MLADINA Trgovina

Staš Zgonik  |  foto: Borut Krajnc

16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Družba  |  Intervju

Dr. Dorijan Keržan, direktor Nacionalnega forenzičnega laboratorija

»Lahko imate na rokah tri pare rokavic, pa vas bo izdala kapljica potu.«

Fasada nove stavbe Nacionalnega forenzičnega laboratorija na Vodovodni ulici v Ljubljani je zasnovana tako, da preprečuje radovedne poglede z ulice skozi okna. V notranjosti sodobno opremljenega ter z visoko ograjo in številnimi kamerami zavarovanega poslopja je namreč kaj videti: od zbirke zaseženega ponarejenega denarja, zbirke vlomljenih ključavnic in zbirke orožja za balistične preiskave do na primer laboratorija za analizo prepovedanih drog, v katerem, kot pove naš sogovornik, »vedno smrdi po travi«. »Smrdelo« je tudi ob našem obisku.

Dorijan Keržan je na domovanje forenzikov, ki so ga zgradili za tri milijone manj od načrtovanega zneska, izjemno ponosen. Kot pravi, jim ga lahko zavida večina evropskih držav.

Direktor z vsemi pooblastili je že dobro leto dni, a doslej še ni privolil v intervju za katerega od večjih slovenskih medijev. »Nisem naklonjen pretiranemu pojavljanju v medijih. Smo izrazito strokovna služba in pogosto javno nastopanje bi se lahko hitro napačno interpretiralo.«

Kaj bo po tem intervjuju ostalo za mano v vaši pisarni?

Nekaj prstnih odtisov, sledi vaših obuval in definitivno veliko vaših bioloških sledi, ki bi jih lahko preiskali z različnimi metodami. Ostali bodo lasje, epitelne celice, slina ... Bioloških sledi, ki jih puščamo za seboj, je nepojmljivo veliko. Tu bodo ostale vaše sledi, dokler ne bo tega prostora nekdo temeljito očistil. Nimamo pa skritih kamer, da bi kje ostala shranjena tudi podoba vašega obraza.

Bo prišel čas, ko bomo na svoje biološke sledi morali paziti enako, kot pazimo na naše podatke v računalniku?

To bi vam svetoval že danes.

Kako pa naj se tega lotim?

Tega vam pa ne bom povedal.

Zakaj?

Ker bi utegnil kdo to prebrati. Nobene potrebe ni po tem, da bi bil človek paranoičen, dejstvo pa je, da prepogosto puščanje različnih predmetov, na katerih puščamo biološke sledi, kot so na primer cigaretni ogorki, za seboj ni pametno.

Je morda na krajih zločina opazno, da bi storilci vsaj poskušali preprečevati puščanje svojih bioloških sledi?

Ne. Nobenega upada bioloških sledi ni zaznati. Bioloških sledi preprosto ne morete nadzorovati. Lahko imate na rokah tri pare rokavic, pa vas bo izdala kapljica potu.

Analize DNK veljajo za zlati standard v forenziki in imajo primat med forenzičnimi preiskavami. Kdaj so ga prevzele in kaj so izpodrinile?

V Sloveniji so primat prevzele skoraj takoj, ko smo jih uvedli. Enostavno človek za seboj pušča bistveno več bioloških sledi kot česarkoli drugega. V primerjavi z obdobjem pred analizo DNK je danes manj dela s prstnimi odtisi. Teh sledi je že po definiciji manj, pa tudi lažje se je zaščititi pred puščanjem sledi. Poleg tega sledi DNK veljajo za zanesljivejše in se jim zato običajno namenja več pozornosti na kraju kaznivega dejanja. A to ne pomeni, da je katerakoli sled oziroma preiskava bolj ali manj pomembna.

Novi zakon o policijskih pooblastilih je v skladu z odločbo ustavnega sodišča omejil možnosti hranjenja vzorcev DNK osumljencev, ki se izkažejo za nedolžne. Je to za vas težava?

Pravzaprav je novi zakon pravila samo natančneje opredelil s časovnimi roki. Sprememb, ki bi bistveno vplivale na naše delo, ni bilo. Smo pa morali koga prej, kot je bilo predvideno, izbrisati iz evidence.

Kako pomembno orodje je evidenca DNK za policijo?

Izjemno pomembno, saj nam pogosto omogoča, da hitreje najdemo storilca. Na leto tako odkrijemo približno 800 osumljencev kaznivih dejanj, pri katerih bi sicer policisti tavali v temi.

Bi si osebno želeli razširiti bazo vzorcev DNK na večji delež populacije? Ali so vaše sanje baza DNK vseh prebivalcev Slovenije?

Sam menim, da moramo imeti v evidenci tiste posameznike, ki so že bili vsaj osumljeni ali obsojeni za kaznivo dejanje. Prav nobene potrebe ni, da bi hranili vzorce kogarkoli, ki ni storilec kaznivega dejanja. Z njegovimi podatki nimamo kaj početi. Da bi šli in kar počez pobirali vzorce ustne sluznice, je za moje pojme popolnoma nesprejemljivo in nesorazmerno z namenom zbiranja vzorcev, pa še stroškovno povsem nesmiselno. Jasno je, da zaradi tega, ker nimamo podatkov o vseh državljanih, morda nekoč nekega kaznivega dejanja ne bomo rešili. A taka baza DNK kljub temu ne bi bila sorazmeren ukrep.

V nacionalnem forenzičnem laboratoriju hranijo vse primerke zaseženega ponarejenega denarja. največ je bankovcev za 20 in 50 evrov.

V nacionalnem forenzičnem laboratoriju hranijo vse primerke zaseženega ponarejenega denarja. največ je bankovcev za 20 in 50 evrov.

V bazi imate torej tiste, ki so bolj nagnjeni k izvrševanju kaznivih dejanj?

O nagnjenosti ne moremo govoriti, gre za zgrešen izraz. Dejstvo pa je, da ima vsaka država ali vsako geografsko območje svojo bazo storilcev kaznivih dejanj. Koliko jih je? Tega ne vemo. Bi jih pa radi imeli v evidenci, ampak poudarjam, samo njih. Tako se namreč reši res veliko primerov.

Kako globoko v DNK lahko pogledate forenziki? Do kam sme seči vaša analiza DNK profila?

Gre samo za primerjavo ujemanja enega DNK profila z drugim. Do neke mere lahko ugotavljamo sorodstvene vezi, kar nam pride prav zlasti pri pogrešanih osebah. Seveda je mogoče ugotavljati tudi barvo las, barvo oči, a tega praktično ne počnemo.

Naši rezultati ne ugajajo vedno preiskovalcem. A nihče niti ne poskuša, da bi nas prepričeval o nasprotnem. Naše delo ni ugajati, naše delo je ugotoviti.

Zakaj ne? V kakšnem primeru bi verjetno takšna informacija policistom prišla zelo prav.

Taki podatki so sila redko uporabni. Znamo pa to narediti. Dlje od tega ne bi šli nikoli.

Morebitna redka genska bolezen, ki bi jo odkrili na podlagi vzorca, bi lahko v kakšnem primeru močno zožila krog osumljencev.

Forenziki imamo strogo predpisano, katere dele DNK lahko preiskujemo in kaj je dovoljeno. Pa tudi evropska uredba predpisuje, da v primeru, ko bi na katerem od delov DNK, ki jih smemo pregledovati, našli kakršnekoli tovrstne podatke o osebi, bi ta del DNK morali izločiti iz preiskav oziroma ga ne bi smeli več uporabljati za potrebe individualizacije osebe.

Kakšna verjetnost vaših ugotovitev je za vas dovolj visoka, da ste pripravljeni to tudi zagovarjati na sodišču?

To je zelo odvisno od tega, katera forenzična metoda je bila uporabljena. V forenziki poznamo dva načina preiskav. Eno so instrumentalne preiskave, kjer je načeloma natančnost zelo velika, drugo pa je primerjalna analiza, denimo mehanskih sledi, rokopisov in podobno, na podlagi katerih skušamo sklepati o storilcu in načinu storitve kaznivega dejanja. Ta drugi del je sicer prav tako znanstveno utemeljen, a veliko bolj temelji na znanju in izkušnjah preiskovalca kot na instrumentalni podpori. A težko rečem, da so v končni fazi te preiskave manj zanesljive. Navsezadnje je vedno ključen vrhunsko usposobljen strokovnjak.

Veliko forenzičnim tehnikam, ki so odvisne od strokovne interpretacije, oporekajo zadostno zanesljivost. Poročilo ameriške Nacionalne akademije znanosti iz leta 2009 na primer ugotavlja, da »z izjemo analize DNK nobena forenzična metoda ni zadostno dokazala sposobnosti za konsistentno in visoko zanesljivo povezovanje dokazov z določenim osumljencem«.

Nedvomno ima DNK trenutno najvišjo stopnjo zanesljivosti in verjetno bo tako tudi ostalo. Dejstvo je tudi, da marsikatera forenzična stroka dolgo časa ni dovolj vlagala v znanstveno podlago svoje discipline. Do ameriškega poročila pa sem nekoliko skeptičen, ker znanost jemlje zelo restriktivno. Skrbi me, da gredo stvari v napačno smer. Opažam tendenco po izločanju forenzičnih strokovnjakov iz preiskovanja dokazov. Na vsak način se želi izločiti vpliv človeka na rezultat. Morda je to v nekaterih primerih dobro, bojim pa se, da to pelje v instrumentalizacijo forenzike in onemogoča realno interpretacijo okoliščin kaznivega dejanja. Bojim se, da bo na koncu o vsem odločal računalnik, o njegovih podatkih pa si ne bo upal dvomiti nihče. In sodniki bi v takem primeru odločali na podlagi pomanjkljivih informacij. Sodniku forenzičnih dokazov in mnenj ni treba upoštevati, tudi vzorca DNK mu navsezadnje ni treba upoštevati pri razsodbi, prav pa je, da ima čim več informacij. Zločin moramo vedno obravnavati kot zgodbo. In sodnik se mora odločiti, ali se dokazi, ki so jih zagotovili preiskovalci, ujemajo s to zgodbo.

Med forenzičnimi metodami, ki naj bi bile z vidika zanesljivosti najbolj kritične, se omenjajo predvsem analiza las, ugrizov, sledovi gum in obuval, ne nazadnje pa tudi analiza prstnih odtisov.

Težko rečem. Za metode, ki jih uporabljamo pri nas, lahko rečemo, da imajo ustrezno znanstveno podlago. Zgodba o dvomljivosti forenzičnih metod se je začela že konec 80. let s članki o spornosti forenzične analize rokopisov. In to je bilo na koncu pozitivno, ker se je od takrat na tem področju ogromno premaknilo. S tega vidika je tudi kritika drugih disciplin, o katerih legitimnosti se dvomi, dobra, saj bo strokovnjake prisilila v več raziskovanja in potrjevanja njihovih predpostavk. Popolnoma pa sem prepričan, da lahko velika večina teh metod v nekaterih primerih bistveno pripomore k pisanju zgodbe zločina in njegovem dokazovanju. Morebiti pa kakšna tudi ne. Težko si na primer predstavljam, da bi ljudi identificirali na podlagi obrisa uhlja.

Uhlja?

To je trenutno ena velikih biometričnih zgodb. Z možnostjo identifikacije na podlagi obrisa uhlja se trenutno ukvarjajo številne raziskave. Zamisel je, da bi si z uhlji lahko pomagali takrat, ko nadzorne kamere ne bi zaznale obraza osumljenca. Osebno se mi zdi zadeva nekoliko privlečena za lase. Morda pa se motim in čez dvajset let ne bo več tako.

Ste gledali nadaljevanko Dexter?

Nisem.

Glavni junak je serijski morilec, zaposlen kot forenzik pri policiji, kjer je strokovnjak ...

Ali na kaj namigujete? (šaljivo)

... kjer je strokovnjak za analizo krvnih madežev. Je to sploh resna znanost?

Gre za zelo zahtevno fizikalno in biološko stroko. Mi jo sicer uporabljamo ekstremno redko, ker enostavno nimamo veliko primerov, pri katerih bi prišla v poštev. Razvita je predvsem tam, kjer imajo veliko nasilnih kaznivih dejanj, zato sem povsem srečen, da se nam z njo ni treba veliko ukvarjati. A na podlagi take analize je definitivno mogoče rekonstruirati marsikaj. Ugotovite lahko smer, od kod so prišle kapljice krvi, kako se je zgodila razpršitev. Gre pa seveda za interpretativno znanost.

Ko so se na TV pojavile forenzične nanizanke, smo z zanimanjem gledali naprave, ki si jih mi seveda nismo mogli privoščiti. Danes smo verjetno opremljeni še boljše kot oni.

Koliko so forenziki obremenjeni s tem, da morajo policistom priskrbeti dokaze proti osumljencu, da jim skušajo na neki način ugoditi?

Naše delo ni ugoditi komurkoli. Ugotavljamo dejstva na podlagi materialnih sledi, najdenih na kraju dogodka ali kjerkoli pač že. Te sledi obdelujemo po natančno določenih postopkih in standardih. Tukaj ni prostora za vprašanje, komu želimo ugajati in komu ne, kaj si kdo želi. Naši rezultati preiskovalcem ne ugajajo vedno. A nihče niti ne poskuša, da bi nas prepričeval o nasprotnem. 25 let sem že med forenziki, pa se ne spomnim niti enega samega tovrstnega pritiska. Naše delo ni ugajati, naše delo je ugotoviti.

Koliko morajo biti forenziki seznanjeni s podrobnostmi primera, ki ga preiskujejo?

To je zelo odvisno od primera. Včasih ni treba vedeti nič, včasih pa potrebujete celoten scenosled dogajanja, da lahko svoje preiskave umestite v kontekst kaznivega dejanja. A držimo se pravila, da imamo na voljo samo toliko informacij, kot jih potrebujemo, na primer kraj kaznivega dejanja, okoliščine ... Opisom prič in podobnim informacijam pa se skušamo izogibati, saj lahko hitro vplivajo na našo objektivnost oziroma nas lahko zavedejo.

V ZDA se je zgodilo na stotine oprostitev po krivici obsojenih na podlagi naknadne analize vzorcev DNK. Ste se tudi vi že ukvarjali s pregledovanjem starih primerov?

Po obsodbi doslej še nismo preverjali stvari za nazaj. Dejstvo pa je, da smo že večkrat preprečili obsodbo nedolžnega. Izkazalo se je že, da osumljenec, ki je dejanje celo že priznal, ni bil pravi. Izjemno dober primer je bila preiskava zverinskega posilstva na Koprskem pred leti. Takrat je bil za policiste precejšen šok, ko smo obdelali sledi osumljenca, ki je dejanje že priznal, in ugotovili, da imamo napačnega. Leta kasneje so enako sled našli v tujini, na krajih dveh podobnih kaznivih dejanj. Storilca so nato prijeli v Španiji in ga predali Sloveniji, kjer prestaja zaporno kazen.

Naš pravosodni sistem je pomembno drugačen od ameriškega, zato po tovrstnih projektih iskanja nedolžnih obsojencev po mojem mnenju ni takšne potrebe.

Torej med slovenskimi obsojenci ni takšnega, ki bi ga naknadna analiza DNK lahko oprala krivde?

Tega ne trdim. Se mi pa to zdi precej malo verjetno. V Evropi je za takšne primere mnogo manj možnosti.

Zakaj?

To je sicer bolj vprašanje za pravnika, a zelo laično rečeno je razlika v tem, da pri nas dokazujemo odgovornost za storitev kaznivega dejanja, v anglosaškem sistemu pa gre za tekmovanje med tožilstvom in obrambo. Zmaga tisti, ki je prepričljivejši in ima boljšega odvetnika, pogosto ne glede na materialne sledi.

V takem sistemu imajo verjetno forenziki večjo nagnjenost k »sodelovanju« pri dokazovanju krivde.

Zgodbe o tem vedno pridejo iz ZDA.

Forenzik ste, kot pravite, postali po naključju. Lahko opišete to naključje?

Za forenzika imam malce nenavadno izobrazbo. Sem lingvist, imam pa tudi diplomo iz filozofije. A nisem edini diplomirani filozof med forenziki. Proti koncu študija sem na Filozofski fakulteti videl obvestilo o tem, da policija zaposluje sloveniste. Listek, pravzaprav oba listka, sem odtrgal z oglasne deske, ju spravil in takoj po diplomi napisal prošnjo za službo. In tri mesece zatem sem se znašel tu.

Kakšen je bil na začetku opis vaših nalog?

Opravljal naj bi lingvistične analize, analize rokopisov in pa analize glasu in zvoka. Takoj sem se začel izobraževati, vmes se je moje področje razširilo še na preiskave dokumentov, precej kasneje tudi na denar. Analize glasu in zvoka smo v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju opustili, ker ni bilo prave potrebe po tem, pa tudi zanimanje je precej usahnilo, ko sem povedal, kakšno opremo bi za to potrebovali.

V medijih so vas v preteklosti večkrat nazivali z grafologom. A sklepam, da to ni pravi naziv, glede na to, da grafologija velja za kvaziznanost?

Cenim to vprašanje. To, kar počnemo forenziki, je preiskovanje rokopisov. Grafologija naj bi bila ugotavljanje osebnosti posameznika na podlagi rokopisa, kar pa ni bilo ustrezno znanstveno utemeljeno in dokazano, prej nasprotno.

Za forenzika imam malce nenavadno izobrazbo. Sem lingvist, imam pa tudi diplomo iz filozofije. A nisem edini diplomirani filozof med forenziki.

Ali sploh lahko na podlagi analize podpisa karkoli poveste o avtorju?

Nič. Ugotovim lahko, ali je bil podpis narejen s pisalom ali s pomočjo računalnika ali kakšno drugo tehnološko pomočjo. Ugotovim lahko, kakšna je dinamika podpisa, in na podlagi tega sklepam, ali je kdo podpis prerisal.

Je glede na upadanje pisanja na roko kaj manj tudi forenzičnih preiskav rokopisov?

Nekaj časa je število primerov res iz leta v leto padalo, zdaj se je nekako ustalilo. Preiskovanje podpisov je še vedno dokaj pogosto. Kljub informatizaciji družbe si zelo težko predstavljam, da bi kdo svojo oporoko podpisal z digitalnim podpisom. Tudi na podpis pogodbe za pet milijonov evrov najbrž večina ne bo prinesla kartice in jo vtaknila v čitalec, dvomim tudi, da bi kaj takšnega podpisali na tablico. Podpisovanje je simbolni akt, ki ima kulturni pomen, in tako bo ostalo. Tudi rokopis se bo do neke mere zagotovo ohranil. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker se bo izkazalo, da je nujen za ustrezen kognitivni razvoj otrok.

Vas torej upadanje pisanja na roko skrbi?

Res se bojim, da bodo z upadanjem pisanja na roko začele upadati tudi nekatere kognitivne sposobnosti. Rokopis je sila zapletena biometrična zadeva. V pisanje na roko je vpletenih ogromno delov možganov, od centrov za vid in gibanje do motoričnega spomina in centra za jezik. Nadomeščanje pisanja s tipkanjem zagotovo vpliva na spominske sposobnosti. Zapiski, narejeni s pomočjo računalnika, se vam bodo mnogo slabše vtisnili v spomin kot zapiski, napisani na roko. Če predavam s pomočjo tipkanih zapiskov, moram nenehno pogledovati na računalnik, če si zapiske napišem na roko in imam list pred sabo, pa nanj sploh ne pogledam.

Kot izvedenec za rokopise ste pričali tudi na sojenju Vojislavu Šešlju v Haagu. Za kaj je šlo?

Pripravil sem izvedensko mnenje o pristnosti dnevnikov generala Ratka Mladića in potrdil njihovo avtentičnost.

Zanimiva izkušnja?

Po dolgih letih sem se srečal s cirilico. Delo je bilo izjemno zanimivo, opravil pa sem ga v Haagu, v nizozemskem forenzičnem laboratoriju, kjer sem moral delati v razmerah, ko je bilo treba paziti na morebitno kontaminacijo DNK. Bilo je zelo naporno, ampak po drugi strani velik izziv. Pregledati sem moral zapise iz štirinajstih zvezkov, šlo pa je za zapise s sestankov. Morda je bilo to moje najzahtevnejše in tudi najboljše forenzično delo. Sem pa za mednarodno sodišče za vojne zločine v bivši Jugoslaviji napisal skupno pet mnenj oz. poročil.

Vaša specialnost so med drugim tudi preiskave ponarejenega denarja. Ali se srečujete tudi s ponarejenimi kovanci?

Seveda. Zakon je jasen, sume ponarejanja denarja moramo preiskati. Tega ne moremo zavrniti, lahko pa preiskovanje racionaliziramo. Včasih smo za vsak sumljiv kovanec za 50 centov posebej pisali izvedenska mnenja v več izvodih. Je pa to z vidika racionalne porabe časa in materialnih sredstev res nesmiselno že za petevrski bankovec, kaj šele za kovance. Po novem nam pošiljajo zbirnike kovancev, ki jih pregledamo, in izločimo zgolj tiste, pri katerih obstaja sum, da so ponarejeni. Večji del kovancev, ki jih dobimo, je samo neprimeren za obtok zaradi napak pri proizvodnji. Največ je sicer ponarejenih bankovcev za 20 in 50 evrov.

Čemu je namenjena vaša zbirka vlomljenih ključavnic?

Pri vsakem primeru vloma policisti zasežejo ključavnice, te nato hranimo pri nas, zato da lahko povezujemo sledi orodja s storilci in kraji kaznivih dejanj. Nedavno smo tako 46 kaznivih dejanj povezali z enim storilcem. Z analizo DNK smo dokazali prijemanje orodja, orodje pa smo s pomočjo mehanskih sledi na ključavnicah povezali s 46 primeri vlomov. To je tipičen primer tega, kako vse forenzične stroke sodelujejo za skupen cilj. Celotna forenzika je zlaganje koščkov sestavljanke, ki pa jo mora na koncu do popolnosti sestaviti sodnik.

Klinični toksikologi v zadnjem času vse bolj opozarjajo na nevarnosti, ki jih prinašata pospešeno razvijanje in vse večja dostopnost novih sintetičnih drog. Koliko se vas to dotakne? Imate tudi zbirko novih drog?

Nove psihoaktivne substance so zelo pomemben del našega dela. Konec maja smo zaključili zelo odmeven projekt, ki ga je financirala Evropska unija in v okviru katerega smo jih prek interneta odkupovali in analizirali. V dobrih dveh letih smo tako pridobili podatke o več kot 400 novih psihoaktivnih substancah in jih objavili na spletu, kjer so dostopni tudi laboratorijem iz drugih držav EU. Te nove droge so zelo nevarna stvar. Nastajajo v kemijsko nenadzorovanem okolju in nikoli ne vemo, kdaj bo nastalo nekaj strupenega. Najbolj izpostavljena skupina pa so, ker so te snovi zelo poceni in ker pogosto niti ne vedo, kaj so vzeli, otroci in mladostniki.

V trenutku, ko je neka snov uvrščena na seznam prepovedanih drog, proizvajalci samo spremenijo manjši del na molekuli in spet so »na čistem«.

In te droge so večinoma legalne oziroma še niso prepovedane.

Ker vedno prehite vajo zakonodajo. V trenutku, ko jih mi zaznamo, jih še ni na seznamu prepovedanih drog. Hkrati je njihova izdelava sila poceni, njihovo sestavo pa je mogoče enostavno spreminjati in prilagajati. V trenutku, ko je neka snov uvrščena na seznam prepovedanih drog, proizvajalci samo spremenijo manjši del na molekuli in spet so »na čistem«. To je zelo velik problem. Upamo, da nam bo uspelo kljub izteku evropskega financiranja projekt, sicer v nekoliko manjšem obsegu, izvajati tudi v prihodnje.

Kako poteka naročanje prek spleta? Uporabljate temni splet?

Na temnem spletu so na voljo prepovedane droge. Nove droge je, dokler niso zakonsko prepovedane, mogoče naročiti brez kakšnih posebnih težav tudi na vidnem, recimo da svetlejšem delu spleta.

Kam pa si jih naročite, ko kupujete prek spleta? Verjetno ne na naslov Nacionalnega forenzičnega laboratorija.

Resnično bi bilo to malce nenavadno. Imamo partnerja, ki jih naroča za nas. Tudi po zakonu tega ne smemo početi sami.

Izpolniti moram standard intervjuja s forenzikom in vas vprašati o najljubši TV-nanizanki z vašega področja. Katera najbolj avtentično prikaže realnost?

Nobena. Nadaljevanke, ki so nam povečale priljubljenost, ne pa tudi ugleda, mimogrede, pogosto zelo ovirajo naše delo, ker iz njih izhajajo hudo nerealna pričakovanja o naših sposobnostih. Smo pa, ko so se te nadaljevanke pojavile, z zanimanjem gledali, kakšne naprave uporabljajo. Pri snemanju so namreč uporabili prave aparature, ki si jih mi seveda nismo mogli privoščiti. Danes smo verjetno opremljeni še boljše kot oni.

Ste pa tudi sami pustili pečat v polju popularne kulture. Tadeju Golobu ste z nasveti pomagali pri pisanju kriminalnega romana Jezero, za kar se vam v knjigi tudi posebej zahvali. Kakšne skrivnosti ste mu razkrili?

Veliko sva se pogovarjala o marsičem. V knjigi sem prepoznal nekaj svojih »vložkov«. Zdi se mi dobro, da se je odločil temeljito pripraviti na tematiko, ker mu je na točkah, kjer številne kriminalke padejo, uspelo ostati krepko nad vodo. Nekateri ga primerjajo z Jojem Nesbøm, a Nesbø mu ne seže do pet. Prvič, ker slabše piše, drugič, ker ima nerealne zaplete, tretjič, ker želi pomanjkanje sposobnosti pisanja kompenzirati z grozljivim nasiljem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.