mercatorja, doma sem s kmetov, če imaš dobro kmetijo in če pride sosed in reče, odkupil bom tvojo kmetijo, ti pa boš potem dobil sobico, v kateri boš lahko deloval naprej, oprostite, to ni dobra kupčija. Zgodba o Mercatorju ni edina, spomnite se Istrabenza, prva stvar, ki jo je storil Igor Bavčar, je bila, da je prodal črpalke. To je enako, kot da bi pek prodal peč.

Veliko se govori o tem, da je največja težava Slovenije razdeljenost. Razdeljena družba ni nič posebnega, tudi druge družbe so razdeljene, ni prav, da vsi mislimo enako, težava je v tem, da različnost rojeva nasprotja. Kaj mislite o izključevanju v slovenski politiki?

Tudi v času Ivana Cankarja pa Orlov in Sokolov so se ljudje zaradi političnega prepričanja pogosto gledali postrani in seveda ni res, da se politiki sovražijo samo danes, da so samo danes pokvarjeni, da je samo današnji čas koruptiven in slab. Vse to tarnanje med ljudmi je povsem odveč. Če bi bili včasih ljudje toliko boljši, ne bi bilo Hitlerja in Stalina, vseh teh, ki so pobijali in morili. Danes ljudje niso čisto nič drugačni, kot so bili v preteklosti, potrebujejo le usmeritev k pozitivnemu cilju. Povedati jim je treba, da je povsem normalno, da eni podpirajo eno, drugi drugo politično opcijo, a vseeno lahko sedimo za isto mizo in živimo skupaj. Res pa je, da je politika to razdeljenost v tej četrtini stoletja spretno izkoriščala in jo spodbujala.

O pozitivnih mislih je govoril tudi Janez Drnovšek, ko je bil predsednik.

Seveda moraš biti pozitiven, seveda moraš ljudem pomagati, seveda jim moraš svetovati, jim zagotavljati oporo, pomoč. Toliko govorimo o tej nesrečni razdeljenosti, a ko so naravne nesreče, ljudje hitro stopijo skupaj.

Novodobna razdeljenost pogosto izvira iz delitve med domobranci in partizani. Kako danes, dobro leto kasneje, gledate na zgodbo o preimenovanju kamniške knjižnice v Knjižnico Franceta Balantiča?

Najprej je občinski svet preimenovanje podprl, po odporu občanov, zaradi polemik, ki so se pojavile v javnosti, smo glasovali še enkrat, opravljena je bila nova razprava, vse skupaj se je širilo do nevzdržnih razsežnosti, na drugem glasovanju je občinski svet večinsko glasoval drugače kot prvič. Knjižnica danes sicer še vedno nosi ime po pesniku, ker se v Komendi z drugim sklepom, ta občina pa je soustanoviteljica knjižnice, niso strinjali. Balantič je bil v Kamniku sicer še v času socializma večinsko dojeman predvsem kot pesnik, ni bil kakšen zločinec, je pa res, da je umrl kot domobranec. Mene je nazadnje zelo motilo, da smo se vseskozi pogovarjali o drugi svetovni vojni, namesto da bi se pogovarjali o tem, koliko beremo.

Je sprava prvovrstno politično vprašanje?

Bolj ko govorimo o spravi, manj je je. Sprave ne moreš doseči umetno, sprave ne more doseči politika, sprava se je v resnici marsikje že zgodila. Vsak od nas pozna družinske zgodbe o domobrancih in partizanih, veliko ljudi si je odpustilo, nekateri si ne bodo nikoli. To je njihova pravica, sprava je prvenstveno intimno vprašanje in ne more biti predpisana.

Nekoč ste podpisali peticijo, v kateri ste tedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši očitali, da krni medijsko svobodo. Vam je danes žal za ta podpis?

Ne, ni mi žal, 571 nas je bilo, podpisal bi se še enkrat. V tistem času sem delal na radiu in sem videl, kaj se je dogajalo, verjetno se želijo vsi politiki vmešavati v medije, a takrat je bilo to res zelo očitno.

Kako si predstavljate politično sodelovanje z Janšo? Danilo Türk mu v času, ko je še tekel proces Patria, ni želel podeliti mandata za sestavo vlade. Bi sami ravnali enako?

To ni moja zgodba, kar je bilo, je bilo, pustimo Patrio pri miru, a če že želite odgovor na to vprašanje, pravim, da v demokraciji obstajajo pravila, ve se, komu se podeli mandat in komu ne. Res pa je, da bi moralo sodstvo delovati bolje, predvsem pa hitreje in prepričljiveje.

Kar se dogaja s prodajo NLB, je nelogično, to je, žal, veleizdaja, ne le slabo gospodarjenje. Podobno je bilo s prodajo Mercatorja agrokorju. Vsi ti koncerni, veliki podjetniki, gazele, vse to je puhlo. Kdaj se izkaže, da je kdo dober menedžer? V krizi.

Še berete berilo v cerkvi?  

Seveda, pa četudi nisem desničar.

Pa se to ne izključuje?

Seveda se ne, fantje, ki so šli v partizane, niso nič vedeli o partiji, o komunizmu, večina jih je bila tudi verna. Povsem napačno je trditi, da so bili domobranci zgolj katoličani, partizani pa ateisti.

Ste verni?

Da.

Kako razumete nekatere struje znotraj cerkve, ki podpirajo politično delovanje cerkve in stranke, ki se zavzemajo za prepoved splava in omejitev porok istospolno usmerjenih partnerjev?

Po ustavi je cerkev ločena od države in tako je tudi prav. Ko je Milan Kučan leta 1992 v prvem krogu predsedniških volitev dobil 65 odstotkov glasov, so ga volili verni in neverni, če bi ga volili zgolj ateisti, gotovo ne bi zmagal.

France Bučar je rad pripovedoval anekdoto iz tistega časa, ko naj bi bil na dan volitev v vasi srečal stare ženske, ki so šle od maše in so mu rekle, da gredo volit Kučana, ker sicer bo vojna.

Kučana pač niso dojemali kot nekakšnega rdečega zmaja, ki je nevaren za Slovenijo. Ni bil avtomatsko slab ali dober, ker je pač ateist in ker je bil nekoč tudi predsednik komunistične partije. Stvari niso črno-bele, kakor radi prikazujejo nekateri. Sam se, vsaj glede politike, pogosto ne strinjam z duhovnikom iz naše vasi, pa se vseeno pogovarjava. A naj ponovim še enkrat, cerkev mora biti ločena od države.

Podpirate poroke istospolno usmerjenih in pravico do splava?

Nimam česa podpirati, to je že vse urejeno tako, kot je prav. Razprava o splavu je pri nas zelo lahkotna, o tem sam, ker sem moški, težko sodim, vendar sem prepričan, da ženske v veliki večini niso vesele, ko se odločijo za ta poseg. Zadaj so zelo težke zgodbe, obsojati vse počez je zelo krivično. Če sva že govorila o cerkvi – prvi in edini pravi socialist je bil Jezus, govoril je o skupnem imetju, pomagal je ljudem, ni obsodil prešuštnice. Vsem tem, ki so pri obsodbi homoseksualnosti tako goreči, pravim le, naj pogledajo svoje otroke. Sam imam dve hčerki, kaj pa če bo katera od njiju istospolno usmerjena? Jo bom nehal imeti rad? Nikakor. Naj tisti, ki obsojajo, raje najprej razmislijo, človeka ne določajo spol, vera, barva kože, nacionalnost, spolna usmerjenost, človeka določa njegovo ravnanje.

Žica kaže, da je Evropska unija nedelujoča tvorba, brexit, evroskeptični populisti, to je posledica nesposobnosti evropske politične elite. EU je narejena za poln želodec, za lepo vreme, ko pa se to spremeni, neha delovati.

Bi sprejeli Donalda Trumpa, če bi obiskal Slovenijo?

Pred dnevi sem imel tukaj v Kamniku obisk ameriškega veleposlanika, zaradi njega so se napovedovali celo protesti. Ko sva se z Brentom Hartleyjem pogovarjala, sem mu povedal, da Slovenija z Rusi pač ni tako zelo povezana, kot se zdi na prvi pogled, obstajajo zgodovinske vezi, panslavizem in podobno, vendar mora to slovensko naklonjenost Rusiji razumeti tudi kot odgovor na ameriško politiko, tudi kot odgovor na dejanja sedanjega predsednika ZDA. Če bi Donald Trump prišel v Slovenijo, bi ga seveda sprejel, to se spodobi, a bi mu povedal tudi stvari, ki me motijo, gotovo ne bi bil servilen in uslužen.

Si upate napovedati uvrstitev na predsedniških volitvah?

Kdor zna napovedati kaj takega, mora imeti posebne sposobnosti, teh pa sam nimam. Dal bom vse od sebe, drugo je odvisno od ljudi, ki bodo šli volit.